1. Odstranjevanje diklofenaka iz vode z izbranimi adsorbentiAnja Krautič, 2024, undergraduate thesis Abstract: Prisotnost farmacevtskih snovi v naravnih vodah je bila v zadnjem desetletju deležna številnih raziskav zaradi njihovih potencialno škodljivih vplivov na zdravje ljudi in morebitnih negativnih učinkov na okolje. Zaradi svojih lastnosti diklofenak ostaja biološko aktiven v vodnem okolju in zlahka prehaja v prehranjevalno verigo. Zato je nujno, da diklofenak odstranimo iz odpadne vode. Adsorpcija je učinkovit in preprost postopek, ki se lahko uporablja za odstranjevanje diklofenaka iz vode.
Namen diplomskega dela je bilo učinkovito odstraniti diklofenak iz vode z različnimi adsorbenti. Eksperimentalni del je vključeval uporabo klinoptilolita, aktivnega oglja in hidro-oglja, modificiranega s kalijevim hidroksidom, pripravo in karakteriziracijo z Brunauer-Emmett-Teller-jevo analizo, merjenjem zeta potenciala ter Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijsko analizo.
Uspešni adsorbenti so bili klinoptilolit, aktivno oglje in oglje, modificirano s kalijevim hidroksidom, medtem ko pa toreficirana materiala iz stelje in lesa nista bila primerna za adsorpcijo diklofenaka. Primerjali smo učinkovitost adsorbentov za odstranjevanje diklofenaka iz vode. Eksperimente smo izvajali v laboratoriju pri različnih pH vrednostih, začetnih koncentracijah diklofenaka in masah adsorbentov. Za analizo vsebnosti diklofenaka smo uporabili spektrofotometrično metodo. Učinkovitost adsorpcije diklofenaka na aktivno oglje je bila popolna (do 100 %), za modificirano hidro-oglje s KOH se giblje od 86,1 % do 99,9 %, medtem ko je bila najvišja učinkovitost adsorpcije na klinoptilolit le 29,0 %. Rezultati so pokazali, da ima med preizkušenimi adsorbenti aktivno oglje maksimalno adsorpcijsko kapaciteto, ki je znašala 122,43 mg/g. Keywords: diklofenak, adsorpcija, aktivno oglje, klinoptilolit, učinkovitost Published in DKUM: 05.09.2024; Views: 55; Downloads: 23 Full text (1,67 MB) |
2. Impregnacija biokompozitnih aerogelov za biomedicinske aplikacije : magistrsko deloLara Plohl, 2024, master's thesis Abstract: V magistrskem delu bomo predstavili pripravo biokompozitnih aerogelov iz pektina, naravnega polisaharida, ter polimera polikaprolaktona (PCL). S pomočjo postopka sol gel smo pripravili hidrogelne materiale z različnimi masnimi in volumskimi razmerji pektina raztopljenega v vodi ter PCL raztopljenega v etil-laktatu (EL). Tako pripravljene hidrogele in kasneje alkogele smo z uporabo superkritičnega sušenja pretvorili v aerogele. Karakterizacija aerogelov je vključevala določitev specifične površine z Brunauer, Emmett in Teller (BET) metodo, pri čemer je bila največja izmerjena specifična površina 309 m2/g. Z metodo Barrett, Joyner in Helenda (BJH) smo določili velikost in porazdelitev por biokompozitnih aerogelov. Ugotovili smo, da pripravljeni aerogeli sodijo v mezoporozne materiale. Aerogeli, ki so se po izvedeni plinski adsorpciji izkazali za najobetavnejše