| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 6 / 6
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
WILLIAM SHAKESPEARE IN TRAGEDJA HAMLET
Nika Verhovnik, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Tragedija Hamlet sodi v sam vrh evropske dramske ustvarjalnosti. Uvrščamo jo v obdobje pozne renesanse, ki velja za Shakespearovo najplodnejše obdobje ustvarjanja. To obdobje je zaznamovano s sledovi razočaranja in resignacije in se že oddaljuje od idealov zgodnje renesanse in humanizma. V ospredje stopa Shakespearovo lastno razumevanje človeka in njegovega mesta v svetu. Dramatik želi odkrivati človekov značaj, predvsem njegove posebnosti. Prav značaj posameznika v največji meri vpliva na medsebojne odnose v družbi. V Hamletu lahko najdemo vseh pet delov tradicionalne dramske zgradbe, vendar pa ima ta tragedija tudi številne vzporedne zaplete, ki nas včasih zmedejo s svojim bogastvom zgodb, mešanjem tragičnega in komičnega in s številnimi ironičnimi vzporednicami. Vsi ti zapleti so med seboj trdno povezani. Liki v Hamletu so oblikovani tako, da zaživijo pred nami kot splet protislovnih potez, med njimi se prepletajo družinske, zasebne in prijateljske vezi. Shakespeare je v Hamletu pogosto uporabljal monolog, s katerim se nam Hamlet približa in postane še večja uganka. Veliko gradiva je bilo napisanega in posvečenega temu nenavadnemu junaku, ki se imenuje Hamlet. A k sreči je tako, da je človeška ustvarjalnost neustavljiva in da vedno znova izziva. Hamleta je mogoče brati, uprizoriti in sploh uporabiti na sto in en način: kot zgodovino, kot kriminalko ali kot filozofijo. Tragedija Hamlet sodi v sam vrh evropske dramske ustvarjalnosti. Uvrščamo jo v obdobje pozne renesanse, ki velja za Shakespearovo najplodnejše obdobje ustvarjanja. To obdobje je zaznamovano s sledovi razočaranja in resignacije in se že oddaljuje od idealov zgodnje renesanse in humanizma. V ospredje stopa Shakespearovo lastno razumevanje človeka in njegovega mesta v svetu. Dramatik želi odkrivati človekov značaj, predvsem njegove posebnosti. Prav značaj posameznika v največji meri vpliva na medsebojne odnose v družbi. V Hamletu lahko najdemo vseh pet delov tradicionalne dramske zgradbe, vendar pa ima ta tragedija tudi številne vzporedne zaplete, ki nas včasih zmedejo s svojim bogastvom zgodb, mešanjem tragičnega in komičnega in s številnimi ironičnimi vzporednicami. Vsi ti zapleti so med seboj trdno povezani. Liki v Hamletu so oblikovani tako, da zaživijo pred nami kot splet protislovnih potez, med njimi se prepletajo družinske, zasebne in prijateljske vezi. Shakespeare je v Hamletu pogosto uporabljal monolog, s katerim se nam Hamlet približa in postane še večja uganka. Veliko gradiva je bilo napisanega in posvečenega temu nenavadnemu junaku, ki se imenuje Hamlet. A k sreči je tako, da je človeška ustvarjalnost neustavljiva in da vedno znova izziva. Hamleta je mogoče brati, uprizoriti in sploh uporabiti na sto in en način: kot zgodovino, kot kriminalko ali kot filozofijo.
Keywords: renesansa, humanizem, tragedija, elizabetinsko gledališče, William Shakespeare, Hamlet, medsebojni odnosi
Published in DKUM: 29.01.2021; Views: 1992; Downloads: 275
.pdf Full text (589,28 KB)

2.
Shakespeare’s Lady Macbeth and Leskov’s Sergei from Lady Macbeth of Mtsensk: A Stylistic Comparison of Two Accomplices
Nina Gracej, 2020, master's thesis

Abstract: This Master’s Thesis is based on a stylistic analysis and comparison of Shakespeare’s Macbeth and Nikolai Semyonovich Leskov’s Lady Macbeth of Mtsensk, in particular the two accomplices and their direct speech. Shakespeare's Macbeth is a well-known tragedy with five homicides committed in fight for the throne. Leskov's Lady Macbeth of Mtsensk is a lesser-known Russian novel, in which an oppressed wife Katerina and her lover commit a series of crimes to achieve their goals. These works feature four protagonists: Macbeth and Katerina, and their partners and accomplices Lady Macbeth and Sergei. Because of the latter two, the plots lead the heroes to their bitter ends. Even though these works do not seem to have much in common, further analysis shows various parallels and shared elements. Shakespeare’s Macbeth is a dramatic tragedy, while Lady Macbeth of Mtsensk is a novel. Even though Aristotle (1959, 8) claims that tragedy is intrinsically connected with the dramatic genre, we were able to determine that this novel contains numerous elements of tragedy and can be analyzed as a tragedy. Furthermore, we discovered many parallels between the two: both follow the life of the protagonist, who each have one accomplice (i.e., Lady Macbeth and Sergei). They all desire a better life, and in order to achieve their dreams, they are willing to commit crimes. They all make fatal mistakes and are doomed to fail. In both texts, four murders take place. Our goal was to determine if the crucial murders are more thoroughly presented than the others. Then we analyzed the direct speech (figures of speech) of Sergei and Lady Macbeth in some crucial moments: when manipulating their loved ones and towards the end, when desperation and aggression strike out. When manipulating their partners, they mostly use echphonesis, repetition, antonomasia, sarcasm and antithesis. Towards the end, they become aggressive and anxious. They mostly use erotemas, ecphonesis, antonomasia, irony and sarcasm.
Keywords: William Shakespeare, Nikolai Semyonovich Leskov, Macbeth, Lady Macbeth of Mtsensk, stylistic analysis
Published in DKUM: 21.01.2021; Views: 1195; Downloads: 117
.pdf Full text (1,13 MB)

3.
Botanično izrazje v slovenskih prevodih izbranih del Williama Shakespearja: analiza izvirnika in prevodov
Nina Balažek, 2019, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu Botanično izrazje v slovenskih prevodih izbranih del Williama Shakespearja: analiza izvirnika in prevodov so zbrana imena rastlin in rož, ki se pojavljajo v Shakespearjevih delih, tragediji Hamlet in komediji Sen kresne noči. Imena rastlin in rož smo pridobili iz različnih virov, in sicer smo izhajali iz članka Phyllis Cooka William Shakespeare, Botanist, Henry Ellacombove knjige The Plant-Lore & Garden-Craft of Shakespeare in Male flore Slovenije (Martinčič idr. 1999), s pomočjo katere smo klasificirali rastline in rože. Imena smo zbirali ročno z branjem izvirnikov in njihov prevod preverjali v šestih slovenskih prevodih. Uporabili smo tudi korpus Opensourceshakespeare s pomočjo katerega smo preverjali pogostost pojavljanja imen določenih rastlin. Imena rastlin smo razvrstili tako, da smo najprej navedli ime, ki se pojavlja v Shakespearjevem izvirniku, nato smo navedli moderno znanstveno ime rastline, družino v katero spada ter na koncu še uradno ali narečno slovensko poimenovanje. Opazovali smo 97 imen rastlin/rož, od tega 34 imen, ki se pojavljajo v drami Hamlet in 63 imen, ki se pojavljajo v drami Sen kresne noči. S pomočjo dostopne literature smo ugotovili, da se nekatera današnja imena rastlin razlikujejo od tistih v Elizabetinski dobi, zato smo opazovali ali je to v slovenskih prevodih upoštevano. V magistrskem delu smo se osredotočili predvsem na opazovanje simboličnega pomena rastlin/rož in morebitno spremembo simbolizma v slovenskih prevodih. Uporabili smo štiri slovenske prevode drame Hamlet, in sicer prevod Otona Župančiča, Milana Jesiha, Janka Modra in Srečka Fišerja ter dva slovenska prevoda drame Sen kresne noči, Otona Župančiča in Milana Jesiha. V slovenskih prevodih smo opazovali ali so prevajalci upoštevali vse rastline in njihovo pomembnost kot del poteka zgodbe v drami ali so katero omembo rastline izpustili ali jo nadomestili s kakšno drugo rastlino. Opazovali smo kakšna poimenovanja rastlin je vseboval slovenski prevod, in sicer ali je šlo za narečno poimenovanje, uradno slovensko poimenovanje ali samo za namigovanje na rastlino. Ravno izbor besed s strani prevajalcev nam pove veliko o času nastanka prevodov ter o spremembi jezika skozi čas.Prav tako pa nastanek prevodov ponuja mnogo informacij o zgodovini, jeziku, razlikah med kulturama in simbolizmu. Simbolizem rastlin/rož lahko pripomore k dojemanju drame in nakazuje na razlike v dojemanju drame v Angliji in Sloveniji. Povprečni slovenski bralec mora simbolizem razumeti, če želi da mu je drama popolnoma razumljiva in smiselna.
Keywords: jezik rož, William Shakespeare, Hamlet, Sen kresne noči, simbolizem rož, slovenski prevod, Elizabetinska doba.
Published in DKUM: 10.05.2019; Views: 1216; Downloads: 154
.pdf Full text (717,14 KB)

4.
Diminutives in Three Slovene Translations of Hamlet: Contrastive Analysis of the Original and the Translations
Urša Marinšek, 2018, master's thesis

Abstract: The use and formation of diminutives in English and Slovene differ to a considerable extent. The main categorization of diminutives into two groups according to their morphological structure classifies them into analytic and syntactic diminutives. On the one hand, it seems that in the English language it is difficult to find syntactic diminutives; this language apparently favors the analytical ones. On the other hand, there is a high frequency of syntactical diminutives in Slovene. These general characteristics of the two languages are expected to be replicated in literary works, therefore, also in drama, which – at least in theory – comes as close to spoken discourse as possible. These differences will therefore become evident in the contrastive analysis of Shakespeare’s Hamlet and its three Slovene translations. Furthermore, it will be interesting to see how the diminutives, their structure, function and even existence will vary in the process of translation from one language into the other. This thesis thus explores diminutives in four versions of this famous play by William Shakespeare: the original Hamlet and its three Slovene translations, which were completed over a relatively long time span by three different Slovene translators. Contrastive analysis shows that there are significant differences when it comes to the usage of diminutives. It is not just their presence, absence or modification that is interesting, but more importantly it is their stylistic function. Diminutives in the traditional sense mark “smallness,” but several other important functions emerge within dramatic texts. Emotional nakedness proved to be one of the most important roles and functions. In this role, they can express endearment, sarcasm, irony, facetiousness and many other stylistic and semantic nuances. If a diminutive is present in the original and carries emotional markedness, it is highly important for the translator to do his or her best to preserve this markedness (or compensate for it with a similar type of markedness) in the translation and thus retain the style of the original. If the translator is unsuccessful in this undertaking, regardless of whether objective reasons for such translation shifts exist, the translation inevitably loses. Questions related to changes in the interpretative potential of the translation versus the original represent one of the central issues in this Master’s thesis. Shakespeare has a long tradition in the Slovene cultural space and, therefore, in the Slovene context – and vice versa: Slovene readers and theatregoers have been acquainted with his plays for a long time. Hamlet has been translated into Slovene more than five times, and even more adaptations exist. The first translation of Hamlet dates back to the late 19th century, and the most recent to 2013 (translated by Srečko Fišer), which makes a time span of more than a hundred years. Because of multiple existing translations, this drama is a perfect candidate for a contrastive analysis such as this thesis and its research into the preservation of stylistic elements in translation. Only three translations are examined in this thesis, but they differ from each other in many respects. Considering their core characteristics, we could afford to label each of them with a distinctive adjective: Oton Župančič’s translation could be seen as the “traditional” one, Janko Moder’s as “experimental” and Milan Jesih’s as “modern.” Each translator has his own approach to the translation of diminutives, their employment, function and even formation; in some cases (but not all), one could even call it strategy. This means that if there is a diminutive in the original, it is not necessary that all (if any) of these translators will preserve it.
Keywords: William Shakespeare, Hamlet, contrastive analysis, translation, stylistics, diminutives, emotional markedness
Published in DKUM: 03.10.2018; Views: 1214; Downloads: 111
.pdf Full text (711,11 KB)

5.
LJUBEZEN V IZBRANIH SHAKESPEAROVIH KOMEDIJAH IN ANALIZA NJIHOVIH SLOVENSKIH PREVODOV
Suzana Miljević, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je predstavljen koncept renesančne ljubezni v zahodni Evropi v izbranih Shakespearovih komedijah – v ljubezenskih komedijah Mnogo hrupa za nič, Kakor vam drago in Dvanajsta noč ali Kar hočete. Predstavljeni so komedija, njen razvoj, kronološka razporeditev Shakespearovega opusa komedij in umestitev izbranih treh v predstavljeni opus. V nadaljevanju je predstavljeno Googlovo prevajalsko orodje, s katerim sem prevedla tri izbrane odlomke iz omenjenih treh komedij. Odlomki so izbrani subjektivno, po presoji, kako pomembni so za koncept ljubezni v obravnavanih komedijah. V empiričnem delu je predstavljena analiza izbranih odlomkov z Googlovim prevajalskim orodjem ter primerjana s slovenskimi književnimi prevodi Otona Župančiča in Milana Jesiha. Rezultati raziskave kažejo, da Googlovo prevajalsko orodje neustrezno prevaja umetnostna besedila, ustrezno pa prevaja zgolj enobesedna gesla. V primerjavi s književnimi prevodi Otona Župančiča in Milana Jesiha sploh ne moremo govoriti o prevodu, saj Googlovo prevajalsko orodje ne prevaja sporočilno ustrezno. Najustrezneje prevaja enopomenska enobesedna gesla ter kratke in preproste enostavčne povedi. Pri prenesenem pomenu Googlov prevajalnik ne ohrani sporočilne vrednosti. Sklepamo, da Googlovo prevajalsko orodje pri končnem izdelku ne ustvari prevoda, ampak predprevodna ali ponujena gesla.
Keywords: renesansa, koncept ljubezni, komedija, William Shakespeare, Googlovo prevajalsko orodje, prevod, Oton Župančič, Milan Jesih, jezikovna politika
Published in DKUM: 05.09.2016; Views: 2006; Downloads: 148
.pdf Full text (1,91 MB)

6.
Comparing Shakespeare`s Othello to Three Film Adaptations
Alenka Gomivnik, 2015, undergraduate thesis

Abstract: William Shakespeare's plays have had countless adaptations on stage and film, because his 16th century plays can still be made modern and interesting nowadays. They can be adapted to the modern world or played out in costumes and settings appropriate for their original contexts. This thesis will explore whether the temporal and cultural context alters the way the play is interpreted over decades. That is why the thesis will deal with three films: The Tragedy of Othello: The Moor of Venice, directed by Orson Welles, made in 1952; Othello, directed by Oliver Parker, made in 1995; and O, directed by Tim Blake Nelson, made in 2001. Each screenwriter and director has their own vision of a story they are trying to tell, whether it be an adaptation, appropriation or an original work. This thesis will explore whether the main theme of Othello remained intact across all three adaptations or whether, despite being changed to some extent, the adaptation can still be recognised as Othello.
Keywords: William Shakespeare, Othello, Iago, Desdemona, adaptation, appropriation, film, play, director, Orson Welles, Oliver Parker, Tim Blake Nelson, theme, cultural context, temporal context
Published in DKUM: 04.01.2016; Views: 1742; Downloads: 116
.pdf Full text (921,60 KB)

Search done in 0.12 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica