Search the digital library catalog

Abstract: Namen diplomske naloge je predstaviti način delovanja Finančne uprave Republike Slovenije, s fokusom na finančni preiskavi ter bralcem približati, kako izgledajo finančne preiskave in sam postopek inšpekcijskega nadzora. V ta namen je najprej predstavljena zgodovina carinske in davčne uprave, ker sta danes ti dve upravi združeni v eno enoto, današnjo Finančno upravo Republike Slovenije (FURS). Nadalje je predstavljena Finančna uprava Republike Slovenije; enoten državni organ, ki deluje na področju davkov, ureja naloge inšpekcijskega nadzora ter pravilnosti in pravočasnega izvrševanja davčnih in drugih obveznosti, nadzor nad vnosom, iznosom in tranzitom blaga, finančnega nadzora, finančne preiskave in ostalih nalog. Od leta 2014 Finančna uprava deluje kot enoten organ v sestavi Ministrstva za finance. Diplomska naloga je osredotočena na delovanje Finančne uprave, opravljanje finančnega nadzora in finančne preiskave. Z spremembo Zakona o finančni upravi, je izboljšana učinkovitost in delovanje finančne uprave. V diplomski nalogi so navedene spremembe zakona, ki so bile predlagane s strani državnega zbora in so vplivale na uspešnost in učinkovitost delovanja finančne uprave. Finančno preiskavo je možno izvesti tudi, če obstaja samo sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim se kršijo predpisi Finančne uprave, ker so naloge FURS-a da omejuje gospodarsko kriminaliteto. Opisani so postopki, ki jih mora davčni organ omogočiti, da se izvede finančna preiskava nad stranko. Po drugi strani, pa mora biti stranki tekom inšpekcijskega nadzora omogočeno, da izpodbija dokaze pridobljene v finančni preiskavi. V diplomski nalogi so preučevani tudi primeri finančnih preiskav FURS-a in podane ugotovitve.
Keywords: finančne preiskave, Finančna uprava Republike Slovenije (FURS), finance, finančni nadzor, diplomske naloge
Published in DKUM: 07.12.2023; Views: 389; Downloads: 94
Full text (1,38 MB)

Abstract: Gospodarski kriminal predstavlja vse večji problem današnjega časa. Razširjen je po celem svetu, z njim se srečujejo vse države, prav tako ga večinoma lahko povežemo tudi z organiziranim ter mednarodnim kriminalom. Da bi ga uspeli preprečiti, je potrebno uvajanje novih tehnik preiskovanja te vrste kriminala, prav tako pa tudi sprotno usposabljanje preiskovalcev na aktualnih področjih, ki se zelo hitro razvijajo tudi s pomočjo tehnologije. Problem, ki se pojavi, je težje odkrivanje in pregon storilcev, ker je velikokrat oškodovana pravna oseba ali subjekt in žrtev na prvi pogled ni tako očitna. V diplomski nalogi je predstavljen problem obrnjenega dokaznega bremena. Institut obrnjenega dokaznega bremena je uspešno orodje v boju zoper organiziran in gospodarski kriminal. Gre za relativno mlad pravni instrument, ki še ni dovolj poznan širši množici. Glavni cilj gospodarskega kriminala je pridobitev protipravnega premoženja, z obrnjenim dokaznim bremenom pa je le-to lahko odvzeto. Dokazno breme je prevaljeno na storilca, ki mora dokazati, da je premoženje pridobil na legalen način. V Sloveniji v praksi zaostajamo za ostalimi državami, eden izmed razlogov za to je tudi slabša usposobljenost ter premalo prakse preiskovalcev, ki se ukvarjajo s tovrstnim kriminalom, prav tako pa tudi tožilstva in sodišč. Napisanega na tematiko obrnjenega dokaznega bremena v davčnih postopkih je zelo malo. Zato je v diplomski nalogi predstavljen pregled stanja v tujini ter statistika na tem področju, opravljen pa je tudi intervju z preiskovalko na Finančni upravi RS.
Keywords: diplomske naloge, obrnjeno dokazno breme, Finančna uprava RS, davčni postopki, finančna preiskava, odvzem premoženja nezakonitega izvora
Published in DKUM: 28.05.2020; Views: 1201; Downloads: 150
Full text (613,40 KB)

