| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
DOKAZOVANJE Z LISTINAMI V CIVILNEM PRAVDNEM POSTOPKU
Mateja Bagari, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo obravnava dokazovanje v civilnem pravdnem postopku in listino kot dokaz oziroma dokazno sredstvo. Temeljni cilj vsakega civilnega pravdnega postopka je odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, z drugimi besedami razrešitev civilnega spora. Ker so v listinah zapisane misli trajnejše narave in so rezultat tehtnejšega premisleka, je dokazovanje z listinami zato preprosto, hitro in učinkovito. Listina se kot dokaz lahko uporabi pod pogojem, da je pristna. Pristnost je dejstvo, ki ga je potrebno ugotavljati in dokazovati takrat, če stranka pristnost zanika, ali če obstaja dvom v pristnost javne listine. Glede pristnosti zasebnih listin, nosi dokazno breme stranka, ki se na listino sklicuje, glede pristnosti javnih listin pa tisti, ki listino predlaga kot dokaz. Stranki imata pravico tudi do posebne tožbe na ugotovitev (ne)pristnosti listine. Od pristnosti listin je odvisna njihova dokazna moč. Vendar, če je listina pristna, še ne pomeni, da je resnična tudi njena vsebina. Stranka mora hkrati z navedbo dejstev ponuditi sodišču dokaz z listino, s čimer se dokaz z listino izvede. Ponudba dokaza z listino mora poleg vseh pomembnih okoliščin, ki listino identificirajo, obsegati tudi označitev listine po imenu in glede na kraj nastanka ter izdaje. Stranka mora listino, na katero se sklicuje, predložiti ali navesti, kje se ta nahaja. Kadar stranka listine nima v posredni ali neposredni posesti in z njo ne more razpolagati, mora sodišču predlagati, da si listino priskrbi od pristojnega državnega organa ali osebe z javnim pooblastilom ali naloži nasprotni stranki ali tretjim osebam, da jo predložijo. Če stranka listine ne predloži, se s tem izpostavi nevarnosti, da bodo njene trditve o dejstvih ostale nedokazane. Tuja javna listina se kot dokaz v postopku uporabi pod pogojem, da je legalizirana. Po predpisih overjene tuje javne listine imajo ob izpolnjenem pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine.
Keywords: dokazni postopek, dokazno sredstvo, civilni pravdni postopek, listina, dokazno breme, pristnost, dokazna moč, edicijska dolžnost, tuja javna listina, legalizacija
Published in DKUM: 17.05.2016; Views: 3362; Downloads: 499
.pdf Full text (783,20 KB)

2.
FORMALNA DOKAZNA PRAVILA (S POUDARKOM NA DOKAZOVANJE S PRIVILEGIRANIMI PRIČAMI)
Branimir Šijanec, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Dokazovanje kaznivih dejanj se začne s fazo odkrivanja kaznivih dejanj v predkazenskem postopku, ko policija z uporabo formalnih in neformalnih preiskovalnih dejanj zbira dokazno gradivo za kasnejše faze kazenskega postopka. Ta začetna faza kazenskega postopka je izjemno pomembna za sam nadaljnji potek kazenskega postopka, saj se lahko s kvalitetnim in kolikor je mogoče obširnim dokaznim gradivom v konkretni kazenski zadevi vpliva na končni izid kazenskega postopka. Fazi odkrivanja kaznivega dejanja in storilca sledi faza pregona kaznivega dejanja, kjer ima osrednjo vlogo procesni subjekt, ki je s strani države pooblaščen za pregon storilca kaznivega dejanja. Državni tožilec, ki je kot državni organ pooblaščen za pregon kaznivih dejanj, je od vseh udeležencev kazenskega postopka edini ves čas v stiku z dokaznim gradivom, katerega mora skrbno pretehtati in nato oceniti, ali bo prispevalo k cilju, h kateremu mora glede na funkcijo pregona kaznivih dejanj in storilca stremeti. Njegov cilj mora biti glede na njegovo funkcijo uspeh v kazenskem postopku, ki je dosežen z obsodilno sodbo. V slovenskem kazenskem pravu poznamo mešani tip kazenskega postopka, v katerega se je vneslo več elementov kontradiktornosti, značilnih za akuzatorni oz. adversarni model kazenskega postopka. V tem tipu kazenskega postopka državni tožilec in obramba kot stranki v kazenskem postopku, v fazi preiskave in kasneje na glavni obravnavi predlagata dokaze, za ugotavljanje dejstev na katere se sklicujeta. Glede na svojo funkcijo v kazenskem postopku, nosi dokazno breme državni tožilec, ki bo predlagal tiste dokaze, kateri bodo podlaga obsodilne sodbe. Povsem nasprotno vlogo od državnega tožilca ima obramba, ki mora argumentirano zavračati utemeljenost obtožbe v skladu z lastno obrambno strategijo, za kar mora imeti obramba tudi ustrezne institute. Te institute in pravna pravila mora zagotoviti zakonodajalec, saj se z njimi zagotavlja karseda enakovreden in pošten boj. Medtem ko se v fazah postopka pred glavno obravnavo zagotavljajo dokazna sredstva, se procesna dejanja dokazovanja opravljajo na glavni obravnavi, kot osrednji fazi kazenskega postopka, ki se konča z izrekom sodbe. Na glavni obravnavni je dominus litis postopka sodišče, ki izvaja dokaze na podlagi lastnih spoznavnih potreb ter nosi dokazno breme subsidiarno. Sodišče v postopku dokazovanja pretrese vsa dejstva, za katera misli, da so potrebna za pravilno presojo in ugotavljanje dejanskega stanja. Na podlagi dokazovanja s pomočjo dokaznih sredstev, iz katerih sodišče črpa dokazno gradivo, se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju pomembnih dejstev. Po končani glavni obravnavi sodišče namreč na podlagi psihološke dokazne ocene presodi o dokaznem gradivu in odloči s sodbo. Po načelu proste presoje dokazov je pri izbiri dokaznih sredstev ter pri dokazni oceni prosto formalnih dokaznih pravil. Pri tem je omejeno z dokaznimi prepovedmi, s katerimi se sodišču prepoveduje, da bi oprlo sodbo na nedovoljene dokaze, pridobljene s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin ali pridobljene s kršitvijo določb Zakona o kazenskem postopku, kadar ta določa, da se sodba nanje ne sme opreti. Seveda tudi ni dovoljeno opreti sodbe na dokaze pridobljene na podlagi nedovoljenih dokazov. Vsi takšni dokazi se izločijo in tako sodišče pri odločanju vendarle ni prosto pravnih omejitev, s čimer se pomembno omejuje načelo proste presoje dokazov in načelo iskanja resnice. Načelo iskanja resnice je omejeno tudi s pravicami nekaterih oseb, da lahko odklonijo pričevanje. To so osebe, ki so oproščene dolžnosti pričevanja zaradi varovanja družinskega življenja in preprečevanja moralne dileme ali govoriti resnico ter s tem ustvarjati konflikte med bližnjimi ali pa ne izpovedati po resnici. V primeru teh oseb in v primerih, ko med osebami obstoji pravno priznan odnos zaupanja, se mora načelo iskanja resnice umakniti procesni volji oseb, da ne bodo pričale, s čimer se omejuje spoznavni krog dokaznih sredstev za ugotavljanje dejanskega
Keywords: predkazenski postopek, kazenski postopek, dokazovanje, dokazno sredstvo, dokaz, dokazne prepovedi, kaznivo dejanje, izločitev nedovoljenih dokazov, privilegirane priče, odpoved pričevanju
Published in DKUM: 07.05.2014; Views: 3210; Downloads: 490
.pdf Full text (802,77 KB)

3.
PSIHIATRIČNO IZVEDENSTVO KOT DOKAZ V KAZENSKEM POSTOPKU
Suzana Zupan, 2009, undergraduate thesis

Abstract: POVZETEK Področje psihiatričnega izvedenstva predstavlja eno izmed področij, kjer prihaja do prepletanja prava in psihiatrije. Osrednja tema moje diplomske naloge, katere naslov je » Psihiatrično izvedenstvo kot dokaz v kazenskem postopku « je področje psihiatričnega izvedenstva. Dandanes je psihiatrično izvedenstvo že neizogiben del mnogih kazenskih postopkov sodnih dvoran. Psihiatrično izvedenstvo je torej tista vrsta izvedenstva, ki se sme odrediti v primeru obstoja konkretnih okoliščin in dejstev, ki utemeljujejo sum, da obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven bodisi zaradi duševne motnje bodisi zaradi duševne manjrazvitosti ali pa je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali pa obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Pri tem se psihiatrični pregled odredi s pisno odredbo sodišča, pri čemer morajo biti naloge psihiatričnega izvedenca v odredbi nazorno konkretizirane. Sodišče se torej odloči za izvedenca takrat, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno določeno strokovno znanje, s katerim pa sodišče samo ne razpolaga. Z izvedenstvom kot posebnim preiskovalnim dejanjem se v kazenskem postopku pridobi dokaz. Pridobi se izvid in mnenje izvedenca. Opozoriti velja, da sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nikakršna formalna pravna pravila o vrednosti nekega dokaza. Izvedenstvo se torej nanaša na dejanska in ne na pravna vprašanja. Področje, kjer se pravo in psihiatrija srečujeta je torej področje forenzične psihiatrije. Gre za stičišče dveh v esenci nezdružljivih ved. To pa je poglavitni razlog, da se v forenzični psihiatriji in zatorej tudi v sodno psihiatričnem izvedenstvu srečamo z vrsto etičnih dilem. Osrednja etična dilema, ki jo lahko izpostavim je dvojni položaj psihiatričnega izvedenca. Gre za kolizijo dveh vlog, ki jih psihiater ima. Na eni strani se psihiater znajde v vlogi izvedenca, na drugi pa v vlogi zdravnika oziroma terapevta. Nikakor pa ne smemo zanemariti področja varovanja osebnih podatkov osebe, ki je v kazenskem postopku, pojasnilne dolžnosti psihiatričnega izvedenca, načelo poštenosti ter prizadevanja po objektivnosti.
Keywords: Ključne besede: neprištevnost - dokazno sredstvo – psihiatrična ekspertiza - psihiatrični izvedenec - izvid in mnenje - psihiatrični pregled – varnostni ukrepi – duševna motnja in duševno zdravje.
Published in DKUM: 17.12.2009; Views: 5058; Downloads: 582
.pdf Full text (733,31 KB)

Search done in 0.09 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica