1. Uporaba sistema Farm Manager za poslovno odločanje na kmetijahBlaž Tement, 2024, undergraduate thesis Abstract: Program Farm Manager je spletno orodje, ki se osredotoča na optimizacijo kmetijske proizvodnje v Sloveniji in omogoča kmetom boljše načrtovanje, optimizacijo proizvodnih procesov in enostavnejše upravljanje kmetijskih gospodarstev s centralizacijo ključnih podatkov. Cilj naloge je raziskati uporabo programa, identificirati njegove pomanjkljivosti in predlagati možne izboljšave. S SWOT analizo smo preučili prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti sistema. Program izstopa zaradi tehnične naprednosti, vsestranskosti in podpore kmetijskim svetovalcem. Vključuje podatkovno podprto odločanje, kar povečuje konkurenčnost kmetij. Uvedba programa na srednje veliki poljedelski kmetiji s pridelavo ekološke pire je pokazala, da program omogoča natančno spremljanje finančnih kazalnikov in izboljšanje produktivnosti. Ekološka pridelava pire, ki vključuje predelavo v izdelke, kot so pirina polnozrnata moka, povečuje dodano vrednost pridelka in ciljne skupine kupcev. Raziskava poudarja pomen tehnoloških inovacij za trajnostno kmetijstvo in zmanjšanje negativnega vpliva na okolje. Pričakujemo nadaljnjo rast digitalizacije v kmetijstvu, kar bo kmetom omogočilo izboljšano upravljanje njihovih gospodarstev in prilagajanje sodobnim izzivom. Ugotavljam, da je Farm Manager ključno orodje za digitalizacijo kmetijstva, saj omogoča optimizacijo proizvodnje, centralizacijo podatkov in s tem povečuje konkurenčnost kmetijskih gospodarstev. Predvidevam, da bo program Farm Manager v prihodnosti postal nepogrešljiv del kmetijskega sektorja, saj bo z nadaljnjim razvojem digitalnih tehnologij še bolj učinkovito podpiral kmete pri optimizaciji njihovih proizvodnih procesov in upravljanju virov.
Keywords: Farm Manager, optimizacija kmetijske proizvodnje, digitalizacija kmetijstva, centralizacija podatkov, konkurenčnost kmetij.
Published in DKUM: 10.10.2024; Views: 0; Downloads: 12
 Full text (1,82 MB) |
2. Ustavni pomen tržne zakonodaje EUJanja Hojnik, 2014, original scientific article Abstract: Na tržnem področju, ki velja za temelj evropske integracije, države članice že zelo težko ohranjajo status subjekta, ki je pristojen sprejemati ekonomsko- politične odločitve, in tako vse bolj izgubljajo svojo vlogo pri urejanju tržnih vprašanj. Avtorica izpostavlja, da je razmejevanje med negativno in pozitivno integracijo ter njuna preslikava na decentralistični oz. centralistični pristop k notranjemu trgu zgolj načelne teoretične narave. Kot to potrjuje sodna praksa Sodišča EU, lahko namreč tudi na temelju negativne integracije države članice izgubijo obsežen obseg avtonomije. Po drugi strani pa harmonizacija kot protagonist pozitivne integracije nujno ne izključuje pristojnosti držav članic na področju trga. Avtorica ugotavlja, da je trg EU vse bolj intenzivno urejen s strani centralnih oblasti. Vendar pa pri tem ne gre za preprosto reregulacijo – prenos urejanja z nacionalne ravni na raven EU, ampak gre za zmes državnega in unijskega urejanja. Sodobne tehnike urejanja, katerih cilj je kombinirati prednosti centralizacije z ohranjanjem lokalne avtonomije – minimalna harmonizacija, nov pristop in odprta metoda usklajevanja – predstavljajo mešanico centraliziranega in decentraliziranega urejanja trga, pri čemer vključujejo široko skupino akterjev, tako iz javnega kot tudi zasebnega sektorja.
Keywords: notranji trg EU, centralizacija, decentralizacija, negativna integracija, pozitivna integracija, harmonizacija
Published in DKUM: 02.08.2018; Views: 917; Downloads: 85
Full text (385,41 KB) |
3. Pomoč pri uvajanju standarda kakovosti iso 9001 v podjetjeKlavdija Gerdovič, 2017, bachelor thesis/paper Abstract: V diplomskem delu obravnavamo problem centralizacije, ažurnosti podatkov in dostop do podatkov iz oddaljenih mest pri uvajanju standarda kakovosti ISO 9001 v podjetje Loteks, d. o. o. Za podjetje bomo poiskali rešitev za ta problem, tako, da se bomo najprej seznanili s poslovanjem, ga predstavili in nato izvedli anketiranje zaposlenih, ki nam bo dalo uvid v stanje ter pripomoglo k iskanju rešitve. Današnje poslovanje podjetij zahteva hitre, racionalne rešitve, zato se bomo osredotočili na iskanje programske opreme, ki lahko reši problem centralizacije, ažurnosti podatkov in dostopa do podatkov iz več oddaljenih mest pri uvajanju standarda kakovosti. Podjetju Loteks, d. o. o., je najbolj pomembno zadovoljstvo kupcev, ki je tudi glavni razlog za uvajanje standarda kakovosti.
Keywords: Centralizacija podatkov, ažurnost podatkov, dostopanje do podatkov iz oddaljenih mest, zadovoljstvo kupcev
Published in DKUM: 04.06.2018; Views: 891; Downloads: 147
Full text (2,08 MB) |
4. CENTRALIZACIJA JAVNEGA NAROČANJA V REPUBLIKI SLOVENIJISabina Rajgelj, 2016, undergraduate thesis Abstract: Javna naročila so javni izdatki s katerimi država zadovoljuje javne potrebe. V splošnem, predstavljajo javna naročila blago, storitve in gradnje. V Republiki Sloveniji se nameni za njih skoraj polovico državnega proračuna in je zato pomembno za kaj se ta sredstva porabijo in na kakšen način. Recesija preteklih let je države članice EU še dodatno spodbudila k racionalni porabi javnih sredstev. Eden izmed načinov racionalizacije javne porabe je centralizacija javnega naročanja. Centralizacija javnega naročanja pomeni, da se ustanovi oz. določi osrednji nabavni organ, ki na podlagi ugotovljenih potreb javnih naročnikov izvede postopke javnega naročanja. Na ta način se zmanjša število istovrstnih postopkov javnega naročanja, stroški postopkov, izboljša se organizacija delovnih procesov; najbolj pomemben učinek je zagotovo ta, da se zaradi združevanja naročil, ki pomeni povečano povpraševanje, doseže boljša pozicija pri pogajanjih s ponudniki, kar vpliva na ceno predmeta javnega naročila.
Centralizacijo javnega naročanja predvideva tudi Direktiva 2014/24/EU. Republika Slovenija jo je kot članica EU morala implementirati v svoj pravni red do 1. aprila 2016. To je storila s sprejetjem Zakona o javnem naročanju (ZJN-3).
Keywords: javna naročila, javni naročniki, postopki javnih naročil, centralizacija javnega naročanja, ZJN-2, ZJNVETPS, ZJN-3, Direktiva 2014/24/EU
Published in DKUM: 20.09.2016; Views: 1907; Downloads: 155
Full text (468,60 KB) |
5. Centralizacija upravnih sistemov na lokalni ravniDenis Hardi, 2016, undergraduate thesis Abstract: Upravni sistem na lokalni ravni se sooča z raznimi problemi. Nepovezanost sistema upravnih enot in razpršenost občin vodi do prevelikih stroškov. Poleg finančnih težav se izpostavlja tudi neučinkovitost opravljanja nalog. Spremembe so tako postale nujne. Skupne občinske uprave so se pokazale kot dobra rešitev. Poleg dviga stroškovne učinkovitosti se lahko poudari večja kakovost opravljanja nalog. Medobčinsko sodelovanje se bo razvijalo še naprej in obeta se preraščanje skupnih občinskih uprav v interesne zveze občin. Pričakuje se, da bodo interesne zveze na medobčinski ravni združile opravljanje državnih in občinskih nalog. To prinaša ukinitev dvotirnega upravnega sistema, ki v Sloveniji velja že več kot dvajset let. Poslej se bodo določene državne in občinske pristojnosti opravljale skupno. Spremembe se obetajo tudi na področju državne uprave. Upravne enote se bodo prenovile in uvedli se bodo upravni okraji. V okrajih se bodo združile storitve različnih organov(centra za socialno delo, geodetske uprave). Oblikovali se bodo upravni centri in nekatere naloge bo možno opraviti le še na sedežu okraja. Na področju lokalne samouprave se med drugim obeta vzpostavljanje mehanizmov za bodoče združevanje občin. Kot alternativa združevanju se pojavlja medobčinsko sodelovanje. V diplomskem delu sem predstavil problematiko lokalne uprave, način reševanja teh problemov in posledico. Posledica združevanja in skupnega opravljanja nalog je centralizacija upravnih sistemov na lokalni ravni.
Keywords: Upravni sistem na lokalni ravni, medobčinsko sodelovanje, interesne zveze občin, državne pristojnosti, občinske pristojnosti, ukinitev dvotirnega upravnega sistema, upravni okraji, združevanje občin, centralizacija.
Published in DKUM: 19.09.2016; Views: 1522; Downloads: 158
Full text (1,15 MB) |
6. ORGANIZACIJSKI VIDIK CENTRALIZACIJE JAVNEGA NAROČANJAZlata Jerman, 2016, master's thesis Abstract: Centralizacija javnega naročanja postaja trend po svetu in v Evropi v zadnjih letih, ki je narastel tudi zaradi gospodarske in finančne krize. Oblasti centralizacijo prepoznavajo kot sredstvo za zniževanje javne porabe in hkrati kot sredstvo za večjo učinkovitost in uspešnost javnega naročanja. Naloga obravnava institut centralizacije javnega naročanja z organizacijskega vidika, pri čemer proučuje njen koncept s teoretičnega vidika in analizira njene prednosti in slabosti. Predstavljena so izhodišča v zadnjih evropskih direktivah 2014/24/EU in 2014/25/EU, ki podrobneje urejata posamezna vprašanja v zvezi z že uveljavljenimi tehnikami centraliziranega naročanja v praksi držav članic preko centralnih nabavnih organov, priložnostnega skupnega javnega naročanja in čezmejnega skupnega javnega naročanja. Direktivi ne določata organizacijskih oblik centralizacije, temveč so te prepuščene nacionalnim ureditvam in praksi držav članic. Potekajo preko različnih oblik sodelovanja med naročniki (javno-javnih partnerstev), ki jih lahko razdelimo glede na podlage za nastanek sodelovanja (pogodbene in statusne) ter glede na tipe vključenih naročnikov (horizontalno, vertikalno in kombinirano sodelovanje). Optimalni model centralizacije ne obstaja, ampak lahko govorimo le o iskanju njegove najprimernejše oblike. Naloga analizira obstoječe stanje organizacije centralizacije javnega naročanja v Republiki Sloveniji s podanimi predlogi izboljšav ter predstavlja primerjalno ureditev centralizacije v Veliki Britaniji in Avstriji.
Keywords: centralizacija, decentralizacija, javno naročanje, naročnik, nabavni proces, vrednost za denar, centralni nabavni organ, javno-javno partnerstvo
Published in DKUM: 15.09.2016; Views: 1649; Downloads: 171
Full text (1,58 MB) |
7. |
8. LOGISTIČNA ANALIZA OSKRBE PLINSKIH JEKLENK PODJETJA INPLAN, D.O.O.Rebeka Smolinger, 2012, undergraduate thesis Abstract: Podjetje Inplan d.o.o. se ukvarja z oskrbo gospodinjskih in tehničnih plinov na domu, s prodajo dodatne opreme in s servisom. Zaradi velikega povpraševanja se je podjetje začelo širiti tudi v notranjost Slovenije, kar pa je podjetje postavilo pred vprašanje, ali imeti samostojno centralno skladišče ali več decentraliziranih. Analizirati je bilo potrebno stroške skladiščenja in na drugi strani velike stroške transporta ter poiskati optimalno rešitev za dostavo plinskih jeklenk.
V diplomskem delu je bil uporabljen konkretni primer v podjetju ter analizirane prednosti centraliziranih in decentraliziranih skladišč. Cilj diplomskega dela je, predstaviti obstoječe stanje v podjetju ter opredeliti skladiščne procese v njem. S pomočjo metode analiza in sinteza smo prišli do najugodnejše rešitve tako za podjetje kot tudi za potrošnike. Na osnovi rezultatov analize in diskusije smo ugotovili, da je za podjetje smotrnejša uporaba skladišča v okolici mesta Ljubljane kot pa vsakodnevna vožnja tja oz. v oddaljene kraje.
Keywords: Ključne besede: skladiščenje, oskrba blaga, transport, centralizacija in decentralizacija skladišča.
Published in DKUM: 07.09.2012; Views: 1964; Downloads: 272
Full text (1,41 MB) |
9. OBLIKOVANJE TRGOVSKE BLAGOVNE ZNAMKE MERCATORBranka Zavec, 2011, undergraduate thesis Abstract: V prvem delu teoretičnih izhodišč sem opredeljevala blagovno znamko, ki je kompleksen pojem. V hierarhiji izdelkov je po Kotlerju blagovna znamka na šesti ravni, kar pomeni, da jo obravnavamo kot poseben izdelek. Osnovnim značilnostim namreč dodamo določeno vrednost, ki ima zelo velik vpliv na potrošnike. Marketinški izvajalci morajo raziskati, kaj je tista vrednost, ki zadovoljuje tako fizične kot čustvene potrebe porabnikov, in šele nato oblikovati primerno strategijo. Razlikovati morajo med pričakovano in zaznano vrednostjo izdelka, tako bodo potem videli tudi bistvo blagovne znamke, ki je sicer skrito globoko pod vodo, upoštevajoč Davidsonove ledene gore. Blagovno znamko lahko tolmačimo glede na vstopne in izstopne dejavnike ter časovno utemeljitev, najbolj izstopajoča pa je »blagovna znamka kot sredstvo za prikaz identitete«. Pri tej gre za navade, vrednote in cilje, ki kažejo značilnosti podjetja. V ta namen je treba komuniciranje usmeriti tudi k zaposlenim, ki bi se naj vedli tako, kot to predstavlja blagovna znamka. Ker pa je posameznikove vrednote težko prilagajati, se lahko zgodi, da jih zaposleni začnejo igrati, kar bodo porabniki sigurno opazili. Delodajalci se takšnim problemom izognejo z zaposlovanjem tistih ljudi, katerih vrednote so skladne z vrednotami blagovne znamke. Za lažje razumevanje tega tolmačenja je Kapferer oblikoval t.i. prizmo identitete, ki je sestavljena iz fizičnosti izdelka, odnosa, refleksije, osebnosti, samopodobe ter kulture. Da bi ti elementi zaživeli, mora blagovna znamka vsebovati tudi ime, logotip, slogan, simbol in embalažo.
Blagovne znamke lahko med drugim razvrščamo glede na lastnika, kamor spada blagovna znamka distributerja, t.j. trgovska blagovna znamka, ki je obravnavana v drugem delu teoretičnih izhodišč. Prvič se pojavi okrog leta 1870, ko se je par trgovcev odločilo z lastno blagovno znamko označiti predvsem osnovne trgovske izdelke, ki so jih prodajali. Skozi desetletja so se poskušali z različnimi strategijami uveljaviti na trgu, za najučinkovitejšo pa se je izkazala centralizacija, ki je pomenila manj prodajaln, vendar z zelo veliko prodajno površino. Motiv za uvedbo trgovske blagovne znamke je v prvi vrsti povečanje dobička, trgovci pa želijo povečati tudi ugled in prepoznavnost podjetja, s katerim bi si zagotovili lojalnost obstoječih kupcev in pridobivanje novih. Prvotna ciljna skupina so bili bolj cenovno občutljivi kupci, nato pa so trgovci spoznali, da ne morejo konkurirati le na podlagi cen in preusmerili pozornost na kakovost. Laaksonen je s kombinacijo teh dveh elementov opredelil štiri razvojne faze trgovske blagovne znamke, pri čemer se od najnižje pa do najvišje faze kakovost stopnjuje, z njo pa se povečuje tudi cena, vendar kljub temu ostaja toliko nižja, da zagotavlja cenovno konkurenčnost. Ker se trgovec v zadnji fazi popolnoma vključi v upravljanje lastne blagovne znamke, se spremeni njegov odnos do kupcev in do proizvajalcev. Slednji smatrajo trgovsko znamko kot grožnjo, saj jim odžira tržni delež. Pritožujejo se, da trgovci izkoriščajo svojo moč in izvajajo nepotreben pritisk. Pri proizvajalcih izsilijo boljše pogoje poslovanja, saj le-ti živijo v strahu, da jih bodo trgovska podjetja odpisala, kar bi pomenilo precejšnjo škodo predvsem za šibkejša proizvodna podjetja. Drugi problemi, ki se pojavljajo, so vse manjša diferenciacija izdelkov, kanibalizacija, prednost trgovcev, da razpolagajo s prodajnimi površinami, velika koncentracija trgovin, pa tudi prihod t.i. hard diskonterjev. Trgovci bodo morali pokazati, da so zmožni odgovornega delovanja, saj v nasprotnem primeru škodijo celotnemu gospodarstvu. V ta namen se je razvil t.i. category management, s katerim imajo vsi udeleženci enake možnosti za uspeh.
