Search the digital library catalog

Abstract: V magistrskem delu obravnavamo prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, torej pravico do poštenega sojenja. V navedenem odstavku je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti. V magistrskem delu zraven teorije predstavljamo razlage, stališča ter odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice glede kršitev navedenega odstavka. Najpomembnejša pridobitev z vidika Evropskega sodišča je reševanje pritožb posameznikov, preko katerih se ohranja in širi pomen človekovih pravic ter vzpodbuja oziroma prisili vlade posameznih držav sprejemati ukrepe za izboljšanje delovanja domačih institucij. Pristop Evropskega sodišča je torej kazuističen ter praviloma zahteva, da so upoštevane vse okoliščine konkretnega primera in poznavanje celotnega judikata. Ravno s tega vidika smo podrobneje predstavili novejši sodbi proti Sloveniji, in sicer Tence proti Sloveniji in Aždajić proti Sloveniji, ter še nekatere druge sodbe tako proti Sloveniji kot tudi proti drugim državam. Pravica do poštenega sojenja je ena izmed največkrat uveljavljenih kršitev s strani pritožnikov hkrati pa največ sodb zadeva prav kršitev te pravice. Slovenija je s podpisom Konvencije omogočila, da so odločbe slovenskih sodišč, na podlagi posameznih pritožb povržene presoji ESČP. Procesna jamstva glede civilnih sodnih postopkov lahko uvrstimo v dve temeljni skupini. V prvi skupini so pravice posameznika do sodišča, to je zagotovitev, da lahko posameznik doseže, da bo o njegovih pravicah odločalo sodišče. V drugi skupini pa imamo pravice posameznika v postopku, ko do njega pride. V okviru te skupine so predstavljene pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka, pravica do enakega varstva pravic, pravica do pritožbe ter pravica do sojenja v razumnem roku. V magistrskem delu je predstavljeno tudi, kako je pravica do poštenega sojenja zagotovljena skozi določila Zakona o pravdnem postopku, ter nekatere s tem povezane novosti, ki jih je prinesla novela ZPP-E. ESČP je pristojno le za odločanje o tem, ali je država kršila EKČP ali katerega od njenih protokolov, in v primeru, da nacionalno pravo države podpisnice dovoljuje le delno zadoščenje, lahko ESČP oškodovani stranki nakloni pravično zadoščenje. Države podpisnice v večini primerov upoštevajo sodbe ESČP, a se načini izvrševanja med seboj razlikujejo med drugim tudi zato, ker države izvršujejo sodbe Sodišča skladno s svojimi nacionalnimi predpisi. V zadnjem delu magistrskega dela je predstavljeno, kaj sodba Sodišča pomeni za oškodovanca v Sloveniji ter ureditev v nekaterih tujih državah, ki imajo v svojih civilnih procesnih zakonih predvideno izredno pravno sredstvo v primeru sodbe Sodišča.
Keywords: pravica do poštenega sojenja, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravica dostopa do sodišča, pravice v postopku, Zakon o pravdnem postopku, ukrepi za vzpostavitev prejšnjega stanja
Published in DKUM: 23.02.2018; Views: 3361; Downloads: 601
Full text (924,62 KB)

Abstract: V diplomskem delu je predstavljen pojem revizije kot izredno pravno sredstvo, predvsem v praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS). Za lažje razumevanje je na začetku diplomskega dela opredeljen pojem pravnih sredstev. Navedena so tudi redna in izredna pravna sredstva in pojasnila, v čem se redna razlikujejo od izrednih pravnih sredstev. V drugem delu diplomske naloge se bom osredotočila na pojem revizije, razložila, katere so funkcije revizije, dotaknila se bom pojmov dopustnosti in dovoljenosti revizije, naštela bom revizijske razloge in predstavila, kako postopek z revizijo poteka. Osredotočila se bom tudi na pogoje, ki jih je potrebno izpolnjevati in upoštevati, da se revizija kot izredno sredstvo lahko uporabi. Poseben poudarek pri obravnavi revizije kot izrednega pravnega sredstva bom namenila tudi razlagi, zakaj le-ta ni zagotovljena z Ustavo Republike Slovenije , ki v 25. členu ureja pravico do pravnega sredstva, ampak marsikdo pozabi, da ta člen zajema le pritožbo ali drugo (redno) pravno sredstvo. Revizija pa je izredno pravno sredstvo ravno zato, ker omogoča poseg v pravnomočno odločbo sodišča, pravnomočnost pa je ustavnopravno varovan institut, ki ga ureja 158. člen Ustave RS, namenjen pa je varstvu pravnega reda s tem, da izključuje negotovost posameznika glede pravno urejenih razmerij, da prepreči ponavljanje postopka ter ponovno odločanje v isti zadevi, v kateri gre za isto stvar in za isto osebo, ne glede na to, ali je bila z odločbo zadeva pravilno rešena. V nadaljevanju bodo predstavljene tudi spremembe, ki jih je prinesla novela ZPP-D iz leta 2008, saj je reforma izrednih pravnih sredstev, revizije in zahteve za varstvo zakonitosti izhajala iz izhodišča, da mora Vrhovno sodišče RS skrbeti za razvoj in enotnost pravnega reda na splošno in s tem presegati pomen odločitev v konkretni zadevi. Zadnji del diplomskega dela bo obravnaval revizijo kot izredno pravno sredstvo v praksi Vrhovnega sodišča RS, s čimer bo predstavljen postopek in odločanje v zvezi z revizijo. Menim, da je predstavitev praktičnih primerov za boljše razumevanje samega pojma revizije kot izrednega pravnega sredstva nujna, saj bom tako najlažje prikazala kompleksnost ter različnost tega pojma od primera do primera.
Keywords: revizija, izredno pravno sredstvo, sodna praksa Vrhovnega sodišča, Zakon o pravdnem postopku
Published in DKUM: 23.11.2015; Views: 4205; Downloads: 618
Full text (752,77 KB)

Abstract: V diplomskem delu je obravnavana fikcija vročitve v pravdnem postopku po pravilih slovenskega prava in prava EU. Gre za institut, ki bistveno pripomore k učinkovitosti pravdnega postopka, vendar zaradi posega v procesne pravice predstavlja relativno problematično tematiko. V nalogi je predstavljena načelna podlaga za ureditev vročanja, nadalje pa so obravnavana slovenska pravila in pravila EU o vročanju nasploh. Nato se delo ukvarja s fikcijo vročitve, kot je urejena v Zakonu o pravdnem postopku in Uredbi 1393/2007 o vročanju ter osvetli najbolj bistveno problematiko uporabe te fikcije. Bralec tega dela lahko spozna pomembnost vročanja v pravdnem postopku in se seznani s slovenskimi pravili ter pravili EU, po katerih poteka vročanje, se seznani z ureditvijo fikcije vročitve in spozna dva najbolj problematična primera uporabe obravnavanega instituta, skozi navajanje literature in pravnih virov pa je vseskozi spodbujan, da se sam loti poglobljenega študija katerega izmed posameznih aspektov fikcije vročitve in vročanja nasploh.
Keywords: pravdni postopek, načelo kontradiktornosti, načelo ekonomičnosti, vročanje, Zakon o pravdnem postopku, Uredba 1393/2007, slovensko pravo, pravo EU, fikcija vročitve
Published in DKUM: 13.01.2014; Views: 3143; Downloads: 449
Full text (603,26 KB)