| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 7 / 7
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Nepoštene poslovne prakse: analiza primerov sodne prakse zavajajočih dejanj
Nika Florjanc, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Diplomska naloga obravnava zavajajoče nepoštene poslovne prakse, ki se jih poslužujejo trgovci v razmerju do potrošnikov in so urejene v DNPP, ki je bila prenesena v slovenski ZVPNPP. V zvezi s tem pojasni nomotehnično strukturo DNPP ter njeno področje uporabe. Preučuje veliko generalno klavzulo, ki vsebuje splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, mali generalni klavzuli, ki vsebujeta prepoved zavajajočih poslovnih praks, in črno listo prepovedi poslovnih praks, ki je vsebovana v Prilogi I k DNPP, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. Pri tem naloga zlasti izpostavlja analizo zavajajočih dejanj v DNPP in ZVPNPP ter analizo sodne prakse zavajajočih dejanj. Z analizo primerov Sodišča Evropske unije zavajajočih dejanj preučuje, kako to skozi prakso zagotavlja visoko stopnjo varstva potrošnikov. Sodišče to dosega s pomočjo široke razlage določenih pojmov in v zvezi s tem upošteva široko stvarno področje DNPP ter s pojasnitvijo pojmov, kar posledično potrošniku lajša prepoznanje nepoštenih poslovnih praks. Evropska parlament in Svet sta se ob sprejemu DNPP odločila za maksimalno haromonizacijo s strani držav članic EU. Obravnavan je tudi vpliv takšne harmonizacije DNPP na povečanje zaupanja potrošnikov in trgovcev v čezmejno poslovanje. V nalogi je narejena tudi analiza sodnih primerov v zvezi z maksimalno harmonizacijo DNPP in zavajajočimi dejanji. Na podlagi le-teh naloga ugotavlja, da Sodišče Evropske unije državam članicam prepoveduje nacionalne določbe, ki vsebujejo strožje omejevalne ukrepe, kot jih ureja DNPP. Kar zadeva primere v zvezi z zavajajočimi dejanji, ugotavlja, da je pomembno ločevanje le-teh od zavajajočih opustitev in velike generalne klavzule, upoštevanje seznama črne liste prepovedi ter izvajanje testa poštenosti, po katerem se umesti ravnanje bodisi med poslovne prakse, naštete na črni listi prepovedi, bodisi med majhni generalni klavzuli ali med veliko generalno klavzulo.
Keywords: nepoštene poslovne prakse, Direktiva o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, zavajajoča dejanja, zavajajoče opustitve, povprečen potrošnik, črna lista prepovedi
Published: 22.11.2018; Views: 911; Downloads: 181
.pdf Full text (316,96 KB)

2.
Pravice kupca v primeru nakupa blaga s stvarno napako po določbah OZ, ZVPot in Dunajski konvenciji
Simon Popič, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Vsaka država ima svojo nacionalno pravno ureditev, ki omogoča kupcem uveljavljanje pravic v primerih, ko pride s prodajalci do konfliktov zaradi napak, ki jih ima kupljeno blago (lahko tudi storitev). Kupec ima v primeru, da na kupljenem blagu najde stvarno napako, pravico zahtevati, da mu prodajalec blago pregleda in popravi ali zamenja. Zelo pomembno je, da je kupcu znano, po kateri zakonodajni določbi ima največ pravic in katera ga ščiti. O napaki na blagu mora kupec prodajalca obvestiti v določenem času, ki se po določbah različnih pravnih virov razlikuje, sicer s pretekom roka izgubi svojo pravico. Kupci so lahko fizične ali pravne osebe, ki imajo različne lastnosti, značaj in potrebe. Izdelki in koristi, ki jih daje izdelek ali storitev kupcu, se od kupca do kupca razlikujejo. Slovenija ima domačo in mednarodno pravno ureditev, ki sta v nekaterih ureditvah podobni, spet v drugih pa se razlikujeta. Kupci, ki so fizične osebe ali tako imenovani potrošniki (drugi odstavek 1. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), lahko svoje pravice uveljavljajo po določbi ZVPot, medtem ko lahko kupec, ki je pravna oseba, uveljavlja svoje pravice iz naslova stvarnih napak po Obligacijskem zakoniku. V slovenski sodni praksi se je Dunajska konvencija v obdobju zadnjih pet let (2012-2017) uporabila štirinajstkrat.
Keywords: pravice kupca, prodajna pogodba, stvarna napaka, Obligacijski zakonik, Zakon o varstvu potrošnikov, Dunajska konvencija
Published: 07.11.2017; Views: 1066; Downloads: 169
.pdf Full text (441,13 KB)

3.
INSTITUT GARANCIJE ZA BREZHIBNO DELOVANJE STVARI V SODNI PRAKSI
Primož Mirkac, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo obravnava institut garancije za brezhibno delovanje stvari pri čemer se osredotoča na uveljavljanje garancijskih zahtevkov v sodni praksi. Institut garancije kupcu omogoča, da se v primeru okvare stvari znotraj garancijskega roka obrne na proizvajalca ali prodajalca, ki mora napako odpraviti oz. stvar zamenjati z novo, v kolikor to ni mogoče pa lahko alternativno uveljavlja ali znižanje kupnine ali odstop od pogodbe, pri čemer zaradi zakonsko določenega vrstnega reda kupec ne more prosto izbirati med zahtevki. Analiza sodne prakse pokaže, da je uspešnost uveljavljanja garancijskih zahtevkov odvisna od narave napake, saj sodišče presoja predvsem vpliv napake na funkcionalnost celotne stvari ter negativne posledice, ki bi lahko nastale na sami stvari zaradi nadaljnje uporabe. Pri tem je pomembno, da napaka oz. okvara stvari izhaja iz lastnosti stvari same, saj kupec, čigar stvar se je pokvarila zaradi napačne uporabe ali vzdrževanja ni upravičen do garancijskega zahtevka. Kot pomembno pri uspešnosti uveljavljanja zahtevkov iz garancije se izkaže tudi kupčevo pravočasno (torej v garancijskem roku) in primerno grajanje, ki se v smislu dokazovanja izkaže predvsem v pisni obliki. V okviru prostovoljne garancije na kvaliteto stvari pa je uspešnost uveljavljanja zahtevka iz garancije v precejšnji meri odvisna od garancijskih zagotovil garanta, ki lahko prostovoljno razširi jamstvo tudi za manjše napake, s čimer upravičencu nudi širše jamstvo. Garancijski upravičenec ima sodno varstvo tudi v primeru stečaja garanta, kjer se njegov garancijski zahtevek po samem zakonu pretvori v denarno terjatev, v stečajnem postopku se poplača sočasno in sorazmerno z ostalimi navadnimi upniki.
Keywords: Garancija za brezhibno delovanje stvari, obvezna garancija, prostovoljna garancija, napaka, garancijski zahtevek, garancija kvalitete, stečaj, Obligacijski zakonik, Zakon o varstvu potrošnikov
Published: 23.09.2016; Views: 1234; Downloads: 135
.pdf Full text (334,87 KB)

4.
Garancija za brezhibno delovanje stvari - primerjava pravil OZ in ZVPot
Urška Turk, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Garancija za brezhibno delovanje stvari je institut, ki predstavlja kupcu jamstvo, da bo stvar v garancijskem roku brezhibno delovala. V slovenski zakonodaji jo urejata Obligacijski zakonik in Zakon o varstvu potrošnikov. Glavni namen mojega diplomskega dela je primerjava pravil obeh zakonov na področju navedenega instituta. Iz ureditve OZ izhaja, da ta ureja prostovoljno garancijo, ZVPot pa v večini določb v poglavju o garanciji ureja obvezno garancijo, razen prvih štirih členov, ki veljajo za obe vrsti. Vendar pa pravila OZ dopolnjujejo ZVPot, glede tistih vprašanj, ki v slednjem niso urejena - tudi v primeru obvezne garancije. Če pride v garancijskem roku do okvare stvari, lahko kupec na podlagi obeh zakonov uveljavlja enake zahtevke. To so: zahtevek za popravilo, zahtevek za zamenjavo, odstop od pogodbe, znižanje kupnine. Z vidika kupca je relevantno, da jih uveljavlja v skladu z določeno hierarhijo, ki jo poznata oba zakona. Poleg navedenih zahtevkov pa lahko uveljavlja tudi odškodnino. Med zakonoma obstajajo razlike glede ureditve rokov, ki jih mora kupec poznati za uspešno uveljavljanje pravic iz naslova garancije. ZVPot določa minimalno dolžino garancijskega roka, medtem ko je OZ ne predpisuje. Razlika je tudi v ureditvi roka za odpravo napake, ki se ga mora držati garant, saj ga ZVPot v nasprotju z OZ konkretizira. Tudi dolžina roka za sodno uveljavljanje pravic se razlikuje - ZVPot namreč določa daljšega kot OZ.
Keywords: garancija za brezhibno delovanje stvari, Obligacijski zakonik, Zakon o varstvu potrošnikov, kupec, zahtevek, rok
Published: 16.05.2016; Views: 2136; Downloads: 319
.pdf Full text (483,28 KB)

5.
OBJEKTIVNA ODGOVORNOST IN MEDICINSKI PRIPOMOČKI
Mitja Marn, 2011, undergraduate thesis

Abstract: S hitrim razvojem znanosti se je pojavila možnost nadomestitve nekaterih človekovih organov z umetnimi izdelki. Najbolj se vsem nadomestkom in naprednim tehnologijam približa pojem medicinski pripomoček. Ker gre pri tovrstni industriji za trgovino globalnih razsežnosti, so se pojavile organizacije, ki poskušajo poenotiti termine. Namen organizacij je pospešitev globalno-tržne komunikacije, z možnostjo izmenjave povratnih informacij o delovanju izdelka. Medicinski pripomoček je, kot vsaka druga naprava, podvržen možnosti nastanka napak in okvar. Izdelek, vsajen v človekovo telo, v primeru okvare lahko povzroči smrt ali težjo telesno poškodbo. Javna agencija za medicinske pripomočke na teritoriju Slovenije izdaja potrdila o skladnosti izdelka s standardi in s tem potrjuje kakovost in varnost izdelka. Življenjski cikel medicinskega pripomočka vključuje številne faze, od načrtovanja izdelka do poročanja o njegovi uporabi. Zaradi številnih subjektov, ki sodelujejo v ciklu izdelka, se delo osredotoča na razmerja med proizvajalcem in pacientom, pri čemer se mestoma vključuje tudi prispevek zdravstvene stroke, zaradi neposrednega stika zdravnika z bolnikom. Zaradi specifičnosti problematike ter terminov, so bili sprejeti številni specialni predpisi, ki so večinoma povezani z obstoječimi splošnimi pravili. V diplomi so podrobneje obdelani pojmi: proizvajalec, potrošnik, pacient, stvar in napaka. Posebej poglobljeno je obdelana problematika odškodninske odgovornosti za škodo po izdelku. Tu se pojavi problem razmejitve med pravili Direktive 85/374 EEC, implementirane z Zakonom o varstvu potrošnikov in pravili Zakona o obligacijskih razmerjih. Slednji uvaja domnevo vzročne zveze med nevarnim izdelkom ter nastalo škodo. Oškodovanec bo moral dokazati samo napako in škodo. Na drugi strani Zakon o varstvu potrošnikov uvaja sistem, po katerem bo potrošnik oz. oškodovanec tisti, ki bo imel dokazno breme. Sodišče bo moral prepričati, da izdelek ni zadostil standardu pričakovane varnosti, ki jo potrošnik legitimno pričakuje. Na koncu so predstavljeni še razlogi razbremenitve objektivne odgovornosti, kot jih določata omenjena predpisa, s poudarkom na določbi Zakona o varstvu potrošnikov, v skladu s katero se proizvajalec razbremeni odgovornosti za škodo, če dokaže, da razvoj znanosti v trenutku, ko je bil izdelek dan na trg, še ni bil na nivoju, ki bi omogočal ugotovitev možnosti nastanka škode. Iz pravila izhaja, da je potrošnik stranka, ki trpi škodo zaradi razvojnega rizika. V delu so analizirani interesi subjektov, udeleženih v življenjskem ciklu medicinskega pripomočka. Prikazane so obstoječe rešitve, razporeditve rizikov nastanka škode, ki naj bi najbolj ugodno vplivale na razvoj celotne dejavnosti. Ključen problem ostaja premajhno število rešenih primerov, ki bi obsegali obravnavano tematiko.
Keywords: Razvojni riziko, interes, odgovornost za škodo po produktu, pacient, potrošnik, proizvajalec, napaka, medicinski pripomoček, nevarna stvar, Zakon o varstvu potrošnikov.
Published: 13.07.2011; Views: 3459; Downloads: 309
.pdf Full text (1,34 MB)

6.
VARSTVO POTROŠNIKOV IZ NASLOVA GARANCIJE ZA BREZHIBNO DELOVANJE STVARI: PREGLED PRAVNE UREDITVE S SODNO PRAKSO
Primož Matela, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Cilj potrošnikovega tržnega nastopanja je v pridobitvi določenega blaga, določene kakovosti in za določeno ceno, pravo pa naj zagotovi, da bo potrošnik to blago prejel v takšni kvaliteti in s takšnimi lastnostmi, da ne bo po nepotrebnem trpela njegova kakovost in varnost. Garancija za brezhibno delovanje stvari zagotavlja potrošniku, da bo stvar v garancijskem roku delovala brezhibno. Ker je garancija predvsem rezultat industrijske revolucije in ne izčrpne zgodovine kot npr. jamčevanje za stvarne napake, je potrošnikovo pomanjkljivo poznavanje pravic pogosto razlog za izkoriščanje in posledično za (ne)potrebne pravne spore in konfliktne situacije. Nesprejemljivo pa je, da bi pravno varstvo podleglo nepoznavanju, napačni interpretaciji ali celo zavajanju s strani njegovega primarnega nosilca – države. Prav zaradi navedenega je bil nesprejem novele ZVPot-E z vidika zagotavljanja popoln(ejš)ega pravnega varstva nujna in logična posledica napačnega razumevanja osnovnih pravil in načel, na katerih temelji evropsko pravo in njegovo varstvo potrošnikov.
Keywords: varsto potrošnikov, garancija za brezhibno delovanje stvari, obvezna garancija, prostovoljna garancija, zakon o varstvu potrošnikov, novela ZVPot-E, direktiva 44
Published: 22.04.2011; Views: 3462; Downloads: 686
.pdf Full text (1,38 MB)

7.
VPLIV RECESIJE NA OBNAŠANJE POTROŠNIKA - TURISTA
Lučka Čebular, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Turizem je v Sloveniji dobil intenzivnejši zagon šele po dokončanju železniške proge Dunaj — Trst (l. 1857). Pri tem velja predvsem omeniti Bled, Rogaško Slatino, Portorož, Radence, Dobrno in druge, ki pa so še sedaj poznane turistične destinacije. Zakonodaja, ki pri nas zajema turistično področje je Zakon o varstvu potrošnikov, ki kot krovni zakon ureja področje potrošnikov tudi na splošno. 57. člen Zakona o varstvu potrošnikov se nanaša na pogodbe o turističnih aranžmajih. Ureja pravice potrošnikov in potrošnic pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo. Pomemben je tudi Obligacijski zakonik, ki ureja naslednje pogodbe turističnega področja. Te so; Pogodba o organiziranju potovanja, Posredniško pogodbo o zavarovanju, Pogodba o najetju gostinskih zmogljivost (Altomajska pogodba). Zadnja leta je začela recesija vplivati tudi na turistično industrijo in posledično na obnašanje potrošnika - turista. Negativni vplivi recesije so se začeli kazati že v drugi polovici leta 2008. Mednarodni turizem je v letu 2009 upadel za med 4 in 6 %, Evropski pa za med 6 in 8 %. Statistični podatki pa kažejo, da je recesija v tem obdobju zares vplivala na obnašanje potrošnika — turista. Tako je na Hrvaškem je od januarja do maja 2009 počitnikovalo devet odstotkov manj turistov kot v istem obdobju lani. V Sloveniji je v prvih šestih mesecih letošnjega leta v vseh turističnih nastanitvenih objektih zabeleženih za sedem odstotkov manj skupnih prihodov turistov in pet odstotkov manj prenočitev kot v istem obdobju lani. Kljub upadu obiska pa so pri nas v zdraviliških krajih zabeležili porast nočitev gostov. Tako so tudi v Rogaški Slatini, Termah 3000, zabeležili večji odstotek gostov kot leto prej. Število turistov pri nas, ki so šli na turistična potovanja v prvih osmih mesecih je manjše oz. enako v primerjavi z istim obdobjem v letu 2008, število turističnih potovanj ter število zasebnih potovanj pa se je v tej primerjavi povečalo.
Keywords: turizem, Zakon o varstvu potrošnikov, Obligacijski zakonik, recesija, obnašanje potrošnika – turista, mednarodni turizem, turistična potovanja, zasebna potovanja
Published: 14.12.2009; Views: 3129; Downloads: 353
.pdf Full text (520,94 KB)

Search done in 0.22 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica