Search the digital library catalog

Abstract: Pridobitev lastninske pravice na podlagi prisilne prodaje pri izvršbi in stečaju se, če velja slediti teoriji in sodni praksi, šteje za izvirno oziroma originarno pridobljeno lastninsko pravico. Poglavitna značilnost takšne vrste pridobitve je, da se lastninska pravica prenese ne glede na voljo dosedanjega imetnika pravice, še več, celo v nasprotju z njegovo voljo. Naslednja pomembna značilnost tovrstne prodaje je ta, da predpostavka pridobitve stvarne pravice ni zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel) kot to velja za poslovne pridobitve, temveč je predpostavka pridobitve oblikovalna sodna odločba. Do prisilne prodaje stvari pride v primerih, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, ki jo ima v razmerju do upnika, kar posledično lahko pripelje do sodnega izvršilnega postopka. V izvršilnem postopku sodišče izda sodno odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna terjatev. V primeru, ko dolžnik ne izpolni kar mu je bilo s sodno odločbo naloženo, sledi njena prisilna izvršitev. Naša zakonodaja upnika ne omejuje pri izbiri izvršilnega sredstva, saj ne predpisuje nobenega vrstnega reda le-teh. Velja načelo proste izbire izvršilnega sredstva, ne glede na višino terjatve. Upnik tako lahko že v začetku predlaga izvršbo na nepremičnino, kljub izterjavi nesorazmerno nizke terjatve. To možnost mu daje zakonodaja, ki ne določa spodnje meje višine terjatve, nad katero bi bilo možno dovoliti izvršbo na nepremičnino ter tudi ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. Na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupec torej pridobi lastninsko pravico. Sklep velja za listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba pravice na kupca. Vsled dejstva, da je vpis v zemljiško knjigo v tem primeru zgolj deklaratornega značaja, je ta kljub temu potreben prav zaradi publicitete vpisov. Posebej zanimivi postanejo primeri, kjer so vpisi v zemljiški knjigi napačni, zaradi česar pogosto pride do prenosa lastninske pravice nelastnika. Gre za primere, ko dolžnik ni resnični lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Če operacionaliziram, problem velikokrat nastaja pri nepremičninah, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev, v zemljiški knjigi pa je kot izključni lastnik vpisan zgolj eden, ali pa je nepremičnina vpisana kot solastnina. Vpisa ne odražata dejanskega stanja lastništva, kar ima lahko negativne posledice tudi v postopku izvršbe, ko se lahko nepremičnina proda. Pogosti primeri, kjer vpisi lastninske pravice ne odražajo dejanskega, so tudi prodaje s pridržkom lastninske pravice ter primeri zunajknjižnega priposestvovanja. Tukaj sodna praksa zavzema različna stališča, s predpostavko (ne)dobrovernosti kupca, proti kateremu pravi lastnik uveljavlja svojo lastninsko pravico. V obzir stališču sodne prakse je potrebno vzeti tudi dejstvo, da ima pri tovrstni prodaji pomembno vlogo interes upnika, ki zasleduje poplačilo svoje še neplačane terjatve.
Keywords: Sodna prodaja, izvršilni postopek, stečajni postopek, javna dražba, sklep o domiku, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ugovor tretjega, skupno premoženje, solastnina, priposestvovanje, pravica v pričakovanju.
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 1562; Downloads: 250
Full text (630,42 KB)

Abstract: Diplomsko delo o izvršbi na nepremičnine, ki se nanaša na cenitev in prodajo nepremičnin, je nastalo zaradi povečanja števila izvršb te vrste v praksi. Glede na to, da se vedno več ljudi v praksi sooča s tem problemom, saj samega postopka ne poznajo, sem se odločila, da omenjeno tematiko podrobneje predstavim v tem diplomskem delu. V uvodu sem predstavila splošne pojme, ki jih srečamo v samem izvršilnem postopku, v osrednjem delu pa sem se osredotočila na izvršbo na nepremičnine, torej na cenitev nepremičnine, zaznambo v zemljiški knjigi, prodajo in posledice prodaje, ter analizirala glavno problematiko na tem področju. Analiza problematike se nanaša predvsem na čas trajanja samega postopka, ki je zaradi vmesnih procesnih dejanj zelo zamuden, na povečane izvršilne stroške, ki jih vsako vmesno dejanje dodatno povzroči, in na vprašanje »bagatelnih terjatev« pri tej vrsti izvršbe. Namreč, zakonodaja ne določa minimalne višine terjatve, kdaj se upnik lahko odloči za to sredstvo izvršbe, in posledično se dolžniki zaradi tega sklicujejo na kršitev oz. neupoštevanje načela sorazmernosti v izvršilnem postopku, čeprav je »krivda« za nastanek dolga oziroma terjatve še vedno na njihovi strani. Teoretični del diplomske naloge sem podkrepila s primeri iz sodne prakse, pri praktičnem delu, konkretneje pri sami cenitvi nepremičnine, pa mi je bil v veliko pomoč cenilec za gradbeništvo, g. Milan Križaj.
Keywords: izvršba, nepremičnine, zaznamba, zemljiška knjiga, cenitev, prodaja, sodna praksa, sodni cenilec
Published in DKUM: 17.05.2016; Views: 2529; Downloads: 504
Full text (933,12 KB)