Search the digital library catalog

Abstract: Kriminaliteta belega ovratnike je čedalje bolj pereča tema. Prvič je bila poimenovana leta 1983 s strani Edwina Sutherlanda in od takrat naprej se o njej veliko piše. V magistrski nalogi smo se osredotočili predvsem na kriminaliteto belega ovratnika, ki jo lahko zagrešijo občinski uradniki. Občinski uradniki lahko pri kriminaliteti belega ovratnika sodelujejo z različnimi kaznivimi dejanji. Najbolj pogosta kazniva dejanja s področja kriminalitete belega ovratnika, ki jih zagrešijo občinski uradniki so: sprejetja darila, korupcija, sprejem podkupnin, falsifikacija dokumentov, pranje denarja, davčna utaja, zloraba položaja, goljufije pri javnih naročilih in podkupovanje. Največji motiv takšne vrste kriminalitete je pridobitev denarja. Takšna vrsta kriminalitete v javni upravi je zelo škodljiva za celo državo, saj s(m)o neposredne žrtve vsi državljani. Magistrska naloga je sestavljena iz dveh delov. Prvi del je teoretičen. V njem smo opisali kriminaliteto na splošno. Nato smo prešli na kriminaliteto belega ovratnika in korupcijo. Ker smo se osredotočili na dovzetnost občinskih uradnikov za kriminaliteto belega ovratnika smo pisali o javni upravi na splošno in bolj podrobno o lokalni samoupravi in občinskih uradnikih. Drugi del magistrske naloge je raziskovalen. Za začetek smo naredili kratko opisno statistiko vsek kaznivih dejanj storjenih s strani uradnikov v letu 2022. Za potrebe magistrskega dela smo pripravili anketni vprašalnik v katerem smo spraševali anketirance o dovzetnosti občinskih uradnikov za kriminaliteto belega ovratnika. Glavne ugotovitve tega dela so, da je kriminaliteta belega ovratnika bolj poznana med ljudmi kot smo predvidevali. Izkazalo se je, da približno polovica anketirancev pozna kriminaliteto belega ovratnika Ugotovili smo tudi, da stopnja izobrazbe ne igra vloge pri mnenju anketirancev o dovzetnosti občinskih uradnikov za kriminaliteto belega ovratnika. Prav tako smo ugotovili, da imajo anketiranci, ki prihajajo iz mestnih občin slabše mnenje o dovzetnosti občinskih uradnikov za kriminaliteto belega ovratnika kot anketiranci, ki prihajajo iz nemestnih občin.
Keywords: beli ovratniki, javni sektor, občinski uradniki, kriminal, magistrska dela
Published in DKUM: 12.10.2023; Views: 386; Downloads: 56
Full text (3,34 MB)

Abstract: Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je predstavljal najmnožičnejšo, najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno panogo v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, zanj so se zanimale široke ljudske množice, in kot tak je predstavljal tudi izjemno dober vzvod za širjenje političnih idej takratnemu političnemu vrhu, ki je bil vseskozi prisoten, tako v klubskem kot reprezentančnem nogometu. Z nogometno igro so se ljubitelji športa in drugo prebivalstvo z vseh koncev slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Vardarske Makedonije in drugih delov, ki so bili leta 1918 združeni v Kraljevino SHS in leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, seznanili ob koncu devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih v Angliji, ki jih povezujemo z ustanovitvijo nogometne zveze v Londonu 26. oktobra 1863. Prvi “nogometaši” na tem prostoru so bili dijaki in študentje, pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši pošiljali na šolanje v različne zahodnoevropske države. V tem primeru ni šlo za neposredni stik z angleškimi nogometnimi “misijonarji”, ampak so se nad nogometom navdušili v različnih zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi svoje prijatelje v domovini. Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle nove in večje možnosti tudi za razvoj telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem težavam in slabostim, ki jih je imela nova kraljevina, tudi za razvoj športa pomenilo obdobje velikega napredka. Ustanavljanje številnih novih klubov in njihova živahna dejavnost sta 15. aprila 1919 privedla do ustanovitve Jugoslovanske nogometne zveze. To je bila prva športna strokovna zveza v državi, ki je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Poudariti je treba, da je v Jugoslovanski nogometni zvezi športna politika izhajala v glavnem iz sporov med Beogradom in Zagrebom, pri čemer so lahko bile manjše podzveze, med njimi tudi ljubljanska, pomemben jeziček na tehtnici, na kateri so ob glasovanjih (skoraj) vedno tehtali le interese velikih. Rdeča nit jugoslovanskega nogometa med obema vojnama je bila tudi ta, da je bilo tako klubsko delovanje kot tudi delovanje krovne nogometne organizacije v državi (pre)pogosto priložnost za zlorabe, korupcijo, dogovarjanje in prirejanje glasovanj. V 17. državnih nogometnih prvenstvih, odigranih med letoma 1923 in 1940, sta po pet naslovov osvojila zagrebški 1. HŠK Građanski in beograjski BSK, beograjska SK Jugoslavija, HŠK Hajduk in HŠK Concordia so osvojili po dva naslova, enkrat pa je naslov osvojil zagrebški HAŠK. 1. HŠK Građanski in BSK sta se tako v zgodovino zapisala kot najuspešnejša jugoslovanska nogometna kluba v obdobju med obema vojnama. Za razliko od klubskega nogometa je jugoslovanska nogometna reprezentanca – nekateri so jo imenovali tudi Beli orli – v pičlih desetih letih (med letoma 1919–1930) iz nogometnega palčka prerasla v svetovno nogometno velesilo, ki je na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu leta 1930 osvojila zgodovinsko tretje mesto. Kljub velikemu potencialu pa zgodovinski uspeh Belih orlov na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu ni vplival na nadaljnji razvoj jugoslovanskega reprezentančnega nogometa v tolikšni meri, kot je domača športna javnost to pričakovala. Pričakovati je bilo, da bodo Beli orli zaradi rezultatov iz Montevidea naredili kvalitativni preskok in se dokončno zasidrali med najboljšimi moštvi na svetu, namesto napredka pa je sledil padec v povprečje, iz katerega se jugoslovanski reprezentančni nogomet ni pobral vse do začetka druge svetovne vojne. Po kratki aprilski vojni, ko so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, je 17. aprila 1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvaška (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovićem in Milanom Nedićem omejeno avtonomijo. Novonastale razmere so kmalu postale tudi veliko breme nadaljnjega razvoja jugoslovanskega nogometa, saj je bilo ne le nogometno, ampak kar vse športno udejstvovanje zaradi vojne močno okrnjeno. Nogometni klubi so se soočali z mnogimi težavami: uničena so bila številna nogometna igrišča, stadioni ter klubska oprema, številni nogometaši in klubski funkcionarji pa so padli na fronti ali bili zaprti. Kljub vsem težavam pa je nogometna aktivnost med okupacijo postavila čvrste temelje povojnemu razvoju nogometa na teh prostorih.
Keywords: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, jugoslovanski nogomet, prvenstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije v nogometu, Pokal Mitropa, jugoslovanska nogometna reprezentanca, Beli orli, Nogometna zveza Jugoslavije, nogometne podzveze, nogomet v okupirani Jugoslaviji 1941–1945.
Published in DKUM: 29.11.2016; Views: 5163; Downloads: 627
Full text (6,17 MB)

Abstract: V diplomskem delu je obravnavana tema primerjalnega spremljanja fluorescence in vsebnosti klorofila pri najbolj zastopanih, samoniklih vrstah javorja na Slovenskem. Čeprav je teh vrst pri nas šest, sem v diplomskem delu obravnaval tri, ki pogosto sobivajo, in sicer: beli oz. gorski javor (Acer pseudoplatanus L.), ostrolistni javor (Acer platanoides L.) in maklen oz. poljski javor (Acer campestre L.). Omenjene vrste so pri nas tudi najpogostejše. Rastline so v našem okolju vseskozi izpostavljene različnim stresnim dejavnikom, kot so suša, zmrzal, vročinski val, pomanjkanje mineralov v tleh ali prevelika izpostavljenost strupenim polutantom. Variabilnost okoljskih dejavnikov prisiljuje rastline, da se jim tudi fiziološko prilagajajo. Poleg očitne variabilnosti v morfologiji in anatomiji osebkov je prisotna tudi variabilnost na fiziološkem nivoju, ki jo je težje opaziti in spremljati. Rastline okolju prilagajajo potek fotosinteze in vsebnost barvil v listih. V diplomskem delu smo z ekofiziološkimi meritvami, ki smo jih opravljali s posebnimi merilnimi napravami, kot sta naprava za merjenje fluorescence klorofila in naprava za ocenitev zelene barve lista – SPAD, preverili stanje oz. plastičnost odgovorov na okoljske razmere treh vrst javorja skozi vegetacijsko sezono (od maja do oktobra 2013). Dobljene podatke smo uporabili za medvrstno primerjavo omenjenih vrst javorja in tako poskušali ugotoviti, kakšne so razlike v lastnostih fotosinteze in obarvanosti listov. Skozi leto meritev (2013) so bili javorji izpostavljeni veliki variabilnosti okoljskih razmer, tudi stresnima dejavnikoma suši in vročini. Dodatno so nas zanimali tudi podatki o variabilnosti fluorescence klorofila in vrednostih SPAD znotraj posamezne vrste javorja. V diplomi pa bodo poleg naštetega predstavljene še anatomske in morfološke lastnosti listov za posamezno vrsto.
Keywords: Acer, beli javor, ostrolistni javor, maklen, anatomija lista, fluorescenca klorofila, vrednost SPAD.
Published in DKUM: 13.10.2015; Views: 2717; Downloads: 273
Full text (2,20 MB)

Abstract: Since antiquity, literary translation has had a special meaning. Many people believe literary translation is one of the most complicated forms of intercultural communication. Above all, translating dialect is very demanding. The novel White Teeth is the first novel written by Zadie Smith. It was a major publishing success. It tells a story of modern, culturally-diverse London and of three families from assorted ethnic backgrounds. The main story spans 1975 to 2000; however, it also reaches back to 1907 and earlier. The author uses many different dialects of English: Jamaican Creole, urban youth slang and Cockney. In my thesis, I focus on Jamaican Creole. This language variety exhibits different characteristics: simplified grammar and phonology, and a distinct vocabulary. Several of these characteristics are visible in the novel, where Jamaican Creole can be distinguished from Standard English at first sight. There are different translation strategies possible; however many interesting features are lost when translating dialect.
Keywords: književno prevajanje, prevajanje dialektov, jamajška angleščina, Beli zobje
Published in DKUM: 29.08.2009; Views: 3856; Downloads: 327
Full text (388,64 KB)