Od ustanovitve leta 1949 pa do danes se je Mercator razvil v eno največjih in najuspešnejših trgovskih verig v Jugovzhodni Evropi. Leta 1999 so začeli uvajati projekt lastne blagovne znamke, ki se danes ponaša s certifikatom »Trusted Brand«, imajo pa tudi več
Keywords: prizma identitete, trgovska blagovna znamka, centralizacija, boj blagovnih znamk, upravljanje kategorij izdelkov, linije izdelkov
Published in DKUM: 21.06.2012; Views: 3724; Downloads: 400
Full text (1,26 MB) |
10. POSEBNI REŽIM RAZPOLAGANJA Z NEPREMIČNINAMI V LASTI DRŽAVE IN OBČINJerneja Stiplovšek, 2012, undergraduate thesis Abstract: POVZETEK
Stvarno premoženje v lasti Republike Slovenije in občin kot temeljnih samoupravnih lokalnih skupnosti je po številu nepremičnin kot tudi vrednostno zelo obsežno, zato mora država kot tudi občina razpolagati s svojim premoženjem čim bolj racionalno, transparentno, kot dober gospodar v skladu z načelom gospodarnosti, pri tem pa mora slediti predvsem javnem interesu. Lastnik premoženja, bodisi država bodisi občina, potrebuje vrsto različnih mehanizmov, ki omogočajo skrbno in pozorno obravnavanje vprašanj, ki se nanašajo na stvarno premoženje. Države posebno skrb namenjajo ravnanju z nepremičninami, saj so v primerjavi s premičninami gospodarsko pomembnejše. Nepremičnine so omejena in trajna dobrina, pri katerih se prav zaradi navedenih lastnosti v ospredje postavlja tudi vprašanje njihovega upravljanja. S sprejetjem Zakona in Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin v letu 2007 je bil zaokrožen dolgotrajen proces ureditve področja ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravne skupnosti. V naslednjih letih so se v praksi pokazale tako dobre kot slabe strani ureditve. Tako je priprava novega Zakona in Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti v letu 2010 po eni stani morala upoštevati velike spremembe, do katerih prihaja s centralizacijo nepremičnega premoženja, po drugi strani pa sta bila oba postopka priložnost za nekatere manjše popravke, ki jih je zahtevala praksa. Pri tem sta bila Zakon in Uredba v novem, integralnem besedilu sprejeta le iz nomotehničnih razlogov, saj je v obeh predpisih večina rešitev ostala enakih. Zakon se uporablja za vse stvarno premoženje države in samoupravnih lokalnih skupnosti, če ni s posebnim zakonom za posamezno vrsto stvarnega premoženja države in samoupravne lokalne skupnosti urejeno drugače. Tako zakon velja za vse upravljavce in uporabnike stvarnega premoženja, če ni z zakonom določeno drugače. Z Uredbo so natančno urejeni upravljavci stvarnega premoženja države in samoupravnih skupnosti, natančni postopki sprejemanja in vsebina načrta ravnanja s stvarnim premoženjem ter pogoji in postopki ravnanja s stvarnim premoženjem države oziroma samoupravne lokalne skupnosti. Zaradi dejstva, da posamezni upravljavci niso posvečali dovolj pozornosti dokončni pravni in dejanski urejenosti nepremičnin ter njihovemu optimalnemu gospodarskemu izkoristku, je za izboljšanje stanja bilo treba razmišljati o postopnem prenosu vseh pristojnosti na enega upravljavca. Uveden Javni nepremičninski sklad, ki predstavlja specializirano osebo javnega prava, bo tako razbremenil vse dosedanje upravljavce nalog upravljanja z nepremičninami, ki bodo prenesene v last sklada. Ti se bodo lahko posvetili svojim primarnim dejavnostim, hkrati pa bo javni sklad na najugodnejši in najgospodarnejši način zagotavljal nepremičninske potrebe uporabnikov. Zaradi vzpostavitve evidenc nepremičnin ter njihove pravne in dejanske urejenosti bo v prihodnje zagotovljena večja preglednost ravnanja z nepremičnim premoženjem. Zagotovljeno bo jasno, pregledno in strokovno ravnanje ter enotno in usklajeno nastopanje na trgu nepremičnin, kar bo privedlo do optimalne izkoriščenosti in do zniževanja stroškov upravljanja.
Keywords: Ključne besede: razpolaganje, nepremično premoženje (nepremičnine), stvarno premoženje, država, občina, upravljavci, centralizacija, javni nepremičninski sklad
Published in DKUM: 30.05.2012; Views: 4626; Downloads: 851
Full text (1,08 MB) |
