| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 147
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Javni red in nogometno navijaštvo v EU
Vasja Čepič, 2009, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu skušam pojasniti vpliv primarne in sekundarne evropske zakonodaje na izjeme iz razlogov javnega reda in javne varnosti, ki jih države članice lahko navedejo pri omejitvah gibanja državljanov Unije. Katere ukrepe lahko slednje sprejmejo v primerih organiziranih nogometnih navijaških skupin, kako obravnavajo posameznike — državljane Unije, ali upoštevajo splošno prepoved diskriminacije med lastnimi državljani in državljani Unije in kako ta prepoved dejansko vpliva na postopke, ki jih država članica gostiteljica vodi zoper osebe, katerih gibanje omejujejo na podlagi izjeme javnega reda in/ali javne varnosti. Predmet raziskave je tudi, kako organi držav članic v praksi upoštevajo primarno in sekundarno zakonodajo EU (torej Pogodbo o ES in Direktivo 2004/38 in druge dokumente) in kako države članice implementirajo evropsko zakonodajo v svoj pravni red. Zaradi nujne skladnosti primarne in sekundarne zakonodaje je uporaba ukrepov zavrnitve vstopa ali izgona proti državljanom druge države članice skrajno sredstvo, ki ga lahko država članica gostiteljica uporabi; kajti državljan Unije je tudi »njen« državljan in je v očeh zakona popolnoma enakopraven državljanom države članice gostiteljice, zato mora biti deležen tudi enakega obravnavanja. Poleg tega poskušam razložiti, kdaj navijaštvo preraste v huliganstvo in kdaj je v nasprotju z javnim redom ali ogroža javno varnost; opisujem tudi nekaj tipičnih primerov neprimernega osebnega obnašanja, ki škoduje samim temeljem družbe in je lahko podlaga za zavrnitev vstopa ali deportacijo državljana Unije in kako se države članice, njihove policije in Interpol borijo proti huliganom, ki kvarijo nogomet. Kje je meja med varovanjem javnega reda države članice in diskriminacijo državljana EU? Kje so meje suverenosti držav članic in meje veljavnosti Pogodbe o ES in ostale zakonodaje EU? Odgovore na ta vprašanja ponuja sodna praksa Sodišča ES, ki je s sodbami v preteklih zadevah poskušalo napolniti pravne praznine in ponuditi bolj jasno definicijo pojem javni red. Mednarodne nogometne tekme predstavljajo državljanom Unije možnost udejanjanja pravice gibanja po prostoru EU, prav tako omogočajo državam članicam krepiti sodelovanje, na preizkušnjo pa postavljajo tudi policiste držav članic gostiteljic in Nacionalne nogometne informacijske točke, ki so tisti, ki morajo skrbeti, da pravo EU ni zgolj črka na papirju. Vse to pa tlakuje pot novi, bolj tesni obliki povezanosti držav EU — Združenim državam Evrope!
Keywords: Pravo EU, Sodišče ES, Pogodba o ES, Direktiva 2004/38, javni red, državljanstvo EU, enakopravno obravnavanje, državna suverenost, nogometni navijači, mednarodne nogometne tekme, Nacionalna nogometna informacijska točka, huligani
Published: 14.12.2009; Views: 2112; Downloads: 211
.pdf Full text (1,05 MB)

2.
PRAVNE POSLEDICE DELODAJALČEVIH KRŠITEV OBVEZNOSTI
Ivica Sović, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Delovno razmerje je pogodbeno razmerje, delavec in delodajalec lahko v tem razmerju uveljavljata samo tiste pravice in obveznosti, ki so določene z zakoni, kolektivnimi pogodbami, splošnimi akti in pogodbo o zaposlitvi. Nadzor nad izvajanjem predpisov s področja delovnega prava opravlja Inšpektorat RS za delo. Sodno varstvo se v skladu z zakonom zagotavlja na delovnem in socialnem sodišču. Tudi zaradi posledic kršitev zakona, ki so za posameznika in družbo nesprejemljive je področje delovnih razmerij v stalnem dograjevanju in spreminjanju.
