| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
ITALIJA MED LETI 1890-1899 V ČASNIKIH SLOVENEC IN SLOVENSKI NAROD
Polonca Vindiš, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Italijo so v obravnavanem obdobju na notranjepolitičnem prizorišču zaznamovala socialna gibanja. Zraven tega so jo pestili dolgovi in dajatve. Zaradi tega so izbruhnile številne stavke in nemiri, ki so trajali vse desetletje. Upirali so se delavci, dijaki in kmetje. Nemiri so dosegli dva vrhunca: prvi je bil v letih 1893/94 na Siciliji, drugi pa leta 1898 v Milanu in okolici, kjer je nastala prava revolucija. Slabe družbene in gospodarske razmere so povzročile tudi migracije delavcev v druge države, kjer so iskali boljše možnosti zaslužka. Zraven vsega pa sta bili v Italiji prisotni tudi dve gibanji, iredentistično in anarhistično, ki sta prav tako še zaostrovali razmere v nestabilni Italiji. Niti prizadevanja vseh ministrstev, ki so se zaradi slabih razmer hitro menjavala, niso mogla rešiti Italije iz vedno večje krize. Zunanjepolitično je Italija gojila dobre stike s sosednjo Avstro-Ogrsko in Nemčijo, s katerima je bila v trojni zvezi. Italija je bila v prijateljskem odnosu tudi s številnimi ostalimi državami, s katerimi je sklepala razne pogodbe, spet z drugimi si je bila v nasprotju, zlasti zaradi ozemeljskih vprašanj in italijanskih izseljencev. Italija si je po zgledu ostalih evropskih velesil zelo prizadevala dobiti nekaj ozemlja v Afriki. Tako je s pogodbo leta 1889 Etiopija (Abesinija) postala italijanski protektorat. Vendar pa italijansko veselje ni trajalo dolgo, saj so jih leta 1896 Etiopijci od tam pregnali. Prav tako so bile razmere med kraljevino Italijo in Vatikanom še vedno zelo slabe. Ena najpomembnejših osebnosti, papež Leon XIII. je s svojimi okrožnicami zelo zaznamoval zadnja desetletja 19. stoletja.
Keywords: Zgodovina, Italija, socialni nemiri, iredentizem, anarhizem, ministrske krize, zunanja politika, Etiopija, vojska, Vatikan.
Published: 25.11.2009; Views: 1984; Downloads: 104
.pdf Full text (1,17 MB)

2.
IZGUBLJENA SLED ZA POBEGLIMI NACISTI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Aljoša Ciglar, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Ob koncu druge svetovne vojne je brez sledi izginilo nemalo nacističnih vojnih zločincev ter kolaborantov nacističnega režima. Pobegnili so zato, da se ne bi znašli na zatožni klopi Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu. Bremenile so jih razne kategorije vojnih zločinov, aktivna vloga pri izvajanju genocida, umori itd. Glavno teoretično izhodišče diplomskega dela torej obravnava pobeg oziroma spremembo identitete najvidnejših nacističnih emigrantov, predvsem pa vojnih zločincev Tretjega rajha. Nekateri člani stranke NSDAP, ki po pravilu niso zasedali vidnejše funkcije v hierarhiji nacistične Nemčije, po drugi svetovni vojni pa postali znani kot eni izmed največjih zločincev 20. stoletja (Adolf Eichmann, Klaus Barbie, Josef Mengele), so ob koncu vojne izginili brez vsake sledi. Njihov pobeg je potekal preko ustaljenih prebežniških kanalov, v katere so bili vključeni cerkveni dostojanstveniki Rimskokatoliške Cerkve, švicarski uradniki in politiki, argentinski diplomatski uslužbenci po raznih konzulatih v Evropi in argentinski diktator Juan Peron. Adolf Eichmann se je ob koncu vojne znašel v ameriškem ujetništvu, toda, ker je uporabil lažno ime, zavezniki niso vedeli, kdo se skriva med vojnimi ujetniki. Kmalu je pobegnil iz zapora in se nekaj let skrival po Nemčiji, nato pa preko Italije pobegnil v Argentino. Za razliko od Eichmanna, ki ga je leta 1960 ugrabil izraelski Inštitut za obveščevalne in specialne naloge – Mossad in ga na skrivaj prepeljal v Izrael, se je Josefu Mengeleju za vedno uspelo izmakniti roki pravice. Organiziranje nacističnega bega je potekalo v strogi tajnosti, s pomočjo bivših pripadnikov SS-a in preko dobro organizirane mreže. Najbolj priljubljeno pribežališče tovrstnih političnih beguncev je bila v večini primerov Argentina.
Keywords: Odessa, Peron, Eichmann, Mengele, vojni zločinci, Vatikan, Wiesenthal
Published: 29.01.2013; Views: 1871; Downloads: 195
.pdf Full text (967,84 KB)

3.
VPLIV LATERANSKEGA SPORAZUMA NA NEODVISNOST VATIKANSKE DRŽAVE
Miha Korenjak, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi je prikazan zgodovinski pomen Lateranskih sporazumov na neodvisnost Države mesta Vatikana. Sporazumi, so med obema svetovnima vojnama krojil podobo takratne Evrope, ter utrdil položaj Rimskokatoliške cerkve v sodobni družbi. Neodvisnost države mesta Vatikana označuje začetek obdobja liberalizacije tradicionalne Cerkvene strukture. Tako Sveti sedež, kot Rimska kurija sta bili predmet številnih notranje organizacijskih sprememb, ki trajajo še dandanes z namenom nadaljevati globalno misijo cerkve. Sam sporazumi nam predstavijo širši pogled na takratno ureditev sveta, predvsem v ideološkem smislu. Pridobitev državne suverenosti je bil izjemen privilegij, na podlagi katerega so se začeli vzpostavljati mednarodni odnosi celo z nekatoliškimi državami, kar se je pokazalo za pozitivno. Povojno obdobje je značilno tudi za nasprotja številnih družbeni struj. V ideološkem boju sodeluje tudi Sveti sedež, kot predstavnik Rimskokatoliške cerkve. V diplomski nalogi vam bom predstavil pravni položaj tako imenovanih cerkvenih subjektov in njihov odnos do držav, organizacij.
Keywords: Lateranski sporazumi, Katoliška cerkev, država mesta Vatikan, papež, cerkveno pravo, mednarodno pravo, Sveti sedež.
Published: 06.03.2017; Views: 374; Downloads: 49
.pdf Full text (753,94 KB)

Search done in 0.09 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica