Search the digital library catalog

Abstract: V magistrskem delu z naslovom »Vedenje vzgojiteljev oz. vzgojiteljic ob agresivnem vedenju in konfliktnih situacijah, v katere so vključeni otroci s posebnimi potrebami« je predstavljena raziskava o soočanju in vedenju vzgojiteljev oz. vzgojiteljic ob pojavu agresivnega vedenja in konfliktnih situacijah z otroki s posebnimi potrebami v njihovi ustanovi. V teoretičnem delu sta opisana pojma konflikt in agresija ter vzroki za nastanek konflikta in agresivnega vedenja pri otrocih. Opredeljeni so tudi vloga vzgojiteljev oz. vzgojiteljic in njihovi odzivi na predstavljena pojma. V nadaljevanju so predstavljeni otroci s posebnimi potrebami in delo v razvojnem oddelku. V zaključku pa se osredotočimo predvsem na strategije reševanja agresivnega vedenja pri otrocih s posebnimi potrebami. Empirični del prikazuje odgovore vzgojiteljic iz rednih in razvojnih oddelkov, ki smo jih pridobili v kvalitativni raziskavi s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Vzgojiteljice so odgovarjale na vprašanja, vezana na konflikt in agresivno vedenje ter spoprijemanje s tem problemom. Pri tem smo pozornost usmerili v vzroke nastanka konflikta in strategije reševanja konflikta ter agresivnega vedenja pri otrocih s posebnimi potrebami. Ugotovili smo, da so najpogostejši vzrok konflikta igrače, saj težave nastajajo pri njihovem posojanju. Vzgojiteljice kot vzrok navedejo tudi komunikacijske omejitve otrok s posebnimi potrebami, senzorno občutljivost, socialne težave in težave pri samoregulaciji čustev. Rezultati kažejo, da vzgojiteljice uporabljajo različne strategije za obvladovanje konfliktnih situacij in posledično agresivnega vedenja pri otrocih s posebnimi potrebami. Med najpogosteje uporabljenimi strategijami so individualiziran pristop, pogovor, uporaba različnih socialnih iger, pozitivno ojačevanje in »trening« doslednosti pri postavljanju pravil ter mej. Glede na ugotovitve sta za uspešno obravnavo konfliktov pri otrocih s posebnimi potrebami ključna razumevanje specifičnih vzrokov in individualen pristop k vsakemu otroku, saj se lahko njegove potrebe in izzivi razlikujejo. Pomembna je tudi prilagojena uporaba strategij, ki lahko pozitivno vplivajo na razvoj pozitivnih odnosov in varnega okolja za vse otroke v skupini.
Keywords: otroci s posebnimi potrebami, konfliktne situacije, agresivno vedenje, agresija, reševanje konfliktov
Published in DKUM: 16.04.2024; Views: 320; Downloads: 77
Full text (739,33 KB)

Abstract: Izhodišča in namen raziskave: Večina smernic za obvladovanje agresivnega vedenja pri akutnih psihiatričnih pacientih opisuje uporabo deeskalacije kot metodo prve izbire, vendar so dokazi o njeni učinkovitosti nedosledni. Namen raziskave je bil oceniti učinek verbalne in neverbalne deeskalacije na pojavnost in resnost agresije ter uporabo fizičnih omejitev v akutnih psihiatričnih oddelkih. Metode: Izvedena je bila multicentrična randomizirana kontrolirana raziskava, ki je potekala v dveh fazah: izhodiščna faza je trajala pet zaporednih mesecev leta 2018, interventna faza pa enakih pet zaporednih mesecev leta 2019. Pred interventno fazo raziskave smo izvedli randomizacijo psihiatričnih bolnišnic v eksperimentalno in kontrolno skupino ter izobraževanje iz deeskalacije, namenjeno osebju v oddelkih eksperimentalne skupine. V izhodiščnem in interventnem obdobju raziskave smo ocenili incidenco in resnost agresivnega vedenja ter incidenco in trajanje epizod fizičnih omejitev. Rezultati: V izhodiščnem obdobju raziskave ni bilo statistično značilnih razlik v incidenci agresivnega vedenja in fizičnih omejitev med eksperimentalno in kontrolno skupino. Incidence agresivnih dogodkov, hudih agresivnih dogodkov in epizod fizičnih omejitev, izračunane na 100 hospitalnih dni, so se po učenju deeskalacije statistično značilno zmanjšale. Incidenčna stopnja za agresivni dogodek je bila v eksperimentalni skupini v interventnem obdobju raziskave 73 % manjša v primerjavi s kontrolo skupino (IRR = 0.268, 95 % IZ [0.221; 0.342]), incidenčna stopnja za hudi agresivni dogodek pa 86 % manjša (IRR = 0.142, 95 % IZ [0.107; 0.189]). Incidenčna stopnja epizod PVU, uvedenih zaradi agresivnega vedenja, se je v eksperimentalni skupini zmanjšala na 30 % incidenčne stopnje kontrolne skupine (IRR = 0.304, 95 % IZ [0.238; 0.386]), incidenčna stopnja epizod PVU, uvedenih iz drugih vzrokov, pa se ni zmanjšala. V eksperimentalni skupini se je statistično značilno zmanjšala tudi resnost agresivnih incidentov (p < 0.001), medtem ko se povprečno trajanje epizod fizične omejitve ni zmanjšalo. Zaključek: Rezultati raziskave kažejo, da je deeskalacija učinkovita pri zmanjševanju pojavnosti in resnosti agresije ter uporabe fizičnih omejitev.
Keywords: agresija, posebni varovalni ukrepi, omejitev s pasovi, deeskalacija, akutni psihiatrični oddelek
Published in DKUM: 11.05.2023; Views: 706; Downloads: 114
Full text (3,02 MB)

Abstract: Uvod: Demenca je eden izmed javnozdravstvenih in socialnih problemov današnje družbe. Simptomi demence so pogosto povezani z agresijo in agitacijo, zato želimo predstaviti nefarmakološke pristope v obravnavi oseb z demenco. Raziskovalne metode: Izveden je bil pregled strokovne in znanstvene literature. Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah: PubMed, ScienceDirect, SAGE in COBISS na osnovi vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Potek iskanja je prikazan s pomočjo PRISMA diagrama. Podatke smo analizirali po metodi vsebinske analize. Rezultati: Analizirali smo 10 raziskovalnih člankov. Oblikovali smo dve vsebinski kategoriji: Vrste nefarmakoloških pristopov in Ovire za uporabo nefarmakoloških pristopov. Avtorji raziskav poudarjajo učinkovitost in uporabnost nefarmakoloških pristopov, kot so glasbena terapija, terapevtski dotik, barvna terapija, terapija z lutko, fizioterapija, fizične aktivnosti, spominska terapija, obenem pa opozarjajo na premajhno uporabo, ki je posledica pomanjkanja znanja ter preobremenjenosti medicinskih sester. Razprava in sklep: Nefarmakološki pristopi veljajo za učinkovit pristop v obravnavi agresivnih oseb, obolelih za demenco. Dokazano je, da vplivajo na zmanjšanje agresije, agitacije in depresije. Velika prednost nefarmakoloških pristopov v obravnavi oseb z demenco sta varnost in v cenovna dostopnost.
Keywords: pristopi, demenca, agresija
Published in DKUM: 30.11.2021; Views: 1080; Downloads: 181
Full text (739,01 KB)

Abstract: Izhodišče: Nasilje v zdravstveno socialnih organizacijah je zelo pereč problem tako v Sloveniji kot tudi po svetu. Zaposleni v teh organizacijah se srečujejo z različnimi vrstami nasilja. Za obvladovanje tega problema potrebujejo specifična znanja in deeskalacijske tehnike, prav tako pa tudi zdravstveno socialne organizacije potrebujejo implementiran management preprečevanja in obvladovanja nasilja. S takšnim managementom dobijo zaposleni informacije, znanja in podporo in tako v primeru nasilja lahko reagirajo na etično terapevtski, odgovoren in human način. Namen: V magistrskem delu smo želeli ugotoviti, ali so zaposleni v zdravstveno socialnih organizacijah seznanjeni z deskalacijskimi metodami pri obvladovanju in preprečevanju nasilnega vedenja. Zanimalo nas je tudi, ali so glede na lastno presojo dovolj strokovno usposobljeni za obvladovanje te pereče problematike. V zaključnem delu smo primerjali dve zdravstveno socialni ustanovi. zdravstveno socialni zavod v Sloveniji in zdravstveno socialni zavod v Avstriji. Raziskovalna metodologija: V raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo dela z zbiranjem, kritično presojo in analizo domače in tuje literature. Raziskovalna metoda zaključnega dela temelji na kvantitativni metodologiji, tehnika zbiranja podatkov pa je anketa - standardiziran vprašalnik POPAS (Perceptions of Prevalence Of Aggression Scale). Rezultati: Primerjali smo zdravstveno socialno organizacijo (ZSO)v Sloveniji z ZSO v Avstriji. Zaposleni v Sloveniji so doživeli največ pasivnega nasilnega vedenja, najmanj je bilo samomorov in spolnih napadov/posilstev. Zaposleni v Avstriji so najpogosteje doživeli občasno manipulativno nasilno vedenje, najmanj pa, tako kot zaposleni v Sloveniji, samomorov in spolnih napadov/posilstev. Da so dovolj seznanjeni z deeskalacijskimi tehnikami meni 55,3 % zaposlenih v ZSO v Sloveniji in 55,4 % zaposlenih v ZSO v Avstriji. Si pa zaposleni v ZSO Avstrije v prihodnje želijo več usposabljanj s področja obvladovanja nasilja. Zaposleni v obeh ZSO so mnenja, 80,4 % v ZSO v Sloveniji in 73,5 % v ZSO v Avstriji, da je varnost zaposlenih ena izmed poglavitnih nalog. Diskusija in zaključek: Nasilje v ZSO je prisotno, organizacije ga morajo prepoznati in implementirati management preprečevanja in obvladovanja nasilja. S takšnim managementom potrjujejo ničelno toleranco nasilja in podpirajo zaposlene, da se v primeru doživetega nasilja lahko profesionalno odzovejo.
Keywords: agresija, ničelna toleranca, zdravstvena nega, preventiva, znanje, deeskalacija.
Published in DKUM: 17.12.2019; Views: 1286; Downloads: 255
Full text (1,46 MB)

Abstract: Cilj raziskave je bil ugotoviti vpliv zgodnje socializacije pujskov iz različnih gnezd na stopnjo agresije v poodstavitvenem obdobju. V času laktacije so bili pujski razdeljeni v dve skupini: S − skupinska reja (možnost prehajanja med boksi) in I − individualna reja (klasičen porodni boks). Poskus je potekal v 4 ponovitvah, v raziskovalnem hlevu za prašičerejo (FKBV), od februarja 2017 do maja 2018. V proučevanje je bilo vključenih skupno 143 pujskov. Na dan odstavitve so bili pujski stehtani, označeni ter odstavljeni v drugi boks. Opazovanje obnašanja pujskov je bilo opravljeno preko videoposnetkov. Proučevanih je bilo osem različnih oblik interakcij (prerivanje, grizenje repa, grizenje glave/ušes, grizenje po telesu, »pasji ugriz« in naskakovanje). Te smo analizirali med 1. in 8. dnem po odstavitvi v času med 7. in 15. uro. Rezultati so pokazali, da je največ agresivnih interakcij med osebki nasprotnih spolov (51 %), najmanj pa med osebki ženskega spola (17 %). Pujski, udeleženi v agresivnih interakcijah, so imeli minimalne razlike v starosti (63 % − razlika v starosti 0) ter v telesni masi (64 % − največ 2 kg razlike). V 74 % agresivnih interakcij se je posamezen par pojavil le enkrat v opazovanem obdobju. V skupini I je bil pujsek udeležen v 3,7 v skupini S le v 1,9 bojih. V skupini S je bila stopnja agresije značilno (p = 0,001) nižja 0,038 v primerjavi z I skupino 0,072. Skupinski sistem reje, ki omogoča zgodnjo socializacijo pujskov v času laktacije, ima pozitiven vpliv na zmanjšanje agresivnega obnašanja pujskov po tvorjenju novih skupin v poodstavitvenem obdobju.
Keywords: pujski / skupinska reja / odstavitev / pozitiven vpliv / poodstavitvena agresija
Published in DKUM: 18.10.2019; Views: 1378; Downloads: 126
Full text (599,60 KB)