| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji
Thomas Robnik, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji obravnava posamezne omejitve pravic iz znamke, v zvezi s katerimi je nova zakonodaja EU prinesla nekatere novosti in spremembe. Napravljena je konkretna primerjava določb Direktive 2015/2436 in novele ZIL-1E, ki je Direktivo 2015/2436 prenesla v slovenski pravni red. Poleg splošnih omejitev (uporaba imena ali naslova, deskriptivna uporaba, referenčna uporaba in uporaba pravice, ki velja le na določenem območju), so predmet analize magistrskega dela še nekatere specialne omejitve, kot so dobroverna prejšnja uporaba po ZIL-1, omejitev kot posledica privolitve in omejitve pravic iz kolektivne in certifikacijske znamke. V okviru določenih omejitev je nova zakonodaja posegla v sodno prakso Sodišča EU. Očiten primer se kaže pri omejitvi glede uporabe imena ali naslova, ki je bila s prenovljeno določbo usmerjena izključno na fizične osebe. Sodna praksa je pred tem dopuščala, da so se na omejitev lahko sklicevale tudi pravne osebe oziroma družbe in v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljale znamki enako firmo ali trgovinsko ime. Avtor ugotavlja, da izključitev družb iz te omejitve zagotavlja boljše razlikovanje med znamko in firmo oziroma trgovinskim imenom. Vendarle velja slednje le v omejenem obsegu, saj je položaj nekaterih družb ostal nespremenjen. To so predvsem tiste družbe, ki so trgovinska imena ali firme začele uporabljati pred registracijo znamke. Le-te imajo še zmeraj možnost obrambe v smislu omejitve pri uporabi imena ali naslova. Enako velja za firme samostojnih podjetnikov. Poleg tega se lahko po slovenskem pravu tretji, ki so določen znak začeli dobroverno uporabljati pred prijavo znamke, prav tako sklicujejo tudi na dodatno omejitev prejšnje dobroverne uporabe, ki je Direktiva 2015/2436 ne vsebuje. Nenazadnje pa večje razlikovanje omogoča izključitev omejitve za tiste družbe, ki so firme začele uporabljati po registraciji znamke in zagotovitev pravice do preprečitve registracije kasnejše znamke na podlagi neregistriranega prejšnjega znaka (firme) po novem relativnem razlogu za zavrnitev, ki ga je prenesla novela ZIL-1E. Avtor nadalje posebej izpostavlja primernost ureditve koeksistence dveh enakih znamk kot posledice privolitve imetnika prejšnje znamke k uporabi kasnejše. Z vidika potrošnika in zagotavljanja temeljne funkcije izvora takšen položaj zmeraj ni ustrezen, vendar je pri tem potrebno ločiti primere dvojne identičnosti in primere podobnosti. Kadar hkrati obstajata dve enaki znamki za enako blago ali storitve, se obstoj zmede pri potrošnikih predvideva in če se potrošniki ne bodo mogli zavedati razlik med njima, znamka ne bo zagotovila svoje funkcije izvora. V primeru podobnosti se zmeda ne predvideva, zato je zahtevano tehtanje pogoja ustvarjanja zmede v vsaki zadevi posebej.
Keywords: Direktiva 2015/2436, ZIL-1E, uporaba znamke, dobri poslovni običaji, gospodarski promet, dobra vera, firma, soobstoj znamk, funkcije znamke
Published: 26.06.2020; Views: 413; Downloads: 103
.pdf Full text (797,24 KB)

2.
ANALIZA SODNIH ODLOČITEV O (NEPOŠTENIH) SPLOŠNIH POGOJIH POSLOVANJA
Polona Podlesnik, 2017, master's thesis

Abstract: Splošni pogoji poslovanja (pogodbe) stranko zavezujejo, če so ji bili znani ali bi ji morali biti znani, pogoj pa je, da so objavljeni na običajen način. V potrošniških pogodbah se pravni standard običajne objave presoja strožje, v primeru zavarovalne pogodbe pa je izpolnjen- splošni pogoji morajo biti zavarovancu izročeni. Splošni pogoji morajo biti v pogodbenem jeziku ali takem, ki ga nasprotna stranka razume, veljajo pa tudi v drugem jeziku, če jih je nasprotna stranka v medsebojni praksi vedno sprejemala. Objava na spletu bo zadoščala v primeru izrecne privolitve v splošne pogoje, v primeru domnevane privolitve pa bo objava na spletu zadoščala le izjemoma, če je bila pogodba sklenjena elektronsko. Kadar si splošni pogoji strank nasprotujejo, se uporabijo splošna pravila o sklenitvi pogodbe- veljajo tisti splošni pogoji, ki so bili del sprejete ponudbe. Enostranska sprememba splošnih pogojev vpliva na bodoča pogodbena razmerja, razen v kolikor ne obstaja drugačna volja strank. Za določila splošnih pogojev veljajo vsi ničnostni razlogi, kateri veljajo sicer, nična pa so tudi, kadar nasprotujejo namenu pogodbe ali dobrim poslovnim običajem. Določila v potrošniških pogodbah so nična tudi, kadar so nepoštena, medtem ko glede na OZ lahko sodišče nepravična ali pretirano stroga določila na zahtevo stranke zavrne. Določila so nepravična (nepoštena) ali pretirano stroga predvsem takrat, kadar izključujejo obveznost oziroma odgovornost stranke, ki je pripravila splošne pogoje (pri čemer so zelo pogosti primeri, kadar zavarovalnica izključitev opre na vzročno zvezo oziroma pogodbeno domnevo vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca in nastalim zavarovalnim primerom), ali pa kadar nasprotni stranki nalagajo dodatne obveznosti. Presoja je odvisna od posamičnega primera, vsa nepravična ali pretirano stroga določila pa imajo skupno lastnost- stranki jemljejo oziroma omejujejo različne pravice, ki ji pripadajo iz pogodbe. Skupna lastnost vseh mednarodnih ali evropskih aktov, ki so obravnavani primerjalno z določili OZ- CISG, PICC, PECL, DCFR in Direktiva 93/13/EGS, je teženje k poenotenju pogodbenega prava in iskanju skupnih rešitev, kar zagotavlja večjo pravno varnost strank v mednarodnem prometu. Splošna ugotovitev glede primerjave določil OZ in določil (oziroma njihove razlage) zgoraj navedenih aktov bi bila, da slednji vprašanja splošnih pogojev, ki jih ureja tudi OZ, urejajo podobno, vendar pa nekateri urejajo tudi vprašanja, ki jih OZ ne naslavlja izrecno, kar je zagotovo posledica sledenja poslovni praksi.
Keywords: splošni pogoji poslovanja, dobri poslovni običaji, kavza, pravni standard, potrošniška pogodba, zavarovalna pogodba, delna ničnost.
Published: 08.08.2017; Views: 1082; Downloads: 227
.pdf Full text (809,78 KB)

3.
VLOGA IN POMEN POSLOVNE ETIKE IN DRUŽBENE ODGOVORNOSTI V GOSPODARSKI PRAKSI
Nikolina Gregurec, 2009, master's thesis

Abstract: Hiter enostranski razvoj gospodarstva zasnovan na neoliberalnem modelu kapitalizma, negativni učinki globalizacije ter prisotna gospodarska in socialna kriza ponovno zbujajo upravičeni interes za etiko in moralo. Tehnološki napredek je dal človeku izredno moč kateri etična odgovornost ne sledi. Človeštvo se nahaja v moralni krizi, ki je ne bo mogoče razrešiti samo na trgu in z ekonomskim pristopom k razvoju družbe. V tržnem gospodarstvu gospodarske družbe uporabljajo različna pravila urejanja medsebojni odnosov. Tu mislim na pravna, družbeno politična, moralna in običajna pravila. V nalogi sem se osredotočila predvsem na vlogo morale in etike kot nadgradnje prava pri urejanju medsebojnih odnosov. Glede na to da v strokovni literaturi ni enotnega pojmovanja morale, etike ter prava, sem moralo pojmovala kot skupek vrednot, ki odražajo osebno in družbeno zavest ter opredeljujejo kaj je za človeka dobro in kaj slabo, kaj človeško in kaj nehumano. Na osnovi teh vrednot izreka morala vrednostne sodbe s katerimi ocenjuje človekovo ravnanje kot dobro ali slabo. Etika kot filozofija morale naj bi vsebovala želene idealne norme obnašanja ljudi. Moralne norme so odvisne od stopnje družbeno gospodarskega razvoja in kulture oziroma kraja kjer nastanejo. Pravo kot minimum morale je praviloma kodificirano, pravice in dolžnosti pravnih subjektov so vnaprej določene ali vsaj določljive. S pravom se zagotavlja pravna varnost oziroma se varuje posameznik pred škodljivimi dejanji drugega. Večjo kvaliteto življenja in odnosov z drugimi zagotavljajo moralne norme. Na področju gospodarskih odnosov sta si pravo in etika komplementarna kar pomeni da se pri zasledovanju istega cilja dopolnjujeta. Poslovna morala se pojavlja na višji stopnji gospodarskega razvoja ko prihaja do večje delitve dela in se gospodarski tokovi ločujejo od splošno družbenih. Poslovna morala kot del družbene nadgradnje oziroma družbene zavesti je usmerjena na gospodarsko področje s ciljem uveljavljanja načel humanizma in moralnih vrednot. Poslovna etika naj bi izražala želeno idealno stanje na področju stvarnega poslovanja z vidika najvišjih standardov poštenja, pravičnosti in dobrega. Poslovna etika je v današnjem času globalizacije in internacionalizacije gospodarskih odnosov nujni temelj urejanja ali regulative poslovnih odnosov med gospodarskimi subjekti glede na to da so pravna pravila različna in predstavljajo minimum možnega urejanja. Poslovna etika se konkretizira preko etičnih kodeksov in priporočil, ki usmerjajo udeležence v poslovanju z vidika poštenosti, humanosti, pravičnosti in medsebojnega spoštovanja. Za urejanje odnosov med gospodarskimi družbami imajo pomembno vlogo dobri poslovni običaji, ki se izražajo kot standardi poslovne morale in pomemben element poslovne etike. Za kršitve dobrih poslovnih običajev in utrjevanje poslovne morale deluje pri Gospodarski zbornici Slovenije Častno sodišče, ki izreka tudi ukrepe kršiteljem.
Keywords: etika, morala, družbena odgovornost, etični kodeksi, dobri poslovni običaji, pravo
Published: 04.02.2010; Views: 10600; Downloads: 2541
.pdf Full text (869,50 KB)

Search done in 0.07 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica