SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


51 - 60 / 200
First pagePrevious page234567891011Next pageLast page
51.
NEKATERI ZGODOVINSKI, PRAVNI, RELIGIOZNI TER SOCIOLOŠKI VIDIKI ZAKONSKE ZVEZE IN RAZVEZE
Brigita Cug, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo analizira in opisuje nekatere zgodovinske, pravne, religiozne in sociološke vidike zakonske zveze in razveze. V vsakem vidiku sta hkrati vključeni tako zakonska zveza kot razveza. Omenjeni vidiki zajemajo temeljne pojme in spoznanja, vezana na sledeča področja: zgodovinski vidik: pravna zgodovina razvoja zakonske zveze skozi posamezna obdobja, razvoj zakonskega prava od kraljevine SHS vse do Republike Slovenije ter kratka zgodovina razveze starih civilizacij; pravni vidik: pojem in načela zakonskega prava; pogoji za sklenitev in veljavnost zakonske zveze; namen, oblike, pristojnost in postopek za sklenitev zakonske zveze; neveljavnost zakonske zveze in njene oblike ter pravne posledice zakonske zveze; razveza zakonske zveze; razdelitev razveznih razlogov; določila zakonskih sporov v Republiki Sloveniji, ravni razveznega procesa, svetovalni razgovor in mediacija; religiozni vidik: zakonsko pravo Katoliške cerkve; krščanski zakon in priprava nanj, zakonska privolitev in njene hibe; zakonski zadržki in njihova razdelitev; poveljavljanje zakona; pomen zakonske zveze in družine z vidika Katoliške cerkve za celotno družbo; odnos nekaterih cerkva in religij do razveze; sociološki vidik: poroka in zakon danes, pravice v zakonu, miti v zakonu, razlogi za zakon, institucionalni in medosebni vidik zakona ter njegove klasifikacije; ljudje, ki niso sposobni za zakon; odnosi po poroki z razširjeno družino; smernice za uspešen zakon; pomen in vloga zakonske zveze in razveze nekoč in danes; dogajanje pred in med razvezo pri partnerjih in otrocih. Ob koncu sta hkrati predstavljena tako pravni kot sociološki vidik glede posledic zakonske zveze na družino. Znotraj tega so opisane pravne posledice razveze zakonske zveze tako med obema partnerjema kakor v razmerju staršev do otrok in tudi življenje bivših zakoncev ter otrok po razvezi. Delo je teoretično, s poudarkom na primerjavi navedenih vidikov.
Keywords: zakonska zveza, razveza, družina, otrok, roditeljska pravica, RKC, država, slovenska postmoderna družba, zgodovinski, pravni, religiozni in sociološki vidiki zakonske zveze in posledice njenega prenehanja.
Published: 14.10.2010; Views: 4036; Downloads: 674
.pdf Full text (2,21 MB)

52.
Platon in Jaspers o prihodnosti človeka
Brina Miklavc, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Platonovo delo je poskus definicije pravičnega in nepravičnega. Da bi lažje definiral ta dva pojma, se Platon loti ustroja pravičnega mesta. Najprej se loti enostavnega modela državne ureditve, ki ga imenujemo »država svinj«. Zaradi preproste strukture mesta in preglednosti ga kasneje Sokrat označi kot zdravo mesto. Ker se Sokratovi sogovorniki ne strinjajo s preprostim karakterjem mesta, se le-ta loti strukturiranja Kalipolisa. Kalipolis je razkošno mesto, ki temelji na pravilni psihični in fizični vzgoji človeka. Utopijo Sokratovih domnev zaznamo šele takrat, ko sprevidimo bizarne predloge o kreaciji karakterjev. Platon namreč ne govori zgolj o nalogah, ki bi bile dodeljene posameznikom, pač pa tudi o vzgoji nadčloveka. Načrtno razmnoževanje in kreacija nadpovprečno dobrega človeka s pomočjo razplodnje, vzgoje in vadbe je namreč nemogoča in utopična. Nadaljuje s tako imenovanim trojnim valom, ki zavzema, »enakopravnost spolov, ki jo je treba izvesti z enako vzgojo za ženske in moške« (Platon, 1995, 422), skupnost žena in otrok ter predpostavko, da morajo filozofi postati vladarji oz. vladarji filozofi. Znanje, ki ga morajo posedovati filozofi — kralji mora zavzemati svet idej in absolutnega dobrega. Idejo o ustanovistvi Platonove države v moderni dobi lahko uvržemo z dejstvom, da je državna ureditev, predlagana v Državi, v popolnem nasprotju z človekovo naravo in naravnimi zakoni. Oba, Platon in Jaspers, sta želela ustvariti boljšo prihodnost za človeka, zato sta se oba lotila ustroja boljše državne ureditve, da bi lahko znotraj le-te omogočila svobodno in pravično bivanje za ljudi. Jaspers se v svoji knjigi o atomski bombi naslanja na zgodovinska dejstva in realistično zre v prihodnost človeka in politično ureditev sodobne dobe. Zaradi stvarnega pogleda na dogajanja med drugo svetovno vojno Jaspers kuje načrt o odpravi atomskih bomb, ter ustanovitvi institucij, ki se ukvarjajo zgolj z nadzorovanjem posameznih političnih področij. Predlaga neodvisnost medijev, zavoljo pristnih informacij in lažje kontrole nad dejavnostmi v državi. Realističnost Jaspersovih ugotovitev se kaže v moderni politični ureditvi, saj se načrtuje postopno razoroževanje in je bila ustanovljena Evropska unija, ki izvaja institucionalni nadzor nad svojimi članicami. Medtem, ko Jaspers predlaga razoroževanje držav, ga Platon podpira. Za Platona je namreč nujen boj za lastno ozemlje, za kar potrebujemo orožje.
Keywords: Ključne besede: Platon, Jaspers, država svinj, Kalipolis, filozofi kralji, nadzorovanje, enotnost, institucionalna ureditev držav, Evropska unija.
Published: 11.10.2010; Views: 2401; Downloads: 178
.pdf Full text (275,35 KB)

53.
ZDRAVSTVENO VARSTVO V REPUBLIKI SLOVENIJI IN OPREDELITEV DO PREDLAGANIH SPREMEMB OBSTOJEČE ZAKONODAJE
Tina Trček, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Posameznikova pravica do zdravja je relativna. Kljub temu, da je vsak sam odgovoren za svoje zdravje, pa nosi določeno odgovornost tudi država. To predvsem pomeni, da mora prebivalcem zagotoviti socialno varnost in zdravstveno zavarovanje. Pravila, ki ju zagotavljajo, se zaradi prilagajanja razmeram nenehno spreminjajo. V diplomskem delu je po opredelitvi temeljnih pojmov predstavljen sam razvoj zdravstvenega varstva pri nas ter trenutna ureditev, predstavljene pa so tudi ureditve zdravstvenega varstva treh drugih držav. Posebno poglavje je namenjeno predstavitvi predlaganih sprememb obstoječe zakonodaje ter različnim pogledom na predlagane spremembe.
Keywords: Posameznik, država, zdravje, zdravstveno varstvo, zdravstveno zavarovanje, socialna varnost, spremembe zakonodaje.
Published: 09.12.2010; Views: 1922; Downloads: 278
.pdf Full text (374,83 KB)

54.
PRAVICA OTROKA DO SVOBODE VESTI
Monika Pevec Forštner, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Prvi zametki razvoja pravice otroka do svobode vesti segajo od sužnjelastniške grške in rimske patrie potestas, preko različnih pravnih dokumentov, ki so svobodo vesti prepovedale ali omejevale do novejših teorij prežetih s humanizmom, ki so začele svobodo vesti tolerirati in kasneje dovoljevati kot primarno osebno človekovo pravico. V diplomski nalogi so najprej opredeljeni pojmi: »otrok«, »pravica«, »svoboda«, »svoboščina« in »vest«. V 17. stoletju naj bi bili »otroci« še pod popolno jurisdikcijo staršev. Kasneje je viden postopen prehod pravic s staršev na otroka. Danes je »otrok« v t.i. »svobodni moderni družbi« nosilec pravice do svobode vesti, mišljenja in vere. Beseda »otrok« ni vedno vezana na starost otroka (18 let), ampak v posamičnih določbah tudi na njegovo poslovno sposobnost, telesno in duševno zdravje, kar je v pravni korelaciji z roditeljsko pravico. »Pravice« so regulatorji razmerij med odvisnimi družbenimi subjekti neenake družbene moči. Gre za dominacijo močnejšega nad šibkejšim - otrokom, pri kateri se vzpostavljajo kompromisne meje in možnosti konfliktov. Pravica do svobode vesti je izrazito naravna pravica, ki je skupna vsem ljudem, splošna, temeljna, nepremoženjska, osebna (osebnostna), civilno pravna, neodtujljiva (neprenosljiva), spremenljiva in večrazsežnostna. Dolgo časa se je »svoboda vesti« navezovala le na verske opredelitve, v novejšem času pa je dobila posveten pomen. Gre za duševen proces — metafizična in etična vprašanja, ki se odmikajo pravniški kategorizaciji. Ta vprašanja so obravnavali mnogi primeri Evropskega sodišča za človekove pravice: Kokkinakis: Grčija (1993), Buscarini: San Marino (1999), Campbell: Cossans (1982), Arrowsmith: Anglija (1978). Pravica do svobode vesti se povezuje z večimi človekovimi pravicami, kot so; pravica do svobodnega izražanja (verbalno izražanje, izražanje v pisni obliki, oblačenje, izkazovanje ljubezenskih čustev, osebna imena otrok). To izražanje je pri otrocih lahko sporno predvsem v šoli. Gre za izražanje otrok ter izražanje javnih institucij. Pravica do družinskega življenja in zasebnosti, ki se pojavlja v razmerju »otrok — šola« ter »otrok-starši« v povezavi popolnim izvrševanjem roditeljske pravice in s tem varovanja otrokovih koristi. Pravica do izobraževanja, ter v zvezi s tem prepoved indoktrinacije države oziroma šol. Pravica do zbiranja in združevanja v šolskih prostorih ali zunaj pouka. Pravo ureja razmerja med posameznikom in državo ter med posamezniki kot nosilci pravic in obveznosti. Pri tem sta pomembna otrokov položaj v družini, pooblastila oziroma pravice staršev (izvrševanje roditeljske pravice), ter položaj otroka v razmerju do države (šolstvo, zdravstvo, centri za socialno delo, vzgojni zavodi). »Družina« je najožja življenjska skupnost, kjer imajo starši pravico, da zagotovijo svojim otrokom versko in moralno vzgojo, v skladu s svojim prepričanjem in otrokovo starostjo in zrelostjo, ter njihovo, t.j. otrokovo svobodo vesti, z versko in drugo opredelitvijo ali prepričanjem, tako, da otrokom pojasnjujejo ali svetujejo. Imajo tudi pravico, da država na področjih, ki so v njeni pristojnosti, spoštuje njihove predstave o vzgoji in pouku. Poseganje države v to zasebno sfero svobode vesti je omejeno, oziroma se lahko omeji samo pod zakonsko določenimi pogoji. Država ima dolžnost zagotoviti, da se v šolah ne dogaja indoktrinacija. Država je dolžna, da religiozna in filozofska prepričanja staršev spoštuje v celotnem šolskem izobraževalnem programu, kar pomeni, da jih priznava, upošteva in vzame v obzir. Možni so različni konflikti , kolizije med državo, šolo in starši. Vsebinska razlika med razmerjem starši (kot zastopniki otroka) in državo, ter v razmerju staršev do otroka, je razvidna tudi iz 41. člena Ustave RS. Prvi del te določbe je namenjen varovanju starševskih pravic pred neupravičenim vmešavanjem države in tretjih oseb in določa, da imajo starši pravico, da v skladu s svoj
Keywords: človekova pravica, otrokova pravica, svoboda vesti, svoboščina, pravica do svobodnega izražanja, največja otrokova korist, roditeljska pravica, kolizija - konflikt med interesi, religiozno in filozofsko prepričanje, indoktrinacija, edukacija, primarno pravno varstvo otroka, laična država
Published: 07.12.2010; Views: 4122; Downloads: 391
.pdf Full text (1,06 MB)

55.
ZNAČILNOSTI PRAVNE UREDITVE GLAVNEGA MESTA REPUBLIKE SLOVENIJE IN ( PRIMERJALNO) REPUBLIKE HRVAŠKE
Mladenka Bogatinovski, 2010, undergraduate thesis

Abstract: V glavnem mestu so sedeži državnih organov in organizacij, tujih diplomatskih predstavništev, konzulatov in mednarodnih organizacij, zato je glavno mesto, kot eden izmed atributov državnosti, za vsako državo posebnega pomena. Lokalna skupnost, ki je nosilka položaja glavnega mesta, je tako postavljena pred dodatne zahteve in naloge, ki jih druge lokalne skupnosti ne poznajo oziroma se z njimi srečujejo v manjši meri. Zato ima glavno mesto znotraj sistema lokalne samouprave določen poseben položaj. V Sloveniji daje poseben status glavnemu mestu že Ustava Republike Slovenije, konkretneje pa je odnos med državo in Mestno občino Ljubljana, kot glavnim mestom Republike Slovenije urejen v Zakonu o glavnem mestu Republike Slovenije, sprejetim leta 2004. Ker je nosilka položaja glavnega mesta določena lokalna skupnost, zanjo veljajo tudi predpisi, ki se nanašajo na lokalno samoupravo, predvsem Zakon o lokalni samoupravi, Zakon o financiranju občin in Zakon o lokalnih volitvah. Mestu Zagreb zagotavlja poseben status že Ustava Republike Hrvaške v 13. členu, konkretneje pa je odnos med državo in Mestom Zagreb kot glavnim mestom Republike Hrvaške urejen z Zakonom o Mestu Zagreb (»Zakon o Gradu Zagrebu«). Vsa vprašanja, ki se nanašajo na Mesto Zagreb, kot enoto lokalne samouprave, ki ima hkrati tudi položaj enote regionalne samouprave in jih ta zakon ne ureja, so urejena v Zakonu o lokalni in področni (regionalni) samoupravi.
Keywords: glavno mesto, država, lokalna samouprava, mestna občina, Republika Slovenija, Republika Hrvaška
Published: 24.06.2011; Views: 2561; Downloads: 139
.pdf Full text (907,99 KB)

56.
State capture v Sloveniji : diplomsko delo
Nina Smrke, 2011, undergraduate thesis

Keywords: pravna država, demokracija, javna uprava, korupcija, preprečevanje, diplomske naloge
Published: 11.07.2011; Views: 1203; Downloads: 158
.pdf Full text (651,00 KB)

57.
58.
RAČUNOVODSKI IN DAVČNI VIDIK OBDAVČITVE LICENČNIN PO MEDNARODNI IN SLOVENSKI DAVČNI ZAKONODAJI
Rok Petek, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Predmet diplomskega dela je problematika obdavčevanja licenčnin tako v slovenskem, kot v mednarodnem prostoru. Licenčnina je tako mednarodno, kot tudi v dvostranskih konvencijah o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki jih je sklenila Slovenija, definirana kot plačilo vsake vrste, prejeto kot povračilo za uporabo ali pravico do uporabe kakršnih koli avtorskih pravic za literarno, umetniško ali znanstveno delo, vključno s kinematografskimi filmi, katerega koli patenta, blagovne znamke, vzorca ali modela, načrta, tajne formule ali postopka ali za informacije o industrijskih, komercialnih ali znanstvenih izkušnjah. Isti dohodek ali premoženje, v našem primeru so to licenčnine, je lahko obdavčen več kot enkrat. V tem primeru nastane dvojna obdavčitev dohodka in premoženja. Pri tem se lahko obdavči isti dohodek pri več osebah ali pa se večkratno obdavči isti dohodek iste osebe. O mednarodni dvojni obdavčitvi pogosto govorimo kot o vzroku za zaviranje mednarodnega gospodarstva. Do mednarodne dvojne obdavčitve v osnovi pride zaradi prekrivanja davčnih zakonodaj različnih držav, zato skuša večina držav preprečiti nastanek dvojne obdavčitve ali omiliti njene posledice s sklepanjem dvostranskih konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja. S tem že uveljavljenim načinom izogibanja dvojnega obdavčevanja in preprečevanja davčnih utaj, države in njeni rezidenti pridobijo na pravni varnosti zavezancev na davčnem področju oziroma se uspešno preprečuje davčna diskriminacija. Mednarodna pravna dvojna obdavčitev se v konvencijah o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja torej odpravlja z razporejanjem ali omejevanjem pravic obdavčevanja držav pogodbenic. Po 12. členu Vzorčne konvencije OECD se licenčnine in avtorski honorarji, ki nastanejo v državi pogodbenici in katerih upravičeni lastnik je rezident druge države pogodbenice, obdavčijo samo v tej drugi državi razen če upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri licenčnine in avtorski honorarji nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej ter je pravica ali premoženje, v zvezi s katerim se licenčnine in avtorski honorarji plačajo, dejansko povezano s tako stalno poslovno enoto. V takem primeru se uporabljajo določbe 7. člena. Kot je razvidno iz prejšnjega odstavka, Vzorčna konvencija OECD praviloma poudarja obdavčevanje dohodka v državi rezidentstva. V mednarodnem prostoru pa predstavlja pomembno vlogo tudi Vzorčna konvencija OZN, ki pa po drugi strani v večji meri poudarja princip obdavčevanja po viru. Namen Vzorčne konvencije OZN je spodbuditi sklenitev pogodb tako med razvitimi državami in državami v razvoju, kot tudi med samimi državami v razvoju državah ter standardizirati določbe teh pogodb. V 12. členu te konvencije je zapisano, da se licenčnine in avtorski honorarji, ki nastanejo v državi pogodbenici in se izplačajo rezidentu druge države pogodbenice, lahko obdavčijo v tej drugi državi, vendar pa se take licenčnine in avtorski honorarji lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo, in v skladu z zakonodajo te države. Če je upravičeni lastnik licenčnin in avtorskih honorarjev rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne sme presegati odstotkov (odstotek naj bi bil določen z dvostranskimi pogajanji) bruto zneska licenčnin in avtorskih honorarjev. Če rezident države pogodbenice posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri licenčnine in avtorski honorarji nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej, se, tako kot v Vzorčni konvenciji OECD, uporabijo drugi členi konvencije. V Sloveniji pa se po drugi strani licenčnine in avtorski honorarji obdavčujejo v primeru, ko fizična oseba Sloveniji doseže dohodek iz prenosa premoženjskih pravic. Od izplačil licenčnin fizičnim osebam se davčni odtegljaj izračuna in plača po 130. členu veljavnega Zakona o dohodnini, in sicer v višini 25% od davčne osnove. Davčna osnova je dohodek
Keywords: Bilateralni sporazum, davčna osnova, Davčna uprava Republike Slovenije, davek po odbitku, država pogodbenica, država rezidentstva, država vira, dvojna obdavčitev dohodka in premoženja, ekonomska dvojna obdavčitev, intelektualna lastnina, izogibanje plačilu davka, licenčnine, mednarodna dvojna obdavčitev, oprostitev obdavčitve, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Organizacija združenih narodov, pravna dvojna obdavčitev, pravna oseba, premoženjska pravica, računalniška programs
Published: 06.07.2012; Views: 4768; Downloads: 323 
(1 vote)
.pdf Full text (671,48 KB)

