| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 5 / 5
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Pomen in uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu : doktorska disertacija
Denis Magyar, 2021, doctoral dissertation

Abstract: Doktorska disertacija obravnava problematiko »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu. Pravno relevantna subjektivna dejstva so dejstva, katerih (ne)obstoj je odvisen od subjektivnega doživljanja posameznika, zato jih »zunanji opazovalci« izkustveno ne morejo zaznati. V civilnem dokaznem pravu je glavni »zunanji opazovalec« sodišče, ki mora doseči zanesljivo objektivizacijo pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Toda obstoječe metode »subjektivizacije objektivnega« ne zagotavljajo popolne zanesljivosti. Avtor zastopa stališče, da lahko zanesljivost ugotavljanja pravno relevantnih subjektivnih dejstev poveča uporaba nevroznanstvenih odkritij. Nevroznanost je namreč že naredila prve korake na področju objektivizacije bolečine, odkrivanja laži in drugih pravno relevantnih subjektivnih dejstev, ki se ugotavljajo v civilnem dokaznem pravu. Interdisciplinarno področje, na katerem se nevroznanstvena vprašanja prepletajo s pravnimi in obratno, imenujemo nevropravo. Ker pa nevroprava ni mogoče obravnavati brez razumevanja prava in nevroznanosti, avtor obravnava temelje civilnega dokaznega prava in nevroznanosti s temeljitim prikazom njene zgodovine, sedanjosti ter prihodnosti, nakar preide na znanstveno preučevanje razvoja nevroprava kot interdisciplinarnega področja nevroznanosti in (civilnega dokaznega) prava. Ugotavlja, da uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ne predstavlja revolucije, ampak evolucijo prava. Uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu je utemeljena na razpravnem in izjemoma na preiskovalnem načelu, pri čemer je potrebno upoštevati dejanske omejitve pri uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu in pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi obstoječih metod »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu, kakor tudi pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi nevroznanstvenih metod »objektivizacije subjektivnega« v kazenskem dokaznem pravu. Toda ne glede na omejitve – bodisi dejanske bodisi pravne – nevropravo ne bo zašlo v slepo ulico, temveč se bo razvijalo z nadaljnjim razvojem nevroznanosti. Nadaljnji razvoj bo namreč zmanjšal pomanjkljivosti nevroznanosti in povečal zanesljivost njenih odkritij. Interdisciplinarno področje nevroznanosti in prava navsezadnje že obstaja, nevroznanstvena odkritja pa že postajajo del objektivizacije pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Predmetna doktorska disertacija predstavlja prvo znanstveno delo, ki obravnava civilnopravne vidike prepletanja prava in nevroznanosti celostno. Znanstvena odkritja, do katerih smo prišli v doktorski disertaciji, so premaknila meje našega védenja o pomenu in uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ter predstavljajo kakovostno izhodišče za nadaljnje raziskovanje.
Keywords: nevropravo, civilno pravo, nevroznanost, dokazna vrednost, omejitve, subjektivna dejstva, »objektivizacija subjektivnega«
Published in DKUM: 09.03.2023; Views: 1249; Downloads: 144
.pdf Full text (2,97 MB)

2.
Ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe po ZPP in analiza pritožbenih razlogov po 14. in 15. točki 339. člena ZPP v sodni praksi
Monika Pušaver, 2021, master's thesis

Abstract: V Republiki Sloveniji so enake človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikom – ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino – zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije. V Ustavi Republike Slovenije kot hierarhično najvišjem pravnem aktu so te pravice taksativno naštete in zelo na kratko definirane – Ustava Republike Slovenije namreč nadaljnje oziroma podrobnejše urejanje teh pravic prenaša na hierarhično nižje ustavnoskladne pravne akte – zakone in podzakonske akte. V 22. členu Ustave Republike Slovenije je posameznikom zagotovljeno enako varstvo pravic, iz katerega izhaja več pravic – pravica do izjavljanja, pravica do enakopravnosti strank, prepoved sodniške samovolje in prepoved samovoljnega odstopa od ustaljene sodne prakse. Pravici stranke do izjavljanja kot najpomembnejšemu izrazu pravice do enakega varstva pravic na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank v postopku vzame na znanje, pretehta njihovo pomembnost in da se do navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je namreč pomembno, da stranka lahko ne glede na to, ali je njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodeno ali ne, iz obrazložitve sodbe razvidi, ali se je sodišče seznanilo z njenimi argumenti, ali jih je obravnavalo in na katere materialnopravne predpise je oprlo svojo odločitev. V civilnih postopkih potek pravdnega postopka ter postopek izdaje, vsebino in obliko sodbe določa ZPP – le-ta mora kot hierarhično nižji akt v pravdnem postopku zagotoviti izdajo takšne sodbe, iz katere bo stranka razvidela, ali je sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodilo ali ga je zavrnilo in na podlagi katerih argumentov ter veljavnih pravnih predpisov je sprejelo svojo odločitev. V predmetnem magistrskem delu je podrobneje obravnavano, na kakšen način je z ZPP v civilnem pravdnem postopku posameznikom zagotovljena ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe, katera ravnanja sodišč pomenijo kršitev te pravice in na kakšen način lahko stranke dosežejo odpravo teh kršitev.
Keywords: civilno pravo, sodba, obrazložitev, pravica, dejstva, kršitev, pritožba, pomanjkanje, utemeljitev, izrek
Published in DKUM: 11.10.2021; Views: 836; Downloads: 107
.pdf Full text (1,45 MB)

3.
Pravica stranke do dokaza po ZPP in v sodni praksi : magistrska naloga
Tomaž Škerget, 2020, master's thesis

Abstract: Strankina pravica do dokaza je zelo visoko varovana pravica. Gre namreč za varstvo temeljne človekove pravice na najvišji ravni, v okviru Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Na nacionalni ravni pravico varuje Ustava RS in v tem konkretnem delu tudi Zakon o pravdnem postopku. Seveda pravica ni zgolj del civilnega prava, temveč tudi kazenskega. Prva težava je že z možnostjo prenosa ureditve oziroma zaščite te pravice s kazenskega na civilno pravo. Prej omenjena Konvencija se sicer uporablja tako v kazenskem kot tudi v civilnem postopku, gre pa za najsplošnejše varstvo. Tudi Ustava RS ima zapisano zelo splošno definicijo varovanja pravice, ki je obravnavana v tem delu. Dejstvo je, da se ureditev v pravdni postopek ne more prenesti z ureditve v kazenskem postopku. Pomembno vlogo pri oblikovanju tako splošnih pravic imajo seveda sodišča. Najvišje varstvo torej nudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki veliko težavo kršitve te pravice vidi v obrazložitvi nacionalnih sodišč o (ne)uporabi dokazov, pri čemer sodnik uporablja prosto presojo dokazov. Sodišče, ki odloča v konkretnem sporu med strankama, mora svoje odločitve zmeraj dobro obrazložiti; ta standard je bolje razložen v samem magistrskem delu, na splošno pa je mogoče povzeti, da mora obrazložitev sodnika prepričati tako stroko kot tudi stranke, torej profesionalca in laika. Stranki mora biti za pravilno izveden postopek med drugim dana možnost, da je prisotna ob izvajanju dokazov, pri čemer velja tudi načelo neposrednosti, po katerem sodnik ne sme sodelovati zgolj z eno stranko. Stranki mora biti omogočeno tudi aktivno sodelovanje pri zasliševanju prič in izvedencev ter podajanje svojih pravnih naziranj. Za sodnika pa obstaja tudi možnost, da ob omogočanju pravice stranki do dokaza naleti na pravico nasprotne stranke, na primer pravico do zasebnosti. V tem primeru mora sodnik, ki vodi postopek, tehtati, kateri pravici dati prednost, pri čemer mora presoditi, katera pravica prinaša večjo korist oziroma manjšo škodo.
Keywords: civilno pravo, kontradiktornost, pravica do izjave, dejstva, dokazovanje
Published in DKUM: 12.10.2020; Views: 982; Downloads: 143
.pdf Full text (424,36 KB)

4.
Nekateri problemi socialne ontologije
Tomaž Koltai, 2017, master's thesis

Abstract: Vsebina magistrskega dela opisuje osnovne principe socialne ontologije po teoriji Johna Searla. Ta teorija izhaja iz naturalizma in pojasnjuje socialne bitnosti, kot posledico naravnih procesov, ki so biološko in fizikalno razložljivi. Osnovni paradoks socialne ontologije je hkratni pojav ontološke subjektivnosti in epistemološke objektivnosti. Searle pojasnjuje, da je tak pojav možen in ne predstavlja paradoksa. Socialna ontologija je po Searlu rezultat jezika oz. govornih dejanj. Z reprezentiranjem socialnih bitnosti kot stvarnih, jih delamo obstoječe. Za nastanek socialnih bitnosti je potrebno pripisovanje statusnih funkcij objektom, ki teh funkcij nimajo. Poleg tega je potrebna kolektivna intencionalnost, ki je temelj družbene stvarnosti. Kolektivne intencionalnosti ni možno pojasnjevati kot seštevek individualnih intencionalnosti, kot menijo metodološki individualisti. Pripisi statusnih funkcij, ki imajo obliko konstitutivnih pravil, so institucionalna dejstva. Statusna funkcija, ki je pripisana objektu, osebi ali dejstvu, temu pripisuje deontične moči. Deontične moči pri članih skupnosti povzročajo razloge za dejanja, ki so neodvisni od subjektivnih nagnenj članov. Na ta način so socialne bitnosti objektivne. V delu so podane tudi kritike in problemi teorije socialne ontologije Johna Searla. Opisanih je pet primerov kritik in problemov: problem ''Ad Hoc'', problem ''prostostoječih Y terminov'', problem institucionalnih dejstev, ki ne potrebujejo kolektivne prepoznave, kritika o drugih vrstah socialnih institucij in kritika o estetskih vplivih v socialni ontologiji. Vsaka predstavljena kritika vsebuje tudi Searlov zagovor. Poleg kritik sta predstavljeni še dve drugi teoriji socialne ontologije. To sta metodološki/ontološki individualizem in teorija skupne zavezanosti. Teorija skupne zavezanosti se v določenih segmentih s Searlom strinja, teorija metodološkega in ontološkega individualizma pa predstavlja nasprotno pozicijo.
Keywords: socialna ontologija, kolektivna intencionalnost, institucionalna dejstva, statusne funkcije, metodološki individualizem, ''prostostoječi'' Y termini
Published in DKUM: 25.10.2017; Views: 1072; Downloads: 117
.pdf Full text (586,14 KB)

5.
ZAZNAMBE VPISOVANJE PRAVNIH DEJSTEV PO PRENOVLJENI UREDITVI ZK PRAVA ZZK - 1C
Alojzija Simrajh, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Današnjega sodobnega in modernega načina življenja si ne moremo predstavljati brez premoženja, nepremičnin kot del premoženja in lastnine oziroma lastninske pravice na nepremičnini, ki daje lastniku pravico, da z njo prosto razpolaga, morebiti da jo obremeni ali odsvoji. Glede na naraščajoče število nepremičnin v zadnjih letih ter posledično naraščajoče število razpolaganj z nepremičninami, so v pravnem prometu z nepremičninami temeljnega pomena zemljiškoknjižni predpisi in zemljiška knjiga, ki izkazuje ažurno in popolno stanje pravic na nepremičninah in pravnih dejstev v zvezi z nepremičninami v določenem trenutku. Temeljni predpis na področju zemljiškoknjižnega prava, ki ureja pravice in pravna dejstva v zvezi z nepremičninami je Zakon o zemljiški knjigi. Skladno s tehnološkim napredkom in informatizacijo sistema ter postopkov, ki so postali del našega vsakdana, je bil v letu 2011, s sprejetjem novele ZZK-1C, zaključen tudi proces informatizacije zemljiške knjige. Uvedba elektronske zemljiške knjige, uvedba elektronskega vlaganja zemljiškoknjižnih predlogov, avtomatsko dodeljevanje zadev po celotni državi ne glede na lego nepremičnine, odprava zemljiškoknjižnih vložkov in uvedba nekaterih novih materialnopravnih pojmov, kot sta osnovni in širši pravni položaj nepremičnine, so nekatere najpomembnejše spremembe, ki so zaživele s sprejetjem novele ZZK-1C. S spremembami, ki jih je uvedla novela ZZK-1C, so postali postopki hitrejši, podatki, ki so vpisani v elektronski zemljiški knjigi pa so bolj ažurni in popolni, s tem pa je večje tudi varstvo strank v zemljiškoknjižnem poslovanju. V zemljiško knjigo se vpisujejo pravice na nepremičninah ter pravna dejstva v zvezi z nepremičninami. Pravice se vpisujejo z vknjižbami in predznambami, pravna dejstva pa z zaznambami. Katere pravice in pravna dejstva se vpisujejo v zemljiško knjigo določa zakon. Zaznambe oziroma vpisi pravnih dejstev v zvezi z nepremičninami, kot vrste glavnega vpisa so prav tako pomembne za varstvo strank v zemljiškoknjižnem poslovanju. Ker se z zaznambo doseže publiciranje določenih pravno pomembnih dejstev, bodisi glede osebnih lastnosti lastnika nepremičnine, bodisi glede drugih pravnih dejstev v zvezi z nepremičnino, se nihče ne bo mogel sklicevati na to, da zanje ni vedel. Z zaznambo postane določeno pravno dejstvo razvidno tudi za tretje osebe. Novela ZZK-1C je v precejšnji meri spremenila pravila o zaznambah. Uvedla je nekaj novih zaznamb, nekaj nepotrebnih zaznamb je odpravila, večina spremenjenih določb o zaznambah pa je posledica informatizacije zemljiške knjige. Sam predlog za zaznambo določenega pravnega dejstva v zemljiški knjigi je potrebno vložiti v elektronski obliki, z ustrezno izbiro zemljiškoknjižnega predloga v informacijskem sistemu zemljiške knjige, oziroma izbiro ustrezne šifre zaznambe v postopku vložitve elektronskega predloga. Način vložitve elektronskega predloga za vpis želene zaznambe oziroma pravnega dejstva ali pa vpisa kakšne druge pravice v zemljiško knjigo določa nov Pravilnik o zemljiški knjigi, ki je bil sprejet v skladu z novelo ZZK-1C. Pravilnik določa tudi druge relevantne postopke v sistemu informatizirane zemljiške knjige. Drug pravilnik sprejet v skladu z novelo ZZK-1C je Pravilnik o elektronski izmenjavi podatkov med zemljiško knjigo in katastri. Zemljiška knjiga in kataster se namreč medsebojno dopolnjujeta, tako da skupno povsem opredelita nepremičnino. Namen diplomske naloge je predstaviti zaznambe oziroma vpisovanje pravnih dejstev po prenovljeni ureditvi zemljiškoknjižnega prava. V tej zvezi sem najprej na kratko opisala še temeljna načela in vrste vpisov v zemljiško knjigo, ter najpomembnejše spremembe, ki jih je uvedla Novela ZZK-1C. Nato sem predstavila zaznambe, vrste zaznamb, njihove značilnosti in učinke ter spremembe v zvezi s posamezno zaznambo.
Keywords: KLJUČNE BESEDE: nepremičnine, informatizirana zemljiška knjiga, zaznambe, pravna dejstva, elektronsko vlaganje zemljiškoknjižnih predlogov, Novela ZZK-1C, pravni promet z nepremičninami.
Published in DKUM: 21.03.2012; Views: 4025; Downloads: 775
.pdf Full text (1,04 MB)

Search done in 0.09 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica