1. Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči v pravdnem postopku : doktorska disertacijaDenis Baghrizabehi, 2023, doctoral dissertation Abstract: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne in nadnacionalne vidike zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči v pravdnem postopku. Pravo EU ne določa procesnih pravil za zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, čeravno posameznikom daje pravico, da pred nacionalnimi sodišči zahtevajo odpravo negativnih učinkov ukrepov nezakonite pomoči. Pri nezakoniti pomoči gre za državno pomoč, ki je podeljena v nasprotju s t. i. klavzulo o mirovanju. V skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije se takšni postopki vodijo pred nacionalnimi sodišči in v skladu z nacionalnim procesnim pravom. Ker evroavtonomno tolmačenje pojma »procesno« pravo zajema tudi pravila, ki jih v kontinentalnih sistemih praviloma razumemo kot materialnopravna, je treba v sklopu zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči uporabljati tudi nacionalna pravila materialnega prava. Kadar je bila nezakonita pomoč podeljena z aktom zasebne oziroma civilnopravne narave, pride v poštev uporaba institutov civilnega prava. Nacionalna pravila pravdnega postopka in civilnega materialnega prava niso prilagojena posebnostim prava državnih pomoči in se zaradi tega uresničuje riziko neučinkovitega izvrševanja subjektivnih pravic, izvedenih iz neposrednega učinka prava EU. V sklopu disertacije je opravljena holistična obravnava pravil in načel prava EU, ki naslavljajo področje zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči ter analiza medsebojnega delovanja prava EU in nacionalnega prava držav članic. Problem neučinkovitih pravnih sredstev je obravnavan kategorično, in sicer tako, da je najprej opredeljeno vprašanje civilnopravne neveljavnosti ukrepov nezakonite državne pomoči. Na podlagi primerjalnopravne analize med pravnimi redi Slovenije, Nemčije in Avstrije doktorska disertacija navaja zaključek, da bi se takšni ukrepi morali šteti za nične. Alternative, ki bi ukrep ohranjale v veljavi, iz pravnopolitičnih razlogov niso ustrezne. Predmetni zaključek predstavlja tudi premiso za nadaljnje ugotovitve v doktorski disertaciji. Učinkovito zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči je kompleksen fenomen, ki je omogočen zgolj skozi souporabo številnih pravnih institutov nacionalnega prava ter je mestoma popolnjen s sodniškim pravom oziroma s posegi v smeri lojalne razlage ali neuporabe nasprotujočih določb nacionalnega prava. Rešitve, ki so se v tej zvezi razvile v primerjalnopravnem kontekstu, niso vedno neposredno prenosljive v slovenski pravni red. Tako na primer nemški model zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči sloni na kvazi-negatornem varstvu in konceptu klavzule o mirovanju kot varstvenega zakona, medtem ko avstrijska sodišča posameznikom nudijo varstvo zgolj na podlagi prava nelojalne konkurence. V tej zvezi doktorska disertacija vsebuje sklep, da bi veljalo zaradi posrednega učinka prava EU v slovenskem pravu tolmačiti določbo 133. člena Obligacijskega zakonika ekstenzivno, tako da bi zajemala finančno škodo in delovanje, ki ni usmerjeno zgolj v prostor oziroma okolje. Prav tako bi kazalo na področju prava nelojalne konkurence lojalno razlagati določbe o aktivni legitimaciji. S procesnega vidika je navkljub zapadlosti dajatvenega zahtevka treba dopustiti ugotovitvene tožbe, s katerimi se ugotavlja ničnost ukrepa nezakonite pomoči ter si prizadevati za fleksibilno uporabo pravil o odločanju po prostem preudarku, o informativnih dokazih ter (na podlagi načela vestnosti in poštenja) omogočiti uporabo pravil o stopničasti tožbi. V okviru možnosti preseganja informacijske asimetrije je bila opravljena analiza možnosti zakonodajne harmonizacije pravil o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper državo članico zaradi implementacije ukrepa nezakonite pomoči. Doktorska disertacija se končno opredeljuje tudi do meja pravnomočnosti v primeru ugotovitvenih sodb, ki zaradi zmotne uporabe materialnega prava vsebujejo (sanirajo) kršitev prava državnih pomoči. V tej zvezi je podan zaključek, da takšne sodbe nimajo učinka materialne pravnomočnosti.
Keywords: zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, priglasitev državnih pomoči, klavzula o mirovanju, nacionalna procesna avtonomija, načelo učinkovitosti, izterjava nezakonite državne pomoči, učinkovito sodno varstvo
Published in DKUM: 14.12.2023; Views: 955; Downloads: 326
 Full text (3,49 MB) |
2. Tožba zaradi nedelovanja Evropske komisije: diskrecijska pravica kot procesna ovira : diskrecijska pravica kot procesna oviraNika Bele, 2022, master's thesis Abstract: Načelo pravne države skladno z 2. členom PEU predstavlja enega izmed temeljnih načel na katerih temelji Evropska unija. Kljub pomembnosti tega načela pa smo v zadnjih letih na evropskem političnem parketu priča njegovemu (načrtnemu) spodkopavanju s strani določenih držav članic EU. Čeprav kriza pravne države v prvi vrsti odpira vprašanje glede (spornih) ravnanj in ukrepov držav članic EU, pa moramo nanjo gledati tudi skozi prizmo odzivov evropskih institucij. Posebej relevanten in pomemben je na tem mestu odziv Evropske komisije, ki velja za »varuhinjo Pogodb« in ki skladno s 17. členom PEU skrbi za uporabo Pogodb in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo na njuni podlagi.
Kriza pravne države oz. vladavine prava tako odpira vprašanja glede možnosti sankcioniranja držav članic v primeru sistemskih in načrtnih dejanj in ukrepov, ki v praksi ogrožajo omenjeno načelo. Sodno varstvo je v EU zagotovljeno že na primarni ravni z določbo 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa pravico od učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. Pravno oz. sodno varstvo je znotraj EU konkretizirano v večih postopkih, ki so večinoma urejeni v Pogodbah. Najpogostejši postopek za ugotavljanje kršitev držav članic je tožba zaradi neizpolnitve obveznosti iz Pogodb, ki jo predvideva 258. člen PDEU. Ker je spodkopavanje načela pravne države v praksi težko okategorizirati za kršitev določbe Pogodb je za kršitve tega načela na videz primernejši politični postopek iz 7. člena PEU, ki je v spošnem namenjen sankcioniranju sistemskih nevarnosti za načelo vladavine prava. Zaradi vprašljive uspešnosti takšnega postopka v praksi je EU sprejela dodatne mehanizme za zaščito načela pravne države. Sprva je bil leta 2014 izdelan »Novi okvir EU za krepitev načela pravne države«, leta 2020 pa je bila sprejeta Uredba 2020/2092 o splošnem režimu pogojenosti za zaščito proračuna Unije, ki ščiti proračun EU pred kršitvami načel pravne države. Z željo po krepitvi načela pravne države so z Novim okvirom in Uredbo 2020/2092 Evropski komisiji naložene dodatne pristojnosti v zvezi s samim pričetkom omenjenih postopkov.
V oktobru 2021 je Evropski parlament vložil tožbo zaradi nedelovanja Evropske komisije, v kateri ji očita neukrepanje v zvezi s postopkom po Uredbi 2020/2092. Ta tožba tako odpira polemiko v zvezi z nedelovanjem institucij (konkretneje Komisije) v primeru, ko evropska zakonodaja predvideva možnost sankcioniranja DČ, a sama institucija takšne možnosti ne izkoristi. Vprašanje pasivnosti institucij je v praksi mnogokrat tesno povezano z vprašanjem obstoja diskrecijske pravice glede sprožitve posameznega postopka. V magistrski nalogi se tako konkretneje ukvarjam z institutom tožbe zaradi nedelovanja, ki jo ureja 265. člen PDEU. V ospredju obravnave instituta bo predstavljeno nedelovanje Evropske komisije, pri čemer bom skušala najti (morebitno) povezavo med diskrecijsko pravico ter dopustnostjo tožbe zaradi nedelovanja.
Keywords: učinkovito sodno varstvo, tožba zaradi nedelovanja, 265. člen PDEU, Evropska komisija, diskrecija, vladavina prava.
Published in DKUM: 07.07.2022; Views: 1065; Downloads: 209
Full text (939,54 KB) |
3. Načelo sodniške neodvisnosti v Evropski uniji : magistrsko deloDanaja Plohl, 2021, master's thesis Abstract: Neodvisnost sodstva predstavlja konstitutivni element načela učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz skupnih tradicij držav članic in predstavlja splošno načelo prava EU. Učinkoviti sodni sistemi so odločilnega pomena za ohranjanje načela pravne države. Koncept sodniške neodvisnosti je avtonomni pojem prava EU, katerega Sodišče EU deli na tri vidike: zunanji vidik, ki ne dovoljuje nikakršnega zunanjega posredovanja, pritiskov ali vplivov; notranji vidik stoji na ideji absolutne nevtralnosti sodnikov (nepristranskost), ki od sodnika zahteva zgolj objektivnost in enako distanco do strank spora; tretji vidik – načelo neodstavljivosti – je Sodišče EU nedavno izpostavilo v zadevi Poljske, pri čemer je pojasnilo, da se od sodnikov lahko, le pod vnaprej določenimi strogimi pogoji in v cilju legitimnih interesov, zahteva, da predčasno odide iz svojega sodniškega položaja. Po drugi strani pa je ESČP razvilo subjektivno-objektivni test sodniške nepristranskosti, pri katerem lahko vzpostavimo vzporednice z definicijo s strani Sodišča EU.
Sodniška neodvisnost je bistvenega pomena tudi pri izpolnjevanju kriterijev za postavitev predhodnega vprašanja po 267. členu PDEU. V Portugues judges primeru je SEU jasno odločilo, da je pogoj neodvisnosti nacionalnih sodišč temeljni pogoj za pravilno delovanje postopka predhodnega odločanja, ki v svoji primarni funkciji zagotavlja polni učinek, enotnost predvsem pa avtonomijo prava EU. Povrhu vsega pa nacionalne določbe držav članic s svojimi procesnimi pravili ne smejo ovirati sodišč pri postavitvi predhodnega vprašanja, saj se v nasprotnem primeru prekomerno posega v samostojnost in neodvisnost sodišč.
Trenutno največje polemike se dogajajo na Poljskem in Madžarskem - v dveh državah članicah EU, ki vztrajno kršita načelo pravne države, kar je že bilo ugotovljeno s strani Sodišča EU. V vseh zadevah je Sodišče EU podalo pomembne precedense, ko je pri odločitvah ubralo pristop skozi prizmo načel iz 19. člena PEU v korelaciji s 47. členom Listine EU, ki ščitita načelo sodniške neodvisnosti v okviru načela učinkovitega sodnega varstva. Proti obema država članicama se je povrhu številnih sodnih postopkov sprožil tudi politični postopek. Tako sodni postopek po 258. členu PDEU kot politični postopek iz 7. člena PEU lahko tečeta istočasno. Če se nam v primeru sodnega postopka ponuja direktna pot do Sodišča EU, je potrebno pri političnem postopku doseči visoke pragove, da zadostimo pravnemu standardu »hujša in vztrajna« kršitev vrednot iz 2. člena PEU.
Keywords: Učinkovito sodno varstvo, načelo sodniške neodvisnosti, sodstvo, postopek predhodnega odločanja, nacionalna procesna avtonomija, postopki zoper državo članico, načelo pravne države, Poljska in Madžarska.
Published in DKUM: 09.06.2021; Views: 2322; Downloads: 656
Full text (1,16 MB) |
4. MEJE NACIONALNE PROCESNE AVTONOMIJEDenis Baghrizabehi, 2015, master's thesis Abstract: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z ugotavljanjem meja nacionalne procesne avtonomije, s tem pa posledično začrta tudi njen obseg. Gre za v veliki meri nerazjasnjeno področje prava EU, ki odreja razmerje med (materialnim) pravom EU in nacionalnim (procesnim) pravom. Nacionalna procesna avtonomija je načelo prava EU, ki v svoji vsebini državam članicam omogoča, da samostojno določajo in urejajo postopke, s katerimi posamezniki uveljavljajo pravice, ki jim jih daje pravo EU, v kolikor pravo EU samo ne ureja tega področja. Pri tem države članice niso povsem avtonomne, saj bi jim povsem liberalna interpretacija obravnavanega načela omogočila, da preprečijo ali otežkočijo položaj posameznika, kadar si slednji prizadeva realizirati pravice, ki izhajajo iz prava EU. Sodišče Evropske unije je to nevarnost prepoznalo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in posledično razvilo dve poglavitni omejitvi procesne avtonomije - načelo učinkovitosti in načelo enakovrednosti. Tekom nadaljnjih desetletij je sodna praksa omenjenega Sodišča izvrgla dodatne omejitve procesne avtonomije, že obstoječe pa nadgradila. Vendar se ves ta čas ni izoblikoval enoten pravni okvir, ki bi nacionalnim organom in zakonodajalcu posamezne države članice vnaprej in razmeroma določno znal predočiti in začrtati meje nacionalne procesne avtonomije. Še več, omejitve so se drobile na posamezne fragmente, ki so zgolj poudarjali potrebo po venomer vnovičnem ad hoc presojanju meja oz. obsega procesne avtonomije. Avtor poskuša z analizo širšega spektra pravnih razmerij predstaviti ozadje nedodelanega nabora pravnih načel, ki botrujejo omejitvam procesne avtonomije. Magistrsko delo se ne ogiba partikularne narave sodniškega drobirja, ki ga je ustvarila nestanovitna praksa Sodišča, temveč ga poskuša prikazati na kar se da sistematično ubran način. Po predstavitvi temeljnih načel, ki urejajo razmerje med pravom EU in nacionalnim pravom, se avtor osredotoči na omejitvi načel učinkovitosti in enakovrednosti. V nadaljevanju je pozornost posvečena načelu učinkovitega sodnega varstva kot (dodatni) omejitvi procesne avtonomije, na kratko pa je predstavljeno tudi razmerje med omenjenim načelom in načelom učinkovitosti. Drugi del magistrskega dela je namenjen krajši analizi izbranih kategorij pravnih sredstev in avtonomnosti (ali manku le-te), ki jo države članice načeloma posedujejo pri določanju in urejanju taistih pravnih sredstev, s katerimi posamezniki uveljavljajo pravice iz pravnega reda EU. V zadnjem delu magistrskega dela, avtor zaokroži dognanja predhodnih poglavij in poskuša bralcu naslikati celostno podobo načela procesna avtonomije (in njenih meja).
Keywords: nacionalna procesna avtonomija, postopkovna avtonomija, posredna kolizija, učinkovitost, enakovrednost, učinkovito sodno varstvo, izvrševanje prava EU, pravna sredstva
Published in DKUM: 12.04.2016; Views: 3496; Downloads: 1303
Full text (1,04 MB) |
5. NOVEJŠA SODNA PRAKSA DOPUSTNOSTI NIČNOSTNIH TOŽB PO PDEUAnja Zorec, 2014, undergraduate thesis Abstract: Tožba za razveljavitev določenega akta EU (ničnostna tožba) predstavlja osrednjo tožbo zoper institucije EU; hkrati je tudi kompleksna in predmet pravnih diskusij že desetletja. Med drugim je znana po svoji nedostopnosti posameznikom. Daleč najbolj sporni pogoj za procesno upravičenje (aktivno legitimacijo oz. locus standi) posameznikov je test za posamično nanašanje. Razvit je bil v zadevi Plaumann v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja in se je nadaljeval vse do današnjih dni pri presoji dopustnosti. Striktna razlaga Sodišča EU določenih pojmov iz četrtega odstavka člena 263 PDEU in omejitve, ki jih nalaga PDEU glede možnosti izpodbijanja aktov EU s strani posameznikov, so pogosto kritizirane kot v nasprotju z načelom učinkovitega sodnega varstva in posledično v mnogih primerih vodijo do odrekanja sodnega varstva posameznikom. V kasnejših letih se je izoblikovala bogata, a neenotna sodna praksa glede dopustnosti ničnostne tožbe. Kljub omiljenemu problemu razlikovanja med odločbo in uredbo v zadevi Codorníu, bi tožeča stranka še vedno morala dokazati individualno nanašanje po načelu formule Plaumann. Niti kasnejši primeri poskusov razširitve kroga posameznikov, ki lahko vložijo ničnostno tožbo - najbolj odmevna sta bila Unión de Pequeños Agricultores in Jego-Quéré - niso prinesli milejših pogojev pri uveljavljanju aktivne legitimacije. Pred Lizbonsko pogodbo so fizične in pravne osebe morale dokazati neposredno in posamično nanašanje za izpodbijanje aktov EU, ki niso bili naslovljeni na njih. Kot rezultat je Lizbonska pogodba revidirala člen, ki se nanaša na procesno upravičenje individualnih strank, ostale določbe člena pa so nove. Vseeno pa problem neenotne razlage pojmov še vedno ostaja. Posredna možnost za posameznike je postopek predhodnega odločanja, vprašanje pa je, ali je to res zadostna alternativa za izpodbijanje veljavnosti aktov EU. Ker trenutno ni možno najti optimalne rešitve za večjo dostopnost Sodišča EU za posameznike, situacija kar kliče po spremembah. EU namreč zavezujejo druge pogodbe, ki jim je skupno načelo učinkovitega sodnega varstva.
Keywords: ničnostna tožba, sodna praksa, aktivna legitimacija, posamezniki in EU, Sodišče EU, člen 263 PDEU, učinkovito sodno varstvo
Published in DKUM: 02.12.2014; Views: 3491; Downloads: 673
Full text (798,58 KB) |
6. MEJE NAČELA UČINKOVITOSTI VARSTVA PRAVIC POSAMEZNIKA V SISTEMU SODNEGA VARSTVA V EUAlenka Berger Škrk, 2014, doctoral dissertation Abstract: V pravu EU sta načelo učinkovitosti in pravica do učinkovitega sodnega varstva bistvenega pomena za posameznike, ko ti kot stranke spora uveljavljajo sodno varstvo. Doktorska disertacija je namreč osredotočena na položaj posameznikov, ko ti uveljavljajo svoje »unijske« (materialnopravne) pravice. Bistvena je torej dilema ali imajo posamezniki, kot nosilci pravic in obveznosti po pravu EU, resnično zagotovljena ustrezna procesna jamstva za učinkovito varstvo svojih pravic. Kljub razmeroma dobri organizaciji sistema sodnega varstva v EU, tako na centralizirani kot tudi na decentralizirani ravni, se zastopa stališča, da se posamezniki pri uveljavljanju prava EU pred nacionalnimi in unijskimi sodišči soočajo z različnimi procesnimi ovirami, med katerimi nekatere celo vodijo v t. i. situacije odreka oziroma zanikanja sodnega varstva (denial of justice/déni de justice). Poleg bistvenega razvoja sodne prakse Sodišča EU vezanega na določanje »zahtev« načela učinkovitosti (Drugo poglavje), bi z vidika sedanjega, omejenega dostopa do sodnega varstva posameznika, lahko imela pomembne pozitivne učinke pravica do učinkovitega sodnega varstva kot jo je preko uporabe 6. in 13. člena EKČP izoblikovalo Sodišče EU oziroma kot izhaja iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU (Tretje poglavje). Z namenom odkrivanja različnih pomanjkljivosti obstoječega sistema učinkovitega sodnega varstva pravic EU, je v doktorski disertaciji ta razčlenjen z vidika (nacionalne) delitve na sodno varstvo v zasebnem/javnem in ustavnosodnem interesu (Četrto poglavje). Poleg razkritja različnih primerov zanikanja sodnega varstva EU, se preko te analize izkaže še, da (učinkovito) zagotavljanje sodnega varstva posameznikom pravzaprav nikoli ni bil osrednji cilj institucionalne ureditve EU, temveč predstavlja predvsem neizogibni »stranski produkt« nenehnega širjenja pristojnosti EU. Pri analizi sistema sodnega varstva EU z vidika varstva v javnem interesu so obravnavane pomanjkljivosti naslednjih pravnih sredstev EU: postopka predhodnega odločanja (267. člen PDEU), tožbe Komisije proti državi članici (258. člen PDEU), ničnostne tožbe (263. člen PDEU) in tožbe zaradi nedelovanja (265. člen PDEU). V kontekstu prava EU je sodno varstvo v zasebnem interesu osredotočeno na učinkovitost postopka predhodnega odločanja ter na dilemo dejanske učinkovitosti sodnega uveljavljanja denarnih zahtevkov vezanih na koncept uresničevanja »odškodninskih tožb EU (uveljavljanje odškodninske odgovornosti države članice/Unije zaradi kršitve prava EU). Zastopa pa se tudi stališče, da tožbe vezane na presojo zakonitosti (ničnostna tožba, tožba zaradi nedelovanja in ugovor exceptio illegalis) uresničujejo unijsko ustavnosodno varstvo. Slednje namreč omogoča razpravo o položaju posameznika, ko ta uveljavlja sodno varstvo vezano na »ustavna vprašanja« pred Sodiščem EU kot pritožbenim sodiščem. Končno pa so situacije zanikanja sodnega varstva v sodnem sistemu EU obravnavane tudi z vidika zaporedja temeljnih procesnih institutov in pravil vsakega sodnega postopka (Peto poglavje). Zaključek doktorske disertacije je mogoče strniti v sklep, da dostopnost oziroma učinkovitost sistema sodnega varstva v EU z vidika uresničevanja posameznikove pravice do učinkovitega sodnega varstva ni ustrezno zagotovljena, pri čemer se predlagajo različne rešitve, kako izboljšati obstoječo ureditev.
Keywords: Pravica do učinkovitega sodnega varstva v pravu EU, načelo učinkovitosti v pravu EU, effet utile, posameznikova pravica do učinkovitega sodnega varstva, sodno varstvo posameznikovih pravic v pravu EU, učinkovito sodno varstvo "unijskih" pravic, sistem sodnega varstva v pravu EU, situacije zanikanja sodnega varstva
Published in DKUM: 22.10.2014; Views: 4114; Downloads: 68
This document has many files! More... |
