Search the digital library catalog

Abstract: V magistrski nalogi je predstavljena problematika dedovanja podjetniškega premoženja. Dedovanje omogoča prenos premoženja, pravic in dolžnosti zapustnika na dediče na podlagi zakona ali oporoke. Predmet dedovanja so lahko nepremičnine, premičnine, denar in dolgovi, deduje pa se lahko tudi podjetniško premoženje. Dedovanje podjetniškega premoženja in premoženjskih pravic je prehod premoženja umrlega podjetnika, s katerim je zapustnik opravljal pridobitno dejavnost, pa tudi prehod premoženja zapustnika v osebni ali kapitalski družbi v obliki deleža ali delnic na pravnega naslednika zapustnika. Pri tem se prepletata gospodarskopravna in dednopravna ureditev, ki lahko povzročita različne pravne izzive. Nasledstvo družinskih podjetij je kompleksen proces, ki zahteva pravočasno in premišljeno načrtovanje za zagotavljanje kontinuitete podjetja. Podjetnik mora pravočasno sprejeti odločitev o prenosu podjetja na naslednike, kar lahko vključuje pripravo oporoke. Dediči, kot so zakonec, zunajzakonski partner in potomci, imajo pri dedovanju ključno vlogo. Pravilno načrtovanje dedovanja lahko omogoči revitalizacijo podjetja, oblikovanje svežih idej ter krepitev položaja podjetja na trgu. Skrbno načrtovanje prenosa podjetja je bistveno za dolgoročno uspešnost družinskega podjetja.
Keywords: dedovanje podjetniškega premoženja, del podjetja, osebne družbe, kapitalske družbe, poslovni delež, smrt podjetnika, dediči, skupno premoženje, posebno premoženje
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 75; Downloads: 61
Full text (871,78 KB)

Abstract: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Keywords: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Published in DKUM: 12.12.2019; Views: 2256; Downloads: 263
Full text (944,76 KB)

Abstract: V diplomskem delu so predstavljene razmere neprivilegiranega sloja Avstrijskega cesarstva v času fevdalizma in počasen, a kontinuiran razvoj njihovih pravic. Svoje nezadovoljstvo so začeli izražati s številnimi kmečkimi upori, ki so jih vodile manjšine tekom srednjega veka, korenite spremembe na tem področju pa so se pokazale šele z uporabo Gorskih bukev, ki so izšle 1543. Gorske bukve, kot pravni akt, so eden prvih aktov, kjer postanejo avtonomna ljudska sodišča, instanca reševanja sporov, omejenih na vinogradništvo, obenem z vsemi civilno in kazensko pravnimi uzancami in so sodišča, ki so predstavljala velik napredek za neprivilegiran sloj, saj so, v nasprotju s patrimonialnimi sodišči, kmetje mogli zadeve med seboj reševati sami, seveda pod vodstvom in nadzorom gorskega gospoda oziroma njegovega pooblaščenca, ki je bil izveden v običajnem, deželnem in rimskem pravu. Veliko vlogo pri tem je imelo običajno pravo, do neke mere je mogoče opaziti tudi povezavo z rimskim pravom, s katerim so si pomagali predvsem pri razlagi posameznih institutov. Gorske bukve so kot prvi pravni akt, preveden v slovenski jezik, zahtevale poenotenje ne le pravic in obveznosti vinogradnikov v zvezi z nepremičninami, ki so jih obdelovali, temveč tudi enoten postopek na avtonomnem sodišču oziroma na vinogorskem zborovanju. V nadaljevanju so podrobneje predstavljene dedno pravne določbe izvirnika, ki so za lažje razumevanje razdeljene na javnopravne in zasebnopravne. Za lažje razumevanje dedovanja je v nalogi predstavljeno še dedovanje v širšem pomenu, ne le v okviru določb Gorskih bukev, saj je bilo pomembno, ali je zapustnik svojo voljo izrazil v poslednjevoljni odredbi ali je nastopilo intestatno dedovanje. Zaslediti je mogoče tudi, da je, četudi je bila pravilno izražena poslednja volja zapustnika, slednja ni imela tako ključne vloge, kot jo ima danes, saj so smeli na vinogorskem zboru pri razdelitvi dediščine odločiti tudi drugače, kot je želel zapustnik.
Keywords: Vinogorsko pravo in zborovanja, avtonomna ljudska sodišča, Gorske bukve, dedovanje in dednopravna določila.
Published in DKUM: 27.06.2019; Views: 1393; Downloads: 183
Full text (1,66 MB)

Abstract: Izhodišča: Multipla skleroza je kronična vnetna bolezen, za katere pogosteje zbolijo ženske kot moški, v starostni meji med 20. in 40. letom starosti. V času, ko šele začnejo živeti, iskati življenjskega partnerja in načrtujejo družino. Sama bolezen neposredno ne vplivana rodnost, ima pa za posledico motnje v spolnosti. Namen diplomskega dela je predstaviti multiplo sklerozo, najpogostejše motnje v spolnosti, ki se pojavijo ob dolgotrajni bolezni ter vpliv bolezni pri načrtovanju družine. Raziskovalne metode: Pri pisanju diplomskega dela je uporabljena deskriptivna metoda dela. V okviru empiričnega dela pa kvantitativna metodologija raziskovanja. Za raziskovalno orodje je bil uporabljen anketni vprašalnik s šestnajstimi vprašanji. V raziskavo smo vključili 87 oseb z multiplo sklerozo med 18. in 50. letom starosti, ki so zboleli za multiplo sklerozo. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da ima kar 47 % anketiranih motnje v spolnosti. Pri moških je zaznalo težave 44 % anketiranih, najpogosteje so prisotne motnje erekcije, pri ženskah (56 %) pa se najpogosteje pojavlja odsotnost želje po spolnosti. Večina se o težavah v spolnosti ne pogovarja z nikomer. Pri snovanju družine 13 % anketiranih najbolj skrbi ali bodo otroci podedovali multiplo sklerozo. Diskusija in zaključek: Ker gre za bolezen tisočih obrazov, je pomembno, da se bolniki z multiplo sklerozo pogovarjajo o svojih težavah odkrito, kar pomeni tudi o motnjah v spolnosti in načrtovanju družine. Vsakega posameznika je potrebno obravnavati individualno glede na njegove potrebe, saj bodo le tako s strani zdravstvenih delavcev deležni ustrezne oskrbe in zdravljenja, kar jim bo omogočilo kakovostno življenje.
Keywords: multipla skleroza, spolnost, motnje, družina, dedovanje
Published in DKUM: 23.02.2018; Views: 2118; Downloads: 292
Full text (1,48 MB)

Abstract: Družinska podjetja, torej tista v lastništvu in upravljanju katerih nastopajo sorodstveno povezane osebe so po različnih statistikah izjemnega pomena za zagotavljanje delovnih mest in gospodarstvo nasploh. To je tudi glavni razlog zakaj jim posebno pozornost namenjajo različne usmerjevalne politike, kot npr. Resolucija Evropskega parlamenta o družinskih podjetjih Evropi. Kljub temu, da je pojem »družinsko podjetje« v splošnem pogosto uporabljen in obravnavan, le ta v pravni teoriji ni opredeljen, kar je predpogoj za pravno dosledno uporabo tega pojma v praksi, ter za njegovo normativno urejanje. Temeljni namen magistrskega dela je predstaviti pravne vidike pojma družinsko podjetje z namenom pravne opredelitve pojma »družinsko podjetje« in sestave preglednega nabora normativnih vsebin in relevantne sodne prakse, ki specialno (torej drugače kot to velja za druge deležnike) urejajo odnose med sorodstveno povezanimi osebami, ki nastopajo kot deležniki korporativnega upravljanja. Predmet analize je bila obravnava različnih problemskih sklopov, ki izhajajo iz delovanja sorodstveno povezanih oseb. Zaradi jasnejše predstave je analiza osredotočena na tiste vrste prenosov, ki zadevajo prenose v družbi z omejeno odgovornostjo, torej prenose poslovnega deleža, saj je ta oblika podjetniške organiziranosti v sferi delovanja malih in srednjih podjetij, med katera družinska podjetja po večini sodijo, najpogostejša. V obravnavi so izpostavljena problemska področja delovanja sorodstveno povezanih oseb, ki se na nanašajo na obvladovanje nasprotja interesov, prodajo, podaritev in dedovanje poslovnega deleža, obdavčitev prenosov poslovnih deležev med sorodstveno povezanimi osebami ipd. Glede navedenih vsebin obstaja pestra paleta normativnih aktov, ki urejajo različne vidike sorodstvenih povezav. V analizi je bilo zajetih štirinajst ključnih zakonov (Zdoh-1, ZPDZC-1, ZDDPO-1, ZDR-1, ZFPPIPP, ZTFI, ZDDD, OZ, ZGD-1, Zban-1, ZDavP-1, ZD, Zpre-1, ZZZDR) in spremljajočih podzakonskih aktov, ter sodne prakse. V zvezi s temi so v nalogi predstavljene posebnosti, ki veljajo za sorodstveno povezane osebe, predvsem pa je narejena medsebojna primerjava tega katere sorodstvene povezave posamezni zakon šteje kot relevantne. Pri pregledu v nalogi obravnavane zakonodaje je bilo ugotovljeno, da različni zakoni določajo različen krog sorodstveno povezanih oseb, ki jim odrejajo ugodnejšo ali bolj restriktivno obravnavo. Krog sorodstveno povezanih oseb, ki je v posameznem zakonu predmet obravnavane je odvisen od vsebine, ki jo ta zakon obravnava. Namen posebnega urejanja odnosov med sorodstveno povezanimi osebami je v tem, da se osebam, ki nastopajo v teh odnosih nalaga dodatne obveznosti oz. se jim podeljuje ugodnosti, ki sicer ne veljajo za nepovezane osebe. Iz opravljene analize izhaja, da je najbolj tipična sorodstvena povezava, ki je predmet obravnave v vseh preučevanih zakonih (logično) povezava med starši in otroki, ter med zakoncema (kar vključuje tudi izven zakonskega partnerja), ki predstavljajo 10,22% vseh obravnavanih povezav med sorodstveno povezanimi osebami. Na podlagi dobljenih podatkov in opravljene analize lahko glede na intenzivnost pojavljanja posameznega odnosa med sorodstveno povezanimi osebami določimo pomen tega odnosa za zakonsko urejanje. Tako ugotovimo, da bi lahko v najožji krog odnosov, ki se pojavljajo v več kot 50% vseh zakonov uvrstili odnose, ki jih ima naslovnik pravne norme do otrok, zakonca, posvojenca, zunajzakonskega partnerja, partnerja s katerim živi v registrirani istospolni skupnosti, staršev, posvojiteljev, pastorka, ter brata ali sestre. Pravno dosledno in iz funkcionalnega vidika smiselno bi torej bilo, da se kot družinska podjetja opredeljujejo tista podjetja pri katerih so v relevantnem delu lastništva (npr. po analogiji davčne zakonodaje je to 25% delež v kapitalu družbe) vključene osebe, ki so v enem od sorodstvenih odnosov, ki jih zakonodaja obravnava.
Keywords: družinsko podjetje, družinsko podjetništvo, dedovanje poslovnega deleža, družinski član, družina, obdavčitev prenosa poslovnega deleža, družinska ustava
Published in DKUM: 06.03.2017; Views: 2025; Downloads: 92
Full text (1,58 MB)