Search the digital library catalog

Abstract: V sklopu te naloge smo zbrali podatke o 32 funkcionalnih in ekoloških znakih 159 vrst in podvrst palearktičnih voluharic iz poddružine Arvicolinae. Zanimali so nas funkcionalni znaki: dolžina telesa, dolžina repa, dolžina zadnjega stopala, masa, dolžina lobanje, povprečno trajanje brejosti, povprečno število legel v letu, povprečno število mladičev v leglu. Spremljali smo tudi naslednje ekološke znake: habitat, čas aktivnosti v dnevu, socialna struktura, nadmorska višina areala, velikost območja pojavljanja, mikrohabitat in vrsta prehrane. Podatke smo uredili in izvedli frekvenčno analizo posameznih znakov. Tabela morfometričnih znakov je izpolnjena približno 80 - odstotno. Podatki o ekoloških znakih so pomanjkljivi, največ podatkov je na voljo o velikosti in nadmorski višini areala, najmanj pa o prehrani in habitatu. Porazdelitev morfometričnih znakov je blizu normalni, z dolgim repom na desni strani. Večina vrst je torej manjših, obstajajo pa izjeme z večjo telesno maso in velikostjo. Porazdelitev velikosti areala je nesimetrična, skoraj petina vrst je zelo razširjenih in ima območje pojavljanja večje od enega milijona kvadratnih kilometrov, endemičnih vrst z arealom manjšim od 1000 kvadratnih kilometrov je malo. Porazdelitev povprečne nadmorske višine areala je nagnjena levo, kar pomeni, da je večina vrst prisotna na nižjih nadmorskih višinah. Demonstrirali smo uporabo funkcionalnih znakov na realnih multifunkcionalnih analizah. Palearktis smo razdelili na ekoregije in glede na podatke o arealu vsako vrsto umestili v pripadajočo ekoregijo. Izračunali smo dve cenilki funkcionalne diverzitete: funkcionalno bogastvo in funkcionalno razpršenost. Funkcionalno bogastvo voluharic in postrušnikov je največje v vlažnem zmerno toplem pasu, najmanjše pa v polarnem, vlažnem subtropskem in zmerno hladnem pasu. Funkcionalna razpršenost je največja v polsušnem subtropskem pasu, najmanjša pa v sušnem tropskem in subtropskem pasu.
Keywords: Arvicolinae, funkcionalna pestrost, funkcionalni znaki, voluharice, biodiverziteta
Published in DKUM: 21.06.2023; Views: 477; Downloads: 70
Full text (5,40 MB)
This document has many files! More...

Abstract: Sekundarna travišča Slovenije nudijo dober poligon in osnovo za proučevanje vrstne (floristične) pestrosti, ki je gotovo eden najpomembnejših vidikov biodiverzitete. V disertaciji smo primerjali travišča dveh različnih, sosednjih biogeografskih območij, za katera smo predvidevali, da se razlikujejo v vrstni (floristični) sestavi, geoelementni sestavi, kakor tudi v funkcionalni sestavi in nadzemni biomasi rastlin. Kot reprezentančna primera smo vzeli dva ekološko sorodna tipa travnikov (oba v podobni ekstenzivni rabi, na karbonatni podlagi), submediteransko-ilirske travnike (asociacijo Danthonio-Scorzoneretum villosae, zveza Scorzonerion) in srednjeevropske polsuhe travnike (asociacijo Onobrychido viciifoliae-Brometum, zveza Mesobromion). Biodiverziteta, merjena s pomočjo vrstne pestrosti rastlin, je večja v submediteransko-ilirskih travnikih. Ordinacija 118 popisnih ploskev na osnovi vrstne in geoelementne sestave (horoloških skupin) kaže izrazito divergenco med obema biogeografsko utemeljenima asociacijama. Primerjava 205 rastlinskih vrst na osnovi 20 morfološko-funkcionalnih znakov, ki smo jih izmerili na rastlinah v obeh tipih travnikov, pokažeta, da se travniki med seboj izrazito ločijo tudi na funkcionalnem nivoju. Glavna diferencialna znaka, ki ločujeta travnike med seboj, sta specifična listna površina (SLA) in vsebnost suhe snovi lista (LDMC). Zaključimo lahko, da se obravnavana tipa polsuhih travnikov iz obeh stičnih biogeografskih območij, ki sta v podobni rabi in izpostavljena podobnim okoljskimi razmeram, dobro ločita tako floristično kot tudi funkcionalno, če upoštevamo pokrovnost vrst v popisih, ki je dobra mera za ugotavljanje abundance. Merjenja nadzemna biomasa trav na travnikih je pokazala, da je ta v sednjevropskih travnikih večja kot v submediteransko-ilirskih travnikih. Iz tega sledi, da sorazmerno več biomase v submeditransko-ilirskih travnikih pripade zelem, kar doprinese večjo vrstno pestrost teh travnikov. Biomasa zeli je torej večja v submediteransko-ilirskih travnikih, kar je verjetno tudi posledica velikega fonda vrst v regionalnem vrstnem fondu, kar razlagamo z biogeografskimi dejstvi - SZ Balkan kot glacialni refugij za mnoge vrste in prav tako evolucijsko središče za mnoge vrste, ki ima tudi večji vpliv sredozemskega bazena in njegovega vrstnega fonda. V košenih submediteransko-ilirskih travnikih ima obilno biomaso dlakavi gadnjak (Scorzonera villosa), ki zaradi vertikalnih črtalastih listov in plitkih razvejanih rizomov spominja na graminoide. Menimo, da gre pri njem za povsem specifično izrabo virov, predvsem razpoložljivega volumna v krošnji travnika, saj so črtalasti vertikalno postavljeni listi zelo učinkovita izraba prostora. Poleg tega pa rizomi, ki omogočajo hitro in učinkovito vegetativno širjenje, pomenijo dodatno prednost v obvladovanju podzemskega prostora v travni ruši. Zato sklepamo, da gre za posebno strategijo, t. i. »dvokaličniški graminoid«, ki pa je verjetno zaradi specifične izrabe virov tudi poseben ceh (angl. guild). Ta ceh ima močne kompetitivne lastnosti, favoriziran je s košnjo in zatrt zaradi kompetitivne prednosti trav in visokih steblik po opustitvi košnje.
Keywords: polsuhi travniki, Slovenija, morfološko-funkcionalni znaki, morfološko-funkcionalni tipi, Festuco-Brometea, DCA, PCA, vegetacija, nadzemna biomasa
Published in DKUM: 23.11.2011; Views: 5541; Downloads: 701
Full text (3,10 MB)