Abstract: Ena izmed temeljnih dejavnosti državne uprave je učinkovito pobiranje dajatev, varovanje družbe in finančnih interesov države. V okviru Finančne uprave Republike Slovenije, ki je nosilec fiskalne vloge pri zagotavljanju virov financiranja javnofinančnih blagajn, se izvaja finančni inšpekcijski nadzor. To je ena izmed oblik finančnega nadzora, pomembna za učinkovito in zakonito izpolnjevanje davčnih obveznosti. Zaradi prisilne narave davčnih prihodkov postopek finančnega inšpekcijskega nadzora temelji na nekaterih načelih, z upoštevanjem le-teh pa se tako omeji oblast državnih organov nasproti zavezancem za davek. Davčni vrtiljak kot ena izmed oblik davčne utaje predstavlja bistveno nevarnost za javni interes, saj povzroča na eni strani neposredno oškodovanje proračuna, na drugi pa nelojalno konkurenco poštenim davčnim zavezancem ter s tem gospodarsko škodo. Finančna uprava, ki se bori zoper davčne goljufije, poleg ozaveščanja širše javnosti z raznimi pojasnili pri prepoznavi »sumljivih« poslov oz. »sumljivih« zavezancev, tudi sama izvaja nekatere ukrepe v boju zoper tovrstne goljufije.
Keywords: finančni nadzor, Finančna uprava RS, načela inšpiciranja, davčni vrtiljak, davčni postopek.
Published in DKUM: 30.10.2017; Views: 1740; Downloads: 223
Full text (1,00 MB)

Abstract: Diplomsko delo predstavlja carinski sistem, osredotočen na uvoze z dodatnimi nadzori – veterinarskim, fitosanitarnim in zdravstvenim nadzorom, ter carinski pregled blaga. V Sloveniji področje carinjenja izvršuje Finančna uprava Republike Slovenije. V teoretičnem delu sta predstavljena poslanstvo in zakonodaja, ki ureja področje carine in bistveno določa pravila za izdelavo carinske deklaracije. Trenutna slovenska zakonodaja to področje natančno določa in prilagaja zakonodaji Evropske unije. Zadnji zakon 952/2013, ki se je začel v celoti uporabljati 1. maja 2016, prinaša jasnejša določila glede brezpapirnega poslovanja. V nadaljevanju diplomskega dela so opisane razlike med nespecifičnim in specifičnim primerom uvoza – posebnosti pri uvozu proizvodov, kjer carinjenje vključuje dodatne postopke: sadje in zelenjava – fitosanitarni certifikat; žive živali in živalski proizvodi – veterinarski certifikat; vino – tarifna kvota; električni aparati in deli – oznaka o skladnosti; sladki proizvodi – meursing. Te postopke carinjenja primerjamo in na podlagi ugotovitev predlagamo rešitve za hitrejši pretok blaga. Ugotovimo, da obstajajo razlike med uvozom blaga iz tretjih držav v primerjavi z uvozom blaga iz Evropske unije, saj je notranje trgovanje povsem svobodno in brez carinskih formalnosti. Prost pretok blaga torej prinaša koristi na notranjem trgu.
Keywords: carinjenje, Finančna uprava Republike Slovenije, uvoz, carinska deklaracija, inšpekcijski nadzor
Published in DKUM: 08.06.2017; Views: 1947; Downloads: 180
Full text (1,69 MB)

