Search the digital library catalog

Abstract: Med glavne vire proračunskih sredstev spadajo nedvomno davki, katerih pobiranje ureja davčni postopek. Država v davčnem odnosu nasproti posamezniku nastopa oblastno in pri tem mora spoštovati pravice posameznika, ki so ustavno določene. Ustava določa katalog temeljnih človekovih pravic in svoboščin, žal pa te niso kršene le v kazenskih in civilnih zadevah, ampak tudi na področju davčnega prava. Poleg Ustave RS je Slovenija zavezana spoštovati človekove pravice in svoboščine, ki so zapisane v Evropski konvenciji o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve in nespoštovanje človekovih pravic in svoboščin presoja Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pa ne obravnava le zadev iz kazenskega področja ali iz področja civilnega prava, temveč tudi iz področja davčnega prava. Dejstvo je, da prihaja do kršitev tudi v zvezi z davki, zato bom v magistrskem delu raziskovala davčni postopek v luči človekovih pravic. Najprej bom predstavila Evropsko konvencijo o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Evropsko sodišče za človekove pravice, nadalje pa se bom osredotočila na ustavne pravice, ki so nemalokrat kršene v davčnem postopku. Za varovanje človekovih pravic in svoboščin je ustanovljen poseben organ in sicer Varuh človekovih pravic, katerega uvedbo predpisuje Ustava RS. Varuh človekovih pravic in svoboščin oziroma ombudsman je najbolj razširjena oblika neformalnega in zunaj sodnega varstva pravic posameznikov v razmerju do državnih organov. Kadar pride do kršitve, daje slovenska zakonodaja zavezancu za davek na voljo različna pravna sredstva, katerih namen je, da se kršitev odpravi in povrne morebitna škoda. Tovrstna pravna sredstva bom opredelila v predzadnjem poglavju, na koncu pa bom predstavila sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s kršitvami v davčnih postopkih in odločitve sodišča. EKČP zavezuje vsako državo podpisnico, da zagotovi skladnost svoje zakonodaje in ostalih predpisov s konvencijskimi standardi, kar se posledično kaže v prilagoditvah in spremembah v sodni in upravni praksi. 
Keywords: davčni postopek, kršitve človekovih pravic, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Evropsko sodišče za človekove pravice, Zakon o davčnem postopku, Evropska konvencija o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravna sredstva
Published in DKUM: 04.08.2017; Views: 2183; Downloads: 278
Full text (637,69 KB)

Abstract: V diplomski nalogi avtor proučuje problematiko izbrisa, razpada Jugoslavije in posledično nastanek Republike Slovenije. Slovenske oblasti so le nekaj mesecev po osamosvojitvi iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije samovoljno, brez pravne podlage izbrisale 25.671 oseb. Žrtve izbrisa so bili državljani bivših republik SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali jim je bila izdana negativna odločba. Za te osebe so tako začele veljati določbe Zakona o tujcih. Praktično čez noč so ti ljudje postali tujci na ozemlju države, v kateri so živeli in delali velik del svojega življenja. Nekateri so bili v Sloveniji celo rojeni. Izbrisani so kaj kmalu postali predmet politične manipulacije. Vladajoče elite so problem izbrisanih s skrajno primitivno metodo komuniciranja izkoriščale za doseganje lastnih političnih ciljev. Sistematično kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin jih niti malo ni zanimalo. Prvo resno opozorilo sta zakonodajna in izvršilna veja oblasti prejeli leta 1999, ko je Ustavno sodišče odločilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ugotovilo je, da je bil izbris nezakonito dejanje državnih oblasti. Ustavno sodišče je v tej odločbi zakonodajalcu naložilo obveznost, da popravi nastale krivice. To je vsaj navidezno skušalo storiti, a ukrep ni šel v pričakovano smer. Zato je Ustavno sodišče leta 2003 sprejelo v odločanje Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki ga je razglasilo za protiustavnega, saj državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. februarja 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ni priznala stalnega prebivanja. Od takrat naprej smo bili priča še intenzivnejšim diskreditacijam izbrisanih, politična elita pa je postala za reševanje njihovega problema praktično nema. Vse do leta 2010, ko je Ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom takratne ministrice začelo s postopki za implementacijo odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003. Sistematsko kršenje človekovih pravic ni moglo dolgo ostati skrito pred očmi mednarodne javnosti. Opozorila o kršenju pravic izbrisanim so prihajala praktično iz vseh uglednih mednarodnih institucij, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic. Čedalje bolj so bili glasni očitki, da je Republika Slovenija izbrisanim kršila mnoge človekove pravice, ki so priznane tudi s pravnimi akti mednarodnega prava. V ta namen tudi avtor daje velik poudarek mednarodnopravnemu varstvu človekovih pravic. Največji preboj, ki je tlakoval pot sistemski ureditvi problematike izbrisanih, zagotovo predstavlja sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Pritožnikom je s to sodbo bila priznana pravica do odškodnine zaradi izbrisa, ki je pred domačimi sodišči izbrisani verjetno ne bi nikoli dočakali. Poleg odškodnin je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi od Republike Slovenije zahtevalo vzpostavitev sistemske rešitve problema izbrisanih z vzpostavitvijo odškodninske sheme. Problem izbrisanih še vse do današnjih dni ni v celoti rešen. Mnogo izbrisanih še danes čaka na pravično odpravo krivic. Odgovornost Vlade Republike Slovenije, da izpere trdovraten madež naše osamosvojitve in državnosti, je ogromna. Treba bo storiti vse, da si Republika Slovenija s pravično rešitvijo vsaj malo povrne izgubljen ugled in kredibilnost v mednarodni skupnosti.
Keywords: izbrisani, človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropsko sodišče za človekove pravice, Ustavno sodišče, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji
Published in DKUM: 03.11.2014; Views: 3479; Downloads: 293
Full text (539,16 KB)

Abstract: S sprejetjem Ustave Republike Slovenije leta 1991 je bil v slovensko pravno ureditev uveden institut obtožbe najvišjih državnih funkcionarjev izvršne oblasti zaradi kršitve ustave in zakonov. Institut ustavne obtožbe (impeachmenta) je predviden za predsednika Republike Slovenije, predsednika vlade in ministre ter je namenjen ugotavljanju njihove odgovornosti za določena protipravna dejanja. Predmet raziskovanja v tej diplomskem delu je pravna ureditev ustavne obtožbe predsednika republike s posebnim poudarkom na analizi ugotavljanja njegove odgovornosti ter ustreznosti ustavne ureditve odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike. Cilj raziskovanja v tej nalogi je potrditi izhodiščni tezi: • da je veljavna ustavna ureditev odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike pred ustavnim sodiščem pomanjkljiva ter • da je veljavna zakonska ureditev postopka obtožbe in ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva. Na podlagi analize ustavnih določb, ki se nanašajo na odgovornost predsednika republike in drugih zakonskih določil (predvsem Zakona o ustavnem sodišču, Zakona o parlamentarni preiskavi, Poslovnika državnega zbora, Poslovnika ustavnega sodišča, Poslovnika o parlamentarni preiskavi in drugih), ugotavljam, da je sedanja ureditev odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva, saj pušča precej odprtih vprašanj, ki bi v primeru morebitne sprožitve ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomenila veliko oviro pri izpeljavi samega postopka odgovornosti oziroma njegove ustavne obtožbe. Pomanjkljiva ustavna, zakonska (in poslovniška) ureditev bi v postopku ustavne obtožbe predsednika republike sprožila vrsto vprašanj, katerih reševanje bi bilo v času izvedbe postopka močno politično obarvano in argumenti pravne stroke, v pogojih razgretih političnih strasti, bi bili premalo upoštevani. Zato je nujno postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika republike urediti v času stabilnih političnih razmer in izključno z argumenti pravne stroke. V nalogi je podan predlog za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike s procesnega in materialnega vidika, ki je primerljiva z rešitvami v sodobnih demokratičnih družbah in je hkrati najprimernejša za sedanjo stopnjo razvoja demokracije v Republiki Sloveniji. V nalogi je predstavljen institut šefa države in opravljen primerjalni prikaz ureditve položaja šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev oziroma organizacij državne oblasti. Za pravilno razumevanje današnjega položaja šefa države v Republiki Sloveniji je opravljen zgodovinski pregled razvoja te funkcije od leta 1941 do sprejema Ustave Republike Slovenije leta 1991. V nadaljevanju naloge je izvršena primerjava med funkcijo, položajem in pristojnostmi šefa države v Republiki Sloveniji z ustavno primerljivimi ureditvami nekaterih drugih držav (gre za države z uvedeno parlamentarno ustavno ureditvijo). V nadaljevanju so predstavljeni in kritično presojani položaj, funkcija, pristojnosti, predstavljanje, obveščanje, nezdružljivost funkcije, razmerje do drugih državnih organov, vloga, pravice in nadomeščanje šefa države v Republiki Sloveniji. Sledijo pregled, analiza in kritična presoja odgovornosti šefa države, primerjalni prikaz ureditve odgovornosti šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev, institut sopodpisa, politične in materialne odgovornosti, institut imunitete ter institut impeachmenta. Osrednje poglavje naloge predstavlja pregled sedanje ustavne in zakonske ureditve položaja in odgovornosti predsednika republike, postopek ustavne obtožbe predsednika republike, z zelo občutljivim predhodnim delom postopka, ki ga predstavlja morebitna uvedba parlamentarne preiskave, ter predstavitev in utemeljitev ugotovljenih pomanjkljivosti in predlogov za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike ter postopek ugotavljanja njegove odgovornosti pred ustavnim sodiščem. V tem diplomskem delu sta potrjeni uvod
Keywords: Državni zbor, Imuniteta, Impeachment, Obtožba predsednika republike, Odgovornost, Parlamentarna preiskava, Predsednik republike Slovenije, Šef države, Ustava, Ustavna obtožba, Ustavno sodišče.
Published in DKUM: 22.01.2010; Views: 4892; Downloads: 604
Full text (1,03 MB)