so bili izbrani za nadaljnja testiranja. Morfologijo aerogelov smo preučili z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM), medtem ko smo termično analizo izvedli z uporabo termogravimetrične analize (TGA) in diferencialno skenirne kalorimetrije (DSC). Testirali smo nabrekanje aerogelov ter ugotovili, da vsi vzorci nabreknejo v manj kot eni uri, kar kaže na njihovo potencialno uporabo pri dostavi zdravil. S testom sproščanja natrijevega diklofenaka (DCF) v raztopini fosfatnega pufra (PBS) smo ugotavljali hitrost sproščanja te aktivne učinkovine. Ugotovili smo, da vzorec z najmanjšim deležem PCL doseže 100 % sproščanje DCF v eni uri, kar je bolj primerno za aplikacije kjer je zaželeno hitro sproščanje zdravila. Vzorec z največjim deležem PCL kaže počasnejše in bolj nadzorovano sproščanje aktivne učinkovine, ki doseže 100 % sproščanje po šestih dneh. Vsi izbrani vzorci so pokazali uspešno impregnacijo z DCF in potencial kot sistemi za dostavo zdravil. Keywords: biokompozitni aerogeli, pektin, polikaprolakton, biomedicinske aplikacije, dostava zdravil, natrijev diklofenak Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 60; Downloads: 17 Full text (4,26 MB) |
3. Vpliv diklofenaka na krvavitev, funkcijo trombocitov in porabo opiatov po premostitvi venčnih arterijIrena Osojnik, 2019, doctoral dissertation Abstract: Po srčni operaciji učinkovita analgezija prepreči bolnikovo neugodje ter zmanjša obolevnost in dolžino hospitalizacije ter tako zmanjša stroške zdravljenja. Vodenje anestezije po srčni operaciji je multimodalni pristop in eden od pristopov je dodajanje nesteroidnega antirevmatika opiatnemu analgetiku. Nesteroidni antirevmatiki zmanjšajo porabo opiatov po operaciji in njihove stranske učinke. Uporaba nesteroidnih antirevmatikov lahko vpliva na krvavitev, moti ledvično funkcijo in povzroči možne ishemične dogodke.
Z našo raziskavo smo nameravali ugotoviti, ali diklofenak zmanjša porabo opioidov in njihovih stranskih učinkov. Prav tako smo ugotavljali vpliv diklofenaka na krvavitev in funkcijo trombocitov po premostitvi venčnih arterij z uporabo zunajtelesnega krvnega obtoka.
Izvedli smo kontrolirano randomizirano raziskavo, v katero je bilo zajetih 72 bolnikov. Razdelili smo jih v dve skupini. Skupina, ki je dobila diklofenak, je dobila 75 mg tega zdravila v obliki Neodolpasse v 250 ml infuziji v dveh odmerkih, prvega tri ure po operaciji in naslednjega po 12 urah. Skupina, ki ni dobila diklofenaka (kontrolna skupina), je dobila 250 ml fiziološke raztopine. Obe skupini sta dobili za analgezijo opioidni analgetik Dipidolor (piritramid) 5 mg na 8 ur in vmes po potrebi do zadovoljive analgezije. Pri bolnikih smo spremljali porabo opioidov, teste strjevanja krvi, funkcijo trombocitov in krvavitev ter porabo krvnih pripravkov po operaciji. Dodatno smo spremljali tudi morebitni porast vrednosti sečnine, kreatinina in troponina. Za analizo smo uporabili ustrezne statistične teste in p < 0,05 smo vzeli kot mejo statistične značilnosti.
Z našo raziskavo pri bolnikih, ki so dobili diklofenak, nismo ugotovili manjše porabe opioidnih analgetikov po srčni operaciji in manj stranskih učinkov opioidov. Pri bolnikih, ki so dobili diklofenak, nismo ugotavljali krajšega časa do odstranitve dihalne cevke, hitrejšega odpusta iz enote intenzivne terapije in bolnišnice. Pri ugotavljanju testov funkcije trombocitov nismo ugotavljali motene agregacije trombocitov v skupini, ki je dobila diklofenak. Prav tako skupina z diklofenakom ni imela povečane krvavitve in povečane porabe krvnih pripravkov v zgodnjem pooperativnem obdobju. Keywords: srčna kirurgija, premostitev venčnih arterij, zunajtelesni krvni obtok, nesteroidna protivnetna zdravila, diklofenak, agregacija trombocitov, krvavitev po srčni operaciji, pooperativna analgezija Published in DKUM: 14.01.2020; Views: 1864; Downloads: 227 Full text (1,64 MB) |
4. Uporaba encimskih skupkov za odstranjevanje diklofenaka iz odpadnih vod : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeJan Opara, 2019, undergraduate thesis Abstract: Zamrežene encimske skupke (CLEAs) in zamrežene magnetne skupke (mCLEAs) smo pripravili iz encima lakaze. Imobilizacija je potekala ob prisotnosti mrežnega povezovalca – glutaraldehida (GA). Za pripravo mCLEAs smo uporabili maghemitne aminosilanske magnetne nanodelce. Pripravljenim CLEAs in mCLEAs smo po končanem postopku imobilizacije določili tudi učinkovitost imobilizacije na osnovi določene koncentracije prisotnih proteinov v supernatantu (s pomočjo Bradfordove metode). Namen diplomske naloge je bila presnova diklofenaka v njegove manj toksične produkte s pomočjo proste lakaze ter imobilizirane lakaze v obliki CLEAs in mCLEAs. Pri tem smo optimirali različne procesne parametre, kot so: koncentracija diklofenaka, temperatura in pH. Prav tako smo proučevali kinetiko reakcije ter stabilnost CLEAs in mCLEAs pri 4 °C. Za lakazo, imobilizirano v obliki CLEAs in mCLEAs, smo proučevali tudi možnost njene večkratne uporabe. Vsebnost dikofenaka v vzorcih smo analizirali z metodo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti (HPLC). Določili smo optimalne pogoje za razgradnjo diklofenaka s prosto in imobilizirano lakazo v obliki CLEAs in mCLEAs. Na osnovi dobljenih rezultatov smo ugotovili, da encim lakaza v prosti obliki ter imobilizirani obliki CLEAs in mCLEAs uspešno razgrajuje diklofenak, vendar bi zaradi daljše stabilnosti, lažjega ločevanja in večkratne uporabe za razgradnjo diklofenaka na čistilne naprave aplicirali mCLEAs. Keywords: encim, lakaza, diklofenak, imobilizacija, CLEAs, mCLEAs, HPLC Published in DKUM: 10.10.2019; Views: 1349; Downloads: 118 Full text (1,02 MB) |
5. Zasnova in analiza novih polimernih oblog z vgrajenimi zdravilnimi učinkovinami na zlitini titan/aluminij/vanadijManca Merslavič, 2018, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu je predstavljena zasnova in analiza novih polimernih oblog, ki imajo vgrajene zdravilne učinkovine na zlitini Ti90/Al6/V4. Namen zasnove polimernih oblog je njihova potencialna uporaba v ortopedske (protetični implantanti – kolena, umetni kolki, ipd.) in zobozdravstvene namene. S pomočjo študije oblaganja vzorcev, karakterizacije tankih filmov in testiranja in vitro sproščanja, želimo spoznati možnost uporabe te zlitine v otropedski medicini, kjer bi se zdravilna učinkovina sproščala neposredno na določeno mesto in tako zagotovila ciljano sproščanje te učinkovine, prav tako pa bi bolniku pomagala pri okrevanju po operativnem posegu. Vgrajena zdravilna učinkovina sodi v skupino nesteroidnih protivnetnih učinkovin (NSAID). Rezultati študije karakterizacije vzorcev so pokazali prisotnost dveh glavnih komponent, to sta diklofenak in mešanica polimerov, kar smo potrdili s karakterizacijo tankih filmov z ATR-FTIR metodo, rezultati in vitro sproščanja pa so potrdili, da sproščanje zdravilne učinkovine vselej poteka po istem mehanizmu, in sicer v treh stopnjah: zelo hitro, hitro in zelo počasno sproščanje. Pritrdimo lahko, da se največ zdravilne učinkovine sprosti v prvih 360 minutah, kar prispeva k ciljanem odmerjanju le-te. Keywords: zlitina titan/aluminij/vanadij, večslojne obloge, diklofenak, oblaganje z vrtenjem, in vitro sproščanje Published in DKUM: 13.09.2018; Views: 1522; Downloads: 104 Full text (2,22 MB) |
6. |
7. ANALIZA SISTEMOV ZA DOSTAVO ZDRAVILNIH UČINKOVIN IZ MEDICINSKIH IMPLANTATOVMarko Žižek, 2016, master's thesis Abstract: V magistrskem delu je predstavljen postopek oblaganja medicinskega nerjavnega jekla AISI 316 LVM, iz katerega so narejeni protetični implantati, kot so umetni kolki, kolena in podobno. Zaščitne obloge so večslojne, vmes pa so sloji zdravilne učinkovine. Ta se sprošča v mediju, ki je podoben človeškim tekočinam. S pomočjo študij korozije, sproščanja in biokompatibilnosti želimo spoznati možnost uporabe takega materiala v ortopedski medicini, kjer bi se protibolečinska zdravilna učinkovina sproščala direktno, na samem mestu posega. S tem bi bilo možno doseči bolj učinkovito zdravljenje, saj bi dostava zdravilne učinkovine bila ciljana, hkrati pa bi se izboljšala kvaliteta življenja bolnika po prebujanju. Slednje bi bila tudi dobra podlaga za nadaljnje uspešno zdravljenje, saj vemo, da se manj boleče okrevanje povezuje tudi z izboljšanim celjenjem ran. Vgrajena protibolečinska učinkovina iz skupine nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAID) ima tudi protivnetni učinek, ki v začetni fazi po vgradnji implantata lahko prepreči njegovo zavrnitev s strani telesa. Rezultati študije korozije z elektrokemijskimi metodami kažejo pri vseh obloženih modelih odsotnost difuzije in povečanje korozijske upornosti glede na neobložen vzorec. Iz rezultatov in vitro sproščanja je razvidno, da sproščanje v vseh sistemih poteka po istem mehanizmu v treh stopnjah: pospešeno sproščanje, hitro sproščanje in zelo počasno sproščanje. Večina zdravilne učinkovine se sprosti že v prvih 360 minutah, ne glede na koncentracijo, kar omogoča ciljano odmerjanje. V testiranju biokompatibilnosti smo odkrili tudi, da takšne obloge niso samo biokompatibilne, ampak tudi spodbujajo rast osteoblastnih celic, kar omogoča hitrejše in učinkovitejše okrevanje. Keywords: nerjavno jeklo AISI 316LVM, pasivacija, diklofenak, hitozan, večslojne prevleke, oblaganje z vrtenjem, korozija, in vitro sproščanje, biokompatibilnost Published in DKUM: 29.09.2016; Views: 2827; Downloads: 264 Full text (4,52 MB) |
8. PRIPRAVA BIORAZGRADLJIVIH AEROGELOV ZA POTENCIALNE FARMACEVTSKE APLIKACIJEMitja Štumpf, 2014, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu smo sintentizirali biorazgradljive aerogele, pripravljene iz pektina, alginata in mešanice pektin-alginat (1:1). Aerogeli so visoko porozni materiali, ki se zaradi svojih lastnosti lahko uporabljajo tudi kot potencialni nosilci aktivnih substanc. Aerogele sintentiziramo po sol-gel postopku z različnimi načini zamreženja. V našem delu smo uporabili fizikalno zamreženje z divalentnimi ioni. Preverjali smo vpliv različnih ionov (Zn2+, Ca2+ in Sr2+) na končno morfologijo aerogela in tudi na sproščanje aktivne substance. Kot modelno substanco smo uporabili diklofenak natrij. Sintentizirali smo devet tipov aerogelov. Karakterizirali smo jih s FTIRom, plinsko adsorpcijo ter preverjali njihovo nabrekanje v simulirani želodčni in prebavni tekočini. Z in-vitro testi sproščanja smo preverjali sproščanje substance. Glede na morfologijo in sproščanje substance smo ugotovili, da so najbolj primerni pektinski aerogeli, zamreženi s cinkom. Z njimi smo dobili najbolj kontrolirano sproščanje substance, v eni uri se je sprostilo okrog 40 %, v 7 h pa več kot 80 %. Potencialni nosilci bi lahko bili tudi alginatni aerogeli, zamreženi s cinkom, ki imajo podobne karakteristike kot pektinski. Kot najslabši so se izkazali aerogeli zamreženi s kalcijem. Keywords: Pektin, alginat, aerogel, diklofenak natrij, biorazgradljivost Published in DKUM: 26.09.2014; Views: 2108; Downloads: 296 Full text (29,02 MB) |