59.
POSEBNI REŽIM RAZPOLAGANJA Z NEPREMIČNINAMI V LASTI DRŽAVE IN OBČIN
Jerneja Stiplovšek, 2012, undergraduate thesis

Abstract: POVZETEK Stvarno premoženje v lasti Republike Slovenije in občin kot temeljnih samoupravnih lokalnih skupnosti je po številu nepremičnin kot tudi vrednostno zelo obsežno, zato mora država kot tudi občina razpolagati s svojim premoženjem čim bolj racionalno, transparentno, kot dober gospodar v skladu z načelom gospodarnosti, pri tem pa mora slediti predvsem javnem interesu. Lastnik premoženja, bodisi država bodisi občina, potrebuje vrsto različnih mehanizmov, ki omogočajo skrbno in pozorno obravnavanje vprašanj, ki se nanašajo na stvarno premoženje. Države posebno skrb namenjajo ravnanju z nepremičninami, saj so v primerjavi s premičninami gospodarsko pomembnejše. Nepremičnine so omejena in trajna dobrina, pri katerih se prav zaradi navedenih lastnosti v ospredje postavlja tudi vprašanje njihovega upravljanja. S sprejetjem Zakona in Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin v letu 2007 je bil zaokrožen dolgotrajen proces ureditve področja ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravne skupnosti. V naslednjih letih so se v praksi pokazale tako dobre kot slabe strani ureditve. Tako je priprava novega Zakona in Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti v letu 2010 po eni stani morala upoštevati velike spremembe, do katerih prihaja s centralizacijo nepremičnega premoženja, po drugi strani pa sta bila oba postopka priložnost za nekatere manjše popravke, ki jih je zahtevala praksa. Pri tem sta bila Zakon in Uredba v novem, integralnem besedilu sprejeta le iz nomotehničnih razlogov, saj je v obeh predpisih večina rešitev ostala enakih. Zakon se uporablja za vse stvarno premoženje države in samoupravnih lokalnih skupnosti, če ni s posebnim zakonom za posamezno vrsto stvarnega premoženja države in samoupravne lokalne skupnosti urejeno drugače. Tako zakon velja za vse upravljavce in uporabnike stvarnega premoženja, če ni z zakonom določeno drugače. Z Uredbo so natančno urejeni upravljavci stvarnega premoženja države in samoupravnih skupnosti, natančni postopki sprejemanja in vsebina načrta ravnanja s stvarnim premoženjem ter pogoji in postopki ravnanja s stvarnim premoženjem države oziroma samoupravne lokalne skupnosti. Zaradi dejstva, da posamezni upravljavci niso posvečali dovolj pozornosti dokončni pravni in dejanski urejenosti nepremičnin ter njihovemu optimalnemu gospodarskemu izkoristku, je za izboljšanje stanja bilo treba razmišljati o postopnem prenosu vseh pristojnosti na enega upravljavca. Uveden Javni nepremičninski sklad, ki predstavlja specializirano osebo javnega prava, bo tako razbremenil vse dosedanje upravljavce nalog upravljanja z nepremičninami, ki bodo prenesene v last sklada. Ti se bodo lahko posvetili svojim primarnim dejavnostim, hkrati pa bo javni sklad na najugodnejši in najgospodarnejši način zagotavljal nepremičninske potrebe uporabnikov. Zaradi vzpostavitve evidenc nepremičnin ter njihove pravne in dejanske urejenosti bo v prihodnje zagotovljena večja preglednost ravnanja z nepremičnim premoženjem. Zagotovljeno bo jasno, pregledno in strokovno ravnanje ter enotno in usklajeno nastopanje na trgu nepremičnin, kar bo privedlo do optimalne izkoriščenosti in do zniževanja stroškov upravljanja.
Keywords: Ključne besede: razpolaganje, nepremično premoženje (nepremičnine), stvarno premoženje, država, občina, upravljavci, centralizacija, javni nepremičninski sklad
Published: 30.05.2012; Views: 3344; Downloads: 707
.pdf Full text (1,08 MB)

60.
PREDKUPNE PRAVICE NA NEPREMIČNINAH V JAVNEM INTERESU
Andreja Jeza, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Predkupna pravica je pravica do nakupa stvari, pred drugimi interesenti. Poznamo pogodbeno in zakonito predkupno pravico. Ena najšibkejših oblik omejevanja lastninske pravice na nepremičninah je zakonita predkupna pravica. Pri tej omejitvi se v javnem interesu omejuje promet oziroma razpolaganje z nepremičninami. Javni interes je regularna splošna korist. Zakonita predkupna pravica ne posega bistveno v svobodo lastnikovega razpolaganja, temveč usmerja pravni promet na osebo, ki se glede na javni interes šteje za najprimernejšega lastnika nepremičnine. Zakonita predkupna pravica ne ovira lastnika nepremičnine pri odločitvi, ali bo nepremičnino prodal, temveč vpliva samo na odločitev, komu jo bo prodal. Zakonita predkupna pravica obstaja, dokler velja zakon, ki jo ureja. Pri prodaji nepremičnine mora lastnik nepremičnine (predkupni zavezanec) najprej preveriti, če njegova nepremičnina leži na območju predkupne pravice. Če nepremičnina leži na območju predkupne pravice, je prodajalec dolžan nepremičnino najprej ponuditi predkupnemu upravičencu. Predkupni upravičenec pa se mora v določenem roku izjaviti, ali bo nepremičnino kupil ali ne. Če se odloči, da je ne bo kupil, lahko lastnik nepremičnino proda drugi osebi, vendar pod enakimi ali zase ugodnejšimi pogoji, kot jih je ponudil predkupnemu upravičencu.
Keywords: Ključne besede: predkupna pravica, zavezanec, upravičenec, nepremičnina, občina, država, lokalna skupnost.
Published: 16.05.2012; Views: 1477; Downloads: 191
.pdf Full text (434,83 KB)

Search done in 0.23 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica