Search the digital library catalog

Abstract: Načelo volenti non fit injuria poznamo že iz časa rimskega prava, v slovenskem pravnem redu pa je kodificirano v 140. členu OZ oziroma v institutu privolitve oškodovanca v škodo. Oškodovančeva privolitev izključuje protipravnost ravnanja in povzročene škode, posledično pa tudi odškodninsko odgovornost povzročitelja škode. Kljub temu da gre za institut, ki ima razmeroma dolgo pravno zgodovino, v slovenskem pravnem prostoru še ni zadostno raziskan. Magistrsko delo se osredotoča na prikaz geneze izvora načela volenti non fit injuria oziroma instituta privolitve oškodovanca v škodo in na njegovo umestitev v slovenski pravni sistem. Avtor analizira pravno naravo instituta privolitev oškodovanca v škodo in na tej podlagi prikaže, na kakšen način privolitev oškodovanca izključi protipravnost ravnanja in povzročene škode. Nadalje avtor analizira predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da privolitvi oškodovanca pripišemo pravno veljavnost in predstavi relevantna stališča obstoječe slovenske pravne teorije. Predstavljeni so tudi razlikovalni kriteriji, ki institut privolitve oškodovanca v škodo ločujejo od instituta ravnanja na lastno odgovornost, končno pa avtor poskuša začrtati tudi vsebinske meje pravno priznane privolitve oškodovanca v škodo.
Keywords: civilno pravo, nepogodbena odškodninska odgovornost, privolitev oškodovanca v škodo, izključitev odškodninske odgovornosti
Published in DKUM: 20.11.2024; Views: 0; Downloads: 23
Full text (1,80 MB)

Abstract: Doktorska disertacija obravnava problematiko »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu. Pravno relevantna subjektivna dejstva so dejstva, katerih (ne)obstoj je odvisen od subjektivnega doživljanja posameznika, zato jih »zunanji opazovalci« izkustveno ne morejo zaznati. V civilnem dokaznem pravu je glavni »zunanji opazovalec« sodišče, ki mora doseči zanesljivo objektivizacijo pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Toda obstoječe metode »subjektivizacije objektivnega« ne zagotavljajo popolne zanesljivosti. Avtor zastopa stališče, da lahko zanesljivost ugotavljanja pravno relevantnih subjektivnih dejstev poveča uporaba nevroznanstvenih odkritij. Nevroznanost je namreč že naredila prve korake na področju objektivizacije bolečine, odkrivanja laži in drugih pravno relevantnih subjektivnih dejstev, ki se ugotavljajo v civilnem dokaznem pravu. Interdisciplinarno področje, na katerem se nevroznanstvena vprašanja prepletajo s pravnimi in obratno, imenujemo nevropravo. Ker pa nevroprava ni mogoče obravnavati brez razumevanja prava in nevroznanosti, avtor obravnava temelje civilnega dokaznega prava in nevroznanosti s temeljitim prikazom njene zgodovine, sedanjosti ter prihodnosti, nakar preide na znanstveno preučevanje razvoja nevroprava kot interdisciplinarnega področja nevroznanosti in (civilnega dokaznega) prava. Ugotavlja, da uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ne predstavlja revolucije, ampak evolucijo prava. Uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu je utemeljena na razpravnem in izjemoma na preiskovalnem načelu, pri čemer je potrebno upoštevati dejanske omejitve pri uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu in pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi obstoječih metod »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu, kakor tudi pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi nevroznanstvenih metod »objektivizacije subjektivnega« v kazenskem dokaznem pravu. Toda ne glede na omejitve – bodisi dejanske bodisi pravne – nevropravo ne bo zašlo v slepo ulico, temveč se bo razvijalo z nadaljnjim razvojem nevroznanosti. Nadaljnji razvoj bo namreč zmanjšal pomanjkljivosti nevroznanosti in povečal zanesljivost njenih odkritij. Interdisciplinarno področje nevroznanosti in prava navsezadnje že obstaja, nevroznanstvena odkritja pa že postajajo del objektivizacije pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Predmetna doktorska disertacija predstavlja prvo znanstveno delo, ki obravnava civilnopravne vidike prepletanja prava in nevroznanosti celostno. Znanstvena odkritja, do katerih smo prišli v doktorski disertaciji, so premaknila meje našega védenja o pomenu in uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ter predstavljajo kakovostno izhodišče za nadaljnje raziskovanje.
Keywords: nevropravo, civilno pravo, nevroznanost, dokazna vrednost, omejitve, subjektivna dejstva, »objektivizacija subjektivnega«
Published in DKUM: 09.03.2023; Views: 1671; Downloads: 198
Full text (2,97 MB)

Abstract: V Republiki Sloveniji so enake človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikom – ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino – zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije. V Ustavi Republike Slovenije kot hierarhično najvišjem pravnem aktu so te pravice taksativno naštete in zelo na kratko definirane – Ustava Republike Slovenije namreč nadaljnje oziroma podrobnejše urejanje teh pravic prenaša na hierarhično nižje ustavnoskladne pravne akte – zakone in podzakonske akte. V 22. členu Ustave Republike Slovenije je posameznikom zagotovljeno enako varstvo pravic, iz katerega izhaja več pravic – pravica do izjavljanja, pravica do enakopravnosti strank, prepoved sodniške samovolje in prepoved samovoljnega odstopa od ustaljene sodne prakse. Pravici stranke do izjavljanja kot najpomembnejšemu izrazu pravice do enakega varstva pravic na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank v postopku vzame na znanje, pretehta njihovo pomembnost in da se do navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je namreč pomembno, da stranka lahko ne glede na to, ali je njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodeno ali ne, iz obrazložitve sodbe razvidi, ali se je sodišče seznanilo z njenimi argumenti, ali jih je obravnavalo in na katere materialnopravne predpise je oprlo svojo odločitev. V civilnih postopkih potek pravdnega postopka ter postopek izdaje, vsebino in obliko sodbe določa ZPP – le-ta mora kot hierarhično nižji akt v pravdnem postopku zagotoviti izdajo takšne sodbe, iz katere bo stranka razvidela, ali je sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodilo ali ga je zavrnilo in na podlagi katerih argumentov ter veljavnih pravnih predpisov je sprejelo svojo odločitev. V predmetnem magistrskem delu je podrobneje obravnavano, na kakšen način je z ZPP v civilnem pravdnem postopku posameznikom zagotovljena ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe, katera ravnanja sodišč pomenijo kršitev te pravice in na kakšen način lahko stranke dosežejo odpravo teh kršitev.
Keywords: civilno pravo, sodba, obrazložitev, pravica, dejstva, kršitev, pritožba, pomanjkanje, utemeljitev, izrek
Published in DKUM: 11.10.2021; Views: 1110; Downloads: 153
Full text (1,45 MB)

Abstract: Hipoteka in maksimalna hipoteka sta pravna instituta civilnega prava, ki imata zaradi svoje narave velik vpliv na gospodarstvo in posledično na delovanje države ter življenje posameznikov. Slovenija je zelo majhna in relativno mlada država, ki svoj pravni red kreira po vzoru večjih in starejših evropskih držav s kontinentalnim pravom, ki imajo več izkušenj z določenimi pravnimi problemi in njihovo ureditvijo. Slovenski zakonodajni organi so večino zakonov povzeli ali prevzeli od svojih germanskih kolegov. Takšno početje ima tako dobre, kakor tudi slabe posledice. Pozitivna posledica takšnega načina dela je, da se v slovenski pravni red prenašajo določbe, ki so že preverjene, saj so se v izvornih državah izkazale za učinkovite. Negativno posledico pa je moč zaznati v primerih, ko slovenski zakonodajalci prepišejo določbe iz tujih zakonov in ne upoštevajo celotnega konteksta teh določb ali pa jih ne prilagodijo na specifike slovenske pravne ureditve ter potrebe prakse. Pri raziskovanju in primerjavi slovenskega ter avstrijskega prava sem ugotovil, da maksimalna hipoteka v slovenskem pravu ni dovolj natančno urejena, predvsem je premalo fleksibilna. Maksimalna hipoteka se največkrat uporablja za zavarovanje gospodarskih kreditov in ima zato velik vpliv na trgovino in razvoj gospodarstva. Prav ta togost pravnega instituta maksimalne hipoteke, ki se kaže predvsem v zvezi z njenim prenašanjem med strankami, močno ovira trgovino in gospodarstvo. Zato menim, da bi morali slovenski zakonodajalci, v dobro razvoja slovenskega gospodarstva in posledično razvoja Slovenije, izboljšati zakonsko ureditev maksimalne hipoteke. Maksimalno hipoteko bi bilo potrebno urediti tako, da bi bila lažje prenosljiva in potrebno bi bilo omogočiti konverzijo ter delno konverzijo maksimalne hipoteke v klasično.
Keywords: civilno pravo, stvarno pravo, akcesornost, terjatev, zastavna pravica, zemljiška knjiga, nepremičnina.
Published in DKUM: 12.10.2018; Views: 1366; Downloads: 171
Full text (1,34 MB)

Abstract: Nemška sodišča za kmetijske zadeve med nepravdnim in pravdnim sodstvom ter alternativno reševanje sporov v kmetijskih zadevah V Nemčiji obstajajo posebna sodišča za kmetijsko dejavnost, ki so sestavljena iz poklicnih sodnikov in kmetovalcev. Za te postopke veljajo v splošnem predpisi o nepravdnem postopku. Ta posebna sodišča so pristojna tudi za spore iz pogodb o zakupu kmetijskih zemljišč. Za takšne postopke veljajo predpisi o pravdnem postopku. Ustanovitev posebnih sodišč za kmetijsko dejavnost, v sestavi katerih sodelujejo tudi poklicni kmetovalci, se je izkazala za dobro odločitev. Z njihovim strokovnim znanjem in poznavanjem razmerij na področju kmetijstva namreč pomembno prispevajo k razrešitvi sporov iz kmetijske dejavnosti. Prav tako pa so se oblikovale različne oblike izvensodne poravnave, ki imajo tudi v sporih iz kmetijske dejavnosti pomembno vlogo: razsodništvo, arbitraža, mediacija, poravnava pred notarjem.
Keywords: civilno procesno pravo, kmetijstvo, spori, reševanje, pravdni postopek, nepravdni postopek, sodišča, Nemčija
Published in DKUM: 23.07.2018; Views: 1067; Downloads: 58
Full text (118,83 KB)