1. Genetski polimorfizmi in izražanje genov povezanih z nastankom centralnega zdrsa materniceTina Bizjak, 2021, doctoral dissertation Abstract: Izhodišče: V preteklih raziskavah je že bila ugotovljena povezava med dednostjo in zdrsom medeničnih organov (ZMO), vendar pa do sedaj še nobena raziskava ni ciljano preučevala pomena dednosti pri izoliranem zdrsu maternice (ZM). V naši raziskavi kandidatnih genov smo skušali ugotoviti, ali genetske različice v šestih predhodno predlaganih lokusih kandidatov za ZMO, ki so bili pri ženskah evropskega porekla identificirani z asociacijsko študijo celotnega genoma, prav tako spremenijo tveganje pri naši skupini bolnic z ZM.
Preiskovanke in metode dela: V raziskavo smo vključili 100 bolnic, ki so imele operacijo zaradi izoliranega popolnega ZM, in 105 zdravih žensk. Vse udeleženke so bile stare med 30 in 55 let. Po izolaciji genomske DNA iz periferne krvi smo genotipizirali šest polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP), ki so bili predhodno povezani z ZMO. Opravili smo tudi analizo dejavnikov tveganja. Ekspresijo RNA smo določili na RNA in proteinih, ki smo jih izolirali iz sakrouterinih ligamentov pacientk in zdravih žensk s qPCR.
Rezultati: Eden od šestih analiziranih SNP-jev je bil statistično povezan z ZM. Na lokusu kromosoma 20p13 smo ugotovili statistično pomembnost za model regresije faktorja tveganja za dominantni model alela T v SNP-ju rs6051098 (p = 0,046; OR: 1,93, CI: 1,01-3,66). Gen IDH3B je bil edini gen v lokusu 20p13, ki je bil v biopsijah sakrouterinega ligamenta pri ženskah z ZM statistično višje izražen v primerjavi s kontrolno skupino (p = 0,034). Analiza proteinov je pokazala trend k povišanemu izražanju proteina IDH3B pri bolnicah z ZM.
Zaključek: Po našem najboljšem vedenju, smo kot prvi dokazali, da genetski dejavniki tveganja prispevajo k ZM in predlagali rs6051098 kot najboljši dejavnik tveganja, ki je povezan z ZM. Glede na pridobljene rezultate o ekspresiji predpostavljamo, da gen IDH3B igra vlogo pri patogenezi ZM.
Keywords: kandidatni geni, genetski polimorfizmi, genska ekspresija, zdrs medeničnih organov, zdrs maternice
Published in DKUM: 24.09.2021; Views: 1838; Downloads: 98
 Full text (2,58 MB) |
2. Skupne genske značilnosti bolnikov z astmo in atopijskim dermatitisom : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeAmadeja Jeraj, 2020, undergraduate thesis Abstract: Astma in atopijski dermatitis sta kompleksni alergijski bolezni, katerih prisotnost v današnjem razvitem svetu narašča. K razvoju obeh bolezni pripomore več različnih genov, bivalno okolje in način življenja posameznika. Namen raziskave je bil poiskati podobnosti in razlike v genetski arhitekturi astme in atopijskega dermatitisa. Na osnovi objavljenih študij smo izbrali tiste gene, ki so bili povezani z nastankom obeh boleznih ter analizirali genetske polimorfizme v izbranih genih pri slovenskih otrocih z astmo in/ali atopijskim dermatitisom.
V našo študijo smo vključili 219 bolnikov in 97 zdravih posameznikov kot kontrolno skupino. Iz brisov ustne sluznice in krvnih limfocitov bolnikov ter zdravih posameznikov smo izolirali DNA molekule, na katerih smo genotipizirali izbrane polimorfizme genov STAT5B (rs9900213), TSLP (rs1898671) in STAT6 (rs324015). Genotipizacijo smo izvedli z metodoma qPCR-HRM in PCR-RFLP. Rezultate smo statistično analizirali s programom SPSS, kjer smo primerjali genotipske in alelne frekvence bolnikov in kontrol ter iskali povezavo med polimorfizmi in boleznima.
V raziskovalni nalogi smo potrdili vpliv gena TSLP na razvoj astme. Sočasno smo ugotovili, nekoliko povišano frekvenco alela T polimorfizma rs9900213 v genu STAT5B pri astmatikih in bolnikih z atopijskim dermatitisom in pridruženo astmo, kar bi lahko povečalo tveganje za razvoj astme. Za boljše razumevanje povezave astme in atopijskega dermatitisa bi bile potrebne nadaljnje raziskave na večjem številu vzorcev. S tem bi dobili realnejšo sliko povezav med atopijskim dermatitisom in astmo, kar bi prispevalo k uspešnejšemu zdravljenju.
Pridobljeni podatki lahko v prihodnosti prispevajo k razumevanju povezav med astmo in atopijskim dermatitisom.
Keywords: atopijski dermatitis, astma, asociacijska študija, polimorfizem posameznega nukleotida (SNP), kandidatni geni
Published in DKUM: 30.07.2020; Views: 1433; Downloads: 129
Full text (1,67 MB) |
3. DOLOČANJE LOKALNE GENSKE EKSPRESIJE V POSTOPKU CELJENJA RANBarbara Grabrovec, 2016, undergraduate thesis Abstract: Nekatere rane, definirane kot kronične rane, se v daljšem časovnem obdobju ne zacelijo. Njihovo celjenje je ustavljeno v vnetni fazi, na kar vpliva več dejavnikov, na primer slaba cirkulacija krvi, visoka starost, težave s premikanjem, razne bolezni, ki zavirajo delovanjo imunskega sistema. V kroničnih ranah se veliko bolj kot v akutnih izražajo vnetni citokini, ki poskušajo odpraviti intenzivno vnetje v rani. Med temi citokini so: interlevkini (IL), interferoni in tumor zavirajoči faktor (TNF).
Vrednotenje celjenja rane je bilo do sedaj omejeno bodisi na presojo zdravnika ali pa na merjenje kvalitativnih podatkov o celjenju, medtem ko so poskusi določanja poteka celjenja na kvantitativen, napovedno veliko boljši, način, še v povojih. V diplomskem delu smo se zato lotili vrednotenja celjenja prav na tej osnovi, torej poiskati kvantitativno merljive količine, ki jih lahko povežemo s celjenjem. Osredotočili smo na analizo izražanja vnetnih in imunskih genov: IL4, IL5, IL8, IL10 in CSF2 v kronični diabetični razjedi, kot modelni rani. Rezultati so pokazali, da se vsi geni najbolj izražajo na robovih rane in vedno manj proti sredini. To nakazuje na smer celjenja rane, in sicer od njenega roba proti sredini, kar je v skladu tudi s siceršnjimi opazovanju celjenja. Rezultati so zelo vzpodbudni in so osnova za nadaljnje preiskovanje omenjenega pristopa kot možnega modernega protokola za oceno celjenja ran.
Keywords: celjenje ran, kronične rane, vnetje, citokini, vnetni in imunski geni
Published in DKUM: 04.10.2016; Views: 2009; Downloads: 133
Full text (2,83 MB) |
4. ANALIZA METILACIJE TUMOR SUPRESORSKIH GENOV PRI RAKU GLAVE IN VRATUStaša Hamzić Gregorčič, 2015, master's thesis Abstract: Rak glave in vratu predstavlja heterogeno skupino malignih tumorjev. Mednje uvrščamo malignome nosu, obnosnih votlin, ustne votline, žrela, grla in žlez slinavk. Ti tumorji se med seboj razlikujejo ne le po mestu, od koder izvirajo, temveč tudi po bolezenskih znakih, histološki sliki, načinu in pogostosti metastaziranja, hitrosti napredovanja ter ne nazadanje tudi po načinu zdravljenja in izidu bolezni. Resno ogrožajo bolnikovo življenje, hkrati pa prizadenejo del telesa z izredno pomembnimi fiziološkimi funkcijami, ki so bistvenega pomena v človekovem psihičnem, emocionalnem in socialnem življenju.
V nastanek raka sta vpleteni predvsem dve skupini genov, in sicer protoonkogeni in tumor supresorski geni. Prvi so med procesom karcenogeneze spodbujeni k čim večjemu izražanju, medtem ko so drugi spremenjeni tako, da je njihovo izražanje zmanjšano ali da je njihov produkt funkcionalno neaktiven. Na sam proces karcenogeneze vplivajo tudi drugi dejavniki, ki ne povzročajo sprememb v nukleotidnem zaporedju DNA in jih imenujemo epigenetski dejavniki.
Epigenetski dejavniki se izražajo predvsem tako, da celico vzpodbujajo in jo stalno silijo v izražanje določenih genov. Med karcenogenezo se spremeni metilacija protoonkogenov, tumor supresorskih genov ter genov, ki so odgovorni za popravljalne mehanizme DNA v celici. Hipermetilirajo in s tem se utišajo tumor supresorski geni ter geni, odgovorni za popravljanje nastalih napak na DNA. Hipometilirajo in s tem se aktivirajo protoonkogeni in geni, odgovorni za tumorsko metastaziranje.
Namen magistrske naloge je analiza mutacij in metilacije tumor supresorskih genov pri raku glave in vratu. Določali smo tudi prisotnost humanih papiloma virusov (HPV) v tumorskih vzorcih, saj je predvideno, da je status metilacije povezan s HPV povezanimi tumorji raka glave in vratu. Uporabili smo referenčne vzorce zdravega tkiva in testne vzorce tumorskega tkiva. V študijo je bilo vključenih 59 bolnikov, starih med 46 in 80 let. Okužbo s HPV smo odkrili pri petih bolnikih. Mutacije v tumor supresorskem genu predstavljajo povečano verjetnost za nastanek raka v ORL področju. Za testiranje prisotnosti mutacij v tumor supresorskem genu smo uporabili metodo metilacije specifičnega hkratnega pomnoževanja od ligacije odvisnih prob, MS – MLPA. Pri 49 bolnikih je bila ugotovoljena prisotnost metilacije v več kot enem genu. Najpogosteje hipermetilirani geni so RARB, TIMP3, DAPK1 in CDH13, in jih lahko povežemo z razvojem raka glave in vratu. Pravočasno odkrivanje mutacij v genih, povezanih z nastankom raka, je za nosilce mutacij pomembno, saj je dokazana mutacija razlog za prilagojeno klinično spremljanje in preventivne ukrepe pri nosilcih mutacije.
Keywords: Rak glave in vratu, ORL področje, protoonkogeni, tumor supresorski geni, metilacija, hipermetilacija, HPV, MS – MLPA.
Published in DKUM: 24.12.2015; Views: 2349; Downloads: 283
Full text (2,88 MB) |
5. Kulturgeni, biogramatika kot determinante družbenega življenja in podobne zadeve : sociobiologija: nova sociološka teorija?, nova sociološka panoga?Sergej Flere, 1996, original scientific article Abstract: Prispevek obravnava sociobiologijo v kontekstu zgodovinskih in sodobnih razprav v sociologiji. Gre za teorijo, ki se opira na dolgo tradicijo biologizma v družboslovju, vendar prispeva k njenemu dvigu na novo raven: izhaja se iz primata genetske stvarnosti v primerjavi z drugimi ravnmi biotskega življenja.
Keywords: sociobiologija, biologizem, sociologija, geni, preživetje
Published in DKUM: 10.07.2015; Views: 1384; Downloads: 61
 Link to full text |
