Search the digital library catalog

Abstract: Vsebina lastninske pravice je opredeljena v 37. členu Stvarnopravnega zakonika in vsebuje pravno možnost njenega imetnika, da na določen način ravna (facultas agendi). Njeno vsebino določajo njena upravičenja, in sicer upravičenje uporabe ter uživanja stvari (ius utendi et fruendi), upravičenje do posesti stvari (ius possidendi) ter razpolagalno upravičenje (ius abutendi). Poleg tega vsebuje tudi pravovarstveni zahtevek, kar pomeni, da lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice, za kar mu pravo nudi različna pravna sredstva. Skladno s 67. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora zakon določiti način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, in z 69. členom URS, ki vsebuje pravilo, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon, drugi odstavek 37. člena SPZ vsebuje določbo, da lahko omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja določi le zakon. To zagotavlja ustavnopravno varstvo lastninske pravice pred samovoljnimi posegi države, samoupravnih lokalnih skupnosti ter ostalih nosilcev javne oblasti. Pravno varstvo lastnika, prav tako pa tudi bonitarnega lastnika je zagotovljeno z lastninsko tožbo (rei vindicatio), publicijansko tožbo (actio Publiciana) ter z negatorno oziroma prepovedno tožbo (actio negatoria). Prvega junija 2018 je stopil v veljavo nov Zakon o urejanju prostora, ki ureja razlastitev na malo drugačen način, kot jo je urejal predhodnik. V ZUreP-2 se selita pravni režim grajenega javnega dobra, ki je bil prej urejen v Zakonu o graditvi objektov, ter potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki je bilo prej urejeno v Zakonu o prostorskem načrtovanju. Novi zakon dograjuje pravni režim zakonite predkupne pravice občine na poselitvenih območjih, ki se širi na državo, kot na predkupno upravičenko in na območja drugih vrst nepremičnin. V lastninsko pravico posega več javnopravnih predpisov, pri čemer gre zlasti za varovanje javnega interesa. Pri tem je najtežji poseg v lastninsko pravico kot temeljno človekovo pravico zagotovo razlastitev. Da je ta dopustna, mora biti nedvomno izpolnjenih več pogojev, med katerimi je na prvem mestu nesporno ugotovljen javni interes. O dejanskih razlastitvah govorimo, ko je lastniku zaradi urejanja statusa javnih cest dejansko odvzeta posest in s tem onemogočena uporaba nepremičnine, še preden je bilo pravnomočno odločeno o razlastitvi. Sodna praksa je izoblikovala številna stališča, ki so na voljo prizadetemu lastniku nepremičnine. V takšnih primerih ni mogoče izključiti stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika.
Keywords: lastninska pravica, pravno varstvo, nepremičnina, Zakon o urejanju prostora, ustavnopravne omejitve, javna korist, javno dobro, javna infrastruktura, dejanska razlastitev
Published in DKUM: 15.10.2018; Views: 2083; Downloads: 385
Full text (2,34 MB)

Abstract: Služnosti predstavljajo klasičen institut stvarnega prava, ki pravnemu subjektu zagotavljajo določeno oblastvenost na stvari, ki je dejansko v lastništvu drugega subjekta. Lastnika stvari omejuje, zaradi česar služnost ne more obstajati na lastni stvari. Oblast nad stvarjo se v primeru služnostne pravice dejansko deli med lastnika stvari in služnostnega upravičenca. Služnosti delimo na dve osnovni kategoriji in sicer na osebne in stvarne služnosti, za obe pojavni obliki pa je bistveno to, da služnostni upravičenec lahko v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo in v tem obsegu lastnika stvari izključuje od izvrševanja njegovega lastniškega upravičenja. Pravni institut služnosti se je pojavljal že daleč nazaj v zgodovini prava, do danes pa je dosegel že izredno visoko stopnjo razvoja. Pojem služnosti kot tak se skozi zgodovino do danes ni spreminjal, spreminjale pa so se njegove pojavne oblike, in sicer kot posledica razvoja družbenih odnosov, ki so ves čas vzpodbujali prilagajanje služnosti trenutnim razmeram. Posledično so novejše pravne ureditve instituta prinesle le njegovo bolj sistematično in natančnejšo ureditev. V svojem diplomskem delu sem na začetku osvetlil sam pravni pojem instituta služnosti ter vire, ki ta institut urejajo. Osrednji del naloge je namenjen orisu splošnih značilnosti in načel, značilnih za ta institut, ter sistematičnemu prikazu obeh osnovnih vrst služnosti, z opredelitvijo pojmov, značilnosti, vrst in podvrst, razlikovanj ter stičnih točk obeh vrst služnosti. Zaključek svoje diplomske naloge pa sem posvetil posebnemu delu služnosti, t.i. nepravim služnostim, s poudarkom na služnostih v javno korist.
Keywords: osebne služnosti, stvarne služnosti, Stvarnopravni zakonik, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist, Zakon o urejanju prostora
Published in DKUM: 22.08.2013; Views: 2865; Downloads: 783
Full text (575,75 KB)

Abstract: Neprave stvarne služnosti so novost našega stvarnega prava, urejene v 226. členu Stvarnopravnega zakonika, ki jih opredeljuje kot služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, vendar se ustanovijo v korist določene osebe. Združujejo elemente tako stvarnih kot tudi osebnih služnosti. Subjekt upravičenja, je bodisi pravna ali fizična oseba. V primeru slednje je možna širša možnost uporabe nepravih stvarnih služnosti. Poseben primer nepravih stvarnih služnosti, so služnosti v javno korist, ki imajo izredno velik pomen na področju javnega prava. Zaradi potreb gradnje omrežij javne gospodarske infrastrukture, so pomemben faktor pri omejitvi lastninske pravice, bodisi na sporazumni ali na prisilni podlagi. V zvezi s služnostmi v javno korist je posebej pomembno vprašanja prenosa teh služnosti, saj v primeru spremembe upravljavca določenega infrastrukturnega omrežja, po veljavni splošni ureditvi v SPZ, služnost ugasne in jo je potrebno ustanoviti na novo. Tudi če ne gre za spremembo upravljavca služnost v skladu z določili o osebnih služnostih, ugasne po tridesetih letih, medtem ko so infrastrukturna omrežja dolgoročne narave in trajajo tudi več kot petdeset let. Ti problemi privedejo do stroškovnega bremena, zamudnega dela in predvsem nepotrebnih zapletov. Zato je treba to področje na novo celostno urediti z bolj natančnimi določbami v splošnih, kakor tudi v posebnih predpisih. V tej smeri sta šla že Zakon o elektronskih komunikacijah ter Energetski zakon, vendar te novitete še zdaleč niso dovolj. Potrebna je nova celostna ureditev v enotnem zakonu,saj bi to omogočilo najlažjo uporabo določil o nepravih stvarnih služnostih.Omejitev lastninske pravice v javno korist je ob upoštevanju načel mednarodnega prava možna le v določenih primerih ob izpolnjevanju določenih pogojev. Opravičilo omejitve je javni interes, ki mora biti izkazan, vendar pa se lahko omeji pravico le v obsegu, ki je potrebna za dosego javnega interesa. Gre za minimalni možen poseg, večji obseg posega predstavlja kršitev veljavnega prava in tudi možnost varstva po veljavnem pravu. Služnosti v javno korist so na splošno urejene v Zakonu o urejanju prostora ter še posebej v drugih posebnih predpisih, ki urejajo posamezno vrsto infrastrukture.
Keywords: Omejitve lastninske pravice, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist, osebne služnosti, Stvarnopravni zakonik, prenos služnosti, prenehanje služnosti v javno korist, Zakon o urejanju prostora, vpisovanje nepravih stvarnih služnosti v zemljiško knjigo.
Published in DKUM: 22.11.2011; Views: 12373; Downloads: 1143
Full text (527,17 KB)