Search the digital library catalog

Abstract: Diplomatska zaščita je pravni institut, s katerim država sproži postopek za zaščito svojih državljanov, katerih pravice so bile zaradi ravnanja druge države prizadete. Gre za uveljavljanje mednarodne odgovornosti držav za kršitve mednarodnopravnih obveznosti. Država lahko sproži postopke za zaščito fizične ali pravne osebe. Država je utrpela škodo le posredno, preko fizične ali pravne osebe. Poudarek bo na diplomatski zaščiti pravnih oseb. Država torej lahko uveljavlja diplomatsko zaščito za tisto družbo, ki ima njeno državljanstvo; družba mora biti vpisana v register družb v dotični državi, v kateri mora imeti tudi upravljavski sedež. Lahko pa se država odloči, da vpis v register ni zadostni pogoj za pridobitev državljanstva. Določi lahko večinsko lastništvo, v sklopu katerega mora imeti večina delničarjev družbe državljanstvo dotične države. Eden najbolj znanih primerov je »Barcelona Traction«, poznan zaradi škode, ki je nastala delničarjem družbe. Ker gre za mednarodnopravna pravila, je skušala Komisija za mednarodno pravo kodificirat področje diplomatske zaščite z Osnutkom pravil o diplomatski zaščiti, v katerem med drugim podrobneje opisuje zaščito pravnih oseb. Osnutek v svojih pravilih določa, da lahko pride do diplomatske zaščite samo, če sta izpolnjena dva pogoja: državljanstvo in izčrpanje notranjih pravnih sredstev v državi. Prav tako poudari, da gre za pravico države, ne pa njeno dolžnost do uveljavljanja diplomatske zaščite. Osnutek podrobneje določa pravila, kdaj ima določena družba državljanstvo neke države in kakšne pogoje mora pri tem izpolnjevati.
Keywords: diplomatska zaščita, pravna oseba, državljanstvo, vpis v register, Barcelona Traction, bilateralni investicijski sporazum.
Published in DKUM: 21.11.2018; Views: 1147; Downloads: 84
Full text (280,46 KB)

Abstract: Državljanstvo predstavlja posebno razmerje med posameznikom in državo, zaradi katerega država svojemu državljanu nalaga določene obveznosti, hkrati pa je deležen tudi posebnih ugodnosti. O tem, kdo bo državljan določene države, in pod kakšnih pogoji mu bo država podelila svoje državljanstvo, lahko odloča država sama s svojimi nacionalnimi predpisi. Tej pravici države pravimo suverena pravica. Vendar ta pravica države ni absolutna, saj je država pri svojem odločanju vezana na pravila, ki jih določa mednarodno pravo. Da bi se izognili sporom, ki nastanejo, ko dve državi podelita državljanstvo istemu posamezniku in ta situacija ni več omejena v okviru notranje sodne oblasti ene od teh držav, ampak se razteza na mednarodno področje, so razvili določena merila. Prednost so dali tistemu državljanstvu, ki je temeljilo na okrepljenih vezeh med posameznikom in eno od teh držav. Mednarodno sodišče je leta 1955 v zadevi Nottebohm vpeljalo test »pristne in učinkovite vezi« med posameznikom in državo. Nottebohm je bil nemški državljan, ki je poslovno deloval in tudi večino časa preživel v Gvatemali. Tam si je tudi uredil stalno prebivališče in postavil središče svojih poslovnih dejavnosti. Zaradi druge svetovne vojne je leta 1939 odšel v Lihtenštajn in tam zaprosil za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Le to mu je bilo na podlagi izredne naturalizacije tudi podeljeno. Ko pa se je želel vrniti v Gvatemalo, je le ta njegovo vrnitev zavrnila ter mu ni priznala državljanstva nevtralnega Lihtenštajna. Svojo odločitev je Gvatemala oprla na dejstvo, da Nottebohm ni imel tesnejše povezave z Lihtenštajnom. Sodišče je zato zavrnilo zahtevek po diplomatski zaščiti Lihtenštajna in Gvatemali ni bilo potrebno priznati njegovega državljanstva, saj le ta pri podelitvi državljanstva Nottebohmu ni deloval v skladu z mednarodnopravnimi kriteriji.
Keywords: državljanstvo, diplomatska zaščita, suverenost, mednarodno pravo, test pristne in učinkovite vezi, zadeva Nottebohm.
Published in DKUM: 09.03.2017; Views: 1161; Downloads: 121
Full text (313,56 KB)