| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 5 / 5
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Tožba zaradi nedelovanja Evropske komisije: diskrecijska pravica kot procesna ovira : diskrecijska pravica kot procesna ovira
Nika Bele, 2022, master's thesis

Abstract: Načelo pravne države skladno z 2. členom PEU predstavlja enega izmed temeljnih načel na katerih temelji Evropska unija. Kljub pomembnosti tega načela pa smo v zadnjih letih na evropskem političnem parketu priča njegovemu (načrtnemu) spodkopavanju s strani določenih držav članic EU. Čeprav kriza pravne države v prvi vrsti odpira vprašanje glede (spornih) ravnanj in ukrepov držav članic EU, pa moramo nanjo gledati tudi skozi prizmo odzivov evropskih institucij. Posebej relevanten in pomemben je na tem mestu odziv Evropske komisije, ki velja za »varuhinjo Pogodb« in ki skladno s 17. členom PEU skrbi za uporabo Pogodb in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo na njuni podlagi. Kriza pravne države oz. vladavine prava tako odpira vprašanja glede možnosti sankcioniranja držav članic v primeru sistemskih in načrtnih dejanj in ukrepov, ki v praksi ogrožajo omenjeno načelo. Sodno varstvo je v EU zagotovljeno že na primarni ravni z določbo 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa pravico od učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. Pravno oz. sodno varstvo je znotraj EU konkretizirano v večih postopkih, ki so večinoma urejeni v Pogodbah. Najpogostejši postopek za ugotavljanje kršitev držav članic je tožba zaradi neizpolnitve obveznosti iz Pogodb, ki jo predvideva 258. člen PDEU. Ker je spodkopavanje načela pravne države v praksi težko okategorizirati za kršitev določbe Pogodb je za kršitve tega načela na videz primernejši politični postopek iz 7. člena PEU, ki je v spošnem namenjen sankcioniranju sistemskih nevarnosti za načelo vladavine prava. Zaradi vprašljive uspešnosti takšnega postopka v praksi je EU sprejela dodatne mehanizme za zaščito načela pravne države. Sprva je bil leta 2014 izdelan »Novi okvir EU za krepitev načela pravne države«, leta 2020 pa je bila sprejeta Uredba 2020/2092 o splošnem režimu pogojenosti za zaščito proračuna Unije, ki ščiti proračun EU pred kršitvami načel pravne države. Z željo po krepitvi načela pravne države so z Novim okvirom in Uredbo 2020/2092 Evropski komisiji naložene dodatne pristojnosti v zvezi s samim pričetkom omenjenih postopkov. V oktobru 2021 je Evropski parlament vložil tožbo zaradi nedelovanja Evropske komisije, v kateri ji očita neukrepanje v zvezi s postopkom po Uredbi 2020/2092. Ta tožba tako odpira polemiko v zvezi z nedelovanjem institucij (konkretneje Komisije) v primeru, ko evropska zakonodaja predvideva možnost sankcioniranja DČ, a sama institucija takšne možnosti ne izkoristi. Vprašanje pasivnosti institucij je v praksi mnogokrat tesno povezano z vprašanjem obstoja diskrecijske pravice glede sprožitve posameznega postopka. V magistrski nalogi se tako konkretneje ukvarjam z institutom tožbe zaradi nedelovanja, ki jo ureja 265. člen PDEU. V ospredju obravnave instituta bo predstavljeno nedelovanje Evropske komisije, pri čemer bom skušala najti (morebitno) povezavo med diskrecijsko pravico ter dopustnostjo tožbe zaradi nedelovanja.
Keywords: učinkovito sodno varstvo, tožba zaradi nedelovanja, 265. člen PDEU, Evropska komisija, diskrecija, vladavina prava.
Published in DKUM: 07.07.2022; Views: 898; Downloads: 173
.pdf Full text (939,54 KB)

2.
Policijsko delo v skupnosti in uporaba diskrecije : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko delo
Demis Inamo, 2022, undergraduate thesis

Abstract: Policijsko delo v skupnosti pomeni približevanje »represivnega« organa (policije) ljudem in njihovi skupnosti. Le z dobrim sodelovanjem lahko policija iz okolja pridobi koristne informacije, s katerimi ugotovi oziroma identificira problem, ki bi drugače zaradi svoje specifike lahko ostal skrit oziroma prikrit tako ljudem kot organom pregona. Iz tako prikritega problema bi potencialno lahko nastala velika grožnja oziroma posledica širši skupnosti. Policija s preventivnim delovanjem tako sklepa s prebivalci nekakšen most zaupanja, od katerih pridobiva koristne informacije, ki pomagajo pri operativnih uspehih policijske organizacije. Policijsko delo v skupnosti lahko pomeni tudi zadovoljiti potrebe in interese lokalne skupnosti o varnosti. Nenazadnje je delo policije namenjeno prav ljudem v neki skupnosti, zato je ocena oziroma zaupanje te skupnosti, še kako pomembno za merjenje uspešnosti policije. Diskrecijska pravica pomeni premišljeno razločevanje. Je pravica oblastnega (upravnega) organa, da lahko na podlagi zakonskega pooblastila, pri istem dejanskem stanju, sprejme dve ali več odločitev, ki so si med seboj po vsebini sicer različne, a so vse pravno pravilne. Razlika je le v bolj ali manj ugodnem izidu za stranko. V diplomskem delu je tako prikazana uporaba diskrecije (pravice) in njena »omejitev«, ki preprečuje morebitne zlorabe organa, saj lahko pri rabi diskrecije hitro pride tako do zlorabe položaja oziroma prekoračitve pooblastil kot tudi do opustitve dolžnega ravnanja. Upravni organi so vezani na načelo zakonitosti, saj diskrecija ni samovolja. Podelitev diskrecije ima svoj namen. Odločanje pa je zahtevno in zelo odgovorno.
Keywords: diplomske naloge, policijsko delo v skupnosti, diskrecija, opozorilo, plačilni nalog, odločba
Published in DKUM: 22.06.2022; Views: 605; Downloads: 110
.pdf Full text (1,18 MB)

3.
Policijska diskrecija v kontekstu anglo-ameriškega izročila o vladavini prava
Radomir Zekavica, Bernarda Tominc, 2010, review article

Abstract: Namen prispevka: V besedilu je predstavljena problematika policijske diskrecije kot enega najbolj kompleksnih pojavov v odnosu policije do prava in prav tako kot enega največjih izzivov, ki se kaže kot zahteva po legalnosti policijske dejavnosti in vladavine prava nasploh. Primarno so zajeta naslednja vprašanja: kaj je policijska diskrecija, ali je dovoljena, v kakšnem obsegu je dovoljena, kateri so dejavniki, ki vplivajo na izvajanje policijske diskrecije in sprejemanje odločitev, ter problematika nadzora. Predstavljeni so najpomembnejši rezultati študij policijske diskrecije, posebna pozornost je namenjena tudi študijam primerov, ko v določenih situacijah policija ni uporabila pravnih sredstev, tudi če so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Metodologija: Prispevek je zasnovan na podlagi analize strokovne literature (še posebej britanske in ameriške) in na analizi rezultatov tujih raziskav tovrstne problematike. Ugotovitve: Obstoj policijske diskrecije predstavlja eno najbolj kompleksnih vprašanj odnosa policije do vladavine prava. Izsiliti diskrecijska pooblastila ne samo, da ni mogoče, ampak je tudi nepotrebno. Na odločitve policistov vplivajo številni nepravni dejavniki, ki se jih moramo dobro zavedati. Tudi samo pravo dovoljuje policiji, skozi institut diskrecijske pravice, fleksibilno uporabo zakona. Policijski poklic zahteva delo z ljudmi in v trenutku, ko se policist sooči z državljani, ima možnost sprejemanja diskrecijskih odločitev. V tem trenutku preneha mehanična uporaba zakona in policist ima priložnost, da na podlagi svoje osebne ocene odloči, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi bo razrešil konkreten primer. Pri diskrecijskem odločanju je potrebno poskrbeti za ustrezno rabo. Izvirnost/pomembnost prispevka: Izvirna vrednost prispevka je vidna v celovitem pravno-sociološkem pristopu k analizi problema policijske diskrecije v kontekstu koncepta vladavine prava. V prispevku so poudarjeni osnovni načini, s katerimi je možno policijsko diskrecijo ustrezno nadzirati in uporabljati.
Keywords: policija, policijska diskrecija
Published in DKUM: 12.05.2020; Views: 864; Downloads: 32
URL Link to full text
This document has many files! More...

4.
Oportunistične diskrecijske odločitve pri oslabitvah dobrega imena po mednarodnih standardih računovodskega poročanja : empirična preverba na vzorcu podjetij Evropske unije
Mateja Jerman, 2012, doctoral dissertation

Abstract: V skladu z veljavnimi računovodskimi standardi v MSRP dobro ime ni več predmet amortiziranja, temveč se enkrat na leto oziroma po potrebi večkrat na leto preverja za slabitev. Velika mera subjektivnosti in oportunistično obnašanje poslovodstev ter posledično manipuliranje oslabitev dobrega imena, ki je predmet proučevanja v tej doktorski disertaciji, se največkrat povezuje z določitvijo nadomestljive vrednosti, ki je podvržena subjektivni oceni, če se v procesu oslabitve uporablja koncept vrednosti pri uporabi. Osrednji namen disertacije je empirično preveriti povezavo nekaterih spodbud in dejavnikov možne oportunistične diskrecijske izbire z obeti pojava oslabitev dobrega imena v času finančne krize na primeru izbranih velikih podjetij Evropske unije (EU), ki so obvezana poročati po MSRP. Na podlagi pregleda izsledkov obstoječih raziskav in analize strokovnih rešitev v računovodskih standardih v empiričnem delu disertacije oblikujemo model preverjanja možne oportunistične diskrecijske izbire pri slabitvah dobrega imena, prek spodbud in dejavnikov, ki utegnejo voditi poslovodstvo do tovrstnega ravnanja. V model vključujemo spodbude, ki so se v literaturi najpogosteje izkazale kot statistično značilne. Model, ki ga predstavljamo v empiričnem delu doktorske disertacije, pomanjkljivosti študij oportunistične diskrecijske izbire pri slabitvah dobrega imena odpravlja na področju obravnave dejavnikov, ki omogočajo diskrecijo pri testiranju DUE za slabitev dobrega imena. Za potrebe preverjanja postavljenih hipotez so zbrani podatki velikih podjetij EU, ki so obvezana poročati po MSRP. V vzorec so zajeti reprezentativni predstavniki anglosaškega in kontinentalnega sistema ureditve, ki imajo obenem različno institucionalno ureditev, pri čemer so finančne institucije iz vzorca izločene. V vzorcu vključujemo nemška, britanska in italijanska podjetja. Podatki za empirični del raziskave so zbrani za obdobje finančne krize, tj. 2008−2010, saj iz teorije izhaja, da bodo imela podjetja v krizi zaradi slabših poslovnih rezultatov spodbude, da poslovni izid oblikujejo na želeno raven. Empirična analiza dokazuje, da poslovodstvo pri oslabitvah dobrega imena najverjetneje vsaj delno oportunistično deluje v vseh treh proučevanih državah EU. V povezavi s temeljno tezo lahko trdimo, da so se strokovne rešitve v MSRP glede procesa testiranja dobrega imena za oslabitev v času finančne krize v velikih podjetjih Evropske unije, ki so zavezana poročati po MSRP, uporabljale oportunistično. Rezultati empirične analize imajo z vidika prispevka k znanosti doprinos: a) k spoznanjem s področja spodbud in dejavnikov, ki vplivajo na oportunistične diskrecijske izbire pri oslabitvah dobrega imena v okolju velikih evropskih podjetij, ki so obvezana poročati po MSRP in b) k spoznanjem o vplivu spodbud in dejavnikov, ki vplivajo na oportunistične diskrecijske izbire pri oslabitvah dobrega imena v različnih institucionalnih okoljih, ker rezultati empirične analize dokazujejo, da kljub uporabi enakih računovodskih standardov zgodovinski razvoj institucionalnih dejavnikov, ki so vplivali na razvoj računovodskega sistema med različnimi državami, pomembno vpliva na računovodsko prakso in delovanje poslovodstva.
Keywords: dobro ime, oslabitev, oportunizem, diskrecija, testiranje za slabitev, MSRP, MRS 36
Published in DKUM: 17.05.2013; Views: 2840; Downloads: 403
.pdf Full text (3,61 MB)

5.
PROBLEMATIKA PORAVNAVANJA IN UPORABE PODOBNIH INSTITUTOV V KAZENSKEM POSTOPKU
Sedin Kičin, 2011, undergraduate thesis

Abstract: V sodobnem kazenskem postopku je želja po hitrejši in ekonomični rešitvi vse večja. Iz navedenega razloga države v svoje kazensko procesne predpise vključujejo institute, katerih temelj je priti do rešitve kazenskopravnega spora na podlagi sporazuma strank, katerega vsebina je dogovor o kazenski sankciji ali pa dogovor glede vrste in poteka postopka. Konsenzualni instituti so bolj razširjeni v državah, ki jih uvrščamo v angloameriški pravni sistem, le ti temeljijo na institutu plea bargaining. Vse bolj pa te institute v svoje nacionalne pravne rede vnašajo države kontinentalnega pravnega sistema, kar je posledica spreminjanja razmišljanja pravne stroke in potreba po skrajšanju postopkov s ciljem razbremenitve sodišč. Kot vsaka novost je tudi uvedba širše konsenzualnosti v kazenski proces predmet tako pozitivnih kot tudi negativnih kritik. Neodobravanje teh institutov temelji predvsem na možnosti kršitev načel kazenskega postopka in na mnenju večjega dela laične javnosti, ki kot korektorja kriminalitete vidi državo in ne strank postopka. Po drugi strani pa služijo ti postopki hitrejši rešitvi spora, nižji stopnji stigmatizacije obdolženca in zadoščenju oškodovanca, saj se sporazum sklene brez pritiska javnosti in na podlagi strinjanja obeh strank. V našem pravnem redu je obravnavanje te problematike pomembno z vidika uporabe instituta poravnavanja, ki je eden redkih institutov našega kazenskega procesa, ki je konsenzualne narave. V želji po širši uporabi poravnavanja se nam v kazenskem procesnem pravu obetajo spremembe, ki omenjeni institut dopolnjujejo in ki predvidevajo uvedbo širše konsenzualnosti, kot smo jo poznali do sedaj.
Keywords: konsenzualnost, konsenzualni postopki, poravnavanje, temeljna načela kazenskega postopka, sporazum strank, priznanje krivde, plea bargaining, diskrecija tožilca.
Published in DKUM: 22.06.2011; Views: 2687; Downloads: 513
.pdf Full text (732,38 KB)

Search done in 0.1 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica