1. Kriva ovadba za kaznivo dejanje in stigmatizacija posameznika v družbenem okolju : magistrsko deloMarinja Kuhnar, 2025, master's thesis Abstract: Magistrska naloga obravnava kaznivo dejanje krive ovadbe kot specifično obliko zlorabe kazenskega pregona, ki ima lahko resne posledice za posameznika in negativno vpliva na delovanje pravne države. Analiza magistrskega dela je osredotočena na pravno opredelitev kaznivega dejanja krive ovadbe, njegove konstitutivne elemente ter razmejitev do sorodnih kaznivih dejanj, zlasti obrekovanja in krive izpovedbe.
Posebna pozornost je namenjena zahtevnosti dokazovanja krivde, ki predstavlja enega temeljnih elementov navedenega kaznivega dejanja. Podrobneje so obravnavani direktni naklep, zavest o neresničnosti navedb in voljna komponenta – torej namen sprožiti kazenski postopek zoper osebo, za katero naznanitelj ve, da kaznivega dejanja ni storila.
Ključna elementa kaznivega dejanja krive ovadbe sta (1) zavest storilca, da ovadena oseba ni storila kaznivega dejanja in (2) zavedanje o neresničnosti navedb, ki jih podaja izključno z namenom, da zoper ovadeno osebo sproži kazenski postopek. Prav ti elementi ločujejo kaznivo dejanje krive ovadbe od dobronamernih, a neutemeljenih ovadb.
Poseben pomen se pripisuje utemeljitvi, zakaj je pomembno, da je kaznivo dejanje krive ovadbe izrecno urejeno v Kazenskem zakoniku. Jasna in nedvoumna pravna opredelitev prispeva k varovanju posameznikove pravne varnosti ter integritete kazenskega postopka. Le s takšno opredelitvijo je mogoče učinkovito razlikovati med dobronamernimi, a neutemeljenimi ovadbami, ter tistimi, katerih cilj je zloraba pravosodnega sistema.
Kriva ovadba kot zloraba kazenskega pregona ne povzroča zgolj hudih posledic za posameznika, temveč spodkopava tudi temeljna načela pravne države. Zato se naloga osredotoča tudi na družbene in psihološke posledice neupravičenega vpletanja posameznika v kazenski postopek, pri čemer so posebej izpostavljene stigmatizacija, izguba ugleda in socialna izključenost.
Naloga osvetljuje tudi učinkovitost zaščitnih mehanizmov, ki jih slovenski pravni red zagotavlja posamezniku v primeru neutemeljenega kazenskega pregona.
Keywords: kazenska odgovornost, kriva ovadba, kaznivo dejanje, kazenski postopek, pravni vidik stigmatizacije, zloraba kazenskega postopka, dokazni standard v kazenskem postopku
Published in DKUM: 04.09.2025; Views: 0; Downloads: 28
 Full text (1,02 MB) |
2. Dopustnost protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku : doktorska disertacijaKatja Drnovšek, 2022, doctoral dissertation Abstract: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne, nadnacionalne in čezmejne vidike problematike dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, ki v Republiki Sloveniji še nima normativne rešitve. Ko so se sodišča v praksi vendarle srečala z vprašanjem uporabe protipravno pridobljenih dokazov, kar je še posebej neizogibno v digitalni dobi, zaznamovani s pospešenim razvojem tehnologije in pojavljanjem vedno širših možnosti pridobivanja dokazov, je Ustavno sodišče RS v odmevni odločbi št. Up-472/02-12 z dne 7. oktobra 2004 vzpostavilo temeljno pravilo za odločanje o dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Sodiščem je v takšnih primerih naložilo tehtanje pravic vseh vpletenih strank in uporabo načela sorazmernosti, na tej podlagi pa skrbno presojo o pravici, ki ji je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Natančnejši kriteriji presoje in odgovori na morebitna druga vprašanja naj bi se vzpostavili skozi nadaljnji razvoj sodne prakse rednih sodišč. Analiza slovenske sodne prakse nasprotno vodi do ugotovitve, da so obrazložitve sodb, ki se nanašajo na dopustnost protipravno pridobljenih dokazov, še 15 let po izdaji odločbe Ustavnega sodišča dokaj arbitrarne, neskladne in nejasne, zaradi česar imajo pri poenotenju sodne prakse zgolj omejeno vlogo. Doktorska disertacija obravnava več perečih težav, med katerimi izstopajo vprašanje ustreznega pomena in vsebine pravice do dokaza kot elementa ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, primernost uveljavljenega metodološkega pristopa k tehtanju človekovih pravic ter izpeljava kriterijev presoje dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Sledi tudi razprava o vsebini in vlogi temeljnih načel v slovenskem pravdnem postopku s posebnim poudarkom na diskurzu o načelu materialne resnice ter implikacijah interakcije med temeljnimi načeli za ureditev dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Primerjalnopravni del zajema kritično ovrednotenje alternativnih pristopov k reševanju obravnavane problematike, ki so se razvili v zakonodaji, sodni praksi in pravni doktrini nemškega, avstrijskega, anglo-valižanskega in ameriškega pravnega reda, ter možnosti za njihovo aplikacijo v domači zakonodaji. Rezultati primerjalnopravne analize so pokazali, da se tudi tuje ureditve srečujejo s podobnimi težavami in nedorečenimi rešitvami glede uporabe protipravno pridobljenih dokazov kot slovenska ter da zaradi razlik v nacionalnih pravnih redih tujih rešitev ni mogoče nekritično prenesti v domačo zakonodajo. Slednje so kljub temu vredne pozornosti, saj bi lahko ob prilagoditvah, ki upoštevajo nacionalne posebnosti, služile kot vzorec dobrih ali pa tudi slabih praks v nadaljnjem razvoju slovenske ureditve na obravnavanem področju. Republiko Slovenijo kot podpisnico mednarodnih pogodb in članico EU zavezujejo tudi mednarodni in evropski pravni akti, med katerimi sta na področju varstva človekovih pravic najpomembnejši Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Četudi ne vsebujeta izrecnih določb, ki bi od držav članic oziroma podpisnic zahtevali določen način ravnanja s protipravno pridobljenimi dokazi v civilnih postopkih, sta na njuni podlagi tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot tudi Sodišče Evropske unije izoblikovala odklonilna stališča glede dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo nekaterih temeljnih pravic (predvsem prepovedi mučenja, pravice do poštenega sojenja, posredno pa tudi pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Doktorska disertacija se opredeljuje do tako vzpostavljenih kriterijev dopustnosti dokazov v sodni praksi obeh sodišč, ki so v slovenski sodni praksi prepogosto zanemarjeni oziroma spregledani. Razpravo zaokroža obravnava čezmejnih vidikov uporabljivosti dokazov, pridobljenih v drugih državah članicah EU na podlagi evropskih pravnih aktov, ki urejajo pravosodno sodelovanje pri pridobivanju dokazov.
Keywords: protipravno pridobljeni dokaz, izključitev dokazov, pravica do dokaza, kolizija človekovih pravic, procesna jamstva, materialna resnica, načelo proste presoje dokazov, dokazni standard, čezmejno izvajanje dokazov, pravdni postopek
Published in DKUM: 07.06.2022; Views: 1628; Downloads: 988
Full text (4,89 MB) |
3. Sodna ali tožilska preiskava? : magistrsko deloMojca Lešnik, 2019, master's thesis Abstract: Vprašanje izbire med sodno preiskavo in preiskavo pod vodstvom državnih tožilcev je že leta predmet različnih razprav. Model kazenskega postopka, ki bi bil (bolj) adversaren in ki ne bi poznal instituta preiskovalnega sodnika, načela materialne resnice in instrukcijske maksime naj bi namreč bil učinkovitejši, pri čemer pa še zmeraj ni jasno, kaj naj bi učinkovitost v tem smislu sploh pomenila in v kakšnem smislu zdajšnji model postopka naj ne bi bil učinkovit.
Kar se zdi v zvezi z vprašanjem pri izbiri sodne ali tožilske preiskave pomembno, je predvsem to, da bi bilo najprej treba razjasniti sam pojem "učinkovitost" v zvezi s kazenskim postopkom in določiti, v kakšnem smislu bi moral biti kazenski postopek učinkovit. Šele na podlagi tega je mogoče sploh ugotavljati, ali ima postopek kakšne pomanjkljivosti in presoditi, ali je postopek učinkovit ali ne. Če bi se izkazalo, da postopek ni učinkovit, pa bi bilo treba ugotoviti, kakšen bi moral biti, da bi veljal za učinkovitega - ali bi torej moral biti postopek popolnoma adversaren in bi tako bilo treba zamenjati zdajšnji mešani model postopka za adversarnega ali pa so potrebne le določene spremembe oziroma prilagoditve.
Za zdaj se tako zdi primerneje lotiti se težav sistematično, po korakih oziroma bolje rečeno, po posameznih ožjih sklopih oziroma fazah, kot pa popolnoma zamenjati model postopka in v postopek uvesti tožilsko preiskavo. Tožilska preiskava bi namreč pomenila, da bi od posameznega državnega tožilca zahtevali, da hkrati deluje v kar treh različnih vlogah - da se vede kot državni organ; da je aktivna stranka v postopku in da deluje kot preiskovalec skupaj s policijo.
Težave v zvezi z uvedbo tožilske preiskave na način, kot je ta bila zamišljena v nekaterih osnutkih in predlogih sprememb kazensko-procesne zakonodaje - bodisi tako, da bi obstajala zgolj tožilska preiskava ali pa na način, da bi sodna preiskava sicer še vedno obstajala, ampak le kot subsidiarna in fakultativna faza predhodnega postopka - pa so se pokazale tudi v nejasno določenem začetku kazenskega postopka in posledično v nedoločenosti njegovega proceduralnega predmeta, v neenakih možnostih izvedbe preiskave obrambe, predvsem pa je iz pripravljalnih gradiv izhajal močno otežen oziroma celo močno podrejen položaj obdolženega v postopku v primerjavi z državnim tožilcem.
Keywords: Adversarnost, načelo materialne resnice, učinkovitost, predkazenski postopek, preiskava, preiskovalni sodnik, dokazni standardi, novela ZKP-N, obvezna obramba.
Published in DKUM: 10.07.2019; Views: 2390; Downloads: 455
Full text (674,00 KB) |
4. Kazenskopravna ureditev ekskluzije dokazov v Sloveniji in Združenih državah Amerike : magistrsko deloAndreja Hren, 2018, master's thesis Abstract: Dokazni postopek je sredstvo, s katerim stranki uveljavljata svoje zahteve in verzije. Bistvo je razmerje med posameznikom in državo, ki pa mora biti enakopravno. Bistvo ekskluzije je, da prepreči, da bi se nezakonito pridobljeni dokazi uporabili v kazenskem postopku. V primeru uporabe takih dokazov, gre za kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin in pa tudi procesne kršitve. Pojem ekskluzija dokazov izvira iz Združenih držav Amerike in je tam tudi najdosledneje izpeljan. Slovenija in ZDA imata v nekaterih primerih podobno ureditev, vendar pa obstajajo tudi tiste ključne razlike med njima.
Keywords: kazensko pravo, kazenski postopek, dokazi, dokazni postopki, ekskluzija dokazov, človekove pravice, magistrska dela
Published in DKUM: 22.08.2018; Views: 1538; Downloads: 181
Full text (1,03 MB) |
5. Einsatz der Videokonferenztechnologie bei grenzüberschreitenden GerichtsverfahrenRobert Fucik, 2011, professional article Abstract: Uporaba videokonferenčne tehnologije v čezmejnih sodnih postopkih
Ključnega pomena za neposredno pridobivanje dokazov sodišča v tujini je Uredba (ES) št. 1206/2001 o pridobivanju dokazov. V dokaznem postopku se sodišče, pred katerim poteka postopek, načeloma ravna po svojem nacionalnem pravu ter izvaja postopek v svojem jeziku brez udeležbe sodišča druge države članice, v kateri se izvaja dokazovanje. V okviru Uredbe (ES) št. 1206/2001 o pridobivanju dokazov avstrijsko pravo omogoča uporabo videokonferenčne tehnologije v čezmejnih sodnih postopkih. Predmet tega prispevka je njihova ureditev in prve praktične izkušnje pri njihovi izvedbi v okviru zadevne uredbe.
Keywords: sodni postopek, dokazni postopek, mednarodno sodelovanje, videokonference, komunikacijska tehnologija
Published in DKUM: 31.07.2018; Views: 841; Downloads: 38
Full text (101,17 KB) |
6. Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 o medsebojnem sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah in Zakon o pravdnem postopku Republike SlovenijeNina Betetto, 2010, original scientific article Abstract: Avtorica v prispevku obravnava nekatera vprašanja v zvezi z Uredbo Sveta (ES) št. 1206/2001 o medsebojnem sodelovanju sodišč držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah, ki se dotikajo področja njene uporabe z vidika rationae materiae, v povezavi z domačim civilnim procesnim pravom. Pojem pridobivanja dokazov, ki ga je treba razlagati evroavtonomno, se nanaša na vsak sodni ukrep z namenom pridobivanja podatkov, ki sodniku pomaga, da si ustvari prepričanje o pravno relevantnih dejstvih. V zvezi z določbo, da se zaprosilo lahko nanaša tudi na dokaz, ki je namenjen uporabi v predvidenem sodnem postopku, je bolj prepričljivo stališče, da področje uporabe uredbe ne obsega postopkov, ki so z vidika samega pridobivanja dokazov šele informativne narave. Kadar gre za čezmejno pridobivanje dokazov, mora sodišče odločitev o tem, kako bo pridobilo dokaze, sprejeti na podlagi skrbne presoje vseh okoliščin primera. Omenjena uredba se ne nanaša na ekstrateritorialne pozive za predložitev dokazov in ne velja načelo njene ekskluzivnosti, zato je treba odgovor, ali je njihova uporaba dovoljena ali ne, iskati v domačem pravu.
Keywords: civilno procesno pravo, gospodarsko pravo, pravdni postopek, dokazi, dokazni postopek, sodišča, mednarodno sodelovanje, Evropska unija
Published in DKUM: 23.07.2018; Views: 1554; Downloads: 97
Full text (96,40 KB) |
7. Hišna preiskava pri odvetnikuLaura Aleš, 2017, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu sem predstavila enega izmed sodobnih problemov, ki se pojavljajo v sodni praksi – hišna preiskava odvetniške pisarne. Ker je tema zelo obsežna, sem se v svojem diplomskem delu osredotočila le na določene najpomembnejše točke.
Ugotovila sem, da sta ustavna in kazensko pravna tematika močno prepleteni. Najprej sem si postavila vprašanje, kaj sploh je zasebnost? Jo je mogoče definirati? Iz literature sem ugotovila, da je zasebnost nekaj subjektivnega, zato je nemogoče podati univerzalno definicijo zasebnosti. V predkazenskem postopku se pogosto izvajajo preiskovalna dejanja, pri katerih pride do izrazitih posegov v posameznikovo zasebnost. Hišna preiskava je ena izmed preiskovalnih dejanj, ki se najpogosteje izvede v predkazenskem postopku in močno poseže v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Odvetniška pisarna je poseben prostor, saj pride v njej do prepleta zasebnosti odvetnika in tudi odvetnikovih strank. Vendar odvetniška pisarna ni nedotakljiv prostor, znotraj katerega bi se lahko odvijala kazniva dejanja.
Ustavno sodišče je v odločbi U-I 115/14-28, Up-218/14-45, dne 21.1.2016 prvič opredelilo pojem odvetniške zasebnosti. Z omenjeno odločbo je odločilo, da sta Zakon o kazenskem postopku in Zakon o odvetništvu v nasprotju z Ustavo, kar se tiče hišne preiskave odvetniške pisarne. Do odprave protiustavnosti in do sprejetja novele ZKP-N je v 60. do 63. točki obrazložitve določilo izvajanje hišne preiskave pri odvetnikih.
Keywords: Človekove pravice in temeljne svoboščine, zasebnost, pravica do zasebnosti, test legitimnosti, test sorazmernosti, predkazenski postopek, dokazni standardi, neodvisnost odvetništva, hišna preiskava odvetniške pisarne, predlog novele ZKP-N
Published in DKUM: 30.10.2017; Views: 2007; Downloads: 393
Full text (552,49 KB)
This document has many files! More... |
8. Dokazni postopek, primerjalnopravna ureditev kazenskega postopka Združenih držav Amerike in Republike SlovenijeMaja Šeruga, 2017, master's thesis Abstract: Dokazni postopek kot ena izmed faz kazenskega postopka je njegov pomemben del, saj so predstavljeni dokazi oziroma dokazna sredstva podlaga za kasnejšo odločitev v konkretni kazenski zadevi. Gre za psihološki proces, ki se giblje med določenimi stopnjami verjetnosti ter katerega namen je dognanje resnice. Resnico o obstoju pomembnega dejstva pa lahko pridobimo iz dokaznih sredstev.
Namen dokaznega postopka je ugotovitev pravno pomembnih dejstev za zakonito sodbo. V kontinentalnih pravnih redih velja sodnik kot aktivni in pasivni subjekt postopka, kjer priskrbuje dokaze po uradni dolžnosti, medtem ko v anglo-ameriških sistemih te pristojnosti zbiranja dokazov ne poznajo. Preko zagovora in zaslišanja obdolženca, prič, izvedencev in listin pridemo do ugotovitve obstoja dejstev, ki kasneje služijo kot podlaga za odločitev sodišča. Vendar vsak dokaz tudi ni zakonito pridobljen, moramo se zavedati dejstva, da če sodišče želi priti do zakonite odločbe, jo mora pridobiti na podlagi zakonito pridobljenih dokazov. Torej nezakoniti dokazi ne smejo biti podlaga za odločanje o kazenski odgovornosti obdolženca. Ti nezakoniti dokazi so predmet ekskluzije ali izločitve dokaza iz kazenskega postopka, saj sodišče ne sme uporabiti zoper obdolženca neustavno ali nezakonito pridobljenih dokazov. Vendar vsako pravilo pozna določene izjeme, ki jih je razvila predvsem ameriška sodna praksa in jih kontinentalni pravni sistemi ne poznajo. Kadar pa do ekskluzije dokazov ne pride pravočasno, obstaja določena nevarnost psihološke okužbe sodišča z nezakonitimi dokazi in nevarnost odločanja o zadevi na podlagi teh nedovoljenih dokazov.
Zato bo v nalogi predstavljen slovenski sistem, kot predstavnik kontinentalne skupine sistemov, in ameriški sistem, na podlagi teh dveh bodo podane razlike med enim in drugim. Čeprav v obeh sistemih prihaja do sodbe, še ne pomeni, da je sam potek postopka, kako je prišlo do te odločitve, enak v obeh sistemih.
Keywords: dokazni postopek, ekskluzija dokazov, nezakoniti dokazi, psihološka okužba, doktrina sadežev zastrupljenega drevesa, sodnik, Združene države Amerike, porota, argumentacija sodbe.
Published in DKUM: 29.05.2017; Views: 1824; Downloads: 226
Full text (1,34 MB) |
9. PRIZNANJE KAZNIVEGA DEJANJA-KRIMINALISTIČNI IN PRAVNI VIDIKIGašper Tarman, 2012, undergraduate thesis Abstract: Namen naloge je prikazati pojem priznanja z različnih vidikov in ugotoviti, kakšen vpliv ima na preiskovalce kaznivih dejanj in potek kazenskega postopka.
Uvodno poglavje na kratko opisuje, kakšno vlogo ima priznanje v različnih fazah kazenskega postopka. Izpostavljeni so nekateri problemi, ki se lahko pojavljajo pri pridobivanju priznanja in vplivajo na nadaljnji potek postopka.
V drugem poglavju je opredeljen pojem priznanja. Na kratko so opisane različne oblike priznanja in razlogi, zaradi katerih storilec prizna dejanje. Prikazan je pomen priznanja v predkazenskem in kasneje v kazenskem postopku.
Tretje poglavje opisuje postopek zbiranja obvestil od oseb v informativnem pogovoru, ki je neformalne narave, in postopek zaslišanja, ki je natančno določen in predpisan v zakonu. Omenjeni so nekateri problemi in omejitve, s katerimi se soočajo preiskovalci pri pridobivanju priznanja od domnevnih storilcev. V nadaljevanju je opisano dokumentiranje izjav po koncu zbiranja obvestil ali zaslišanja in predstavljena pravna podlaga, ki omogoča organom pregona zbiranje informacij o kaznivem dejanju in storilcu. Na koncu poglavja je omenjena pravica do zagovornika, ki predstavlja eno izmed temeljnih pravic posameznika in ima pomembno funkcijo v kazenskem postopku.
V četrtem poglavju so prikazani vzroki za spreminjanje izjav in preklic priznanja osumljenca ali obdolženca v kasnejšem postopku. Nakazane so možnosti, ki lahko zmanjšajo število spremenjenih izjav in kasnejših preklicev priznanj tako v predkazenskem kot v kazenskem postopku.
Peto poglavje na začetku vsebuje splošen opis dokaznega postopka in pomen priznanja v njem. Predstavljeni so vplivi in posledice, ki jih ima priznanje na trajanje dokaznega postopka. V zaključku poglavja sta obravnavani dve pomembni novosti, ki ju prinaša zakonodaja in imata velik vpliv na trajanje in potek dokaznega postopka.
Zadnje poglavje podaja sklepne ugotovitve in opisuje prednosti, ki jih prinaša sprememba zakonodaje.
Keywords: priznanje, informativni razgovor, zaslišanje, osumljenec, zagovornik, dokazni postopek, predobravnavni narok
Published in DKUM: 09.03.2017; Views: 1263; Downloads: 120
Full text (510,08 KB) |
10. PROBLEMATIKA DOKAZOVANJA IN DOKAZNEGA BREMENA V KAZENSKEM IN PREDKAZENSKEM POSTOPKUTheo Karas, 2016, undergraduate thesis Abstract: V diplomski nalogi je predstavljeni potek dokazovanja v kazenskem in predkazenskem postopku v Sloveniji. Izpostavljenih je nekaj ključnih problemov, ki se pojavljajo tekom celotnega postopka dokazovanja in predvidene rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju le-tega.
Dokazovanje je zahtevno procesnopravno opravilo, saj združuje uporabo dejanskih ugotovitev in pravnih norm ter obsega zbiranje, izpeljavo in presojo dokazov. Dokazno breme v našem kazenskem postopku nosi upravičeni tožilec, ki oceni ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Izjemoma pa pride tudi do obrnjenega dokaznega bremena, kjer je dokazno breme na obdolžencu. Ker je dokazovanje eno izmed ključnih dejanj celotnega kazenskega postopka je zelo pomembno, da so vsi dokazi zbrani zakonito in da pri odkrivanju kaznivih dejanj ni prišlo do kršenja človekovih pravic. S prvo fazo dokazovanja kaznivih dejanj se srečajo policisti pri odkrivanju kaznivih dejanj v predkazenskem postopku, ko s formalnimi in neformalnimi preiskovalnimi dejanji zbirajo dokazno gradivo. Da bi dokazni postopek bil učinkovit, mora biti zbranih in izvedenih dovolj dokazov, da se razjasni dejansko stanje in sicer morajo dokazi biti zbrani na zakonit način, saj prav nezakonito pridobljeni dokazi dvigajo veliko prahu v javnosti ter mečejo slabo luč na sodstvo, čeprav krivda večino krat ni v sodstvu, ampak v organih, ki so zbrali dokaze na nezakonit način.
Cilj diplomske naloge je pojasniti postopek dokazovanja in dokaznega bremena ter poiskati rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju našega sistema, da bo le ta zanesljivejši, učinkovitejši ter pravno bolj varen.
Keywords: dokazovanje, dokazno breme, dokaz, dokazni standardi, predkazenski postopek, kazenski postopek, dokazne prepovedi, izločitev nedovoljenih dokazov
Published in DKUM: 02.12.2016; Views: 2640; Downloads: 644
Full text (962,77 KB) |
