| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 68
First pagePrevious page1234567Next pageLast page
1.
PREDNOSTI IN SLABOSTI ENOTIRNEGA SISTEMA UPRAVLJANJA
Nina Majcen, 2016, master's thesis

Abstract: Družbe, ki imajo enotirni sistem, imajo poleg skupščine delničarjev še upravni odbor kot organ vodenja in nadzora, medtem ko imajo družbe z dvotirnim sistemom poleg skupščine še upravo kot organ vodenja in nadzorni svet kot organ nadzora. V svetu in EU prevladuje enotirni sistem upravljanja, ki je značilen za trge z razpršeno strukturo lastništva, dobro razvitim kapitalskim trgom in majhnim vplivom države na upravljanje družb. Delniške družbe z enotirnim sistemom upravljanja v Sloveniji niso pogoste. Za slovenski pravni red je imela velik pomen Uredba o statutu evropske družbe, saj je na podlagi njenih določb Slovenija uvedla in dala možnost družbam, da same izberejo sistem upravljanja, s čimer je enotirni sistem postal enakovreden dvotirnemu. Ključna prednost enotirnega sistema izhaja iz njegove zasnove, da se funkciji vodenja in nazora opravljata v okviru istega organa, to omogoča učinkovitejše upravljanje družbe. Člani odbora se sestajajo pogosteje, neizvršni direktorji so v primerjavi s člani nadzornih svetov bolje informirani o poslovanju družbe, sprejemanje odločitev poteka kot rezultat dialoga in omogoča hitrejše odločanje. Enotirni sistem omogoča delničarjem tudi večjo avtonomijo pri ureditvi razmerij med vodenjem in nadzorom družbe ter pri določanju pristojnosti posameznih organov in jim daje tudi večji vpliv na upravljanje družbe. V enotirnem sistemu namreč delničarji imenujejo in odpokličejo člane upravnega odbora, to v dvotirnem sistemu, kjer člane uprave imenuje nadzorni svet, ni možno. Pri odpoklicu je razlika med sistemoma tudi v tem, da lahko delničarji člane upravnega odbora kadarkoli odpokličejo brez utemeljenega razloga, medtem ko so v dvotirnem sistemu razlogi določeni z zakonom. Poleg tega so v enotirnem sistemu dopustni tudi posegi skupščine delničarjev na področje vodenja poslov, to v dvotirnem sistemu ni dovoljeno. Uprava v dvotirnem sistemu namreč vodi posle samostojno in na lastno odgovornost in razen za posle, za katere je potrebno soglasje nadzornega sveta, in v primeru, če uprava to zahteva, nadzornemu svetu in skupščini ni dovoljeno odločati o vprašanjih vodenja poslov. V enotirnem sistemu pa skupščina lahko daje upravnemu odboru (in izvršnim direktorjem) navodila in omejitve, ki jih morajo le-ti pri opravljanju svojih nalog upoštevati, postavlja pa se vprašanje, kakšen obseg njenega vpliva je dopusten, če ni opredeljen v statutu družbe. Člani nadzornega sveta v dvotirnem sistemu so bolje pozicionirani za izvajanje nadzora, saj so oblikovani v posebnem organu, to jim omogoča, da so neodvisni od uprave. V enotirnem sistemu se zaradi združljivosti funkcije vodenja in nadzora v okviru enega organa pojavlja vprašanje, kdo je pristojen za vodenje poslov in kdo za nadziranje. V praksi se je zaradi težav, povezanih s pomanjkljivim nadzorom v enotirnem sistemu, izoblikovala takšna razmejitev pristojnosti, da izvršni direktorji vodijo posle, neizvršni direktorji pa nadzirajo poslovanje. Zaradi konflikta interesov se vedno bolj poudarja zagotavljanje neodvisnosti neizvršnih direktorjev in ustreznega razmerja med izvršnimi in neizvršnimi direktorji, to delničarjem daje večje zagotovilo za boljši nadzor. V enotirnem sistemu je (bilo) namreč mogoče, da je imela ena oseba široke pristojnosti in veliko moč, če je opravljala funkcijo predsednika upravnega odbora in glavnega izvršnega direktorja hkrati. Nezdružljivost teh funkcij je zdaj določena v kodeksih ali že z zakonodajo. Prav te aktivnosti za odpravo pomanjkljivosti nadzorne funkcije v enotirnem sistemu dejansko pomenijo približevanje enotirnega sistema dvotirnemu sistemu. Ker ima vsak od predstavljenih sistemov svoje prednosti in slabosti je pomembno, da jih delničarji pri izbiri sistema upravljanja poznajo in upoštevajo, da lahko izberejo v danih okoliščinah najbolj ustreznega.
Keywords: korporativno upravljanje, enotirni in dvotirni sistem upravljanja, upravni odbor, izvršni in neizvršni direktorji, javne delniške družbe, korporacijsko pravo, uprava, nadzorni svet, vodenje poslov in nadzor
Published: 24.10.2016; Views: 3704; Downloads: 601
.pdf Full text (1017,11 KB)

2.
RAZVOJ KORPORATIVNEGA UPRAVLJANJA DRUŽB V DRŽAVNI LASTI V SLOVENIJI V LUČI TEORIJE DRŽAVE
Matevž Frangež, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Korporativno upravljanje je relativno nova ekonomska in pravna disciplina, ki po svoji naravi posega v več vej prava. V diplomskem delu opredeljujem teoretsko naravo korporativnega upravljanja in njegovo pravnosistemsko umeščenost. Pri tem me zanima utemeljevanje širše teoretske koncepcije korporativnega upravljanja kot zbira mehanizmov in procesov za oblikovanje korporativne volje ter razmerij in odnosov med deležniki, kot so lastniki in delničarji, management podjetja, njegovimi zaposlenimi, pa tudi poslovnimi partnerji, institucijami gospodarskega in pravnega okolja. Posebej me zanima korporativno upravljanje družb v državni lasti, zato ga obravnavam v luči vprašanja, zakaj je država ustanovljena in kako se cilji organiziranja državljanov v državno skupnost preslikavajo v lastniško politiko družb v državni lasti. Pri tem analiziram posebnosti, ki terjajo posebno zakonsko ureditev korporativnega upravljanja družb v državni lasti in ugotavljam, da je Slovenija v dolgotrajnem, nestabilnem procesu oblikovanja zakonodaje na tem področju dobila natančen in dober pravni okvir, ki daje obete za dobro uresničevanje najboljših mednarodnih praks. Uresničevanje tega pa je ob postavljenem pravnem redu odvisno predvsem od oblikovanju ustrezne politične, pravne in poslovne kulture, ki bo razumela, da je upravljanje državne lastnine v podjetjih pravzaprav agentski odnos med državljani, ki smo državo ustanovili za to, da odgovorno in v našem skupnem imenu upravlja z državno, to je skupno lastnino. Oblikovanje takšne kulture pa ne more biti odvisno le od pravnega sistema, pač pa predvsem od stopnje angažirane demokratične kontrole nad procesi, ki jim je preglednost upravljanja namenjena. Korporativno upravljanje definiram kot sistem medsebojne interakcije med kapitalom, družbo in njenimi deležniki, skozi katerega se ustvarja in krepi zaupanje. To zaupanje se ustvarja s sistemom oblikovanja skupnih, merljivih ciljev, preglednostjo poslovanja in ravnanja, uveljavljanjem odgovornosti in sistemom nadzora.
Keywords: korporativno upravljanje, družbe v državni lasti, pravne institucije in pravna razmerja, gospodarsko pravo, teorija države, preglednost, odgovornost, neodvisnost, gospodarnost
Published: 28.06.2016; Views: 1643; Downloads: 229
.pdf Full text (420,19 KB)

3.
ODGOVORNOST ZA USTREZNO SESTAVO NADZORNIH SVETOV
Miha Kerin, 2015, master's thesis

Abstract: Magistrska naloga izhaja iz ugotovitve, da je korporativno upravljanje v Sloveniji v krizi. Glede na naloge in pristojnosti organa vodenja oziroma njegovih članov so najprej njihova dejanja tista, ki povzročajo krizo v gospodarskih družbah in krizo korporativnega upravljanja nasploh. Vendar imajo svoj prispevek k nastanku krize tudi nadzorni sveti ter njihovi člani, ki ne opravijo svojih nadzorstvenih nalog. Magistrska naloga nadalje izhaja iz predpostavke, da je slovenska korporativna pravna ureditev načeloma dobra. Ta predpostavka se nanaša tudi na položaj nadzornega sveta v gospodarski družbi in na njegove pristojnosti. Nadzorni svet družbe je organsko neodvisen od drugih organov družbe in od članov družbe (delničarjev in družbenikov), kar enako velja za člane nadzornega sveta. Položaj in pristojnosti, ki jih ima, mu zagotavljajo, da je njegovo delo lahko učinkovito. Ob teh predpostavkah pa vzroki za neučinkovitost nadzornega sveta niso zunaj konkretnega nadzornega sveta, ampak gre vzroke za neučinkovitost konkretnega nadzornega sveta iskati znotraj nadzornega sveta samega, to je zlasti v njegovi sestavi in pri njegovih članih. Ustrezna kadrovska sestava nadzornega sveta je zato eden pomembnejših ukrepov za preprečevanje nastanka krize v gospodarski družbi in krize korporativnega upravljanja nasploh. V nalogi analiziram, kdo je dolžan skrbeti za ustrezno kadrovsko sestavo nadzornega sveta in kakšna je njegova odgovornost. Ti dve vprašanji in iskanje odgovora nanju je glavna tema magistrske naloge, za katero uporabljam izraz odgovornost za ustrezno sestavo nadzornega sveta. V gospodarski družbi se članstvo v nadzornem svetu zagotavlja preko dveh osnovnih funkcij, in sicer preko predlagalne funkcije in preko odločevalske funkcije, zato so za ustrezno sestavo nadzornega sveta odgovorne osebe oziroma organi družbe (in njihovi člani), ki in ko predlagajo kandidate za člane nadzornega sveta, ki in ko odločajo o članih nadzornega sveta ter ki in ko predlagajo odpoklic in odločajo o odpoklicu članov nadzornega sveta. Predlagateljev je v gospodarski družbi več, prav tako pa tudi odločevalcev. Najpomembnejši predlagatelji oziroma odločevalci so tisti, ki v praksi najbolj vplivajo na ustrezno sestavo nadzornega sveta. To sta v (nedržavni) družbi nadzorni svet kot predlagatelj kandidatov in skupščina kot odločevalec o članih nadzornega sveta. V državnem podjetju je najpomembnejši predlagatelj SDH, ki ima preko večine glasov na skupščini družbe v bistvu tudi odločevalsko funkcijo. V magistrski nalogi je opredeljen pojem odgovornosti za ustrezno sestavo nadzornega sveta in glede na tako opredeljen pojem analizirana odgovornost posameznih predlagateljev in odločevalcev v tej zvezi. Nadzorni svet kot predlagatelj kandidatov za člane nadzornega sveta ima zelo konkretne naloge v zvezi z zagotavljanjem ustrezne sestave nadzornega sveta in kršitev teh nalog je lahko tudi pravno sankcionirana. Sankcije se vselej nanašajo na posamezne člane nadzornega sveta, ne pa na organ. Pomembne naloge nadzornega sveta v tej zvezi so tudi letno ocenjevanje lastne učinkovitosti, ugotavljanje, pri kakšni sestavi bi bil nadzorni svet najbolj učinkovit in na tej podlagi tudi oblikovanje predlogov za odpoklic članov nadzornega sveta, katerih delo negativno vpliva na učinkovitost nadzornega sveta. Odgovornost skupščine za ustrezno sestavo nadzornega sveta izvira iz okoliščine, da je pristojna za izvolitev članov nadzornega sveta in za odločanje o njihovemu odpoklicu. V pravu obstaja dovolj opore za razlago (za izluščenje pravnega pravila), da je skupščina soodgovorna za ustrezno sestavo nadzornega sveta, ko ima na voljo dovolj informacij, da sprejme ustrezno kadrovsko odločitev, pa zavestno ne izvoli ustrezno sestavljenega nadzornega sveta. Njena soodgovornost se kaže v uporabi instituta deljene odgovornosti, katerega posledica je, da se za delež prispevka skupščine k neučinkovitosti nadzornega sveta zmanjša odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta.
Keywords: korporativno upravljanje, ustrezna sestava nadzornega sveta, strokovna usposobljenost, neodvisnost, (potencialni) konflikt interesov, kandidacijski postopek, volitve članov nadzornega sveta, odgovornost članov organov vodenja in nadzora družbe, volenti non fit iniuria, culpa in eligendo, deljena odgovornost
Published: 07.04.2016; Views: 1294; Downloads: 275
.pdf Full text (1,56 MB)

4.
MANAGERSKI VIDIKI KADROVANJA V LUKI KOPER D. D.
Milovanka Šilec, 2015, master's thesis

Abstract: Nemalo strokovnjakov in laično javnost popade apatično razpoloženje, ko je govora o uspešnosti slovenskega gospodarstva in podjetij. Vzrokov te apatičnosti ni mogoče iskati le v svetovni finančni krizi, ki je poleg Amerike, t. i. velesile, prizadela skoraj vse evropske države, izvzeta ni (bila) niti Slovenija. Torišče današnjega pesimističnega stanja ima izvor tudi v Sloveniji, torej v domačem gospodarstvu, v naših podjetjih, politiki ipd. Še pred nekaj meseci smo bili oz. smo ponovno priča državni negotovosti in vsakodnevnim napovedim uresničitve različnih scenarijev, kot so padec Vlade Republike Slovenije, bančni stresni testi in zlorabe iz dokapitalizacij bank, krčenje plač in omejevanje pravic delavcem, formiranje slabe banke, odpuščanje delavcev zaradi prodaje gospodarskih družb v državni lasti, dvig brezposelnosti itd. Ob vsem tem si nemalo ljudi postavlja vprašanje, ali slovenska skupnost ne premore dovolj strokovno usposobljenih posameznikov, ki bi uspešno in učinkovito vodili državo in gospodarske družbe v državni lasti. Mnogi se sprašujemo, kje je oz. ali je bila etika, pri čemer imamo v mislih etiko v najsplošnejšem pomenu, torej tisto, ki posameznika in družbo usmerja v sožitje, tj. v skupno dobro, v blaginjo skupnosti. Dejstvo je, da morajo odgovornost za takšno klimo skupnosti oz. stanje v določeni meri prevzeti tudi gospodarske družbe oz. tisti, ki imajo odločilen vpliv, tj. management, skupaj z lastniki oz. člani nadzornih svetov, ki skupaj sprejemajo odločitve o zaposljivosti ljudi, njihovih pravicah in učinkovitem razvoju same gospodarske družbe. Gospodarska družba ima znaten vpliv na državo, na bruto družben proizvod s svojo proizvodnjo, z davki, s prispevki in z zaposljivostjo državljanov ter na sam razvoj, na katerega vpliva zlasti z inovativnostjo, infrastrukturo ipd. Strokovnemu ravnanju vodstev v slovenskih gospodarskih družbah, predvsem v dejavnostih bančništva, financ oz. energetike, torej prav v gospodarskih družbah v državni lasti, oporekajo številni strokovnjaki. Nekdanji guverner banke Slovenije je v ta namen javno izpostavil, da so zasebne gospodarske družbe v primerjavi z javnimi bolj etične oz. imajo višje etične standarde. Tudi predsednik Gospodarske zbornice Slovenije priznava, da je v Sloveniji etično delovanje vodilnih v gospodarskih družbah na nekoliko nižji ravni, ob tem pa prevzema tudi soodgovornost za takšno stanje, saj priznava, da Gospodarska zbornica Slovenije ni pravočasno prepoznala »negativnega« ravnanja vodilnih managerjev (Hribar Milič v Čeh 2013). Ne glede na »de iure de facto status«, tj. položaj oz. funkcijo, ki jo imajo člani organov, tj. managerji in člani nadzornih svetov v družbi, se morajo ti prvenstveno zavedati, da njihovo delovanje ni izključno v korist lastnika, temveč v korist vseh udeležencev, ki stopajo v stik z gospodarsko družbo. Ne le poslovni svet, temveč celotno človeštvo bi se moralo poenotiti ob vprašanju univerzalnega etosa, ki naj bi zagotovil osnovne etične standarde, saj je to edini način prebroditve krize sodobne civilizacije. Etičnost je tista razsežnost človekove zavesti, po kateri človek postaja humano bitje, torej je etično ravnanje tisto, ki skupnost kot humano šele vzpostavlja. Nosilec etične zavesti je oseba, torej posameznik, in prav od njegove moralne drže je odvisna humanost življenja. Etično zavest posameznik oblikuje v odnosu z drugim in v tem sodelovanju izraža moralno ravnanje, saj je človek soodnosno bitje (Kovačič Peršin 2012).
Keywords: delniška družba in družba v državni lasti, organi delniške družbe, upravljanje družb v državni lasti, izbira kadrov, poslovna etika, Luka Koper, d. d.
Published: 24.08.2015; Views: 1629; Downloads: 159
.pdf Full text (2,63 MB)

5.
6.
7.
8.
9.
10.
Search done in 0.23 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica