1. Problematika določanja davčnih osnov v posebnih primerihMaja Goltes, 2016, master's thesis Abstract: Problematika odmere davka v posebnih primerih obravnava postopke, ko lahko davčni organ v davčno inšpekcijskem nadzoru ugotavlja davčno osnovo s cenitvijo davčne osnove. Cenitev davčne osnove je poseben ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva in pridobivajo dokazi, ki so pomembni za preučevanje in ugotavljanje poslovnih dogodkov v preteklosti, na podlagi katerih davčni organ lahko določi verjetno davčno osnovo. Oceno davčne osnove lahko opravi davčni organ potem, ko so izčrpana vsa druga razpoložljiva sredstva in informacije, da bi se ugotovila dejanska davčna osnova za obdavčenje. Če davčni organ ugotovi da podatki, listine in davčne napovedi, ki jih je predložil zavezanec za davek ne ustrezajo dejanskemu stanju, se davčna osnova in odmera davka lahko ugotavljata s cenitvijo davčne osnove. Pri ugotavljanju davčne osnove z oceno mora biti izpolnjen vsaj eden izmed predpisanih pogojev po določilih 68. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki je edina pravna podlaga, ki določa v katerih primerih davčni organ lahko ugotovi predmet obdavčitve z oceno davčne osnove in na tej podlagi odmeri davek. Postopek cenitve davčne osnove je izjema, kjer je zakonodajalec kot merilo za oceno davčne osnove določil verjetnost, ter s tem pooblastil davčni organ, da lahko odstopa od temeljnega načela davčnega procesnega prava – načela materialne resnice. ZDavP-2 ne določa metod ocene davčne osnove, ravno tako jih ne določa noben drug zakon. Davčni organ ima v okviru diskrecijske pravice v ugotovitvenem postopku možnost izbrati eno ali več metod cenitve davčne osnove, zavezanec za davek pa ne more vplivati ali sodelovati pri izboru metode ocene davčne osnove. Pri dokazovanju dejstev, ki bi mu znižala verjetno davčno osnovo, ima zavezanec za davek možnost dokazovanja le z listinskimi dokazi. To ga v inšpekcijskem postopku ocene davčne osnove nekako postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z davčnim organom. Pravna varnost zavezancev za davek bi lahko bila višja s spremembami na zakonodajnem in sodnem področju.
Keywords: odmera davka v posebnih primerih, cenitev, zavezanec za davek, davčni nadzor, metoda cenitve davčne osnove, davčna načela, listinski dokazi, pravna varnost.
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 2140; Downloads: 226
 Full text (991,99 KB) |
2. SODELOVALNA DOLŽNOST ZAVEZANCEV ZA DAVEKAnita Kelenc, 2016, master's thesis Abstract: Sodelovalna dolžnost je dolžnost zavezanca za davek do sodelovanja pri ugotavljanju dejanskega stanja, še posebej v smislu razkritja davčno relevantnih dejstev, kot tudi predlaganja dokazov. Finančni organi se v smislu izbire dokaznih sredstev (dokazil) v postopku izpolnjevanja preiskovalnih dolžnosti, lahko pri uresničevanju preiskovalnega načela obrnejo po pomoč k zavezancu za davek oziroma k drugim udeležencem postopka. Pravni redi zavezancem za davek nalagajo dodatne dolžnosti z namenom, da se popolnoma in pravilno ugotovijo vsa pravno relevantna dejstva. Zavezanec za davek je finančnim organom dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, listine, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora ter dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Sodelovalna dolžnost zavezanca za davek je bistvena značilnost, po kateri se davčni postopek razlikuje od drugih postopkov, ter zagotavlja učinkovit nadzor in s tem enakost zavezancev pred zakonom. Zavezanec za davek ima hkrati pravico in obveznost, da v davčnem postopku neposredno sodeluje, če ne neposredno sam, pa prek oseb, ki jih pooblasti za sodelovanje z inšpektorjem. Zavezanec za davek s tem, ko krši sodelovalno dolžnost – ne predlaga davčnih obračunov, vsebinsko nepravilno vodi poslovne knjige, poda neresnične in nepopolne podatke, itd., prevzame riziko, da njegova davčna osnova ne bo točno ugotovljena. Odgovornost zavezanca za davek za razjasnitev dejanskega stanja se veča v odvisnosti od števila dejstev in dokaznih sredstev, ki sicer sodijo v izključno sfero zavezanca za davek. Slednja ugotovitev še posebej velja v tistih konkretnih davčnih primerih, ki vsebujejo na strani zavezanca za davek mednarodni element, ko imamo opravka z dejanskim stanjem, ki se je v celoti ali v določenem delu uresničilo v tujini, kjer nacionalni davčni organi nimajo nikakršne pristojnosti.
Keywords: Sodelovalna dolžnost, zavezanec za davek, finančni organ, dolžnost dajanja podatkov, materialna resnica, preiskovalno načelo, predložitev dokazov, zaslišanje stranke, davčna načela, poslovne knjige in evidence.
Published in DKUM: 26.10.2016; Views: 2091; Downloads: 162
Full text (819,80 KB) |
3. Davčni nadzor fizične osebe v luči ustavnega načela pravne države s poudarkom na načelu sorazmernostiNatalija Njavro, 2016, master's thesis Abstract: Davčni nadzor fizične osebe je specifični davčni postopek namenjen razjasnjevanju in ugotavljanju dejstev, s pomočjo katerih davčni organ odmeri davek po 68. a členu Zakona o davčnem postopku. S 1.1.2014 je bila sprejeta novela Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2G) , s katero je obdavčitev nenapovedanih dohodkov dobila zakonsko podlago v samostojnem členu. Obdavčitev nenapovedanega dohodka se izvede pod pogojem, da davčni organ ugotovi nesorazmerje ali razliko med vrednostjo sredstev za privatno potrošnjo, ki vključuje premoženje, s katerim razpolaga davčni zavezanec in ta znatno presegajo dohodke, ki jih je zavezanec za plačilo davka napovedal. Davčni organ v tem primeru pozove davčnega zavezanca k predložitvi podatkov o svojem premoženju. Davčni organ ves čas postopka ravna v skladu z načeli davčnega postopka in načeli drugih zakonov, ki ga prav tako zavezujejo. Naloga najprej opredeljuje davčni nadzor fizične osebe v razmerju do najpomembnejšega načela – načela pravne države, s poudarkom na načelu sorazmernosti. Naloga se nanaša na upoštevanje omenjenih načel tako s strani zakonodajalca, kot s strani samega izvajalca zakona – davčnega organa.
Keywords: Davčni nadzor, davčni zavezanec - fizična oseba, dohodnina, davek po 68. a členu ZDavP-2G, prekomerna obdavčitev, načelo pravne države, načelo sorazmernosti, človekove pravice, davčna načela, načela Zakona o splošnem upravnem postopku, odmera davka od nenapovedanih dohodkov, odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, kaznovalna narava.
Published in DKUM: 25.10.2016; Views: 2049; Downloads: 294
Full text (2,14 MB) |
4. Upravni spor v davčnih zadevahMarjanca Faganel, 2016, master's thesis Abstract: Način odločanju v upravnem sporu in organizacijo sodišč v davčnih zadevah v R Sloveniji ureja Zakon o upravnem sporu (kratica ZUS-1). Zakonska ureditev upravnega spora ni v ničemer prilagojena odločanju o davčnih zadevah, razen glede pristojnosti sodišč, katerih zgodovinski razvoj je na ozemlju R Slovenije sintetično predstavljen. Ne upošteva namreč specifičnih načel, kot so strožja zakonitost ob prepovedani arbitrarnosti, poudarjen pomen materialne resnice ter vsebini zadev prilagojeni način njenega ugotavljanja, davčna tajnost in dolžnost zavezanca za dajanje podatkov s poudarkom, da so ti resnični.
Prikazan je zgodovinski razvoj upravnosodnega odločanja v davčnih zadevah na ozemlju R Slovenije.
Po sintetični opredeliti kategorije davščin analiziramo postopek odločanja v davčnih zadevah; najprej pred davčnimi organi in nato podrobno pred sodiščem v t.i. upravnem sporu.
Naloga, izhajajoč iz predstavitve davčnih načel, analitično preverja usklajenost zakona o upravnem sporu v odločanju o davčnih zadevah z Ustavo R Slovenije in s pravom Evropske unije.
V iskanju pobud za izboljšanje zakonske ureditve pa na osnovi odgovorov na posebni vprašalnik in na osnovi literature prikazuje sodno varstvo v nekaterih državah zlasti Evropske unije, ki so zaradi pravnega sistema relevantne za Slovenijo, ali pa vsebujejo rešitve dilem, ki bi se lahko vključile tudi v slovensko ureditev.
Sklepni ugotovitvi o zgolj delni neprilagojenosti upravnega spora odločanju o davčnih zadevah sledi konkretni predlog, v čem bi bilo potrebno predpise dopolniti, morda tudi z nekaterimi rešitvami iz tujih ureditev.
Keywords: upravni spor, davčna zadeva, davčna načela, sodno varstvo, organizacija sodišč, tožba v upravnem spor, odločanje v davčnih zadevah, pravila postopka, materialna resnica, sodba sodišča, pravna sradstva, revizija
Published in DKUM: 15.09.2016; Views: 2273; Downloads: 191
Full text (787,68 KB) |
5. Postopek odmere davka v primeru premoženja nepojasnjenega izvoraSara Lipovšek, 2015, undergraduate thesis Abstract: Cilj instituta prijave premoženja in odmere davka od nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb je predvsem zmanjšanje obsega davčnih utaj, ki se v zadnjih letih pojavljajo na področju plačevanja davkov od dohodkov oz.dohodnine.
Načelo davčne pravičnosti je najpomembnejše načelo davčnega prava, v skladu s katerim naj bi davek plačevali vsi, ki so ekonomsko sposobni (primerno njihovi ekonomski moči).
V smislu uresničevanja zgoraj navedenega načela je bil v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku − novela 2G (Uradni list RS, št. 111/13) dodan nov, 68. a člen (odmera davka od nenapovedanih dohodkov), s katerim se posebej ureja cenitveni postopek v primeru, če sredstva davčnega zavezanca – fizične osebe precej presegajo dohodke, ki jih je ta za isto obdobje napovedal davčnemu organu.
Zakonski poudarek je v precejšnjem nesorazmerju med vrednostjo sredstev za privatno potrošnjo, s katerimi zavezanec razpolaga, in pojasnjenimi dohodki davčnega zavezanca, ki utemeljeno pričajo o precejšnjih davčnih utajah v preteklosti, zato z vidika enake obravnave davčnih zavezancev ni primerno niti sprejemljivo, da se takega zavezanca obravnava na enak način kot davčnega zavezanca, ki spoštuje pravni red. Iz teh razlogov je bila uvedena davčna stopnja v višini 70 %.
Postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov pri fizičnih osebah se lahko uvede za obdobje desetih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden.
Kot pomoč pri ugotovitvi dejanskega razkoraka davčni organ uporablja institut prijave premoženja, predpisan v 69. členu ZDavP-2. Davčni organ sme zahtevati od davčnega zavezanca – fizične osebe, da predloži prijavo premoženja v primeru, če najprej sam zbere podatke o obsegu sredstev za zasebno potrošnjo, s katerimi je zavezanec v določenem obdobju razpolagal, ter podatke o zavezančevih obdavčljivih in neobdavčljivih dohodkih in ugotovi precejšnje nesorazmerje. Zavezanca za davek pa se ne pozove le k prijavi premoženja, temveč tudi k prijavi virov tega premoženja; torej tudi dohodkov in prejemkov, od katerih se davek ne plačuje.
Keywords: davčna načela, cenitev davčne osnove, 68.a člen ZDavP-2, prijava premoženja, nenapovedani dohodki, metode cenitve davčne osnove
Published in DKUM: 02.11.2015; Views: 2962; Downloads: 289
Full text (822,97 KB) |
6. CENITEV DAVČNE OSNOVE NEPOJASNJENIH DOHODKOV FIZIČNE OSEBEMatija Maučec, 2012, master's thesis Abstract: Cenitev davčne osnove fizične osebe je specifični ugotovitveni davčni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva in okoliščine, ki omogočajo davčnemu organu, da določi s pomočjo izbrane metode verjetno davčno osnovo, na osnovi katere odmeri davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Sama zakonska podlaga za cenitev davčne osnove fizične osebe je določena v petem odstavku 68. člena ZDavP-2 kot samostojna določba in je hkrati edina zakonska podlaga za to vrsto odmere davka v posebnih primerih, v katerih se prepletajo tako materialne kot procesne določbe. Davčni organ lahko odmerja davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 pod pogojem, če je seznanjen s precejšnjim nesorazmerjem med zavezančevim premoženjem, sredstvi ali porabo sredstev in njegovimi napovedanimi dohodki pri določeni fizični osebi. Da bi davčni organ lahko izpolnil navedeni zakonsko predpisani pogoj, mora uvesti pred samim davčnim postopkom eno izmed vrst davčnega nadzora, to je davčno preiskavo, v kateri ugotavlja obstoj pogoja »precej« tudi s pomočjo Poziva za prijavo premoženja, določenega v 69. členu ZDavP-2, ki predstavlja sredstvo oz. instrument za pravno podlago odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Če davčni organ ugotovi v davčni preiskavi obstoj pogoja precej (ali če ga ne ugotovi), uvede (ali ne uvede) davčni nadzor davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, v katerem s pomočjo izbrane metode ugotavlja obstoj (ali neobstoj) davčne osnove in na taki osnovi odmerja davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Sama določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 predstavlja sredstvo, katerega namen bi naj bila dosledna izpeljava načela enakosti in pravičnosti obdavčitve ter načela plačila davka skladno z ekonomsko močjo zavezanca za davek.
Keywords: Cenitev, davčni zavezanec – fizična oseba, davčna osnova, davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, davčna načela, davčna preiskava, davčni nadzor, davčni nadzor davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, metode cenitve davčne osnove.
Published in DKUM: 02.04.2012; Views: 5353; Downloads: 881
Full text (1,06 MB) |
7. PRAVNA UREDITEV ORGANIZACIJE DAVČNE SLUŽBE V SLOVENIJI - PRIMERJALNI POGLED Z AVSTRIJ0Denis Špilar, 2011, undergraduate thesis Abstract: Državna uprava mora delovati v javnem interesu. Organizirana mora biti tako, da lahko svoje naloge izvaja v skladu s sodobnimi načeli delovanja javne uprave, ki zagotavljajo kakovostne storitve, usmerjene k njihovim uporabnikom.
Eden izmed večjih in tudi pomembnejših organov državne uprave je Davčna uprava Republike Slovenije, ki izvaja naloge davčne službe oziroma dejavnost pobiranja davkov. Organizacijska struktura davčne uprave, kot organa v sestavi Ministrstva za finance je tri nivojska. Na centralni ravni deluje Generalni davčni urad, na območni ravni pa naloge davčne službe neposredno izvajajo davčni uradi. Le ti imajo tudi izpostave kot njihove teritorialne organizacijske enote na lokalnem nivoju.
Organizacija davčne uprave predvsem na območnem in tudi lokalnem nivoju ni povsem ustrezna in usklajena z nekaterimi drugimi primerljivimi organi državne uprave, kar vpliva na njeno delovanje oziroma izvajanje storitev v skladu z modernimi načeli javne uprave.
Navedena tematika je v diplomski nalogi prikazana s pravno teoretičnega in tudi primerjalnega vidika. V okviru slednjega je podrobno predstavljena organizacija Finančne (davčne in carinske) uprave v Republiki Avstriji, ki je leta 2005 izvedla korenito organizacijsko reformo in s tem postala ena najmodernejših finančnih uprav v Evropski Uniji.
Keywords: Ključne besede: državna uprava, načela delovanja, organizacija, davčna uprava, davčni urad, davčna izpostava, zvezna finančna uprava, finančni urad, moderna načela vodenja.
Published in DKUM: 16.11.2011; Views: 3066; Downloads: 478
Full text (944,64 KB) |
