Search the digital library catalog

Abstract: Družinsko nasilje je ena izmed najstarejših pojavnih oblik nasilja in pomeni grobo kršitev človekovih pravic ter človekovega dostojanstva. Čeravno se o tej problematiki v zadnjih desetletjih intenzivno ozavešča družbo, je primerov družinskega nasilja na vsakodnevni bazi še vedno preveč. Pomemben premik v smeri preprečevanja nasilja v družini zagotovo pomeni sprejetje Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) v letu 2008. Temeljni namen izvajanja določb tega zakona je predvsem v zagotavljanju učinkovitejše pomoči žrtvam v primerih nasilja, zaščiti žrtve nasilja, prizadevanju za spremembo vedenja povzročitelja nasilja in s preventivnimi ukrepi zmanjšati pojavnost družinskega nasilja. S sprejetjem ZPND sta se država kot tudi družba začeli zavedati resnosti obstoja ter množičnosti družinskega nasilja. Zavedati se je potrebno, da pri družinskem nasilju velja ničelna toleranca, zato se mora slednje preprečevati z različnimi mehanizmi, če pa že pride do nasilnega incidenta, mora država storiti vse, kar je v njeni moči, da čim bolj omili nastale posledice. Sredstvo, ki v trenutku zaustavi družinsko nasilje, je izrek ukrepa prepovedi približevanja, ki ga najpogosteje izreka policija, skladno z Zakonom o nalogah in policijskih pooblastilih (ZNPPol). Povzročitelj nasilja mora ob izreku prepovedi približevanja nemudoma prenehati s svojimi ravnanji, s tem pa ukrep izpolni svoj glavni cilj ‒ žrtvi zagotovi varnost. Z izrečenim ukrepom se žrtvi in povzročitelju nasilja sporoča, da je nasilje zavržno in nedopustno ravnanje, s tem pa se na družbo prenese daljnosežno sporočilo. V tem delu, torej takojšno nudenje zaščite žrtvi nasilja, je ukrep prepovedi približevanja učinkovit in zadosten, saj se s samim izrekom nasilna dejanja promptno prekinejo. Nekoliko več dvomov o sami učinkovitosti prepovedi približevanja v praksi pa se pojavi v zvezi s spoštovanjem izrečene prepovedi približevanja s strani povzročitelja nasilja. Obstajajo namreč številni vzroki, vsled katerih se prepoved približevanja s strani storilcev nasilja ne spoštuje v takšni meri, kot bi bilo zaželeno. Vendar v zvezi z zadevno problematiko neupoštevanja izrečene prepovedi približevanja obstajajo marsikateri predlogi, s katerimi je mogoče izboljšati efektivnost ukrepa prepovedi približevanja na način, da se bo ta spoštoval bolj, kot kažejo dosedanje prakse. Na tem mestu se izpostavlja predlog, ki je zares vreden omembe, in sicer bolj intenzivno ter obvezno vključevanje storilcev nasilja v programe dela, kjer imajo ključno vlogo nudenja pomoči storilcem nasilja, pristojne institucije na področju družinskega nasilja. Poleg pomembnosti slednjih pa je še vedno poglavitnega pomena, da se družbo čim bolj osvešča o družinskem nasilju, saj se moramo vsi ljudje zavedati, da družinsko nasilje ni tabu tema, marveč tema, o kateri se je treba pogovarjati in iskati ustrezne rešitve s katerimi se bo zmanjšala številčnost tega deviantnega pojava. Kot družba nosimo vsi odgovornost, da žrtvam nasilja ponudimo roko, jim prisluhnemo, verjamemo ter jim pomagamo.
Keywords: Družinsko nasilje, Zakon o preprečevanju družinskega nasilja (ZPND), ukrep prepovedi približevanja, Zakon o nalogah in pooblastilih policije, prekinitev družinskega nasilja, učinkovitost ukrepa prepovedi približevanja, program dela, ozaveščanje družbe.
Published in DKUM: 16.10.2023; Views: 371; Downloads: 118
Full text (1,77 MB)