1. Vloga elektronskih dokazov v pravdnem postopku : doktorska disertacijaKristjan Zahrastnik, 2025, doctoral dissertation Abstract: Doktorska disertacija interdisciplinarno in holistično obravnava pojav ter vlogo elektronskih dokazov v pravdnem postopku. Elektronski dokazi imajo svojevrstne značilnosti, zaradi katerih jih ne moremo preprosto umestiti in obravnavati v okviru tradicionalnih dokaznih sredstev slovenskega pravdnega postopka. Raznolike lastnosti elektronskih dokazov se kažejo zlasti v njihovi nematerialnosti, sposobnosti tehnološke obsoletnosti, obsežnosti, spremenljivosti in volatilnosti. Tovrstni podatki so lahko zaradi ubikvitete digitalnih naprav, ki bodisi samoniklo bodisi s človeškim dejanjem ustvarjajo elektronske podatke, ključni pri dokazovanju trditev strank o obstoju oziroma neobstoju dejstev, relevantnih za odločbo. Normativna ureditev dokazovanja z elektronskimi dokazi v nacionalni in nadnacionalni zakonodaji ponuja zgolj skopo, a hkrati nujno ogrodje, ki zagotavlja, da se elektronskim podatkom ne sme odreči dopustnosti ter dokazne vrednosti samo zaradi njihove elektronske oblike. Zadevna doktorska disertacija začetno obravnava način umestitev elektronskih dokazov med dokazna sredstva pravdnega postopka, pri čemer izhaja iz afinitete s tradicionalnimi dokaznimi sredstvi, četudi slednja niso prilagojena posebnostim dokaznega postopka z elektronskimi dokazi. Umestitev elektronskih dokazov med stvarna dokazila temelji na premisi izpolnjevanja kvalifikatornih elementov listine. V kolikor dokaz ne izpolnjuje teh kvalifikatornih elementov, se ga podvrže dokazovanju z dokaznim sredstvom ogleda. Takšen način kazuistične umestitve se dopolnjuje še z dopustnostjo dvojne umestitve dokaza med različna dokazna sredstva, glede na okoliščine in namen dokazovanja. Doktorska disertacija nato izpostavlja pravne in tehnično-procesne izzive rokovanja z elektronskimi dokazi, ki obsegajo dileme dopustnosti, presoje verodostojnosti, ocenjevanje dokazne vrednost, predložitve, zavarovanja, izvedbe in hrambe elektronskih dokazov. Spremenljivost in volatilnost kot imanentni lastnosti elektronskih dokazov vplivata na celoten postopek rokovanja z elektronskimi dokazi. Osrednji poudarek je namenjen ovrednotenju vpliva spremenljivosti in volatilnost na presojo verodostojnosti elektronskega dokaza kot elementa ocenjevanja dokazne vrednosti. Pri tem mora sodišče upoštevati podatke o dokazu (metapodatke) in pravne učnike opremljenosti dokaza z elektronskim podpisom. Dosledno mora tudi aplicirati dogmatiko o dokaznem bremenu. Pri presoji verodostojnosti je bistvenega pomena ohranitev integritete elektronskega dokaza, ki se lahko zagotovi zgolj z ustrezno predložitvijo, izvedbo in hrambo. Zmožnosti informacijskega sistema v civilnih postopkih, kljub normativno-pravni podlagi, še niso na ravni, ki bi omogočale predložitev, izvedbo in s hrambo dokaza v elektronskem okolju. Zaradi tega se pojavlja ambivalentnost (pravnega) zavedanja o krhkosti elektronskih dokazov in brezbrižnega zanemarjanja jamstev pri dejanskem razpolaganju z njimi. V nadaljevanju doktorske disertacije so obravnavani primerjalnopravni in čezmejni vidiki dokazovanja z elektronskimi dokazi. V primerjalnopravnem sklopu je opravljena analiza med pravno ureditvijo elektronsko shranjenih podatkov v civilnim postopku pred sodišči Združenih držav Amerike, elektronskih dokazov v nemškem civilnem postopku in elektronskih dokazov v slovenskem pravdnem postopku. Temu sledi še obravnava vloge elektronskih dokazov v čezmejnih postopkih pridobivanja dokazov, ki temeljijo na Uredbi o pridobivanju dokazov. Uredba navkljub nedavni prenovitvi ne vsebuje posebnih določb, ki bi odpravljale neskladja nacionalnih ureditev držav članic EU glede predložitve stvarnih dokazil in omogočale boljše razumevanje taksonomije elektronskih dokazov na nadnacionalni ravni.
