Search the digital library catalog

Abstract: Splošna uredba o varstvu podatkov povečuje pomen posameznikov in skupaj z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) ter ostalo področno ureditvijo uvaja stroge zahteve za upravljavce osebnih podatkov, še posebej pri uvedbi in izvajanju videonadzornega sistema. S takšno obdelavo upravljavci namreč globoko posegajo v zasebnost posameznikov, zato problematika zakonitosti izvajanja videonadzornega sistema postaja vse bolj pereča v luči naraščajoče uporabe teh sistemov. Videonadzor mora slediti določbam Splošne uredbe, kot so načela obdelave, pravice posameznika, na katerega se nanašajo podatki, pravne podlage za obdelavo, zavarovanje videonadzornega sistema, pogodbena obdelava in evidenca dejavnosti obdelave. Ob splošnih določbah Splošne uredbe morajo upravljavci upoštevati tudi ureditev ZVOP-2, ki videonadzorni sistem obravnava kot eno izmed področnih ureditev obdelave osebnih podatkov v členih od 76. do 80. in nadgrajuje že obstoječo ureditev ZVOP-1. Splošnim določbam o izvajanju videonadzora iz 76. člena ZVOP-2 sledijo specifične določbe, ki urejajo videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore, znotraj delovnih prostorov, v prevoznih sredstvih, namenjenih javnemu potniškemu prometu in na javnih površinah. Pri vzpostavitvi videonadzornega sistema je ključnega pomena opredelitev namenov obdelave, saj se sme obdelava izvajati le za izrecne, zakonite namene, ki morajo biti jasno določeni pred začetkom obdelave. Videonadzor se večinoma utemeljuje na podlagi zakonitega interesa upravljavca, opravljanja naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu in zakonske obveznosti upravljavca, pri čemer prihaja do razlik med dopustnostjo pravnih podlag v javnem in zasebnem sektorju. Upravljavci morajo med drugim poskrbeti tudi za ustrezno obveščanje posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, zavarovanje videonadzornega sistema, opredelitev rokov hrambe posnetkov, vodenje dnevnikov obdelave in zagotavljanje zakonite obdelave posnetkov. Odnos med posamezniki, na katere se nanašajo podatki in upravljavci je tako zasnovan na iskanju ravnovesja med zaščito zasebnosti posameznikov in varstvom njihovih podatkov ter potrebo upravljavcev po izvajanju videonadzora za svoje zakonite namene. Upravljavci so dolžni posameznikom olajšati uresničevanje njihovih pravic iz Splošne uredbe o varstvu podatkov in določiti učinkovit postopek njihovega uresničevanja. V primeru videonadzora še posebej pridejo do izraza pravica dostopa, pravica do izbrisa in pravica do ugovora. Ključno je, da se upravljavci videonadzornih sistemov zavedajo posega v zasebnost posameznikov in si prizadevajo k uporabi najmilejših ukrepov za dosego svojih namenov.
Keywords: varstvo osebnih podatkov, videonadzorni sistem, Splošna uredba o varstvu podatkov, ZVOP-2, zakoniti interes, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov (DPIA), pravice posameznika, pravica do zasebnosti, dostop v uradne službene oziroma poslovne prostore, delovni prostori, javna prevozna sredstva, javne površine
Published in DKUM: 11.12.2024; Views: 0; Downloads: 22
Full text (1,15 MB)

Abstract: Osebni podatki so del človekove zasebnosti. Ob vstopu v zdravstveno socialno ustanovo se temu delu zasebnosti posameznik mora odpovedati. Prav zato je osrednja naloga vseh zaposlenih v zdravstveni negi in oskrbi skrbno ravnanje z osebnimi podatki in njihovo varovanje. Zdravstveni delavci se moramo zavedati, da ima vsak stanovalec pravico do zasebnosti in zaupnosti svojih zdravstvenih podatkov. Za izvedbo raziskave smo uporabili deskriptivno metodo empiričnega raziskovanja. Kot orodje smo uporabili anketni vprašalnik, ki je zajemal vprašanja s področja teoretičnega poznavanja mednarodne konvencije, zakonov, pravilnikov in kodeksov ter vprašanja s področja prakse glede upoštevanja varstva podatkov v delovnem okolju. Anketiranje je potekalo 10 dni v mesecu marcu 2022, vzorec pa je predstavljalo 118 zaposlenih v zdravstveno socialni organizaciji. Da ne bi prihajalo do kršitev varovanja osebnih podatkov, je potrebno usposobiti vse zaposlene v zdravstveno socialnih ustanovah, da bodo pri svojem delu pravilno obravnavali in uspešno varovali pridobljene osebne podatke.
Keywords: Splošna uredba EU o varstvu osebnih podatkov, osebni podatek, zdravstveni podatki, poklicna skrivnost
Published in DKUM: 14.10.2022; Views: 614; Downloads: 64
Full text (1,23 MB)