Abstract: V magistrski nalogi sem predstavila problematiko obdavčitve potovalnih agencij z vidika njene obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Direktiva Sveta 2006/112/ES omogoča državam članicam uporabo posebne ureditve za potovalne agencije tako, da je z DDV obdavčena le razlika v ceni, marža, ki jo doseže potovalna agencija v zvezi z opravljenimi storitvami do naročnika storitev. Pogoj, ki ga določa ta zakonodaja, je, da potovalna agencija deluje v svojem imenu in za svoj račun in pri zagotavljanju svojih storitev uporablja blago in storitve, ki jih potovalni agenciji dobavijo drugi davčni zavezanci. Rezultat te obdavčitve je, da je kupljena storitev obdavčena tam, kjer je dejansko potrošena, storitve, ki jih vezano na to potovanje zaračuna potovalna agencija, pa so obdavčene tam, kjer je sedež potovalne agencije. Prav tako uporaba te ureditve omogoča, da potovalna agencija prodane storitve šteje kot sestavljene (enotne) storitve in jih kot take zaračuna neposredno potniku. Tu pa se že postavi vprašanje, kdo je potnik: naročnik, ki kupi in koristi te storitve, ali je to le končni kupec (običajno potovanje koristi fizična oseba) ali je potnik lahko tudi druga potovalna agencija, ki potovanje kupi in ga naprej proda končnemu kupcu? Že prvotna Direktiva Sveta 77/388/EGS o skupnem sistemu davka na dodano vrednost iz leta 1977 je v definiciji določila 1. odstavka 26. člena, v katerem je opredeljeno področje uporabe posebne ureditve, uporabila izraz »naročnik«, ang. »customer«, v ostalih odstavkih pa »potnik«, ang. »traveller«. Direktiva Sveta 2006/112/ES iz leta 2006 je to povzela, vendar je nastal problem pri prevajanju tega določila v jezike držav članic, saj so nekatere države pojem« kupec« kot naročnik storitev uporabile le enkrat, nekatere države članice pa so povsod uporabile pojem »potnik«. Za namene maržne ureditve potnik ni nujno nekdo, ki potuje. Namen zakonodajalca je bil, da se termin potnik ne omeji le na ozko kategorijo oseb, pač pa velja za kupce, ki koristijo počitniški paket in vključuje tudi druge potovalne agencije, ki to storitev prodajo naprej. V nasprotnem je kršeno načelo nevtralnosti med davčnimi zavezanci in povzroča izkrivljeno konkurenco med gospodarskimi subjekti. Evropska komisija je leta 2002 izpostavila problem uporabe posebne maržne ureditve za potovalne agencije in je predlagala spremembo člena 26 Direktive Sveta 77/388/EGS. Po mnenju Evropske komisije se v skladu s to zakonodajo maržna ureditev uporablja le, če je kupec potnik (t.i. potnikov pristop). V letu 2007 je Evropska komisija začela postopek proti več državam članicam in je proti osmim državam članicam (Španiji, Poljski, Češki, Italiji, Finski, Portugalski, Grčiji, Franciji) na Sodišče EU vložila postopek presoje uporabe posebne ureditve. Te države so maržno ureditev uporabljale ne glede na to, ali je kupec tudi dejanski potnik ali ne (t.i. »kupčev pristop«). Sodišče EU je v letu 2013 odločilo v prid tem državam, tako, da se lahko maržna ureditev uporabi za vse vrste strank, tako v odnosu, ko potovalna agencija proda potovanje drugi potovalni agenciji, t.j. naročniku storitev, kot v odnosu do končnega potrošnika, t.j. kupcu storitev. Ta sodba je povzročila precej nesoglasja s strani potovalnih agencij. Prav tako se postavlja vprašanje določitve marže, ki jo potovalna agencija doseže za posamezno potovanje. Skladno z Direktivo Sveta 2006/112/ES marža potovalne agencije pomeni razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik (brez DDV) in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobavo blaga in storitev, ki jih potovalni agenciji opravijo drugi davčni zavezanci. Države članice določila Direktive Sveta 2006/112/ES še vedno različno implementirajo v nacionalni zakonodaji, zato je te anomalije potrebno odpraviti, na ravni spremembe Direktive Sveta 2006/112/ES oz. na ravni Sodišča EU.
Keywords: DDV – davek na dodano vrednost, DURS – Davčna uprava Republike Slovenije, FURS – Finančna uprava Republike Slovenije, TOMS, RVC – razlika v ceni, B2B - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetji, B2C - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetjem in končnim uporabnikom, EU – Evropska Unija, IBFD - The International Bureau of Fiscal Documentation - Mednarodni urad za fiskalno dokumentacijo, Direktiva Sveta 77/388/EGS − Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, Direktiva Sveta 2006/112/ES - Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ZDDV-1 - Zakon o davku na dodano vrednost, Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 -Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ECTA - Evropsko združenje turističnih agencij in organizatorjev potovanj, GEBTA – Evropsko cehovsko združenje potovalnih agencij za poslovna potovanja
Published in DKUM: 25.10.2016; Views: 2803; Downloads: 329
Full text (824,44 KB)