Keywords: elektronski dokaz, pravdni postopek, umestitev elektronskih dokazov med dokazna sredstva, verodostojnost elektronskih dokazov, dokazna vrednost elektronskih dokazov, predložitev elektronskih dokazov, hramba elektronskih dokazov
Published in DKUM: 16.05.2025; Views: 0; Downloads: 121
 Full text (10,58 MB) |
2. Pomen in uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu : doktorska disertacijaDenis Magyar, 2021, doctoral dissertation Abstract: Doktorska disertacija obravnava problematiko »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu. Pravno relevantna subjektivna dejstva so dejstva, katerih (ne)obstoj je odvisen od subjektivnega doživljanja posameznika, zato jih »zunanji opazovalci« izkustveno ne morejo zaznati. V civilnem dokaznem pravu je glavni »zunanji opazovalec« sodišče, ki mora doseči zanesljivo objektivizacijo pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Toda obstoječe metode »subjektivizacije objektivnega« ne zagotavljajo popolne zanesljivosti. Avtor zastopa stališče, da lahko zanesljivost ugotavljanja pravno relevantnih subjektivnih dejstev poveča uporaba nevroznanstvenih odkritij. Nevroznanost je namreč že naredila prve korake na področju objektivizacije bolečine, odkrivanja laži in drugih pravno relevantnih subjektivnih dejstev, ki se ugotavljajo v civilnem dokaznem pravu. Interdisciplinarno področje, na katerem se nevroznanstvena vprašanja prepletajo s pravnimi in obratno, imenujemo nevropravo. Ker pa nevroprava ni mogoče obravnavati brez razumevanja prava in nevroznanosti, avtor obravnava temelje civilnega dokaznega prava in nevroznanosti s temeljitim prikazom njene zgodovine, sedanjosti ter prihodnosti, nakar preide na znanstveno preučevanje razvoja nevroprava kot interdisciplinarnega področja nevroznanosti in (civilnega dokaznega) prava. Ugotavlja, da uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ne predstavlja revolucije, ampak evolucijo prava.
Uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu je utemeljena na razpravnem in izjemoma na preiskovalnem načelu, pri čemer je potrebno upoštevati dejanske omejitve pri uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu in pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi obstoječih metod »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu, kakor tudi pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi nevroznanstvenih metod »objektivizacije subjektivnega« v kazenskem dokaznem pravu. Toda ne glede na omejitve – bodisi dejanske bodisi pravne – nevropravo ne bo zašlo v slepo ulico, temveč se bo razvijalo z nadaljnjim razvojem nevroznanosti. Nadaljnji razvoj bo namreč zmanjšal pomanjkljivosti nevroznanosti in povečal zanesljivost njenih odkritij. Interdisciplinarno področje nevroznanosti in prava navsezadnje že obstaja, nevroznanstvena odkritja pa že postajajo del objektivizacije pravno relevantnih subjektivnih dejstev.
Predmetna doktorska disertacija predstavlja prvo znanstveno delo, ki obravnava civilnopravne vidike prepletanja prava in nevroznanosti celostno. Znanstvena odkritja, do katerih smo prišli v doktorski disertaciji, so premaknila meje našega védenja o pomenu in uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ter predstavljajo kakovostno izhodišče za nadaljnje raziskovanje.
Keywords: nevropravo, civilno pravo, nevroznanost, dokazna vrednost, omejitve, subjektivna dejstva, »objektivizacija subjektivnega«
Published in DKUM: 09.03.2023; Views: 1671; Downloads: 271
Full text (2,97 MB) |
3. Priče v kazenskem postopku : magistrsko deloGal Safran, 2021, master's thesis Abstract: Zasliševanje prič je v kazenskih postopkih najpogosteje uporabljeno dokazno sredstvo, s katerim se pridobi izpoved osebe, ki ni obdolženec, znano pa ji je kaj o dejstvih, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku. Osebe, ki so sposobne pred sodiščem podati razumno izjavo, oziroma za to ne obstaja nobenih pravnih ali dejanskih ovir in so posledično sposobne biti priča v kazenskem postopku, delimo na več vrst, na delitev pa lahko vpliva njihova starost, neposredna ali posredna zaznava dejstev, morebitni varnostni ukrepi, ki jih ščitijo in drugi dejavniki. Status priče posamezniku prinaša vrsto pravic, ki jih lahko v postopku uveljavlja in ki olajšujejo njegov položaj, med katerimi velja izpostaviti pravico odklonitve odgovora na posamezna vprašanja, odgovor na katera bi za pričo ali njene bližnje sorodnike lahko povzročil hudo sramoto, znatno materialno škodo ali pa jih spravil v kazenski pregon ter dolžnosti, ki jih mora dosledno spoštovati, da se izogne predpisanim sankcijam, med katerimi pa sta najpomembnejši dolžnost odzvati se vabilu in pričati po resnici.
Priča se mora vabilu na zaslišanje odzvati v vsakem primeru, četudi ne bi smela biti zaslišana kot priča ali pa ima pravico odreči pričevanje, ob pričetku zaslišanja pa ji sodišče da ustrezen pravni pouk in jo identificira. Samo zaslišanje nato poteka v dveh delih, prostem pripovedovanju, kjer se od priče zahteva, da pove vse, kar ve o zadevi, in postavljanju vprašanj, s katerimi se izpoved dopolni, preizkusi in razjasni. V kazenskem postopku se lahko uporabi tudi izpovedbo priče, ki jo je le-ta dala v tujini na podlagi zaprosila sodišča, prav tako pa je mogoče zaslišanje priče opraviti preko videokonference z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, na takšen način pa se lahko opravijo tudi celotni predobravnavni naroki in glavne obravnave.
Izpovedbe prič so lahko precej nezanesljivi dokazi, saj so odvisne od številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, sodišče pa dokazno vrednost pričevanja prosto presoja skozi prizmo sposobnosti priče zaznavanja dejstev, predelave zaznanega, pomnjenja zaznanih dejstev in sposobnosti reprodukcije zaznav ter številnih dejavnikov, povezanih z njimi. Kljub temu pa je izpovedba priče pogosto zelo pomembno ali celo edino dokazno sredstvo, predvsem v primerih, ko ni materialnih dokazov, ali pa so pomanjkljivi.
Keywords: priče, dolžnosti prič, pravice prič, sposobnost biti priča, privilegirane priče, zaslišanje priče, ukrepi varovanja prič, dokazna vrednost pričevanja, pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Published in DKUM: 28.06.2021; Views: 2950; Downloads: 348
Full text (517,10 KB) |
4. Forenzična podiatrija : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloTilen Vodopivec, 2020, undergraduate thesis Abstract: Sledi stopal lahko predstavljajo zelo pomembne dokaze pri preiskavi kaznivega dejanja in kasneje v kazenskem postopku na sodišču. Ker se storilci vse bolj zavedajo pomembnosti odstranjevanja prstnih sledi, je razvoj področja, ki se osredotoča na sledi stopal, odtise znotraj obuval in na obrabo podplatov obuval pomemben v postopku dokazovanja. Področje, ki se ukvarja s preučevanjem sledi in odtisov stopal in povezovanjem le-teh s storilci kaznivih dejanj se imenuje forenzična podiatrija. Ker gre za relativno novo, še razvijajoče se področje, so v diplomskem delu opisane glavne naloge in cilji področja forenzične podiatrije. Opisane so zahteve in izobrazba, ki je potrebna za izvajanje forenzičnega dela iz področja podiatrije in podajanje strokovnih mnenj v sodnih primerih. Tako kot na drugih področjih forenzičnih preiskav, so na področju forenzične podiatrije vpeljani mehanizmi preverjanja, s čemer se povečuje veljavnost in zanesljivost področja na sodiščih. Razložene so razlike in prednosti med sledmi bosih stopal, odtisov v obuvalih, odtisov v nogavicah. Prikazane so metode in postopki, ki se uporabljajo za meritve in odvzem odtisov stopal, ter obdelava teh meritev z računalniškimi programi. Nekaj besed je namenjenih tudi anatomiji in biomehaniki stopala, pogostim obolenjem ter deformacijam stopala, kar pripomore k lažjemu razumevanju celotnega procesa gibanja človeka in prilagoditve stopala na različna obuvala in površino. Opisane so prednosti in slabosti analize načina gibanja, ki je v zadnjem času doživela velik razvoj. Predstavljeni so razvoj, ter prednosti in slabosti nekaterih metod meritev sledi in odtisov stopal, njihova zanesljivost pri individualizaciji sledi in dokazovanju povezave z osumljenci kaznivih dejanj v sodnih postopkih. Z nekaj primeri iz tujine smo predstavili uporabnost forenzične podiatrije in njene primernosti za uporabo v sodnih postopkih.
Keywords: diplomske naloge, forenzična podiatrija, individualizacija, dokazna vrednost, znanstvena podlaga
Published in DKUM: 19.06.2020; Views: 1231; Downloads: 91
Full text (1,56 MB) |
5. DOPUSTNOST IN DOKAZNA VREDNOST ELEKTRONSKIH DOKAZOV V PRIMERJALNI PERSPEKTIVIMia Jazbec, 2013, undergraduate thesis Abstract: Danes ljudje digitalne sledove in elektronske dokaze puščamo skoraj vsepovsod, ne da bi se tega zavedali. Puščamo jih pri opravljanju vsakdanjih opravil, kot je npr. brskanje po internetu, prebiranje elektronske pošte, plačevanje kupljenega blaga z bančnimi karticami, elektronsko bančništvo itd. V današnjem svetu hitrega razvoja sodobne tehnologije postaja elektronski dokaz vse pomembnejši in pogosto tudi edini dokaz za dokazovanje kriminalitete v zvezi z računalniki, ki z razvojem sodobne tehnologije vse bolj narašča.
Ker digitalne sledi in elektronski dokazi v svetu obstajajo v nam nerazumljivem računalniškem jeziku, jih je za to, da bi lahko postali dokazno sredstvo v sodnih postopkih, potrebno "prevesti" v razumljiv jezik. To pa je naloga digitalne forenzike, ki postaja vedno pomembnejše orodje pri odkrivanju in analiziranju kriminalitete v zvezi z računalniki.
Elektronski dokazi so sicer pravno izenačeni s klasičnimi dokazi, vendar imajo nekatere tehnične značilnosti, ki kljub pravnemu enačenju s klasičnimi dokazi zahtevajo drugačen pristop pri ocenjevanju in vrednotenju pravne dopustnosti in dokazne vrednosti. Da bi torej elektronski dokazi bili dopustni na sodišču, mora policija z njimi pri zbiranju, preiskovanju in analiziranju ravnati izredno pazljivo, sodišča pa morajo za pravilno oceno njihove dokazne vrednosti poznati temeljne postopke in pravila za pridobivanje teh dokazov.
Keywords: digitalna forenzika, elektronski dokazi, pravna dopustnost, dokazna vrednost, kazenska zakonodaja, kazensko procesno pravo
Published in DKUM: 10.01.2014; Views: 2090; Downloads: 211
Full text (509,30 KB) |
6. VREDNOTENJE FORENZIČNIH DOKAZOV V PRAKSI SLOVENSKIH SODIŠČJasna Klevišar, 2012, undergraduate thesis Abstract: T.i. CSI efekt in slovenski medijsko odmevni primeri so na laični javnosti pustili vtis, da sodišča strokovnih mnenj Nacionalnega forenzičnega laboratorija ne upoštevajo, ter da forenzični strokovnjaki svojega dela ne opravijo dovolj strokovno. Razne TV nadaljevanke so pustile vtis, da forenzični strokovnjak npr. najdene prstne sledi naloži v računalnik ter malce počaka, da mu le-ta ponudi odgovor oz. pozitivno individualno identifikacijo. Vendar je prikazano delo forenzičnega strokovnjaka v nadaljevankah večinoma zelo daleč od resnice.
Namen diplomskega dela je bralca preko prikaza sodne prakse popeljati skozi težave in dejavnike s katerimi so se soočali forenzični dokazi oz. forenzični strokovnjaki v fazi sojenja, in ki so vplivali na to, da slovenska sodišča niso pripisovala forenzičnemu dokazu takšne dokazne vrednosti, kot jo ima danes. Poleg tega je namen raziskati ali so še vedno prisotne, glede na to, da obstajajo različni forenzični dokazi, ki jih lahko razdelimo glede na to ali je forenzični strokovnjak do njih prišel preko subjektivne ali analitske metode, razlike v njihovi dokazni vrednosti pred sodiščem.
Keywords: forenzični dokaz, forenzični strokovnjak, izvedenec, izvedensko mnenje, vrednotenje dokazov, dokazna vrednost, Nacionalni forenzični laboratorij, sodna praksa
Published in DKUM: 14.09.2012; Views: 2421; Downloads: 489
Full text (985,72 KB) |
