Search the digital library catalog

Abstract: Uvod: Razvoj malo invazivnih znotrajžilnih metod v preteklih desetletjih je omogočil hiter razvoj intervencijske radiologije. Pri tovrstnih posegih je pričakovati višje izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju tako bolnikov kot osebja, kar potrjujejo tudi poročila o jatrogenih poškodbah v 90-ih letih prejšnjega stoletja ne le pri obsevanju tumorjev ampak tudi pri posegih v intervencijski kardiologiji in radiologiji. Uporaba pokritih žilnih opornic pri zdravljenju bolezni aorte je v istem obdobju postala alternativa kirurškem zdravljenju, danes je velik del bolnikov uspešno zdravljen s tako, znotrajžilno metodo. Teze doktorske naloge: Glede na trajanje in vrsto posega smo predvideli, da je pri nekaterih bolnikih, zdravljenih s to metodo, doza ionizirajočega sevanja presegla prag determinističnih učinkov. Predvidevali smo, da vrednosti vstopne kožne doze (VKD) pri naših pacientih ne bodo presegle 4 Gy ter da bo odstotek bolnikov, pri katerih bo presežena deterministična doza ionizirajočega sevanja, manjši od 3%. Predvidevali smo tudi, da zgolj čas uporabe ionizirajočega sevanja (čas diaskopije), edina do raziskave praktično redno dokumentirana vrednost, ni primerna za ugotavljanje obremenitve bolnikov z ionizirajočim sevanjem. Večina modenih angiografskih rentgenskih aparatov ima možnost spremljanja drugih dozimetričnih količin. Ugotoviti nameravamo katere količine so boljši pokazatelj obsevanosti bolnikov. Materiali in metode: V prvi del naše raziskave smo vključili 179 bolnikov, ki smo jih med oktobrom 2002 in julijem 2008 zdravili na Kliničnem inštitutu za radiologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana z znotrajžilno vstavitvijo aortne pokrite žilne opornice. Pri 172 bolnikih smo pridobili podatke o času diaskopije, produktu doze in površine sevalnega polja (DAP) ter skupne doze v referenčni točki aparata (Dr). Pri 19-ih bolnikih smo avtomatske meritve aparata primerjali še z odčitki na GafChromic filmih. Podatke smo primerjali s prospektivno zbranimi podatki za 171 bolnikov (drugi del raziskave), ki so bili zdravljeni med majem 2010 in decembrom 2013 na novejšem aparatu. Rezultati: Vrednosti vstopne kožne doze (VKD) so bile na starejšem aparatu v skladu s pričakovanji, saj pri nobenem bolniku niso presegle 4 Gy- najvišja izmerjena doza je bila 2,73 Gy. V skladu s pričakovanji je bil tudi odstotek bolnikov (4 bolniki, 2,3%), ki so prejeli kožno dozo, ki bi lahko povzročila deterministične učinke ionizirajočega sevanja. Primerjava podatkov na novejšem aparatu (drugi del raziskave) je pokazala, da so prejete doze IOS na novejšem večje; VKD je presegla 4 Gy pri 11-ih bolnikih (6,4%), pri dveh je bila celo višja od 6 Gy. Delovanje novejšega aparata smo zato v sodelovanju s proizvajalcem optimizirali ter s tem znatno znižali obsevanost pacientov, kar potrjujejo meritve in rezultati na manjši skupini pacientov. Čas diaskopije se ni izkazal kot vrednost, primerna za ugotavljanje obremenitve bolnikov z ionizirajočim sevanjem zato smo ga v praksi nadomestili z DAP in Dr (VKD). Zaključki: Znotrajžilna vstavitev aortne pokrite žilne opornice je pogosto uporabljana in manj invazivna kot kirurška metoda pri zdravljenju sprememb aorte. Srednjeročni rezultati zdravljenja so dobri. Število tako zdravljenih bolnikov narašča, vse več je tudi mlajših. Četudi poseg opravi izkušen zdravnik, se pri majhnem številu bolnikov ne moremo izogniti determinističnim učinkom sevanja. Dozno obremenitev na aparatih je potrebno preveriti ter aparate optimizirati, saj doze na modernejših aparatih niso vedno nižje. O prekoračenju mejne doze IOS je potrebno bolnika obvestiti ter mu primerno svetovati ob eventuelnem nastanku sprememb na koži.
Keywords: aortna žilna opornica, znotrajžilno zdravljenje, ionizirajože sevanje, deterministični učinki
Published in DKUM: 23.10.2014; Views: 2359; Downloads: 191
Full text (28,41 MB)

Abstract: V diplomskem delu je predstavljen nov algoritem za reševanje inkrementalnega problema najbližje točke v ravnini. Predhodna rešitev z enakomerno delitvijo ravnine na trakove se ni obnesla v primeru izrazito neenakomerno porazdeljenih točk, pa tudi njena izboljšava z enosmernim dinamičnim pristopom delitve na trakove lahko v praksi hitro naleti na porazdelitve točk, kjer se izkaže za neučinkovito. Prvotna ideja je bila zgolj kombinirati oba pristopa v trinivojsko organizacijo točk, a nismo bili povsem zadovoljni z rezultati, zato v delu predlagamo tudi nov pristop z dvosmerno dinamično delitvijo na trakove. Tako v horizontalnih kot v vertikalnih trakovih organiziramo točke v po dva deterministična seznama s preskakovanjem (DSL), iskanje točke pa potem poteka sočasno z izmenično rabo do osmih DSL. Nova rešitev doseže cilj, za katerega je bila zasnovana, in pogosto predstavlja boljšo alternativo kot do sedaj obstoječi algoritmi.
Keywords: inkrementalni problem najbližje točke, sekljalna tabela, deterministični seznam s preskakovanjem (DSL), iskanje najbližje točke, dvosmerna dinamična delitev ravnine na trakove, razpolavljanje DSL, trinivojsko razvrščanje točk
Published in DKUM: 05.09.2011; Views: 2282; Downloads: 195
Full text (4,18 MB)