| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 8 / 8
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA SVETA NA PODLAGI VII. POGLAVJA USTANOVNE LISTINE ZDRUŽENIH NARODOV - PRIMER KOREJE, IRAKA, KOSOVA IN AFGANISTANA
Mojca Srebot, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Po drugi svetovni vojni so države, ki so iz nje stopile kot zmagovalke, ustanovile organizacijo, ki naj bi si prizadevala za mir, varnost in sodelovanje. Organizacija Združenih narodov je tako začela obstajati leta 1945, sestavlja pa jo šest organov, med katerimi je najpomembnejši Varnostni svet. Ustanovna listina Združenih narodov je Varnostnemu svetu zaupala osrednjo nalogo organizacije, to je ohranjanje svetovnega miru in varnosti. Varnostni svet sestavlja pet stalnih članic : Velika Britanija, Združene države Amerike, Ruska federacija, Ljudska republika Kitajska in Francija, ter deset nestalnih članic, ki jih za obdobje dveh let izvoli Generalna skupščina. V obdobju hladne vojne je bilo zaradi delitve med velikimi silami delovanje Varnostnega sveta močno oteženo. Po koncu hladne vojne pa so se razmere za njegovo delovanje izboljšale in tako je Varnostni svet danes osrednji organ, ki skrbi za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti. Jedro pristojnosti Varnostnega sveta tvorita dve skupini vprašanj: mirno reševanje sporov, ki ga opredeljuje VI. Poglavje Ustanovne listine in akcije v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj, opredeljene v VII. poglavju Ustanovne listine. V primeru slednjih ima pristojnost izrekati ne le pravno obvezujoče, ampak tudi prisilne ukrepe. V času po koncu hladne vojne, ko ni bilo več grožnje z vetom, je Varnostni svet v velikem številu primerov uporabil svoje pristojnosti v primeru ogrožanja mednarodnega miru in varnosti, ter dal svojim ukrepom prisilno naravo. V praksi je Varnostni svet avtoriziral uporabo oborožene sile v primeru agresije Severne Koreje proti Južni Koreji leta 1950, v primeru agresije Iraka zoper Kuvajt leta 1990, ter vojaško akcijo zoper Afganistan leta 2001. Do uporabe sile pa je prišlo tudi brez avtorizacije Varnostnega sveta, in sicer z vojaško akcijo zveze NATO zoper ZR Jugoslavijo v zvezi s položajem na Kosovu, ki pa je močno omajala ugled celotne organizacije.
Keywords: Organizacija Združenih Narodov, Ustanovna listina, Varnostni svet, mednarodni mir in varnost, avtorizacija, uporaba sile
Published: 15.12.2009; Views: 2221; Downloads: 379
.pdf Full text (349,70 KB)

2.
Legalnost in legitimnost posredovanja v Siriji
Marko Železnik, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V pričujočem diplomskem delu je obravnavano vprašanje legalnosti ter legitimnosti vojaškega ali drugačnega posredovanja v konfliktu, ki se je pričel leta 2011 v Sirski arabski republiki (v nadaljevanju Sirija). V skoraj štirih letih trajanja te morije se je namreč večkrat pojavilo vprašanje, če je kakršno koli posredovanje drugih držav sploh na voljo; ali bi bilo takšno posredovanje zakonito po veljavnem mednarodnem pravu ter če ne, ali bi do njega vseeno moralo priti. Možnosti za takšno posredovanje so sicer zmeraj bile na razpolago v obliki avtorizacije Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju Varnostni svet), vendar od pričetka konflikta pa do danes Varnostni svet ni uspel sprejeti zavezujoče resolucije o takšnem ukrepu, saj Rusija in Kitajska vztrajno uporabljata svojo pravico do veta. Avtorizacija Varnostnega sveta pa predstavlja le eno izmed dveh izjem členu 2(4) Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju Ustanovna listina), ki predpisuje prepoved grožnje ali uporabe sile in je mnogokrat predmet različne interpretacije. Druga izjema temu členu je "neodtujljiva" pravica do samoobrambe suverenih držav, ki je zapisana v 51. členu Ustanovne listine in tudi brez tega izrecnega zapisa obstaja v mednarodnem običajnem pravu. V okviru VII. poglavja Ustanovne listine so različne države tako že iskale povode za posredovanje na osnovi samoobrambe, vendar nobeni ni uspelo dokazati, da je pogojem za ukrepanje iz takšnih razlogov zadoščeno. Zaradi prej omenjene različne razlage člena 2(4) so nekatere države, recimo Združene države Amerike (v nadaljevanju Združene države), poskušale kot legalno predstaviti tudi oboroževanje opozicijskih skupin, kar nima prave podpore v očeh mednarodne skupnosti; ali pa so preprosto želele "kaznovati" Sirijo z arhaičnim institutom oboroženih povračilnih ukrepov, ker je ta uporabila kemično orožje na svojem civilnem prebivalstvu. Mnogi ministri, svetovalci, pravni strokovnjaki ali celo laiki pa so bili mnenja, da je v primeru takšne paralize Varnostnega sveta najbolje popolnoma zaobiti njegovo avtorizacijo, da bi se lahko rešilo človeška življenja. Tako so se pojavile zahteve – tudi širše javnosti – po humanitarni intervenciji ali podobni obliki posredovanja na humanitarnem temelju. Ponovno so tudi tukaj mnenja zelo deljena in ne obstaja enostavna ali nesporna rešitev. Še vedno se v očeh mednarodne javnosti in v okviru mednarodnega prava namreč šteje, da je posredovanje brez avtorizacije Varnostnega sveta nedopustno. To velja ne glede na primer Kosova, ki se v tej situaciji le stežka uporabi kot precedens, čeprav se tudi v primeru Sirije rado omenja koncept "nelegalnega, vendar legitimnega", ki je bil leta 1999 uporabljen kot pojasnilo za bombardiranje ciljev v Srbiji. Na tej točki ni povsem jasno, zakaj določene države niso poskušale doseči odobritve posredovanja pri drugih mednarodnih organih, kot recimo Generalni skupščini, in so se zanašale zgolj na morebitne resolucije Varnostnega sveta, ki pa nikoli niso bile sprejete. Če bi namreč Varnostni svet predložil zadevo Generalni skupščini, veto pravice tam ne bi bilo mogoče uporabiti in morda bi se pojavila možnost za izhod iz mrtve točke. V vsakem primeru se po podrobni analizi zdi, da v trenutnem pozitivnem mednarodnem pravu niti ob zelo razširjeni interpretaciji člena 2(4) ne obstaja izrecna pravica do posredovanja v Siriji brez avtorizacije Varnostnega sveta ali obstoja okoliščin samoobrambe. V mednarodnem običajnem pravu pa velja, da so nekateri instituti preprosto premalo razviti ali nimajo dovolj osnove v praksi držav, da bi bili zares uporabni. Kolikor humanitarna situacija v Siriji sicer zahteva odziv mednarodne skupnosti, trenuten razvoj prava na tem področju ne ponuja jasne rešitve zunaj okvirjev, ki jih zastavlja besedilo Ustanovne listine.
Keywords: Sirija, Kosovo, Libija, humanitarna intervencija, odgovornost zaščititi (responsibility to protect – R2P), kemično orožje, Varnostni svet OZN, člen 2(4) Ustanovne listine OZN, 51. člen Ustanovne listine OZN, Uniting for Peace resolucija
Published: 01.06.2015; Views: 996; Downloads: 104
.pdf Full text (917,72 KB)

3.
PRAVNA OPREDELITEV POJMA GENOCID IN USTANOVITEV AD HOC MEDNARODNIH KAZENSKIH SODIŠČ ZA NEKDANJO JUGOSLAVIJO IN RUANDO
Sabina Bratušek, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948 je prvi dokument, ki je pomembno vplival na preprečitev in zatiranje dejanj genocida. Po sprejemu konvencije je preteklo vrsto let preden so bili narejeni nadaljnji koraki v smeri preprečevanja tega mednarodnega hudodelstva in sicer šele v letu 1993, z ustanovitvijo Mednarodno kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo in leto kasneje še Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando. V diplomskem delu sem se najprej posvetila samemu pojmu genocid in ugotovila, da je ta izraz zasnoval poljski pravnik židovskega rodu Raphael Lemkin, kot odraz na nacistične pokole Judov ob koncu druge svetovne vojne. V zgodovini se je namreč dogajala vrsta pobojev za katere ni bilo pravega imena. Nekateri avtorji priznavajo holokavst kot edini genocid v celotni zgodovini, drugi so mnenja da med genocid nesporno spadata še Armenski in Ruandski genocid, spet drugi pa so mnenja da se je v zgodovini zgodilo že mnogo genocidov, med njimi tudi poboji v Bosni in Hercegovini ob krvavem razpadu SFRJ. Sedanjo pravno definicijo genocida najdemo v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida kot tudi v statutih MKSJ, MKSR ter MKS. Med genocidom in hudodelstvi zoper človečnost kot sorodnimi kaznivimi dejanji obstaja le tanka meja, zato moramo biti posebej previdni da so izpolnjene vse ključne predpostavke. Dosedanja definicija genocida ostaja podvržena številnim kritikam, še posebej zaradi dejstva, da zajema le stabilne skupine. Kljub prizadevanjem, da bi se v njo vključile še socialne in politične skupine, do realizacije tega nikoli ni prišlo. Mednarodna skupnost je na vojni v Bosni in Hercegovini in Ruandi odgovorila z ustanovitvijo dveh ad hoc mednarodnih kazenskih sodišč – MKSJ in MKSR. Varnostni svet OZN je ustanovil sodišči kot svoja pomožna organa ter hkrati državam zapovedal, da naj z njima v polni meri sodelujejo in odpravijo vse ovire, ki bi tako sodelovanje utegnile otežiti. Sodišči sta bili ustanovljeni kot ukrep za zagotovitev mednarodnega miru in varnosti. Statuta obeh sodišč imata vrsto skupnih določb, v svojih letih delovanja pa imata tudi že bogato sodno prakso. V svojih odločitvah sta dokazali, da posameznika njegov visoki položaj več ne ščiti pred pregonom ter da je mogoče, da se osebe, ki so najbolj odgovorne za grozodejstva, pozove na odgovornost. Z svojim delovanjem MKSJ in MKSR zagotavljata pomembne precedense za prihodnja Mednarodna kazenska sodišča in posamezna nacionalna sodišča ter bistveno prispevata k mednarodnemu miru in pravici v 21. stoletju.
Keywords: KLJUČNE BESEDE: genocid, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ad hoc sodišče, Varnostni svet OZN, MKSJ, MKSR.
Published: 22.08.2013; Views: 2116; Downloads: 363
.pdf Full text (1,16 MB)

4.
VLOGA VARNOSTNEGA SVETA OZN PRI REŠEVANJU KONFLIKTOV NA BLIŽNJEM VZHODU - PRIMER IZRAELA IN PALESTINE
Ines Lipuš, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomskega dela je opredeliti vlogo Varnostnega sveta pri reševanju konfliktov na Bližnjem vzhodu s strani mednarodne skupnosti, konkretno na primerih Izraela in Palestine ter ugotoviti in analizirati možne vzroke za (ne)zmožnost reševanja le-teh. Organizacija združenih narodov je bila ustanovljena kot varovalo pred možnostjo ponovitve grozot iz druge svetovne vojne s strani takratnih zmagovalnih sil. Le-te so si takrat kot ustanoviteljice zagotovile poseben status v Varnostnem svetu, katerega so ohranile vse do danes. Vendar pa sta se tekom zadnjih skoraj 70-ih let, še posebno v času hladne vojne, njihovo razmerje ekonomske moči in politična volja bistveno spremenila. Varnostni svet tako sprejema odločitve v imenu vseh članic OZN, pri čemer poglavitno vlogo igra ravno teh pet stalnih članic: ZDA, Velika Britanija, Francija, Rusija in Kitajska. Pri tem je izrednega pomena pravica do veta, ki v sodobnem mednarodnem okolju lahko bistveno oteži sprejemanje nekaterih najpomembnejših odločitev za ohranjanje ali - še pogosteje - ponovno vzpostavljanje miru in varnosti. Postavlja se vprašanje ali gre zgolj za pomanjkanje politične volje določenih držav ali je dejansko čas »prerastel« sistemsko ureditev OZN, pri čemer je seveda najpomembnejša ureditev Varnostnega sveta. Ali je sistem odločanja še učinkovit ali je za izvajanje temeljne naloge potrebna reforma Varnostnega sveta? In če, ali je potrebno spremeniti le sestavo Varnostnega sveta ali tudi njegove delovne metode? Kakšne so alternative? Z analizo opredeljenega problema želim priti do zaključka, če in kakšne spremembe bi bile potrebne, da bi Varnostni svet ( še naprej ) lahko izpolnjeval svojo ključno vlogo pri reševanju mednarodnih konfliktov in ohranitvi miru.
Keywords: OZN, Varnostni svet, varovanje mednarodnega miru in varnosti, reforma, veto, resolucija, VI. poglavje Ustanovne listine OZN, VII. poglavje Ustanovne listine OZN, pristojnosti, ogrožanje miru, kršitev miru, agresivna dejanja
Published: 12.05.2014; Views: 969; Downloads: 159
.pdf Full text (2,34 MB)

5.
MIROVNE OPERACIJE OZN: ZAŠČITA CIVILISTOV NA MIROVNIH OPERACIJAH PRIMER UNAMID
Roky Györek, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu sem predstavil zaščito civilistov na mirovnih operacijah Organizacije združenih narodov, ki predstavljajo sodobno sredstvo sistema kolektivne varnosti s katerim se preko zaščite civilnega prebivalstva zagotavlja tudi mednarodni mir in varnost. Nalogo pa sem zaključil s predstavitvijo in analizo hibridne mirovne operacije OZN in AU v regiji Darfur (UNAMID), saj ta predstavlja eno izmed najpomembnejših operacij s področja zaščite civilistov. V sodobnem času je koncept mednarodne varnosti tesno povezan s konceptom človeške varnosti katerega temeljna elementa sta osebna varnost in varnost skupnosti, ki se zagotavljata tako, da so osebe in tudi celotne skupnosti, ki predstavljajo civilno prebivalstvo, varne pred različnimi oblikami nasilja, ki izvira bodisi iz različnih oblik oboroženega spopada bodisi iz izvrševanja oblasti s strani suverene države. Mednarodna skupnost je prav zaradi slednjih situacij razvila doktrino odgovornosti za zaščito, na podlagi katerega utemeljuje tudi pravico do humanitarne intervencije, ki jo lahko izvaja tudi v različnih oblikah mirovnih operacij. Mirovne operacije zajemajo široko paleto aktivnosti, saj so se skozi zgodovino razvile od tradicionalnih operacij, ki jih je Generalna skupščina prvič predvidela z resolucijo »Združeni za mir« in so osnovana na načelih neagresije, privolitve in nepristranskosti, do modernih mirovnih operacij, ki pri oblikovanju in izvrševanju svojega mandata niso več tako omejena z omenjenimi načeli, to pa pomeni, da so mirovne operacije postale učinkovito sredstvo za zagotavljanje zaščite civilistov. Pravni okvir današnjih mirovnih operacij, ki se nanaša na zaščito civilistov, zajema predvsem mednarodnopravne instrumente s področja mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava človekovih pravic ter resolucije, poročila in različne druge odločitve na temo zaščite civilistov, ki jih sprejemajo Varnostni svet, generalni sekretar in številna specifična telesa Organizacije združenih narodov. Uporabljivost omenjenih virov na mirovnih operacijah pa je odvisna od številnih dejavnikov kot so na primer dejstvo obstoja oboroženega spopada in mednarodna ali interna narava konflikta. Tako se je v primeru kršitev zoper civilno prebivalstvo mednarodna skupnost odzvala tudi v primeru vojne v Sudanu. Sprva je Varnostni svet iz razloga zaščite civilistov v regiji Darfur na podlagi doktrine odgovornosti za zaščito sprejel resolucijo št. S/RES/1706, ki je bila prva resolucija s katero je Varnostni svet na podlagi omenjene doktrine nameraval ustanoviti mirovno operacijo s pooblastili za vsiljevanje miru. Čeprav je omenjena resolucija ostala le mrtva črka na papirju je mednarodna skupnost eventualno le uspela z resolucijo št. S/RES/1769 ustanoviti mirovno operacijo preko katere se še danes nudi zaščita civilistov v Darfurju. V obdobju osmih let od kdaj UNAMID obstaja pa je mednarodna skupnost pod okriljem te operacije z uporabo različnih pristopov bolj ali manj uspešno podpirala mirovne sile pri izvrševanju mandata, ki se konstantno razvija, da bi sledili tako vedno spreminjajočim se okoliščinam na terenu in v Varnostnem svetu.
Keywords: Mednarodna skupnost, mirovne operacije, operacije za ohranjanje miru, zaščita civilistov, mednarodno humanitarno pravo, mednarodno pravo človekovih pravic, Varnostni svet, Organizacija združenih narodov, hibridna mirovna operacija Organizacije združenih narodov in Afriške unije, UNAMID
Published: 23.11.2015; Views: 651; Downloads: 114
.pdf Full text (1,36 MB)

6.
Varovanje miru po Ustanovni listini OZN
Monika Lesar, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo predstavlja področje Ustanovne listine OZN, ki ureja varovanje mednarodnega miru in varnosti. Bistveni za to področje sta poglavji VI in VII Listine ZN. Organizacija združenih narodov je v Listini ZN vzpostavila sistem kolektivne varnosti, ki temelji na prepovedi uporabe sile. Kolektivna varnost je tudi osrednjega pomena za to diplomsko delo. Naloga se v prvem delu osredotoča na predstavitev osnov, ki so potrebne za razumevanje koncepta kolektivne varnosti, in sicer bom najprej predstavila Ustanovno listino OZN z zgodovinskega vidika in z vidika mednarodnega prava. Pomembno je tudi navesti cilje in načela OZN, na katerih gradi celotna Listina ZN in katere morajo OZN pri svojem delu ves čas upoštevati in iz njih izhajati. Nato sem se osredotočila na organe, ki so ključni na področju varovanja miru, predvsem sem tukaj hotela ugotoviti ali ima VS, kot primarni organ na področju varovanja miru, izključne pristojnosti ali pa imajo tudi drugi organi OZN kakšne dopolnilne pristojnosti in pooblastila na tem področju. Jedro naloge je v predstavitvi mirnih načinov reševanja sporov in izvršilnih ukrepov po sedmem poglavju Listine ZN. Na zadnje sta predstavljena še razorožitev in mirovne operacije OZN, ki ju lahko označimo za ena izmed osrednjih dejavnikov ohranjanja mednarodnega miru in varnosti. Mirovne operacije niso izrecno urejene v Listini ZN, vendar sem jih kljub temu predstavila zaradi njihovega pomena in ker jih nekateri dejansko uvrščajo med šesto in sedmo poglavje Listine ZN.
Keywords: Ustanovna listina OZN, Varnostni svet, kolektivna varnost, mednarodno pravo, mirovne operacije, varovanje miru, OZN, razorožitev
Published: 09.07.2018; Views: 526; Downloads: 42
.pdf Full text (1,06 MB)

7.
Analiza pristojnosti Varnostnega sveta na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine OZN
Gal Safran, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo je zasnovano kot preglednica členov VII. poglavja Ustanovne listine Organizacije združenih narodov z njihovo analizo, ki vsebuje namen, uporabo in morebitne spornosti, ki iz njih izhajajo, vsak člen pa je tudi utemeljen s primeri uporabe iz zgodovine, ki so prikazali njegove prednosti in pomanjkljivosti. Osrednje poglavje se prične z analizo 39. člena Ustanovne listine in pojmov ogrožanja miru, kršitev miru in dejanj agresije, katerih obstoj mora Varnostni svet Organizacije združenih narodov ugotoviti kot predpogoj za uporabo začasnih ukrepov, ukrepov brez uporabe sile in oboroženih ukrepov. Te tri vrste ukrepov so nato razdelane v okviru členov, iz katerih izhajajo. Pri podpoglavju, ki obravnava oborožene ukrepe sta obravnavana tudi koncepta delegiranja pristojnosti za izvajanje oboroženih ukrepov in mirovnih operacij s pristojnostmi po VII. poglavju, ki sta se razvila kot glavna načina za premostitev praznine, ki je nastala zaradi neformiranja stalne vojske Združenih narodov, kot je bila predvidena v poglavju. Na koncu je v okviru analize zadnjega, 51. člena VII. poglavja Ustanovne listine, obravnavana še pravica do samoobrambe in variacije, ki so iz nje izšle.
Keywords: VII. poglavje Ustanovne listine, Varnostni svet, ogrožanje miru, kršitve miru, dejanja agresije, neoborožene sankcije, oboroženi ukrepi, pravica do samoobrambe, kolektivna samoobramba
Published: 09.07.2018; Views: 362; Downloads: 43
.pdf Full text (352,88 KB)

8.
Operacije OZN za ohranjanje miru
David Božič, 2018, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu sem predstavil operacije Organizacije združenih narodov (OZN) s katerimi se zagotavlja mednarodni mir in varnost (Peacekeeping Operations). Mirovne operacije niso samo ena izmed aktivnosti, ki jih OZN opravlja, ampak so aktivnost, ki jih OZN simbolizira. Skozi zgodovino so Združeni narodi razvili posebne postopke za vzdrževanje miru v svetu, ki so postali znani pod imenom mirovne operacije. OZN mirovne operacije razume predvsem kot aktivnosti, ki jih v podporo miru pokrivata dva oddelka znotraj sekretariata OZN: Oddelek za operacije za ohranjanje miru (Department for Peacekeeping Operations – DPKO) in Oddelek za politične zadeve (Department of Political Affairs – DPA). Slednje so praviloma manjšega obsega in ne vsebujejo nujno tudi vojaške komponente. Danes operacije za ohranjanje miru pogosto opuščajo svoja načela, posledično pa je tudi meja med obema vrstama čedalje bolj zabrisana. Pregled nad najpomembnejšimi značilnostmi mirovnih operacij največ polemik in razpravljanj odpira predvsem vprašanje o uporabi sile – zakonitost akcij je večkrat vprašljiva. Varnostni svet OZN se lahko različno odzove glede na razmere. Prisilne ukrepe ima na voljo v VII. poglavju Ustanovne listine OZN in na tem temelju lahko Varnostni svet avtorizira uporabo sile. Odločitev, ali določene razmere pomenijo ogrožanje mednarodnega miru in varnosti, je v popolni diskreciji Varnostnega sveta. Organizacija združenih narodov je bila ustanovljena za vzdrževanje miru, danes pa številni konflikti skorajda izsilijo njihovo zatekanje k sili. Zakaj bi zagovarjali strogo prepoved uporabe sile, če je od samega začetka operacije jasno, da ima možnosti za uspeh zavestno sprejeto zatekanje k sili? Izvedba mirovnih operacij zahteva enoznačno določitev agresorja oz. krive strani, proti kateri mednarodna skupnost nato uporabi naostrejše ukrepe, v konfliktih pa je krivca zaradi kompleksnosti in prepletenosti dejavnikov pogosto težko definirati.
Keywords: Organizacija združenih narodov, Varnostni svet, mirovne operacije, uporaba sile, mednarodni mir in varnost, mednarodno pravo
Published: 21.09.2018; Views: 245; Downloads: 37
.pdf Full text (7,16 MB)

Search done in 0.16 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica