Search the digital library catalog

Abstract: Čeprav sta proučevanje deradikalizacije in odvračanje od radikalizacije relativno novi, je v zadnjih nekaj desetletjih veliko držav Evropske unije oblikovalo programe za obravnavo naraščajoče grožnje ekstremizma in radikalizacije – tako z verskega kot s političnega vidika. Radikalizacija, ki vodi v nasilni ekstremizem in z njo radikalizirane posameznike in skupine, predstavlja enega izmed večjih varnostnih izzivov v sodobni družbi, prav tako se dojema za eno izmed večjih naraščajočih groženj Evropski uniji. Številni strokovnjaki in raziskovalci so v okviru preprečevanja pojavnih oblik in negativnih posledic začeli razvijati preventivne ukrepe, med drugim tudi z deradikalizacijo. To vodi do številnih vprašanj: ali se sedanji programi deradikalizacije uporabljajo za radikalizirane posameznike, ali so pri tem potrebni različni pristopi in ali bi ti programi pripomogli k ponovni vključitvi posameznika nazaj v družbo. Obstaja precej nesoglasij glede tega, ali so takšni programi učinkoviti ukrepi za reševanje problema in kateri so ključni sestavni deli takšnega programa. Zato sta proces deradikalizacije in njen uspeh ključnega pomena za varnost na socialni, nacionalni in mednarodni ravni. V magistrskem delu so bili izbrani programi, ki so jih razvile evropske države, in sicer Nemčija, Nizozemska in Švedska, v delu se je poskušalo najti čim več podobnosti in razlik med njimi. Prav tako je bila narejena primerjava ugotovitev intervjujev slovenskih strokovnjakov z varnostnega področja. Ker Slovenija svojega programa deradikalizacije nima, se je v magistrskem delu poskušalo s pomočjo opravljenih intervjujev in analize programov evropskih držav najboljše prakse implementirati na raven države.
Keywords: magistrska dela, radikalizacija, ekstremizem, preprečevanje, deradikalizacija
Published in DKUM: 31.08.2021; Views: 932; Downloads: 90
Full text (1,26 MB)

Abstract: V zadnjem času se v Evropi, pa tudi drugod po svetu, vse pogosteje srečujemo s problemom radikalizacije, ki vodi v nasilni ekstremizem in terorizem. Kot protiutež omenjenim problemom so strokovnjaki in akademiki pričeli z razvijanjem različnih protiukrepov, kot sta odvrnitev in deradikalizacija. Pri odvrnitvi gre za proces spreminjanja vedenja, v smislu odvrnitve posameznika od uporabe nasilja za dosego svojih ciljev. Pri deradikalizaciji pa gre za še bolj zahteven proces miselnih sprememb, sprememb posameznikovega sistema prepričanj in sistema vrednot, zavrnitev ekstremnih ideologij in hkrati za sprejemanje novih, družbeno sprejemljivih vrednot (Bertram, 2015). Z »neterorističnega« vidika je proces odvrnitve videti kot pomembnejši dejavnik od deradikalizacije. Nekateri so mnenja, da je posameznikovo vedenje tisto, ki zavrača uporabo nasilja za dosego nekih ciljev. Pa vendar, če posameznik ne gre skozi proces deradikalizacije, ni zagotovila, da je ob spremembi vedenja spremenil tudi svoja prepričanja in stališča. Če oseba teh ne spremni, je tveganje za ponovno radikalno, nasilno dejanje toliko večje (Striegher, 2013). Gre torej za izjemno kompleksna procesa, ki zahtevata večdeležniški, multiagencijski pristop, tako vladnih kot tudi nevladnih organizacij. Med pomembnejšimi akterji je tudi probacija, ki odigra pomembno vlogo predvsem v pripravi (še ne) deradikaliziranega posameznika nazaj v lokalno okolje po prestani kazni. Probacijsko in zaporsko okolje bi morali vse svoje znanje, mehanizme in ideje usmeriti v preprečevanje radikalizacije znotraj zaporov ter v uspešno izvedbo rehabilitacije, resocializacije in na koncu tudi reintegracije.
Keywords: diplomske naloge, radikalizacija, deradikalizacija, odvrnitev, probacija
Published in DKUM: 15.10.2018; Views: 1657; Downloads: 244
Full text (1,18 MB)