Search the digital library catalog

Abstract: Dunajska konvencija spodbuja sklepanja mednarodnih pogodb, saj omogoča strankam, da spremenijo ali nadomestijo katero koli njeno določbo s pridržkom 12. člena Dunajske konvencije, pod pogoji, ki ustrezajo vsem pogodbenim strankam. Med pomembnejša pravila Dunajske konvencije sodi 8. člen, ki ureja razlago pogodb. Prva dva odstavka 8. člena določata dve teoriji razlage pogodb, ki se morata uporabiti, ko so izpolnjeni določeni pogoji. Razlaga pogodbenih določb se namreč sprva presoja po subjektivni teoriji, ki je zajeta v prvem odstavku 8. člena Dunajske konvencije. Slednji določa, da se izjave in ravnanja strank interpretirajo v skladu z njihovim namenom, vendar pod pogojem, da je nasprotna stranka za ta namen vedela ali bi zanj morala vedeti. Sodišča morajo tako pri razlagi pogodbe razjasniti, kaj je bil pravi namen strank. V praksi se sodišča poslužujejo objektivnega kriterija, ki je zajet v drugem odstavku 8. člena Dunajske konvencije. Ta določa standard razumne osebe, ki se uporabi pri presoji izjav in ravnanj strank, ko pravega namena in volje strank ni mogoče pridobiti. To pomeni, da je potrebno taka dejanja strank oceniti tako, kot bi jih razumela razumna oseba v enakih okoliščinah. Tretji odstavek 8. člena Dunajske konvencije navaja kriterije, ki se morajo upoštevati, da se lahko odkrije pravi namen strank. To so na primer pogajanja, praksa, ki je vzpostavljena med strankama, običaji in poznejša ravnanja obeh strank. Magistrsko delo poglobljeno obravnava, kako se pravila, ki so zajeta v omenjenem členu, uporabijo pri razlagi prodajne pogodbe, če stranki v pogodbena določila vključita tako imenovano ‘integracijsko klavzulo’. Pravila o razlagi integracijskih klavzul predstavljajo tudi določene omejitve znotraj omenjenih ureditev, zato magistrsko delo izpostavlja mnenja avtorjev, ki predlagajo izboljšave pristopa k interpretiranju klavzul, ki bi celovito zajel posamično dogovorjene in standardne integracijske klavzule v pogodbah, za katere se uporablja Dunajska konvencija. Mnenja CISG-AC vsebujejo tudi nekaj pomanjkljivosti v zvezi z učinki integracijskih klavzul in 8. členom Dunajske konvencije. Sodišča in tribunali bi lahko ob interpretaciji slednjega posledično odločili, da vključitev integracijske klavzule v pogodbo ne pomeni samodejne izključitve zunanjih dejstev za razlago pogodbe. Stranke morajo biti torej pri oblikovanju pogodb pozorne na samo besedilo klavzule in pomena, ki ji ga dodelita.
Keywords: Razlaga pogodbenih določb, izključitev zunanjih dokazov, avtonomija pogodbenih strank, omejitve, integracijska klavzula, razlaga volje strank, Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (CISG), veljavnost, 8. člen CISG.
Published in DKUM: 02.10.2025; Views: 0; Downloads: 34
Full text (1,39 MB)

Abstract: Delo od doma je ključna točka mnogih razprav na področju psihologije dela in organizacij. Pri tem so mnenja deljena, organizacije pa sprejemajo različne ukrepe glede fleksibilnih oblik dela. Namen naše raziskave je bil osvetliti nekatere dejavnike na nivoju posameznika in organizacij, ki bi lahko doprinesli k zadovoljstvu zaposlenih z opravljanjem dela od doma v sodobnih delovnih ureditvah v času po pandemiji COVID-19 v Sloveniji. V raziskavi je sodelovalo 156 udeležencev, starih med 22 in 60 let, ki so vprašalnik rešili enkrat. Rezultati so pokazali, da višja preferenca za segmentacijo napoveduje nižje zadovoljstvo z delom od doma le pri tistih udeležencih, ki opravljajo vodstveno vlogo. Hkrati se je izkazalo tudi, da sta višje izraženo karierno sidro življenjski stil in višja stopnja avtonomije pri oblikovanju dela od doma pomemben pozitivni napovednik posameznikovega zadovoljstva z delom od doma ter da so v povprečju zaposleni, ki za delo od doma uporabljajo poseben prostor, bolj zadovoljni z delom od doma. Naše ugotovitve opozarjajo na pomembnost fleksibilnih oblik dela za zaposlene ter imajo implikacije pri ustvarjanju organizacijskih politik, predvsem glede dela od doma in možnosti odklopa od dela.
Keywords: delo od doma, upravljanje mej, karierna sidra, avtonomija
Published in DKUM: 11.08.2025; Views: 0; Downloads: 17
Full text (1,96 MB)

Abstract: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne in nadnacionalne vidike zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči v pravdnem postopku. Pravo EU ne določa procesnih pravil za zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, čeravno posameznikom daje pravico, da pred nacionalnimi sodišči zahtevajo odpravo negativnih učinkov ukrepov nezakonite pomoči. Pri nezakoniti pomoči gre za državno pomoč, ki je podeljena v nasprotju s t. i. klavzulo o mirovanju. V skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije se takšni postopki vodijo pred nacionalnimi sodišči in v skladu z nacionalnim procesnim pravom. Ker evroavtonomno tolmačenje pojma »procesno« pravo zajema tudi pravila, ki jih v kontinentalnih sistemih praviloma razumemo kot materialnopravna, je treba v sklopu zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči uporabljati tudi nacionalna pravila materialnega prava. Kadar je bila nezakonita pomoč podeljena z aktom zasebne oziroma civilnopravne narave, pride v poštev uporaba institutov civilnega prava. Nacionalna pravila pravdnega postopka in civilnega materialnega prava niso prilagojena posebnostim prava državnih pomoči in se zaradi tega uresničuje riziko neučinkovitega izvrševanja subjektivnih pravic, izvedenih iz neposrednega učinka prava EU. V sklopu disertacije je opravljena holistična obravnava pravil in načel prava EU, ki naslavljajo področje zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči ter analiza medsebojnega delovanja prava EU in nacionalnega prava držav članic. Problem neučinkovitih pravnih sredstev je obravnavan kategorično, in sicer tako, da je najprej opredeljeno vprašanje civilnopravne neveljavnosti ukrepov nezakonite državne pomoči. Na podlagi primerjalnopravne analize med pravnimi redi Slovenije, Nemčije in Avstrije doktorska disertacija navaja zaključek, da bi se takšni ukrepi morali šteti za nične. Alternative, ki bi ukrep ohranjale v veljavi, iz pravnopolitičnih razlogov niso ustrezne. Predmetni zaključek predstavlja tudi premiso za nadaljnje ugotovitve v doktorski disertaciji. Učinkovito zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči je kompleksen fenomen, ki je omogočen zgolj skozi souporabo številnih pravnih institutov nacionalnega prava ter je mestoma popolnjen s sodniškim pravom oziroma s posegi v smeri lojalne razlage ali neuporabe nasprotujočih določb nacionalnega prava. Rešitve, ki so se v tej zvezi razvile v primerjalnopravnem kontekstu, niso vedno neposredno prenosljive v slovenski pravni red. Tako na primer nemški model zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči sloni na kvazi-negatornem varstvu in konceptu klavzule o mirovanju kot varstvenega zakona, medtem ko avstrijska sodišča posameznikom nudijo varstvo zgolj na podlagi prava nelojalne konkurence. V tej zvezi doktorska disertacija vsebuje sklep, da bi veljalo zaradi posrednega učinka prava EU v slovenskem pravu tolmačiti določbo 133. člena Obligacijskega zakonika ekstenzivno, tako da bi zajemala finančno škodo in delovanje, ki ni usmerjeno zgolj v prostor oziroma okolje. Prav tako bi kazalo na področju prava nelojalne konkurence lojalno razlagati določbe o aktivni legitimaciji. S procesnega vidika je navkljub zapadlosti dajatvenega zahtevka treba dopustiti ugotovitvene tožbe, s katerimi se ugotavlja ničnost ukrepa nezakonite pomoči ter si prizadevati za fleksibilno uporabo pravil o odločanju po prostem preudarku, o informativnih dokazih ter (na podlagi načela vestnosti in poštenja) omogočiti uporabo pravil o stopničasti tožbi. V okviru možnosti preseganja informacijske asimetrije je bila opravljena analiza možnosti zakonodajne harmonizacije pravil o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper državo članico zaradi implementacije ukrepa nezakonite pomoči. Doktorska disertacija se končno opredeljuje tudi do meja pravnomočnosti v primeru ugotovitvenih sodb, ki zaradi zmotne uporabe materialnega prava vsebujejo (sanirajo) kršitev prava državnih pomoči. V tej zvezi je podan zaključek, da takšne sodbe nimajo učinka materialne pravnomočnosti.
Keywords: zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, priglasitev državnih pomoči, klavzula o mirovanju, nacionalna procesna avtonomija, načelo učinkovitosti, izterjava nezakonite državne pomoči, učinkovito sodno varstvo
Published in DKUM: 14.12.2023; Views: 955; Downloads: 395
Full text (3,49 MB)

Abstract: Potrebe po avtonomiji, kompetentnosti in povezanosti z okoljem so temeljne psihološke potrebe; njihova zadovoljitev pomembno usmerja razvoj otrok in mladostnikov. V šolskem okolju jih lahko učitelj pri učencih uresničuje skozi oporo avtonomije, strukturiranostjo poučevanja in vključenostjo učitelja v dogajanje v razredu. Učna zavzetost pri učencih pa se kaže v aktivnem in zbranem sodelovanju, navdušenju pri učnih dejavnostih ter vloženem trudu, ki rezultira v znanje, pozitivnejše interakcije v razredu in občutek lastne kompetentnosti pri učencih. Cilj magistrskega dela je bil, da preučimo pomembnost vedenja učiteljev, ki zadovoljujejo temeljne psihološke potrebe pri učencih za njihovo učno zavzetost in uspešnost. Izvedli smo raziskavo, v kateri so sodelovali 303 učenci 6., 7. in 8. razreda treh osnovnih šol. Pridobivanje podatkov je potekalo v živo na osnovnih šolah, vprašalnik je bil podan na način papir - svinčnik. Ugotovili smo, da sta opora avtonomije in vključenost učiteljev v dogajanje v razredu pozitivna napovednika splošne, emocionalne in vedenjske učne zavzetosti pri učencih. Strukturiranost poučevanja se ni izkazala za statistično značilen napovednik, kljub temu pa smo ugotovili, da bolj kot učenci zaznavajo strukturiranost poučevanja učiteljev, bolj so učno zavzeti. Nobeden od vidikov delovanja učiteljev se ni izkazal za napovednik učne uspešnosti učencev. Pogojna opora učiteljev ni bila prepoznana kot mediator odnosa med oporo avtonomije, strukturiranostjo poučevanja, vključenostjo učiteljev in učno zavzetostjo. Ugotovljene pa so bile negativne povezave med pogojno oporo in splošno, emocionalno ter vedenjsko učno zavzetostjo, učno uspešnostjo ter oporo avtonomije, strukturiranostjo poučevanja in vključenostjo učiteljev.
Keywords: učna zavzetost, avtonomija, kompetentnost, povezanost z okoljem, pogojna opora
Published in DKUM: 05.10.2023; Views: 420; Downloads: 78
Full text (1,13 MB)

Abstract: S ciljem povečati učinkovitost sodobnega kazenskega pravosodja mnoge države iščejo rešitve v uvajanju različnih oblik konsenzualnih postopkov, ki dopuščajo strankam v postopku določeno stopnjo avtonomije pri razpolaganju s predmetom obtožbe. Možnost pogajanja o predmetu obtožbe in kazenski sankciji, ki v najbolj očitni obliki pride do izraza v konsenzualnih postopkih, ki sledijo ameriškemu plea bargaining, poraja med teoretiki različna stališča in argumente, predvsem v luči temeljnih procesnih načel in ciljev na katerih temelji kontinentalni kazenski postopek. Pojem konsenzualnosti v sodobnem kazenskem procesnem pravu v najširšem smislu vključuje vse tiste postopke, skozi katere se v skladu z načelom oportunitete v večji ali manjši meri daje obdolžencu možnost, da vpliva na končni izid kazenskega postopka. Skupna značilnost vseh konsenzualnih postopkov je, da so vezane na priznanje krivde obdolženca. Kljub mnogim teoretičnim stališčem, ki govorijo proti konsenzualnim postopkom, jih mnoge kontinentalne države v okviru reform kazenske zakonodaje sprejemajo in prilagajajo svojim notranjim pravnim ureditvam. Še vedno je razbrati previdnost evropskih zakonodajalcev pri predpisovanju pogojev uporabe konsenzualnih institutov, saj načeloma pridejo v poštev v primeru lažjih oziroma srednje težkih kaznivih dejanj. Trendu širjenja konsenzualnosti v kazenskem postopku sledijo celo mednarodna kazenska telesa, katerim se posledično očita izgubljanje legitimnosti in spodkopavanje ideje restorativne pravičnosti.
Keywords: avtonomija posameznika, konsenzualni postopki, konsenzualnost, temeljna procesna načela, plea bargaining, pogajanja, priznanje krivde
Published in DKUM: 20.02.2023; Views: 559; Downloads: 22
Full text (439,19 KB)