Search the digital library catalog

Abstract: Uvod: V zadnjem desetletju se je bolnikom z revmatoidnim artritisom z uporabo biološke terapije omogočilo dejavno in kakovostnejše življenje, kljub neprijetni diagnozi. Na temo zdravljenja z biološko terapijo obstaja veliko dilem, ki bolnike z revmatoidnim artritisom spravljajo v zadrego. Namen zaključnega dela je ugotoviti, kako zdravljenje z biološkimi zdravili vpliva na kakovost življenja bolnikov z revmatoidnim artritisom. Metode: Uporabili smo deskriptivno metodo dela. Izvedli smo narativni pregled znanstvene in strokovne literature o obravnavani temi. Kot orodje za oceno kakovosti člankov smo uporabili piramido hierarhije dokazov in v tabelah predstavili značilnosti identificiranih študij. Na raziskovalno vprašanje smo odgovorili z metodo vsebinske analize in sinteze. Rezultati: Po vsebinski analizi devetih člankov ugotavljamo, da bolniki z revmatoidnim artritisom poudarjajo visoko zadovoljstvo z biološko terapijo. Izboljšave so prisotne tako na področju fizičnega kot čustvenega počutja. Vendar smo pri bolnikih prav tako ugotovili tudi pojav hude utrujenosti. Ta je prisotna kljub urejeni bolezni, kar pomeni, da biološka terapija ne zmanjša nujno vseh težav in je v nekaterih primerih sama vzrok za pojav zdravstvene težave kot neželenega učinka. Razprava in sklep: Kljub utrujenosti kot najpogostejšemu neželenemu učinku bioloških zdravil ugotavljamo ugoden vpliv biološke terapije na kakovost življenja bolnikov z revmatoidnim artritisom. Pomembno je, da so bolniki z revmatoidnim artritisom, ki so velikokrat tudi mladi ljudje, dobro seznanjeni z omejitvami in izboljšavami na področju kakovosti življenja. Le na ta način bodo lahko sprejeli pravilne odločitve o zdravljenju.
Keywords: revmatična bolezen, zdravljenje, biološka zdravila, vnetje
Published in DKUM: 24.12.2021; Views: 1013; Downloads: 132
Full text (572,35 KB)

Abstract: Izhodišča: Posamezna biološka zdravila, kljub specifičnemu delovanju na določene tarče, pokrivajo zelo širok spekter možnosti uporabe pri zdravljenju različnih bolezni, a se klinična uporaba omejuje na ozke, točno določene indikacije. Najbolj pogosto se uporabljajo po standardnem zdravljenju, ki ni bilo uspešno. Metode: Z raziskavo je bila analizirana uporaba bioloških zdravil v klinični praksi predvsem po indikacijskih področjih na Oddelku za revmatologijo, Oddelku za hematologijo, Oddelku za gastroenterologijo in endoskopijo Klinike za interno medicino, Oddelku za kožne in spolne bolezni ter na Oddelku za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk Klinike za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Rezultati: V proučevanem obdobju so se biološka zdravila uporabljala pri zdravljenju 195 bolnikov, in sicer vsa trenutno registrirana biološka zdravila, razen abatacepta, anakinre in bevacizumaba. Največ (86) bolnikov se je zdravilo z infliximabom, etanerceptom in adalimumabom na Oddelku za revmatologijo, najpogosteje zaradi revmatoidnega artritisa in ankilozirajočega spondilitisa. 69 bolnic se je s trastuzumabom zdravilo zaradi raka dojke. Na Oddelku za hematologijo so z rituximabom, ibritumomab tiukseatanom, alemtuzumabom in bortezomibom skupaj zdravili 14 bolnikov z ne-Hodgkinovimi limfomi, B-celično kronično limfocitno levkemijo ter plazmocitomom. Z infliximabom je bilo zdravljenih 13 bolnikov s Crohnovo boleznijo ali ulceroznim kolitisom. Zaradi psoriaze s plaki se je z efalizumabom zdravilo 11 in z infliximabom 2 bolnika. Zaključki: S pogostejšo uporabo bioloških zdravil pri bolnikih z različnimi pridruženimi boleznimi lahko pričakujemo razširitev indikacij za zdravljenje. Na osnovi novejših raziskav lahko v klinični praksi pričakujemo uporabo bioloških zdravil v zgodnejšem obdobju bolezni in razvoj novih bioloških zdravil, ki bodo delovala na nove tarče v patogenezi bolezni.
Keywords: biološka zdravila, zdravljenje, revmatoidni artritis, psoriaza, kronična črevesna vnetna bolezen, ne-Hodgkinov limfom, plazmocitom, rak dojke
Published in DKUM: 28.03.2017; Views: 2114; Downloads: 164
Full text (124,03 KB)
This document has many files! More...

Abstract: Izhodišča: Za bolnike z revmatoidnim artritisom je bolečina spremljevalni dejavnik, ki jim omejuje vsakodnevne življenjske aktivnosti in jim znižuje kakovost življenja. Lahko jo sicer omilimo z zdravili, zato je v zadnjem času vedno večji poudarek na zdravljenju z biološkimi zdravili. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali zdravljenje z biološkimi zdravili zmanjša bolečino in izboljša kakovost življenja bolnikov z revmatoidnim artritisom. Metode: V diplomskem delu smo uporabili vprašalnik za merjenje funkcijskih zmožnosti bolnikov z revmatoidnim artritisom. V raziskavi je sodelovalo 30 bolnikov, spremljanih pred zdravljenjem z biološkimi zdravili in po 12 mesecih zdravljenja z biološkimi zdravili. Za obdelavo podatkov smo uporabili računalniški program SPSS 20.0. Rezultati: Z raziskavo smo ugotovili, da so se težave pri opravljanju dnevnih aktivnosti pri vseh dejavnostih, ki smo jih merili z vprašalnikom, pred začetkom jemanja bioloških zdravil (1. obisk) in po 12 mesecih statistično značilno (p<0,05) zmanjšale. Prav tako smo ugotovili, da se je statistično značilno zmanjšala (t=8,601; p=0,000) tudi bolečina po 12 mesecih jemanja bioloških zdravil. Sklep: Zdravljenje z biološkimi zdravili spremeni kakovost življenja bolnikov z revmatoidnim artritisom, saj jim določene kombinacije zdravil zmanjšajo bolečino in omogočijo boljšo gibljivost sklepov in aktivnost ter vključenost v vsakdanje življenje. Pri zdravljenju je potrebno upoštevati posameznega bolnika in slediti priporočenemu načinu zdravljenja.
Keywords: biološka zdravila, biološko zdravljenje, revmatoidni artritis, kakovost življenja, bolečina
Published in DKUM: 10.10.2016; Views: 2078; Downloads: 219
Full text (1,05 MB)

Abstract: Crohnova bolezen (CB) je avtoimunska motnja neznane etiologije. Trenutno največ potenciala za uspešno obvladovanje bolezni izkazujejo biološka zdravila, med katera spada tudi adalimumab (ADA). Klinične raziskave so pokazale, da je ADA varno in učinkovito zdravilo. Farmakogenetske raziskave pa so za ADA še v začetni stopnji. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti ali obstaja povezava med odzivom na zdravljenje z ADA in izbranimi polimorfizmi posameznega nukleotida (ang.: SNP za »Single Nucleotide Polymorphism«) oziroma izražanjem izbranih genov pri slovenskih bolnikih s CB. Izbrali smo polimorfizme in gene, ki so v predhodnih študijah pokazali močno povezavo s CB, so vključeni v metabolizem zdravil, so povezani z imunskim odzivom in vnetjem ali s sorodnimi kompleksnimi boleznimi. Genotipe za izbrane polimorfizme smo pridobili iz rezultatov genotipizacije z uporabo mikromreže »Immunochip«. Izražanje genov smo merili v 0., 4., 12. 20. in 30. tednu od začetka zdravljenja z verižno reakcijo s polimerazo v realnem času (ang.: »Real-time PCR«). Pri primerjavi demografskih podatkov bolnikov smo ugotovili, da je med dobrimi odzivniki signifikantno manjši odstotek kadilcev v primerjavi s slabimi odzivniki (p = 0,042). Pri asociacijski analizi pri izključno CB bolnikih, zdravljenimi z ADA, smo za SNP rs2395185 (gen HLA-DQA1) ugotovili, da je frekvenca alela G (67,5%) in genotipa G/G (44,2%) signifikantno nižja pri bolnikih v primerjavi s kontrolami (77,6% in 60,6%, p = 0,023 in p = 0,011). Predpostavljamo, da alel G (oziroma genotip G/G) zmanjšuje tveganje za bolezen. Pri SNP-jih rs10919563 (gen PTPRC) in rs2241880 (gen ATG16L1) smo ugotovili, da imajo dobri odzivniki statistično nižjo frekvenco genotipa G/G v 30. tednu (p = 0,045 za rs10919563 in p = 0,025 za rs2241880) v primerjavi s slabimi odzivniki. Z Mann-Whitneyevim neparametričnim testom smo primerjali izražanje genov pred ter po tednih zdravljenja. Opazili smo, da je pri genih SLC22A4, PSMD3, AHSA2, RPRD2 in PUS10 bilo izražanje med dobrimi in slabimi odzivniki spremenjeno že pred začetkom zdravljenja. Pri treh genih (ATG16L1, RPRD2 in PUS10) je bilo izražanje glede na 0. teden signifikantno spremenjeno čez celoten potek opazovanega zdravljenja. Najbolj statistično signifikantne rezultate smo dobili za gen ATG16L1, kjer je bila p-vrednost znašala od 1,0×10-6 do 2,2×10-18. Pri primerjavi izražanja genov med dobrimi in slabimi odzivniki glede na indeks ∆IBDQ, smo ugotovili statistično signifikantne razlike med skupinama za gen ATG16L1 in gen SLC22A5. V raziskavi smo ugotovili, da so določeni preiskovani polimorfizmi in geni povezani z odzivom na ADA, potrebne pa so še nadaljnje raziskave, da bi se dokazala njihova vloga farmakogenomskih označevalcev.
Keywords: Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, izražanje genov, farmakogenomika, biološka zdravila, adalimumab
Published in DKUM: 11.09.2014; Views: 2823; Downloads: 315
Full text (2,29 MB)

Abstract: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je kompleksna bolezen, ki se lahko pojavi predvsem kot Crohnova bolezen (CB) ali kot ulcerozni kolitis (UK). Na razvoj bolezni vplivajo tako okoljski kot tudi genetski dejavniki. Bolniki, ki so oboleli za KVČB, zelo različno odgovarjajo na različna zdravila, zato zdravljenje poteka v več stopnjah. Najprej se preizkusijo 5-aminosalicati, nato kortikosteroidi in nazadnje imunosupresivi. Pri Crohnovih bolnikih, ki so neodzivni na omenjena standardna zdravila, se v zadnjem času uporabljajo nove biološke učinkovine, kot sta infliximab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Remicade) in najnovejše zdravilo adalimumab (komercialno dostopno zdravilo pod imenom Humira), ki inhibirajo provnetni citokin TNF-. Namen dela je bil poiskati farmakogenomske biooznačevalce, ki bi potencialno služili kot napovedni dejavniki odziva na biološko učinkovino adalimumab pri bolnikih s Crohnovo boleznijo. V nalogi smo se osredotočili na analizo polimorfizmov v izbranih apoptoznih genih TIMP-1 (SNP +372C/T oz. rs4898), CASP-9 (SNP 93C/T oz. rs4645983), FCGR3A (SNP 158V/V oz. rs396991 in FAS (SNP -670C/T oz. rs1800682), ki so predhodno pokazali povezavo z odzivom na infliximab. Namen je bil tudi ugotoviti ali so ti polimorfizmi v apoptoznih genih povezani tudi s tveganjem pri slovenskih bolnikih s Crohnovo boleznijo, ki ne odgovarjajo na standardno terapijo oziroma je bila standardna terapija prekinjena zaradi prehudih stranskih učinkov. Prav tako smo želeli raziskati ali obstaja in kakšna je korelacija med polimorfizmi v zgoraj navedenih genih in kliničnimi značilnostmi bolnikov. Vzorci krvi za izolacijo DNK ter za določitev laboratorijske krvne slike in drugih parametrov so bili odvzeti pred prvim odmerkom zdravila in nato še po 4., 12., 20. in 30. tednih. Pri vsakem odvzemu se je stanje bolezni analiziralo še z indeksom IBDQ. Genetske analize izbranih polimorfizmov smo izvedli z metodo RFLP in analizo fragmentov na agaroznem gelu ter s KASPar tehniko. Ugotovili smo povezavo polimorfizma v genu CASP-9 z odzivom na adalimumab. Bolniki z genotipom C/C so imeli slabši odziv opažen predvsem po štirih (p = 0,05) in 20 tednih (p = 0,031) zdravljenja kot bolniki z genotipom C/T ali T/T. Rezultat naše študije je skladen s študijo pri zdravljenju z infliximabom, kjer so bolniki s C/C genotipom v genu CASP-9 prav tako imeli slabši odziv. Pri ostalih 3 analiziranih genih povezava ni bila statisično značilna. Nadalje smo ugotovili povezavo polimorfizmov v genih CASP-9 (SNP rs4645983) in FCGR3A (SNP rs396991) pri slovenskih CB bolnikih vključenih v študijo. Frekvenca alela C na SNP-u rs4645983 gena CASP-9 je pri bolnikih s CB signifikantno nižja (0,68) v primerjavi s frekvenco kontrolne skupine (0,86, p = 9,9*10-5). Prav tako je frekvenca genotipa C/C nižja pri bolnikih s CB (60,22%) v primerjavi z zdravimi posamezniki (78,41%, p = 0,01). Pri primerjavi alelne frekvence SNP-a rs396991 na genu FCGR3A smo ugotovili, da je frekvenca alela T signifikantno nižja pri bolnikih s CB (0,54) v primerjavi z zdravimi posamezniki (0,67, p = 0,01), prav tako se signifikantno razlikuje frekvenca genotipa in sicer 33,3% genotipa T/T pri CB bolnikih v primerjavi s 45,06% pri kontrolni skupini (p = 0.010). Ugotovili smo povezavo med polimorfizmom v genu CASP-9 in trajanjem bolezni, vendar samo v skupini bolnikov, ki so bili dobri odzivniki na adalimumab. Bolniki s T/T genotipom v skupini dobrih odzivnikov so imeli dalj časa diagnosticirano bolezen kot bolniki z genotipom C/C ali C/T (p = 0,002). Boljši odziv na adalimumab je bil tudi pri mlajših bolnikih ne glede na genotip. Naša študija je pokazala, da bi analiza polimorfizma v genu CASP-9 pomagala pri napovedi odziva Crohnovih bolnikov na adalimumab, analiza genov CASP-9 in FCGR3A pa pri napovedi odziva na standardna zdravila za Crohnovo bolezen.
Keywords: Crohnova bolezen, polimorfizem posameznega nukleotida, farmakogenomika, biološka zdravila
Published in DKUM: 12.07.2010; Views: 4768; Downloads: 453
Full text (1,09 MB)