Keywords: Delavec, delodajalec, pogodba o zaposlitvi, prekrški, kaznivo dejanje, obveznosti, pravice, delovno in socialno sodišče, delovni spori
Published: 01.12.2009; Views: 1804; Downloads: 435
.pdf Full text (610,33 KB)

3.
ESČP - DELOVANJE SODIŠČA IN PRIKAZ PRIMEROV POVEZANIH S 3. ČLENOM EKČP
Matjaž Vrabec, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno na podlagi evropske konvencije o človekovih pravicah, z dodatnim protokolom št. 11. Število sodnikov je enako številu držav članic — trenutno 47. Sodniki so izvoljeni s strani parlamentarne skupščine Sveta Evrope, za dobo šestih let. Sestava sodišča se menja na tri leta, zato je ob prvi sestavi sodišča polovica sodnikov imela le tri letni mandat. Sodniki na sodišču delujejo v svojem imenu in niso odgovorni nobeni državi. Ne smejo opravljati nobenih dejavnostih, ki so v nasprotju z njihovo neodvisnostjo ali nepristranskostjo. Prav tako jim preneha mandat ko dopolnijo 70 let. Vlogo na sodišče lahko poda posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev konvencije. Pritožbo lahko vložijo tudi države pogodbenice (državna pritožba), in sicer zaradi domnevnih kršitev določil konvencije, ki bi jih lahko pripisali drugi državi pogodbenici. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, obravnavanje vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava oziroma sprejetje sodbe. Evropsko sodišče za človekove pravice je pritožbeno in deluje po načelu subsidiarnosti, nanj se lahko stranke obrnejo po izčrpanju pravnih sredstev v svoji državi, in sicer po dokončni odločitvi domačega sodstva, in sicer v roku šestih mesecev. Sodbe sodišča postanejo dokončne po preteku treh mesecev in so za tožene države obvezujoče. Sodišče pa lahko, na zahtevo odbora ministrov poda svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki zadevajo interpretacijo konvencije in njenih protokolov. Če se osredotočimo na obravnavo konkretnega člena ugotovimo, da se je sodišče v številnih primerih ukvarjalo z vprašanjem kršitve tretjega člena konvencije, ki pravi »nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati«. S teoretičnega vidika v zvezi varovane pravice ugotovimo, da je le-ta absolutna, kar je splošno sprejeto, skozi sodbe pa se je razvilo spoznanje, katera dejanja spadajo pod pojem mučenja, katera pod pojma nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (njuno ločevanje pomeni da gre za dva dejanja, ki ju teorija in praksa razlikujeta). Večina dejanj, ki zapadejo pod tretji člen, spadajo pod pojem ravnanja, vendar pa je v določenih okoliščinah potrebno opredeliti tudi kaznovanje kot nedopustno ravnanje. Tretji člen z navajanjem nečloveškega in ponižujočega kaznovanja ustvarja razliko med takšnim kaznovanjem in kaznovanjem na splošno, pravica pa je lahko kršena tudi z opustitvijo ravnanja in ne z ravnanjem samim. Kot osnovno načelo glede dokaznega bremena pa velja, da domnevna žrtev nosi dokazno breme, vendar pa je kljub temu dolžnost države, da opravi učinkovito preiskavo okoliščin domnevnih kršitev. Sodišče je v svoji praksi določilo ločnico med mučenjem in drugimi oblikami nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter podlago za razlikovanje. Forum je tudi mnenja, da ta člen prepoveduje izročitev osebe državi, kjer bi bila podvržena mučenju ali državi, kjer bi lahko bila izrečena smrtna kazen Drugo področje ki lahko zapade pod tretji člen je tudi prisilno zdravljenje kot modaliteta nečloveškega in ponižujočega ravnanja, vendar pa je sodišče navedlo, da bo pri presoji imela glavno vlogo uveljavljena praksa v medicini. Glede dokaznega bremena je sodišče v konkretnem primeru navedlo, da v okoliščinah, ko je posameznik pred odvzemom svobode zdrav in nepoškodovan, po izpustitvi ali ob zaslišanju pred tožilcem pa poškodovan, leži dokazno breme vzroka in nastanka poškodb na organih oblasti. Predstavljenih je pet primerov, od katerih so po odločitvi sodišča štirje pomenili kršitev tretjega člena konvencije, eden pa ne, kar nam nekoliko približa okvir stopnje varstva tega člena in meje dopustnosti ravnanj države. Najprej je kot splošen predstavljen primer Cakici v. Turč
Keywords: evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah, postopek pred sodiščem, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, teoretična analiza, praktična analiza, konkretni primeri v povezavi s tretjim členom, Soering v. Združeno kraljestvo, Matko v. Slovenija, Rehbock v. Slovenija
Published: 14.12.2009; Views: 5801; Downloads: 1003
.pdf Full text (433,64 KB)

4.
FEDERALIZEM IN INDUSTRIJSKI ODNOSI V AVSTRALIJI
Sara Merc, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Po Avstralski ustavi iz l.1901 ima zvezni (Commonwealth) parlament le omejeno zakonodajno pristojnost. Njegova vloga na področju urejanja industrijskih razmerij je omejena na preprečevanje in obvezno reševanje meddržavnih industrijskih sporov s spravo in arbitražo. V Avstraliji se je tako področje industrijskih odnosov tradicionalno urejalo tako na zvezni kot tudi na ravni posameznih zveznih držav. Čeprav je razlaga ustavnih določb o zakonodajnih pristojnosti zveze, ki jo je v zadnjem času sprejelo Visoko sodišče Avstralije, okrepila vlogo zveznega zakonodajalca pri regulaciji zaposlitvenih razmerij, pa se je zakonodajna regulacija na dveh vzporednih ravneh obdržala več kot sto let. V zadnjih desetletjih pa smo priča poskusom vzpostavitve enega samega nacionalnega sistema industrijskih odnosov. Pravno podlago, ki jo je l.2005 za svoj Zakon o spremembi Zakona o odnosih na delovnem mestu uporabila vladajoča koalicija Liberalne in Nacionalne stranke pod vodstvom premierja Howarda z namenom razširiti krog posameznikov, za katere bi veljala zvezna zakonodaja, predstavlja pristojnost zveznega parlamenta za zakonodajno urejanje ustavnih korporacij.Sprejeti zakon je zajel približno 85 odstotkov zaposlenih v Avstraliji.Širitev zveznega prava industrijskih odnosov s pomočjo zakonodajne pristojnosti, ki jo zvezni oblasti na področju korporacij dodeljuje člen 51(20) Ustave, je Visoko sodišče Avstralije podprlo kot veljavno izvajanje zakonodajnih pristojnosti Commonwealtha. Reforma trga dela je l. 2005 temeljito spremenila ravnotežje med zvezno in državno ureditvijo, glede tega pa se, v kolikor bo obveljala volja nove avstralske vlade pod vodstvom premierja Kevina Rudda, predvidevajo še nadaljnje spremembe.Kljub retoričnemu raztrganju Zakon o spremembi Zakona o odnosih na delovnem mestu pa je politika laburistične zvezne vlade jasna glede ohranitve določenih elementov reforme trga dela iz l.2005, vključno z namenom zaprositi zvezne države za sodelovanje s Commonwealthom, ki bo omogočilo uveljavitev nacionalnih delovno-pravnih zakonov za celoten zasebni sektor.
Keywords: federalizem, Avstralska ustava, zakonodajne pristojnosti, industrijski odnosi, obvezna sprava in arbitraža, Visoko sodišče Avstralije
Published: 22.03.2010; Views: 1543; Downloads: 100
.pdf Full text (658,12 KB)

5.
PRAVNA UREDITEV USTAVNE OBTOŽBE PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE
Miha Pozeb, 2010, undergraduate thesis

Abstract: S sprejetjem Ustave Republike Slovenije leta 1991 je bil v slovensko pravno ureditev uveden institut obtožbe najvišjih državnih funkcionarjev izvršne oblasti zaradi kršitve ustave in zakonov. Institut ustavne obtožbe (impeachmenta) je predviden za predsednika Republike Slovenije, predsednika vlade in ministre ter je namenjen ugotavljanju njihove odgovornosti za določena protipravna dejanja. Predmet raziskovanja v tej diplomskem delu je pravna ureditev ustavne obtožbe predsednika republike s posebnim poudarkom na analizi ugotavljanja njegove odgovornosti ter ustreznosti ustavne ureditve odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike. Cilj raziskovanja v tej nalogi je potrditi izhodiščni tezi: • da je veljavna ustavna ureditev odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike pred ustavnim sodiščem pomanjkljiva ter • da je veljavna zakonska ureditev postopka obtožbe in ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva. Na podlagi analize ustavnih določb, ki se nanašajo na odgovornost predsednika republike in drugih zakonskih določil (predvsem Zakona o ustavnem sodišču, Zakona o parlamentarni preiskavi, Poslovnika državnega zbora, Poslovnika ustavnega sodišča, Poslovnika o parlamentarni preiskavi in drugih), ugotavljam, da je sedanja ureditev odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva, saj pušča precej odprtih vprašanj, ki bi v primeru morebitne sprožitve ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomenila veliko oviro pri izpeljavi samega postopka odgovornosti oziroma njegove ustavne obtožbe. Pomanjkljiva ustavna, zakonska (in poslovniška) ureditev bi v postopku ustavne obtožbe predsednika republike sprožila vrsto vprašanj, katerih reševanje bi bilo v času izvedbe postopka močno politično obarvano in argumenti pravne stroke, v pogojih razgretih političnih strasti, bi bili premalo upoštevani. Zato je nujno postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika republike urediti v času stabilnih političnih razmer in izključno z argumenti pravne stroke. V nalogi je podan predlog za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike s procesnega in materialnega vidika, ki je primerljiva z rešitvami v sodobnih demokratičnih družbah in je hkrati najprimernejša za sedanjo stopnjo razvoja demokracije v Republiki Sloveniji. V nalogi je predstavljen institut šefa države in opravljen primerjalni prikaz ureditve položaja šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev oziroma organizacij državne oblasti. Za pravilno razumevanje današnjega položaja šefa države v Republiki Sloveniji je opravljen zgodovinski pregled razvoja te funkcije od leta 1941 do sprejema Ustave Republike Slovenije leta 1991. V nadaljevanju naloge je izvršena primerjava med funkcijo, položajem in pristojnostmi šefa države v Republiki Sloveniji z ustavno primerljivimi ureditvami nekaterih drugih držav (gre za države z uvedeno parlamentarno ustavno ureditvijo). V nadaljevanju so predstavljeni in kritično presojani položaj, funkcija, pristojnosti, predstavljanje, obveščanje, nezdružljivost funkcije, razmerje do drugih državnih organov, vloga, pravice in nadomeščanje šefa države v Republiki Sloveniji. Sledijo pregled, analiza in kritična presoja odgovornosti šefa države, primerjalni prikaz ureditve odgovornosti šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev, institut sopodpisa, politične in materialne odgovornosti, institut imunitete ter institut impeachmenta. Osrednje poglavje naloge predstavlja pregled sedanje ustavne in zakonske ureditve položaja in odgovornosti predsednika republike, postopek ustavne obtožbe predsednika republike, z zelo občutljivim predhodnim delom postopka, ki ga predstavlja morebitna uvedba parlamentarne preiskave, ter predstavitev in utemeljitev ugotovljenih pomanjkljivosti in predlogov za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike ter postopek ugotavljanja njegove odgovornosti pred ustavnim sodiščem. V tem diplomskem delu sta potrjeni uvod
Keywords: Državni zbor, Imuniteta, Impeachment, Obtožba predsednika republike, Odgovornost, Parlamentarna preiskava, Predsednik republike Slovenije, Šef države, Ustava, Ustavna obtožba, Ustavno sodišče.
Published: 22.01.2010; Views: 3235; Downloads: 448
.pdf Full text (1,03 MB)

6.
SODNO VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V LUČI UVELJAVITVE LIZBONSKE POGODBE
Igor Luzar, 2010, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu sem zajel varstvo človekovih pravic na nadnacionalni ravni, pri čemer sem se najprej osredotočil na opis razvoja tega varstva na globalni, nato pa še na regionalni ravni v okviru Sveta Evrope in EU. Skozi nalogo je prikazana sodna praksa sodišč ESČP in Sodišča EU, pri analizi njunega medsebojnega razmerja pa sem primerjal njuno sestavo, postopek pri njunem odločanju, zgodovinski razvoj, pravne podlage za njuno delo, pravice in svoboščine, ki jih varujeta pri svojem odločanju, kot tudi možnosti dostopa do teh dveh sodišč. Poudarek je podan tudi pri opisu najvidnejših načel, ki skozi sodno prakso usmerjajo njuno delo. Jedro diplomske naloge je posvečeno pregledu učinkov, ki naj bi jih imela večja naslonitev Sodišča EU na ESČP po uveljavitvi Lizbonske pogodbe kot tudi potencialni pristop EU k EKČP. Zato je v nadaljevanju najprej podano razmerje med EKČP in Listino EU o temeljnih pravicah kot katalogoma človekovih pravic, na katerih sodna praksa teh sodišč temelji, oziroma bo temeljila v prihodnosti. Sledi razlaga sodb Sodišča EU na področju varstva človekovih pravic in primerjava s sodno prakso ESČP, pri čemer sem iskal njune medsebojne sorodnosti, neskladja, kot tudi očitna nasprotja v podanih odločitvah. V luči novih razmerij med njima sem opisal možne učinke, ki bi jih večja naslonitev Sodišča EU na ESČP imela v institucionalnem, ustavnem in normativnem pogledu, ter se ustavil še pri vprašanju večje upravičenosti EU in njene povezanosti s preostalo Evropo. Nadalje sem analiziral učinke, ki bi jih naslonitev imela na odnose med EU in državami članicami EU, ter na koncu razložil tudi tiste možne učinke, ki jih takšna naslonitev utegne imeti na globalna razmerja EU do preostalega sveta.
Keywords: Lizbonska pogodba, sodna praksa, EU, ESČP, Sodišče EU, EKČP, Listina EU o temeljnih pravicah, varstvo človekovih pravic
Published: 11.02.2010; Views: 3937; Downloads: 1196
.pdf Full text (608,59 KB)

7.
PROSTO OPRAVLJANJE STORITEV PO PRAVU EU IN STO
Aleksandra Jelača, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Delež storitev v BDP držav je velik in se še povečuje. Prost pretok storitev je ena od štirih temeljnih svobočin prava EU, posebno mesto pa ima tudi v okviru STO. Med tem ko pravo EU storitve, povezane z igrami na srečo ne ureja enotno, pač pa jih urejajo države članice same, pravo STO le-te ne razlikuje od drugih storitev. Načeli nediskriminacije in sorazmernosti sta ureditvama skupni, delno pa to velja tudi za izjeme, ki lahko v določenih primerih prost pretok storitev omejijo. Postopki pred Sodiščem EU in pred organi STO se pomembno razlikujejo v tem, kdo postopek lahko sproži, prav tako pa je razlika tudi glede uveljavljanja odločitve v praksi in sankcij, ki so zagrožene v primeru kršitve predpisov.
Keywords: Prosto opravljanje storitev, EU, STO, igre na srečo, Placanica, US-Gambling, Sodišče EU, reševanje sporov v okviru STO, Pogodba o delovanju EU, GATS
Published: 26.02.2010; Views: 2072; Downloads: 167
.pdf Full text (690,10 KB)

8.
9.
Sodišče narodne časti
Mojca Kobale, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo Sodišče narodne časti prikaže podrobnejši opis delovanja tega sodišča v Mariboru, ki so ga ustanovili 5. junija 1945 z Zakonom o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast. V prvi vrsti je Komunistična partija Slovenije, tako kot v drugih državah, želela omejiti samovoljno kaznovanje Nemcev, domobrancev in drugih »izdajalcev« narodnoosvobodilnega gibanja ter jim omogočiti pravično kaznovanje. Po drugi strani pa je z njegovim delovanjem hotela pripraviti teren za prve volitve in si pridobiti predvsem novo premoženje. Tako je bila glavna naloga tega sodišča sojenje posameznikom in skupinam za zločine in prestopke, storjene v času okupacije. Kazni, ki jih je Sodišče narodne časti izrekalo, so bile izguba narodne časti, lahko ali težko prisilno delo in zaplemba premoženja. Izguba narodne časti je pomenila izgubo vseh državljanskih in političnih pravic, izgubo javnih služb, časti in priznanj. Najdaljša kazen prisilnega dela je bila 10 let. Sedež sodišča je bil v Ljubljani, delovalo pa je v senatih, ki so delovali na sedežih okrožij in nekaterih okrajev. Senati so tudi potovali po terenu in sodili »na licu mesta«, npr. v povojnih taboriščih. Poslovali so po postopkih rednih sodišč, ker niso imeli lastnih predpisov o poslovanju s spisi. Kot sodišča so označevali spise s črkovno oznako (Snč) in zaporedno številko, vsak senat zase, vodili pa so tudi vpisnike in imenike. Sodišče narodne časti je v slabih treh mesecih, kolikor je delovalo, v Mariboru izreklo 1368 obsodb, sodnih procesov pa je bilo veliko manj, saj je bilo lahko z eno sodbo obsojenih več deset ljudi. Vsi ti so bili pomiloščeni z ukazom SNOS 24. avgusta 1945. Odpustili so jim kazen lahkega in težkega prisilnega dela, kazen se je omejila na izgubo državljanskih pravic, kazen zaplembe pa je ostala. Iz te pomilostitve so bili izvzeti vsi člani »Kulturbunda«, domobranci in drugi »izdajalci«.
Keywords: Sodišče narodne časti, zaplembe, prisilno delo, kazenska taborišča, končno poročilo.
Published: 13.05.2010; Views: 2589; Downloads: 233
.pdf Full text (16,25 MB)

10.
PRAVNI OKVIR PRIREJANJA IGER NA SREČO V EU
Emil Mihalič, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Osrednja tema diplomske naloge je pravna ureditev oziroma pravni okvir organiziranja iger na srečo v okviru Evropske unije in problematika čezmejnega vpliva le-teh ter vpliv prava EU na potrebno uskladitev nacionalne zakonodaje iger na srečo v Republiki Sloveniji s pravom EU. Raznolikost nacionalnih ureditev področja iger na srečo kaže na to, da bo morebitna harmonizacija področja iger na srečo vse prej kot enostavno delo. Marsikje se za na videz transparentnimi in legitimnimi razlogi omejitev skrivajo na prvi pogled prikriti in brez dvoma diskriminatorni razlogi. To nam potrjuje tudi sodna praksa Sodišča EU s področja iger na srečo, ki je kljub temu, da je pravni sistem EU sorazmerno mlad, dokaj obsežna. Sodna praksa Sodišča EU nam omogoča, da ugotovimo in postavimo meje, preko katerih pa kljub temu, da področje ni harmonizirano, ne gre. Sodna praksa je kot skupno vodilo izpostavila nediskriminatornost, sorazmernost in ustreznost omejitvenih ukrepov. Prav gotovo je z vidika negativnih posledic najbolj problematično internetno igranje iger na srečo. Ta omogoča nenadzorovano igranje od doma, zato je igre na srečo potrebno učinkovito nadzorovati s predpisanimi ukrepi na področju vseh držav članic EU. Čeprav področje prirejanja iger na srečo ni predmet harmonizacije, pa to še ne pomeni, da so nacionalni predpisi tega področja izvzeti iz pravnega reda EU. Vsak načrtovani predpis oziroma zakonski ali podzakonski akt je ravno tako kot vsak tehnični predpis še v fazi osnutka podvržen notifikacijskemu postopku v skladu z Direktivo EU o postopku obveščanja na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov t.i. informacijsko direktivo. Prav gotovo bo nacionalna zakonodaja na področju sistema koncesij za prirejanje iger na srečo predmet usklajevanja s stališči, ki jih odraža sodna praksa Sodišča EU.
Keywords: Igre na srečo, sodna praksa, Sodišče EU, prost pretok storitev.
Published: 03.05.2010; Views: 2785; Downloads: 353
.pdf Full text (588,81 KB)

Search done in 0.26 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica