| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 8 / 8
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Razpolaganje s hipoteko : magistrsko delo
Sara Podgoršek, 2023, master's thesis

Abstract: V tem magistrskem delu je temeljito predstavljena razpolaga s hipoteko. Razpolaga zajema prenos, odpoved in utesnitev hipoteke. Vsi načini so obširno predstavljeni, temelj tega dela pa leži predvsem v obrazložitvi problematike, ki se je skozi leta pri uporabi in razlagi navedenih načinov razpolage pojavljala. Prva problematika, obravnavno katere bo mogoče zaslediti skozi delo, se nanaša na prenos klasične hipoteke. V našem pravnem redu je uveljavljeno, da prenosu zavarovane terjatve sledi tudi prenos hipoteke, v kolikor se stranki ne dogovorita drugače. Hkrati je podana tudi zahteva, v skladu s katero velja, da prenos hipoteke učinkuje šele z vpisom v zemljiško knjigo. Do nesoglasij pri prenosu hipoteke je prišlo ravno pri razumevanju te zahteve, toda skozi leta so se stališča na tem mestu poenotila. Dandanes sta tako teorija kot sodna praksa usklajeni. Podani zahtevi pripisujeta zgolj publicitetni oziroma deklaratoni značaj, kar pomeni, da se vpis prenosa v zemljiško knjigo izvede zgolj zato, da učinkuje v polnem obsegu v razmerju tudi s tretjimi osebami, sam prenos hipoteke pa se izvede že prej. Druga problematika, do razrešitve katere še ni prišlo, se nanaša na prenos maksimalne hipoteke. V SPZ je nerodno zapisan odstavek, ki določa, da je v primeru prenosa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen. Ta odstavek v praksi povzroča težave, saj zmanjšuje prometnost, vrednost tako zavarovanih terjatev ter zanimanje za izbiro takšnega zavarovanja. Poleg tega niti ni povsem jasno, koga sploh varuje. Novejša teorija se je zato lotila izvirne razlage navedenega odstavka. V skladu z novejšim stališčem bi bilo treba obravnavani odstavek razumeti tako, da ni dovoljeno prenesti zgolj maksimalne hipoteke kot varovalne stvarne pravice, še vedno pa bi se lahko prenesle posamične hipoteke, ki nastanejo znotraj maksimalne hipoteke, za zavarovanje posameznih tako zavarovanih terjatev. Posledica prenosa bi vodila do nastanka skupnega imetništva maksimalne hipoteke, ki bi nastalo med cedentom in cesionarjem. Slednja bi tako oblikovala notranje obligacijsko razmerje skupnosti in se znotraj njega dogovorila o načinu poplačila. Takšna razlaga se glede na potrebe prakse zdi potrebna, velja pa izpostaviti, da doslej v sodni praksi še ni bila sprejeta. Tretja in zadnja problematika, do katere je prišlo na področju obravnavane razpolage s hipoteko, je nastala pri eni izmed oblik možne utesnitve hipoteke. V praksi so se pojavile zahteve po pravni ureditvi določenih sprememb, ki so se odrazile kot zmanjšanje obrestne mere ali kot sprememba dospelosti zavarovane terjatve. Dandanes velja, da je takšne utesnitve mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Slednje se vpišejo v obliki zaznambe pri obstoječi hipoteki. V kolikor pa se sprememba odrazi kot povišanje obrestne mere, se stanje morebitnih preostalih upnikov s tem poslabša, zato je v tem primeru potrebna ustanovitev nove hipoteke za nastalo razliko.
Keywords: zastavna pravica, zemljiškoknjižno dovolilo, hipoteka, akcesornost, prenos hipoteke, odpoved hipoteki, utesnitev hipoteke, zaznambe
Published in DKUM: 08.09.2023; Views: 285; Downloads: 81
.pdf Full text (1,44 MB)

2.
Maksimalna hipoteka v slovenskem in primerjalnem pravu s pregledom sodne prakse : magistrsko delo
Marko Samardžija, 2020, master's thesis

Abstract: Predmet preučevanja in analiziranja je bila maksimalna hipoteka in v zvezi z njo tudi navadna hipoteka, brez katere učinkovite primerjave in analize ne bi bilo možno izpeljati. Prav tako je bila naloga osredotočena na ugotavljanje značilnosti avstrijske in hrvaške pravne ureditve hipoteke in maksimalne hipoteke, kar je nadalje rezultiralo v preučitvi in opisu razlik in podobnosti med omenjenima pravnima ureditvama z vidika instituta maksimalne hipoteke in slovensko ureditvijo le-te. Ključna razlika je vsekakor togost slovenskega pravnega reda, ki ne omogoča konverzije maksimalne hipoteke v navadno hipoteko in razpolaganja s še neizbrisano hipoteko v zemljiški knjigi ter možnostjo zamenjave vrstnega reda hipotek. Na drugi strani pa se kaže njegova prednost na področju izvensodne prodaje notarske hipoteke, ki je avstrijsko pravo v takšni obliki ne pozna, prav tako pa izvensodne prodaje ne dovoljuje hrvaška ureditev. V okviru magistrske naloge sem analiziral tudi sodno prakso na področju maksimalne hipoteke, pri čemer velja opozoriti na sodbe Vrhovnega sodišča v zvezi s prenosom terjatev in maksimalnih hipotek iz bank na družbo za upravljanje terjatev bank, ki so odstopile od klasičnega stališča sodišč, da je pri prenosu terjatev, nastalih iz temeljnega upniško-dolžniškega razmerja, prehod maksimalne hipoteke izključen. Kljub temu da si je slovenski zakonodajalec vzel zgled predvsem po nemškem in avstrijskem pravu, pa očitno ni prevzel vsega v celoti in v takšnem kontekstu, kot ga razumejo ti pravni redi, zaradi česar je s svojo togostjo povzročil težave gospodarstvu in trgovini med udeleženci v pravnem prometu, ki zaradi nefleksibilnosti ureditve najbolj trpijo. Glede na navedeno in vse predstavljeno v tej nalogi sem mnenja, da je potrebno izboljšati pravne možnosti preoblikovanja maksimalne hipoteke v klasično, hkrati pa urediti možnost razpolaganja s hipoteko tudi po tem, ko ta še ni izbrisana iz zemljiške knjige in bi lahko služila kot nadaljnje zavarovanje za druge terjatve, tako da bi upniku vseeno nudila boljši vrstni red nastanka, kot če bi se ta na novo vpisovala v zemljiško knjigo.
Keywords: stvarno pravo, zastavna pravica, maksimalna hipoteka, navadna hipoteka, akcesornost, temeljno upniško-dolžniško razmerje
Published in DKUM: 18.06.2020; Views: 1352; Downloads: 412
.pdf Full text (836,65 KB)

3.
Maksimalna hipoteka - primerjava ureditve v slovenskem in avstrijskem pravu
Mitja Jamšek, 2018, master's thesis

Abstract: Hipoteka in maksimalna hipoteka sta pravna instituta civilnega prava, ki imata zaradi svoje narave velik vpliv na gospodarstvo in posledično na delovanje države ter življenje posameznikov. Slovenija je zelo majhna in relativno mlada država, ki svoj pravni red kreira po vzoru večjih in starejših evropskih držav s kontinentalnim pravom, ki imajo več izkušenj z določenimi pravnimi problemi in njihovo ureditvijo. Slovenski zakonodajni organi so večino zakonov povzeli ali prevzeli od svojih germanskih kolegov. Takšno početje ima tako dobre, kakor tudi slabe posledice. Pozitivna posledica takšnega načina dela je, da se v slovenski pravni red prenašajo določbe, ki so že preverjene, saj so se v izvornih državah izkazale za učinkovite. Negativno posledico pa je moč zaznati v primerih, ko slovenski zakonodajalci prepišejo določbe iz tujih zakonov in ne upoštevajo celotnega konteksta teh določb ali pa jih ne prilagodijo na specifike slovenske pravne ureditve ter potrebe prakse. Pri raziskovanju in primerjavi slovenskega ter avstrijskega prava sem ugotovil, da maksimalna hipoteka v slovenskem pravu ni dovolj natančno urejena, predvsem je premalo fleksibilna. Maksimalna hipoteka se največkrat uporablja za zavarovanje gospodarskih kreditov in ima zato velik vpliv na trgovino in razvoj gospodarstva. Prav ta togost pravnega instituta maksimalne hipoteke, ki se kaže predvsem v zvezi z njenim prenašanjem med strankami, močno ovira trgovino in gospodarstvo. Zato menim, da bi morali slovenski zakonodajalci, v dobro razvoja slovenskega gospodarstva in posledično razvoja Slovenije, izboljšati zakonsko ureditev maksimalne hipoteke. Maksimalno hipoteko bi bilo potrebno urediti tako, da bi bila lažje prenosljiva in potrebno bi bilo omogočiti konverzijo ter delno konverzijo maksimalne hipoteke v klasično.
Keywords: civilno pravo, stvarno pravo, akcesornost, terjatev, zastavna pravica, zemljiška knjiga, nepremičnina.
Published in DKUM: 12.10.2018; Views: 1191; Downloads: 156
.pdf Full text (1,34 MB)

4.
FIDUCIARNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA PREMIČNINAH V ZAVAROVANJE V PRIMERJAVI Z NEPOSESTNO ZASTAVNO PRAVICO
Marjan Volf, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Civilno pravo, je zaradi neustreznosti ročne zastavne pravice, razvilo različne možnosti neposestne zastave, ki se od ročne zastave razlikujejo po neposestnosti prejemnika zavarovanja in možnosti, da dajalec zavarovanja uporablja in izkorišča zastavljeno premičnino še naprej. Fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje in neposestna zastavna pravica sta obliki zavarovanja, ki ustrezata tem kriterijem. Oba instituta sta torej neposestna, kar pa je pomanjkljivost glede publicitete in pravnega varstva prejemnika zavarovanja pred dobrovernim pridobiteljem lastninske pravice zastavljene premičnine. Neposestna zastavna pravica je to pomanjkljivost odpravila v sistemu registra neposestnih zastavnih pravic. Ker je zastavljena premičnina v neposredni posesti dajalca zavarovanja (fiducianta, zastavitelja), mora pridobitelj zavarovanja (fiduciar, zastavni upnik) v primeru prodaje pridobiti posest zastavljene stvari, kar pa ni v celoti odvisno od dolžnikovega sodelovanja in njegove pripravljenosti, da omogoči prodajo. Predpisana je namreč obličnost glede sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice in sporazuma o prenosu fiduciarne lastnine, ki morata biti sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa in tako predstavljata določeno pomoč upniku, saj imata v primeru izvršbe učinek rubeža. Akcesornost, odvisnost zavarovanja od obveznosti iz temeljnega posla, je lastnost po kateri se oba instituta med seboj razlikujeta. Nobena zastavna pravica namreč ne more nastati, ne da bi obstajala tudi zavarovana terjatev, medtem ko je fiduciarna lastnina neakcesorna zavarovani terjatvi in je obstoj zavarovanja neodvisen od obstoja terjatve. V Stvarnopravnem zakoniku je fiduciarni prenos lastninske pravice vključen prav zaradi njegove neakcesornosti, ki predstavlja določeno alternativo vsem akcesornim oblikam stvarnega zavarovanja.
Keywords: fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje, neposestna zastavna pravica, notarski zapis, posest, akcesornost, publiciteta lastninske pravice
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 2024; Downloads: 195
.pdf Full text (428,46 KB)

5.
Načelo akcesornosti v slovenskem hipotekarnem pravu s poudarkom na ugasnitvi hipoteke
Tanja Grlj, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V slovenskem pravnem redu je bil z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ) dne 1. 1. 2003 uveden institut ugasnitve hipoteke zaradi poteka časa. Hipoteka ugasne s potekom desetih let od dneva dospelosti zavarovane terjatve. Na podlagi navedenega lahko hipotekarni zavezanec zahteva izbris hipoteke iz zemljiške knjige, s čimer hipoteka, in iz nje izvirajoča poplačilna pravica, tudi preneha. Ker Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) takšne ureditve – ugasnitve hipoteke zaradi poteka časa ni poznal, se je v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (in na tej podlagi višjih sodišč) uveljavilo stališče, da sodno uveljavljanje poplačilne pravice po takrat veljavni zakonodaji ni bilo časovno omejeno. To na pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ne bi vplivalo. Te ostanejo v veljavi z vsebino, kot so bile ustanovljene, vključno z upravičenjem hipotekarnega upnika po časovno neomejenem uveljavljanju poplačilne pravice iz naslova hipoteke. Poplačilno pravico lahko upnik uresniči vse do tedaj, ko hipoteka zaradi takšnega ali drugačnega razloga preneha. V tem diplomskem delu takšno stališče problematiziram. Po opravljeni analizi ugotavljam, da bi lahko dopustili institut ugasnitve hipoteke zaradi poteka časa tudi (in le) za tiste hipoteke, ki so bile ustanovljene pred uzakonitvijo instituta ugasnitve hipoteke zaradi poteka časa, če se je rok zapadlosti desetih let iztekel tudi po uveljavitvi SPZ, imetnik hipoteke pa zoper hipotekarnega zavezanca svojih poplačilnih pravic ta čas sodno ni uveljavljal. Pri tem ustavna načela (npr. prepovedi povratne veljave predpisov idr.) ne bi bila kršena, pravni položaj strank matičnega obligacijskega pravnega razmerja, ki ga s poplačilno pravico varuje hipoteka, pa bi bil na takšen način urejen pravično in pravno korektno. S tem bi bila hipoteka polno obravnavana kot akcesorna pravica, ki deli usodo zavarovane denarne terjatve, ki ji je podrejena kot oblika zavarovanja.
Keywords: Hipoteka, akcesornost, ugasnitev hipoteke zaradi poteka časa, sodna praksa, prepoved povratne veljave predpisov, ustavnoskladna razlaga predpisa.
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 2209; Downloads: 283
.pdf Full text (1,38 MB)

6.
PRENOS LASTNINSKE PRAVICE V ZAVAROVANJE IN NEPOSESTNA ZASTAVNA PRAVICA NA PREMIČNINAH
Diana Viher, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Naš pravni red v Stvarnopravnem zakoniku ureja tako fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje kot neposestno zastavno pravico na premičninah. Zaradi slednjega je v našem pravu fiduciarni prenos le alternativa neposestni zastavi premičnin. Bistvena razlika med njima je, da gre pri fiduciarni lastnini za polno lastninsko pravico, pri neposestni zastavi pa za omejeno stvarno pravico. Prav iz te pravne narave institutov izvira najpomembnejša razlika med omenjenima institutoma, in sicer glede akcesornosti. Fiduciarna lastnina je načeloma neakcesorna, pri neposestni zastavi pa gre za akcesorno obliko zavarovanja. Za popolno neakcesornost fiduciarne lastnine se zahteva izrecen dogovor strank, da se fiduciarni posel opravlja nepogojno. Pri tej primerjavi obeh oblik zavarovanja izhajamo iz predpostavke, da sta stranki izrecno dogovorili nepogojen fiduciarni prenos. Praktičen pomen neakcesorne narave fiduciarne lastnine se pokaže predvsem, kadar stranki ustanovita zavarovanje v sklopu dalj časa trajajočega upniško-dolžniškega razmerja, saj v takem primeru zavarovanje z večkratno ustanovitvijo neposestne zastavne pravice prinaša neprimerno višje stroške zavarovanja. Fiduciarni prenos je za razliko od neposestne zastave mogoč tudi kadar terjatev, ki se zavaruje sploh še ni nastala in se tako fiduciarno jamstvo ustanovi »za rezervo«. Drugače je pri neposestni zastavi, kjer morata stranki v sporazum o ustanovitvi zastavne pravice vnesti podatke o višini in zapadlosti terjatve. Posledica neakcesornosti fiduciarne lastnine je tudi to, da kadar upnik odstopa zavarovano terjatev tretji osebi, v primeru fiduciarne lastnine le ta ne preide samodejno na cesionarja. Fiduciarni upnik lahko tako premičnino preneseno v fiduciarno lastnino obdrži in jo kot jamstvo uporabi ob nastanku nove terjatve, ki jo bo odobril fiduciantu. V primeru zastavne pravice pa s cesijo zavarovane terjatve na novega upnika avtomatično preide tudi zastavna pravica, razen če se cedent in cesionar dogovorita, da se cedira le zavarovana terjatev. V slednjem primeru pa zastavna pravica, ki je akcesorna zavarovani terjatvi, prav zaradi tega preneha. Pri neakcesornem fiduciarnem prenosu se drugače kot pri zastavni pravici ne zahteva, da sta fiduciar in upnik zavarovane terjatve ista oseba. Druga pomembna razlika se pokaže, če zavarovana terjatev ob zapadlosti ni plačana. Tako fiduciar kot neposestni zastavni upnik v tem primeru od fiducianta oziroma zastavitelja zahteva izročitev predmeta, danega v zavarovanje, v neposredno posest. Pri neposestni zastavi veljajo glede realizacije kogentna določila o realizaciji zastavne pravice na premičninah. Za uresničitev fiduciarne lastnine pa se uporabijo pravila o uresničitvi zastavne pravice le kadar ni posebnega dogovora strank, sicer pa se opravi v skladu z izrecnim dogovorom strank. To pa, v primerjavi z neposestno zastavo, predstavlja možnost enostavnejše in učinkovitejše realizacije fiduciarnega zavarovanja. V kvaliteti omenjenih institutov zavarovanja praktično ni razlik. V obeh primerih se namreč zahteva notarski zapis, ki onemogoča antidatiranje in zagotavlja gotov datum. Ob primerjavi fiduciarne lastnine z registrsko neposestno zastavno pravico pa bi lahko ugotovili, da je registrska neposestna zastavna pravica vsaj za odtenek kvalitetnejša od fiduciarne lastnine. Z vpisom v register namreč registrska neposestna zastava pridobi publiciteto, ki je fiduciarna lastnina nima. S tem se prepreči oškodovanje zastavnega upnika s strani zastavitelja, saj tretji, ki mu je stvar naknadno ročno zastavljena ali mu je naknadno prenesena lastninska pravica na zastavljeni stvari, ne more biti v dobri veri, ravno iz razloga publicitete, ki jo zagotavlja register.
Keywords: fiduciarni prenos lastninske pravice, neposestna zastavna pravica, premičnina, neposestno zavarovanje, primerjava, akcesornost, realizacija, kvaliteta zavarovanja
Published in DKUM: 22.12.2014; Views: 3494; Downloads: 456
.pdf Full text (319,28 KB)

7.
MAKSIMALNA HIPOTEKA V SLOVENSKEM IN HRVAŠKEM PRAVU TER ZEMLJIŠKI DOLG V SLOVENSKEM IN NEMŠKEM PRAVU
Barbara Boštele, 2013, undergraduate thesis

Abstract: V svojem diplomskem delu sem pozornost usmerila na dve ključni stvarnopravni obliki zavarovanja plačil. Posojilodajalec pravzaprav nikdar ni zanesljivo prepričan, da mu bo znesek, dan posojilojemalcu, v celoti povrnjen. Stvarnopravni zakonik je tako s 1. 1. 2003 v slovenski pravni red vnesel dve novi, moderni obliki zavarovanja plačil oziroma terjatev. V prvi polovici diplomskega dela sem pozornost posvetila slovenski pravni ureditvi maksimalne hipoteke in zemljiškega dolga, v drugem delu pa sledi proučitev tuje pravne ureditve obeh institutov, in sicer hrvaške ureditve maksimalne hipoteke ter nemške ureditve zemljiškega dolga. Maksimalna hipoteka služi za zavarovanje terjatev, ki še niso nastale oziroma v trenutku nastanka njihova višina še ni znana. Tako posojilojemalec oziroma lastnik obremenjene nepremičnine ter posojilodajalec oziroma upnik skleneta zastavno pogodbo, s katero se stranki izrecno dogovorita, da bosta na nepremičnini ustanovili maksimalno hipoteko za zavarovanje terjatev. Formalno gledano pa maksimalna hipoteka seveda nastane z vpisom v zemljiško knjigo. Maksimalna hipoteka ima tudi to prednost, da preneha šele s prenehanjem temeljnega upniško-dolžniškega razmerja. To pomeni, da bo lahko hipotekarni upnik ne glede na to, koliko terjatev je in bo nastalo iz takega razmerja, zahteval realizacijo maksimalne hipoteke, dokler bo obstajalo temeljno upniško-dolžniško razmerje. Drug v diplomi predstavljen institut za zavarovanje terjatev je zemljiški dolg. Temeljna oziroma bistvena razlika med zemljiškim dolgom in maksimalno hipoteko je v akcesornosti. Zemljiški dolg ni, za razliko od maksimalne hipoteke, odvisen od obstoja terjatve in se tako lahko prenaša brez terjatve, lahko se ga samostojno zastavi, po poplačilu terjatve se lahko uporabi za zavarovanje novih terjatev itd. Načeloma se ga ustanovi za zavarovanje terjatev (t. i. zavarovalni zemljiški dolg), čeprav je možno ustanoviti tudi t. i. izolirani zemljiški dolg. Vsak zemljiški dolg, ki ga lastnik obremenjene nepremičnine ne ustanovi za zavarovanje terjatev, je izolirani zemljiški dolg. Zemljiški dolg je uveljavljen predvsem v nemški pravni praksi. V slovenskem pravu je še zmeraj hipoteka tista, ki se je poslužujejo posamezniki za zavarovanje terjatev pa tudi banke. V Nemčiji banke za zavarovanje terjatev uporabljajo izključno zemljiški dolg. Ob ustanovitvi zemljiškega dolga sodišče izstavi tudi zemljiško pismo, ki je vrednostni papir in v slovenskem pravnem redu predstavlja izvršilni naslov. Nemško pravo pa poleg pisemskega zemljiškega dolga pozna tudi t. i. knjižni zemljiški dolg, pri katerem pa se zahteva samo vpis v zemljiško knjigo. Ena izmed glavnih negativnih lastnosti zemljiškega dolga, ki je najverjetneje tudi vzrok za manjše zanimanje njegove uporabe za zavarovanje terjatev v Sloveniji, je nevarnost, da bo upnik, ki je imetnik zemljiškega dolga, kršil obligacijsko zavarovalno pogodbo, katere stranka je, in bo zemljiški dolg prenesel na tretjo osebo. Res pa je, da upnik v tem primeru odškodninsko odgovarja.
Keywords: maksimalna hipoteka, zastavna pogodba, notarska maksimalna hipoteka, temeljno upniško-dolžniško razmerje, zemljiški dolg, zavarovalni zemljiški dolg, izolirani zemljiški dolg, akcesornost, zemljiško pismo, izvršilni naslov, zavarovalna pogodba
Published in DKUM: 15.04.2013; Views: 4753; Downloads: 753
.pdf Full text (611,40 KB)

8.
ZEMLJIŠKI DOLG IN ZEMLJIŠKO PISMO
Viktor Voršič, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Diplomska naloga obravnava zemljiški dolg in zemljiško pismo ob dognanjih pravne znanosti naših in tujih pravnih strokovnjakov z upoštevanjem normativne ureditve tega področja v Republiki Sloveniji kjer še ni ustrezne sodne prakse, na način, da bo skozi primere prednosti in slabosti, v prihodnosti prispevala k uveljavitvi tega instrumenta stvernopravnega zavarovanja obveznosti kot prevladujoče oblike stvarnopravnega zavarovanja obveznosti predvsem na gospodarskem področju tudi pri nas, kot je to na območjih, kjer je zemljiški dolg eden izmed osnovnih in absolutno prevladujočih oblik stvarnopravnih zavarovanj, Republika Slovenija pa zaradi, zgodovinskih, gospodarskih in strateško geografskih okoliščin neposredno dolgoročno vezana na ta območja.
Keywords: zemljiški dolg, zemljiško pismo, akcesornost, neakcesornost, notarski zapis, izvršljivost, orderski vrednostni papir, vrednostni papir po odredbi, prenosljivost, indosament, rekta klavzula, predlog za vknjižbo zemljiškega dolga, predlog za izbris zemljiškega dolga.
Published in DKUM: 03.05.2010; Views: 5837; Downloads: 937
.pdf Full text (335,97 KB)

Search done in 0.18 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica