Search the digital library catalog

Abstract: Davčne amnestije so tako zgodovinsko kot ozemeljsko razširjene. Zasledimo jih že v antiki. Danes se svet nahaja v finančni, dolžniški in gospodarski krizi in davčne amnestije so ponovno priljubljena tema med politiki. Z davčno amnestijo se lahko namreč v kratkem času povečajo davčni prihodki, ne da bi država uvedla nove davke oziroma povečala obstoječo davčno obremenitev, ter davčna baza, kar predstavlja za politike zelo mamljivo ponudbo. Vendar ima davčna amnestija poleg pozitivnih tudi negativne učinke, predvsem ima negativni vpliv na davčno moralo, kar dolgoročno vodi do nižjih davčnih prihodkov. V prvem delu magistrske naloge sem analiziral davčno amnestijo iz različnih vidikov, in sicer političnega, zakonodajnega in makroekonomskega, nadalje sem analiziral razloge za in proti davčni amnestiji, prvi del pa sklenil z analizo davčne amnestije v praksi. V drugem delu magistrske naloge sem analiziral širši vidik davčne samoprijave. Razlika med davčno amnestijo in davčno samoprijavo je v tem, da mora biti pri davčni amnestiji zakonsko določeno natančno obdobje, v katerem se izvaja, medtem ko se pri davčni samoprijavi to obdobje določi poljubno. Davčna amnestija je tudi ugodnejša od davčne samoprijave. Pri davčni amnestiji davčni zavezanec običajno plača le del utajenih davkov in to po nižji davčni stopnji od običajne, medtem ko mora pri davčni samoprijavi zavezanec v celoti plačati premalo plačane davke ter obresti. Institut davčne samoprijave je v Sloveniji pravni institut, opredeljen v ZDavP-2, ki ob izpolnitvi pogojev, določenih z zakonom, daje davčnim zavezancem upravičenja na področju prekrškovnega prava, na področju davčnega (upravnega) prava pa jih nekoliko sankcionira – s pribitkom na obresti. S tem se želi doseči, da bi davčni zavezanec nepravilnosti davčnemu organu sporočil čim prej. Uspešno izvedena samoprijava pa ne izključuje samodejno odgovornosti za katerega od kaznivih dejanj po KZ-1. Institut davčne samoprijave ne odpravi obstoja davčnega prekrška, temveč ga naredi nekaznivega, kar pa ne velja za kaznivo dejanje. Povedano drugače, »prostovoljnost« pri davčni samoprijavi je močno podprta z obljubo davčnemu zavezancu, da ne bo kaznovan, vendar pa se takšna zakonodajalčeva obljuba nanaša le na davčni prekršek, ne pa tudi na kaznivo dejanje. Zakonodajalec lahko torej s »povabilom« k davčni samoprijavi (četudi lahko povsem nehote) davčnega zavezanca zapelje, da sam sebe prijavi, da je storil (veliko hujše) kaznivo dejanje. Neprostovoljna samoovadba za kaznivo dejanje pa pomeni kršitev privilegija zoper samoobtožbo. V magistrski nalogi sem argumentiral tezo, da bi bilo potrebno učinke davčne samoprijave razpotegniti tudi na kazniva dejanja. Tako pravna ureditev instituta davčne samoprijave v Sloveniji ne bi več povzročala neenakopravne obravnave zavezancev za davek. S tem bi zakonodajalec tudi preprečil, da bi vabilo k priznanju davčnega prekrška pravzaprav lahko pomenilo samoovadbo za kaznivo dejanje. Neprostovoljna samoovadba za kaznivo dejanje pa bi pomenila kršitev privilegija zoper samoobtožbo. V zvezi s tem sem v magistrski nalogi analiziral privilegij zoper samoobtožbo, primerjal davčne prekrške in davčna kazniva dejanja, analiziral kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu KZ-1, primerjal davčni in kazenski postopek, analiziral dopustnost dokazov iz nekazenskih postopkov ter analiziral institut davčne samoprijave v Republiki Sloveniji.
Keywords: davčna amnestija, privilegij zoper samoobtožbo, davčni prekršek, davčno kaznivo dejanje, davčna zatajitev, davčni postopek, kazenski postopek, vzporedni postopek, davčna samoprijava.
Published in DKUM: 20.09.2016; Views: 3179; Downloads: 327
Full text (1,43 MB)