Abstract: Svobodna konkurence predstavlja enega od temeljev notranjega trga EU. Sistem varstva konkurence temelji na decentraliziranem javnem izvrševanju pravil konkurenčnega prava EU s strani Komisije in NKO. Zaradi nacionalne procesne avtonomije so med NKO nastajale razlike, ki so ogrožale učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU. Cilj Direktive 1/2019 je odprava razlik in vzpostavitev minimalnih standardov delovanja NKO. Uvodoma je v nalogi predstavljen sistem izvrševanja členov 101 in 102 PDEU s poudarkom na Uredbi 1/2003 in nekaterih drugih pomembnejših vprašanjih sistema. Analizirane so ključne določbe Direktive 1/2019. V povezavi z njimi se tesno obravnava vloga NKO, predvsem pa se konkretneje predstavi nezavezujoče pravo, ki ga je izoblikovala Komisija in EMKO. Poudarek je dan tudi sodni praksi SEU in ESČP. Ker imajo slednji viri podlago v strokovnem znanju in dolgoletnih izkušnjah, predstavljajo pomembno vodilo državam članicam, za katere je področje konkurenčnega prava še vedno relativna novost. Navsezadnje bo analizirana ureditev javnega izvrševanja členov 101 in 102 PDEU v RS. Ta temelji na ZPOmK-1 in AVK kot organu pristojnemu za konkurenco v RS. Zaradi implementacije Direktive 1/2019 je ureditev v RS obravnavana v luči Direktive 1/2019. Slednjo ima namen implementirati predlog ZPOmK-2, katerega določbe so predstavljene na mestih, kjer le-te prenašajo rešitve Direktive 1/2019 v slovensko zakonodajo. Rešitve, ki jih prinaša Direktiva 1/2019, bodo okrepile NKO za boj proti kartelom, hkrati pa pomembno prispevale k dvigu konkurenčne kulture skozi EU in posledično k še večjemu poudarku na varstvu konkurence in nadaljnjim spremembam zakonodaj držav članic na tem področju. Predlog ZPOmK-2 v večji meri povzema rešitve Direktive 1/2019, vendar še vedno ostaja problematičen z vidika določb o neodvisnosti, saj slednjih ne ureja dovolj transparentno, hkrati pa nekatera vprašanja prepušča v ureditev AVK, kar lahko predstavlja nevarnost za arbitrarne posege, če sam zakon ne vsebuje pravil o mejah dovoljenih intervencij v delovanje AVK s strani državnih organov ali zasebnih subjektov.
Keywords: konkurenca, konkurenčni organi, člen 101 in 102 PDEU, Uredba 1/2003, Direktiva 1/2019, ZPOmK-1, AVK
Published in DKUM: 08.11.2021; Views: 1015; Downloads: 82
Full text (1,05 MB)

Abstract: Pojav interneta velja za globalni fenomen, saj si življenja brez njegove pomoči ne bi več znali predstavljati. Internet lahko svoj uspeh pripiše ravno odprtosti, saj je z lahkoto prosto dostopen vsakomur in vsepovsod. Uporabniki, ki imajo možnost internetne povezave, lahko do informacij na internetnem omrežju dostopajo skoraj neomejeno. Da bi se omogočile čimbolj kakovostne spletne storitve in splošna internetna uporaba, pa se posamezniki ne smejo soočati s posebnimi omejitvami glede dostopa do omrežja ali drugimi omejitvami pri uporabi storitev, aplikacij in vsebin na internetu. Za takšne primere se je zato uveljavilo načelo nevtralnosti omrežja. Uvodoma magistrsko delo prikazuje splošno opredelitev pojma in njegov razvoj ter, primerjavo pravnega področja nekaterih neevropskih držav (predvsem Združene države Amerike). Področje nevtralnosti interneta namreč izhaja iz pravice do interneta in se tako razteza po vsem svetu. Ne glede na različne nacionalne zakonodaje je definicija načela vedno opredeljena enako. Za boljše razumevanje je predstavljena tudi sodna praksa, ki pa se v Evropski uniji zaenkrat osredotoča zgolj na en primer Sodišča Evropske unije, saj je nevtralnost omrežja relativno nov pojem. Ne glede na ustrezno evropsko zakonodajo in smernice, ki so v pomoč državam članicam pri uveljavitvi nacionalne zakonodaje o nevtralnem internetu, pa tveganje še vedno predstavlja pravna neenotnost držav članic na tem področju. Magistrsko delo med drugimi preučuje tudi ustreznost ureditve slovenske uzakonitve pojma nevtralnosti ter ali le-ta zadostuje ali bi bile na tem področju potrebne dopolnitve. Ugotavljam, da se nevtralnost omrežja hkrati povezuje tudi z načelom odprtega interneta in načelom brezplačnega interneta. Kljub hitremu razvoju digitalnega ekosistema pa glavno težavo še vedno predstavlja pomanjkljiva tehnična infrastruktura in cenovna nedostopnost interneta. Glavna tema, na katero se v magistrski nalogi osredotočam, je odgovor na vprašanje »Ali bi se nevtralnost interneta lahko uvrščala v sklop temeljnih človekovih pravic?«. Razprave o tem, da bi internet lahko postal nova človekova pravica, se sicer že pojavljajo, vendar zaenkrat še niso dovolj intenzivne za dejansko uresničitev. Pravica do interneta s svojo učinkovitostjo, razsežnostjo in vplivom trenutno še ne izpolnjuje kriterijev za uvrstitev med temeljne človekove pravice. Podobno velja tudi za nevtralnost interneta. Če bi bila nevtralnost interneta temeljna človekova pravica, bi posamezniki namreč imeli takšne privilegije, da bi lahko prosto odločali, na kakšen način in kako bodo uporabljali internet, katere informacije, storitve ali aplikacije bodo z njegovo pomočjo iskali in se jih posluževali, brez omejitev. Slednje bi vplivalo na celotno strukturo svetovne družbe. Prihodnost interneta in telekomunikacijskih sredstev zaenkrat ostaja še vedno nepredvidljiva in posledično nedorečena. Razvoj se trenutno usmerja v brezplačno dostopne točke na javnih mestih. Na takšen način se omogoča vsaj začasno dostopanje do interneta tistim uporabnikom, ki si ga sicer ne morejo privoščiti. Ker internetna povezava na žalost ostaja posebna ugodnost sodobne družbe, pravne določbe o priznanju novih človekovih pravic v digitalni dobi ostajajo prevelik izziv.
Keywords: nevtralnost omrežja, odprt internet, ponudniki internetnih storitev, Uredba 2015/2120, Zakon o elektronskih komunikacijah, BEREC, svoboda izražanja
Published in DKUM: 18.10.2021; Views: 1434; Downloads: 198
Full text (852,56 KB)

Abstract: Določene verske skupnosti (zlasti muslimani in judje) morajo žival, da jo lahko uživajo, usmrtiti v skladu z verskimi zapovedmi. Bistveno za tak verski zakol je, da žival pred zakolom ne sme biti predhodno omamljena. Po drugi strani pa imamo (tudi zaradi razvoja sodobne tehnologije) možnost predhodnega omamljanja živali pred zakolom. Veterinarji in nekateri drugi strokovnjaki na področju dobrobiti živali ugotavljajo, da je omamljanje pred zakolom tehnika, ki živalim nudi največjo zaščito ob usmrtitvi (čeprav je vsaka usmrtitev problematična z vidika dobrega počutja živali). Pri tem so možni različni načini omamljanja, med drugim tudi reverzibilno omamljanje. Številne DČ, med drugim tudi Slovenija, so z nacionalno zakonodajo določile, da mora biti omamljenje živali izvedeno tudi pri verskem zakolu. Pripadniki verskih skupnosti so mnenja, da se s takšno zapovedjo pretirano posega v njihovo pravico do svobode veroizpovedi in da po eni strani tudi pravilno izveden verski zakol ne povzroči več trpljenja živalim oz. po drugi strani, da ima tudi metoda omamljanja živali pred zakolom številne pomanjkljivosti. Tukaj vidimo konflikt dveh vrednot: dobrobit živali na eni strani in pravico do svobode misli, vesti in vere na drugi. Svoboda misli, vesti in vere je zagotovljena tako na ravni Sveta Evrope in EU kot tudi na nacionalni ravni. Urejena je v 10. členu Listine ter v 9. členu EKČP, v Ustavi RS pa je ta pravica zagotovljena v 41. členu. Pomembno je, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in vere, ki vključuje tudi izražanje vere pri obredih. Na drugi strani govorimo o dobrobiti živali. Živali v dandanašnji družbi niso subjekti prava in kot take ne morejo biti nosilke pravic in obveznosti. Pa vendar vemo, da se pogled na njihov status v družbi spreminja. Tem spremembam pa sledijo spremembe v zakonodaji, saj je pravo vedno odraz stanja v družbi. Pomembni zakonodajni akt EU na tem področju je Uredba 1099/2009. Ta uredba po eni strani v 4(1). členu določa, da se lahko živali usmrtijo šele potem, ko so bile omamljene. Že v istem členu, in sicer v 4(4). členu Uredbe 1099/2009 pa je določena tudi izjema od te načelne zapovedi predhodnega omamljanja ravno za zakol v skladu z zahtevami določenih verskih obredov (če je zakol opravljen v klavnici). Uredba 1099/2009 pa v 26(2)(c). členu določa tudi, da lahko DČ sprejmejo nacionalne predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi kot predpisi iz te uredbe, in to ravno na področju zakola živali v skladu z zahtevami verskih obredov (torej ravno v povezavi s 4(4). členom Uredbe 1099/2009). Zato se moramo vprašati, do kam sodi pristojnost DČ, da sprejemajo strožja pravila za zaščito živali ob usmrtitvi in ali res lahko popolnoma prepovejo verski zakol. S tem vprašanjem in to tematiko so se ukvarjali tako USRS kot ESČP in SEU, izbrane relevantne sodbe pa bodo podrobneje predstavljene v tej magistrski nalogi.
Keywords: dobrobit živali, svoboda misli, vesti in vere, verski zakol, Uredba 1099/2009, test sorazmernosti, Zadeva U-I-140/14-21, Zakon o zaščiti živali.
Published in DKUM: 24.09.2021; Views: 927; Downloads: 148
Full text (1,42 MB)