Search the digital library catalog

Abstract: Dandanes se v praksi pogosto srečamo z ljudmi, ki na svoja stara leta ali zaradi slabega zdravstvenega stanja več ne zmorejo skrbeti sami zase ter so lastniki kakšne nepremičnine in v tem primeru sklenejo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj si želijo na ustrezen pravni način zagotoviti varnost v zadnjem obdobju svojega življenja. V primeru sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju posameznik oziroma pogodbena stranka ostane lastnik nepremičnine do svoje smrti, druga pogodbena stranka pa bo sopogodbeniku na ustrezen in primeren način nudila pomoč ter varno starost. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je ena izmed pogodb, ki je najprimernejša za ureditev medsebojnih razmerij v primeru zgoraj navedenih želj stranke. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se namreč pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse svoje premoženje ali del premoženja, katerega izročitev je odložena do smrti preživljanca. Zakon za sklenitev zadevne pogodbe ne določa sorodstvenega razmerja med strankama, iz česar sledi, da lahko pogodbo o dosmrtnem preživljanju sklene tudi oseba, ki nima bližnjih sorodnikov. V magistrski nalogi je podrobneje analizirana in predstavljena pogodba o dosmrtnem preživljanju, tako iz zakonske ureditve, kot tudi sodne prakse. Z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika so bile določbe pogodbe o dosmrtnem preživljanju prenesene iz Zakona o dedovanju v Obligacijski zakonik. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je obligacijskopravna pogodba, ki ustvarja obveznosti za obe pogodbeni stranki, torej med strankama nastane dvostransko obligacijsko razmerje (obe stranki sta hkrati dolžnik in upnik). Pogodba o dosmrtnem preživljanju se v slovenski pravni praksi uporablja v različne namene. Pri sestavi takšne pogodbe pa ima pomembno vlogo notar, saj se za sklenitev pogodbe zahteva stroga obličnost pravnega posla – pogodba mora biti namreč sklenjena v obliki notarskega zapisa. Nadalje je v primeru izpolnjevanja katerega izmed razlogov za razvezo pogodbe pomembna vloga sodišča, ki lahko pogodbo na predlog ene ali druge stranke tudi razveže. Bistvena značilnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju je, da ob njeni sklenitvi ni znano, koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svojo obveznost do preživljanca. Preživljalčeva obveznost je namreč odvisna od povsem negotovega in življenjskega dejstva (nastopa smrti preživljanca). Iz navedenega je mogoče zaključiti, da ima pogodba o dosmrtnem preživljanju elemente tveganja (elemente aleatornosti).
Keywords: pogodba o dosmrtnem preživljanju, preživljanje, preživljalec, preživljanec, nujni dediči, razveza, davek, odplačnost, aleatornost, dedno pravo.
Published in DKUM: 11.07.2024; Views: 165; Downloads: 85
Full text (844,18 KB)

Abstract: V diplomskem delu smo se ukvarjali z dednim pravom, ki je za plemstvo veljalo na Štajerskem v srednjem veku. Pri plemstvu v srednjem veku smo si ogledali i) običajno pravo, ki je urejalo dedovanje, ii) skope (zapisane) pravne norme ter iii) izbrano listinsko gradivo. Kot metodo dela smo uporabili pravnozgodovinsko primerjalno metodo s študijem domače strokovne literature. Raziskava je pretežno temeljila na arhivskem gradivu. Z metodo analize in sinteze smo preučevali listine in iz primerov oblikovali ustrezne zaključke o razvoju dednega prava na ozemlju Štajerske. Ugotovili smo, da so izhodišče za razvoj prava na določenem področju družbene in pravne prvine, ki preidejo v pravni red ali nanj delujejo, ko se ta prvič oblikuje. To oblikovanje pravnega reda se na Slovenskem ujema z nastajanjem fevdalne družbe. Spoznali smo, da za srednji vek zapisanega in uzakonjenega oziroma postavljenega prava praktično ni. V obdobju srednjega veka so tudi na področju dednega prava plemstva namreč razmerja urejala običajnopravna pravila deželnega prava in privilegiji, ki so jih izdajali vladarji plemstvu. Za vsak družbeni stan, tako tudi za plemstvo, je veljalo posebno pravo. Ob preučevanju dednega prava plemstva smo zasledili močno povezavo z nastankom dežel v srednjem veku. Vpliv dediščinskih delitev na povečevanje in zmanjševanje posesti je bilo običajno pri vseh plemiških družinah ter je vplivalo na oblikovanje dežel v srednjem veku. Le-to pa je ustvarilo pravno podlago za nadaljnji razvoj ustave in prava. K temu je svoj prispevek dalo tudi pravo privilegijev. Plemstvo je namreč od vladarjev terjalo izdajo privilegijev, ki so v obliki deželnih ročinov med drugim zbir svoboščin plemstva ter tako vir naše ustavne ureditve. Pravila in načela dedovanja iz staroslovenske družbe in srednjega veka so zametki kasneje nastalih pravnih pravil v obliki zakona, ki določajo red dedovanja, osebe upravičene dedovati po zapustniku ter vsa natančnejša določila povezana z dedovanjem. Na ta način je nastalo dedovanje po zakonu, ki je dajalo prednost najbližjemu krvnemu sorodniku. Posebna pravila so veljala za dedovanje fevdov, kar je bilo pomembno za plemstvo. Na osnovi preučevanja literature smo spoznali, da v najstarejši družbi in v prvi polovici srednjega veka zapustnikova oporočna svoboda še ni bila priznana. Šele pod vplivom krščanstva se je po darovanjih cerkvi za dušni blagor pričela postopoma razvijati tudi oporočna svoboda. Iz določb privilegijev za plemstvo je izhajalo, da je v obdobju izdaje privilegijev oporoka že bila primaren delacijski razlog. Plemstvo je imelo tudi glede dedovanja poseben položaj zaradi same narave fevdnih odnosov in skrbi za zaščito moči plemiške rodbine, zato je vpliv procesa recepcije rimskega prava na pravila dedovanja sprva manjši kot na drugih pravnih področjih. Temelj ureditve dedne sistematike in oporočnega zapuščanja pri plemstvu je bilo preprečiti odtekanje premoženja iz rodbine. Zato sta v srednjem veku glede dedovanja rodbinskega nasledstva (očevina) veljali načelo primogeniture in načelo nedeljivosti. Oporočno razpolaganje s tem premoženjem ni bilo prosto. Sistematiko zapuščanja in dedovanja v srednjem veku smo osvetlili z analizo prepisov ohranjenih listin. Potrdili smo, da izsledki za ozemlje Slovenije veljajo tudi za Štajersko. Gre za maloštevilne plemiške zapuščinske zapise, ki so specifični kot je specifično obdobje, v katerem so bili zapisani. Dedno pravo v srednjem veku usodo podedovanega premoženja pogosto ureja v kakršnihkoli prenosih, ne le v odnosu zapustnik-dedič. Namen zapisov je bil razdelitev premoženja, zato so sklepali tudi pravne posle med živimi. Različni pravni posli so imeli obliko izražene poslednje volje. Darovnice so bile zelo preproste in omejene na posamezne prejemnike, predvsem na cerkvene glede volil za dušni mir.
Keywords: dedno pravo, plemstvo, Štajerska, srednji vek, običajno pravo, testament
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 2328; Downloads: 194
Full text (480,61 KB)

Abstract: V diplomski nalogi je obravnavano področje dednega prava, natančneje institut razdedinjenja nujnega dediča. Da bi nam bile stvari bolj jasne, smo na začetku predstavili osnovne pojme v zvezi z dedovanjem. Opisali smo razlike med zakonitim in oporočnim dedovanjem, našteli dedne rede in osebe, ki jim Zakon o dedovanju daje pravico do dedovanja po nekem zapustniku. Navedli smo rešitev, ko nekdo, ki mu po samem zakonu dediščina pripada, ostane brez naklonitve. To je institut nujnega dedovanja. Ker pa se včasih zgodi, da so odnosi med zapustnikom in njegovimi zakonitimi dediči, za časa njegovega življenja tako slabi, da privedejo do pogostih prepirov, groženj, fizičnega nasilja ali celo do kaznivih dejanj proti zapustniku in njegovi družini, pa smo predstavili tudi institut razdedinjenja nujnega dediča. Ta je tudi osrednja tema diplomskega dela, zato smo mu namenili največ pozornosti in ga podrobneje preučili. Ugotovili smo, kako lahko do razdedinjenja sploh pride, iz katerih razlogov je razdedinjenje utemeljeno, kakšni so pogoji za njegovo veljavnost in kakšne so njegove posledice. Pogledali smo si razvoj in temelje omenjenega instituta v rimskem pravu in opazili, da se je tako kot celotno področje dednega prava, tudi ta razvijal iz leta v leto. Najprej je bila oporočna sposobnost zapustnika in s tem tudi možnost razdedinjenja dediča povsem neomejena, nato pa so se pogoji počasi zaostrovali. Za lažje razumevanje smo zapisali tudi kratko primerjavo med razdedinjenjem in dedno nevrednostjo, saj sta si ta dva instituta podobna in se v praksi mnogokrat zamenjujeta. Pri odvzemu ali zmanjšanju nujnega deleža, smo v sklopu potreb za diplomsko nalogo opisali tudi institut odvzema nujnega deleža v korist potomcev. Kot primerjavo smo pogledali tudi, kako je institut razdedinjenja obravnavan v drugih državah, pri čemer smo se osredotočili samo na Srbijo in Hrvaško. Srbska literatura nam je predstavljala nekaj težav, ker je vsa zapisana v cirilici, hrvaška literatura pa zato, ker je v Sloveniji ni veliko. Kljub vsemu smo našli nekaj knjig, iz katerih smo lahko razbrali, da je v teh državah preučevani institut podobno urejen kot pri nas. Da bi si lažje predstavljali, kako je z razdedinjenjem v praksi, smo preučili tudi nam dostopno sodno prakso s tega področja. Videli smo, da razdedinjenja v praksi ne prihaja prav pogosto in da so postopki za njegovo ugotovitev precej dolgotrajni. Morda je ravno to razlog, da se oporočitelji zanj ne odločijo velikokrat. Na koncu smo opisali še dva povsem življenjska primera in skušali ugotoviti, kako bi o njih odločilo sodišče, glede na preučeno teorijo in sodno prakso. V diplomskem delu smo tako želeli predstaviti možnost, ko se zapustnik iz nekih svojih razlogov odloči kaznovati njegovega zakonitega dediča. Ugotovili smo, da možnost za to sicer obstaja, a jo je v praksi zelo težko doseči. Lahko bi rekli, da je zakon v teh primerih bolj na strani dedičev in jih ščiti, četudi so v življenju delali napake, ki jim jih zapustnik ne more oprostiti.
Keywords: Dedno pravo, dedovanje, zakonito dedovanje, oporočno dedovanje, nujno dedovanje, razdedinjenje.
Published in DKUM: 17.05.2016; Views: 3447; Downloads: 525
Full text (636,35 KB)

Abstract: Avtor zastopa stališče, da je ODZ mogoče imenovati zakladnica pravnega izročila. Na to kažejo tudi nekatere dednopravne določbe ODZ. ODZ je tudi odraz svojega časa, ko je krščanstvo v veliki meri prepadalo vsak dan in imelo precejšen vpliv na pravo. Odraz družbenoekonomske ureditve tistega časa, ki je temeljil na fevdalnem družbenem redu, je tudi inštitut fidejkomisarične substitucije, ki je bila v Sloveniji odpravljena na podlagi 2. člena Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražnikovo okupacijo. Po takratnem prepričanju je fidejkomisarčna substitucija bila škodljiva za gospodarstvo, ker je ovirala razpolaganje s premoženjem. V novejšem času pa je navedena razlaga prepovedi fidejkomisarčne substitucije postavljena pod vprašaj, saj daje Ustava RS zasebni lastnini znatno večjo težo. Čeprav se slovenska doktrina dednega prava precej sklicuje na ODZ, sodna praksa temu žal ne sledi. Zato avtor meni, da je čas, da slovensko sodstvo ODZ ponovno odkrije kot pomemben pravni vir.
Keywords: dedno pravo, dedovanje, obči državljanski zakonik, zakon o dedovanju
Published in DKUM: 05.06.2012; Views: 3240; Downloads: 256
Link to full text

Abstract: V diplomskem delu so predstavljene pravice nosečnice in nerojenega otroka na področju civilnega, delovnega, dednega, kazenskega, humanitarnega in medicinskega prava. Najprej je predstavljena družina na splošno, razlike v družini nekoč in danes ter materinstvo v postmoderni družbi. S področja civilnega prava je obravnavan položaj človeka pred rojstvom, pravna domneva očetovstva ter pripoznanje očetovstva ter zastopanje zarodka. Sledijo delovnopravni vidiki, kjer je predstavljen položaj nosečnice v fazi zaposlovanja in kasneje, v delovnem razmerju, ter posebno pravno varstvo, ki so ga deležne nosečnice. Na področju dednega prava je obravnavana pravica nerojenega otroka do dedovanja ter uveljavljanje te pravice v postopku. V nadaljevanju je obširneje obravnavano kaznivo dejanje nedovoljenega posega v nosečnost ter druga kazniva dejanja, inkriminirana v KZ-1. Predstavljen je tudi položaj noseče zapornice. Na področju humanitarnega prava so z vidika pravic nosečnice in nerojenega otroka pomembnem določbe Ženevske konvencije o zaščiti civilnih oseb med vojno. Najobširnejše so v diplomskem delu obravnavane pravice nosečnice in nerojenega otroka z medicinsko pravnega vidika, kjer je obravnavana umetna prekinitev nosečnosti, zdravljenje neplodnosti in postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo, nosečnica, okužena z nalezljivimi boleznimi in noseča odvisnica, raziskave matičnih celic, nadomestno materinstvo ter vprašanja glede možnosti izbire otrokovega spola.
Keywords: noseča ženska, nerojeni otrok, pravice nosečnice in nerojenega otroka, civilno pravo, delovno pravo, dedno pravo, kazensko pravo, humanitarno pravo, medicinsko pravo
Published in DKUM: 31.05.2011; Views: 4153; Downloads: 509
Full text (462,30 KB)