1. Prihodnost tujih neposrednih naložbJožica Lebar, 2017, master's thesis Abstract: Evropska unija je nadnacionalna državna tvorba, ki ima aktivno gospodarsko in politično vlogo. Gospodarska velesila, največja izvoznica in uvoznica ter vlagateljica. Vzpostavljeni enotni trg omogoča trgovanje z drugimi državami. Prosta trgovina je esencialnega pomena za gospodarsko rast ter odpiranje novih delovnih mest. Sem spadajo tudi neposredne tuje naložbe, katere največji svetovni vir je EU. Pred letom 2009 so to področje samostojno urejale države članice, ki so sklepale bilateralne investicijske sporazume. De iure so neposredne tuje naložbe po uveljavitvi Lizbonske pogodbe leta 2009 del skupne trgovine in v izključni pristojnosti EU. Z 207. členom PDEU je prišlo do vzpostavitve centralističnega urejanja tega področja. S tem je nastalo veliko odprtih vprašanj glede dosedanje veljavne ureditve bilateralnih investicijskih sporazumov in seveda same razlage 207. člena PDEU.
Treba je vzpostaviti stabilno in predvidljivo zakonodajno okolje, ki bo varovalo investitorje v tuji oz. drugi državi ter povečevalo vpliv gospodarske integracije. Bistven varovalni element tujih neposrednih naložb je mehanizem za reševanje investicijskih sporov, le-ti omogočajo uveljavitev dogovorjene zaščite v praksi. Za razvoj geneze investicijskega prava EU bo potrebna skupna koordinacija držav članic in EU.
Pričujoče magistrsko delo je razdeljeno na pet vsebinskih sklopov, ki se začenja z orisom skupne trgovinske politike EU, nadaljuje z viri mednarodnega investicijskega prava, kjer bo največji poudarek na BIS ter njegovih jamstvih, ki so zapisana v obliki klavzul npr. najboljša nacionalna obravnava, poštena in enaka obravnava, prost prenos sredstev brez omejitev, kompenzacija v primeru razlastitve ter reševanje sporov. Temeljno poglavje zajema predstavitev pravne ureditve neposrednih tujih naložb po sprejetju Lizbonske pogodbe ter kazuistike Sodišča EU. V tem poglavju bo avtorica podala razlago 207. člena PDEU. Avtorica delo zaključi z napovedjo nadaljnjega razvoja investicijskega prava EU.
Keywords: Lizbonska pogodba, 207. člen PDEU, bilateralni investicijski sporazumi, neposredne tuje investicije, skupna trgovinska politika, notranji trg, mednarodno javno pravo, investicijsko pravo, izključna pristojnost, alternativno reševanje sporov.
Published in DKUM: 17.11.2017; Views: 1188; Downloads: 167
 Full text (1,09 MB) |
2. Vloga evropskega parlamenta v mednarodni trgoviniNikolina Travner, 2017, master's thesis Abstract: Evropska unija predstavlja največje svetovno gospodarstvo z največjim enotnim notranjim trgom. Skupna trgovinska politika je eno izmed prvih področij političnega sodelovanja na ravni Evropske unije, pri katerem so države članice podelile del svoje suverenosti njenim institucijam. S skupno trgovinsko politiko Evropska unija določa smernice, pri čemer pa igrajo pomembno normativno vlogo mednarodni sporazumi, ki jih ta sklepa s tretjimi državami. Evropska unija se je morala soočiti s spremenjeno strukturo in vzorci mednarodne trgovine, ki so jih prinesli novi ekonomski igralci, tehnološki dosežki in svetovna finančna kriza. Z namenom zagotovitve gospodarske rasti in delovnih mest je določila ukrepe, ki naj med drugimi omogočijo tudi večjo transparentnost, demokratičnost in legitimnost Evropske unije. Pri tem je najpomembnejšo vlogo odigrala uveljavitev Lizbonske pogodbe. Slednja je bistveno okrepila vlogo Evropskega parlamenta, med drugim tudi s povečanjem njegovega vpliva na oblikovanje skupne trgovinske politike v postopkih sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov.
Problem, ki je v magistrskem delu analiziran, je vloga Evropskega parlamenta kot predstavniškega organa državljanov Evropske unije, v institucionalni verigi Evropske unije in njenega vplivanja na mednarodno trgovino. Naloga opredeljuje vlogo Evropske unije v mednarodni trgovini na podlagi osnovnih statističnih podatkov njenega delovanja in njenega vpliva v Svetovni trgovinski organizaciji. Delo obširneje razlaga pomen mednarodnih sporazumov, njihov razvoj in postopek sklepanja ter se pri tem osredotoča na mednarodne trgovinske sporazume. Z namenom čim boljšega prikaza vloge Evropskega parlamenta v mednarodni trgovini je v delu najprej razložena njegova funkcija in na kratko prikazan razvoj povečevanja njegovih pristojnosti. V osrednjem delu magistrske naloge je predstavljena vloga Evropskega parlamenta pri sklepanju mednarodnih trgovinskih sporazumov, ki je razdeljenega na dve časovni točki – pred in po uveljavitvi Lizbonske pogodbe. Delo v celoto zaključuje šest primerov vplivanja Evropskega parlamenta na zadeve skupne trgovinske politike - Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA) ter odločitev Evropskega parlamenta v zvezi z vprašanjem priznanja statusa tržnega gospodarstva Kitajski.
Evropski parlament je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe pridobil v okviru sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov večjo politično moč, kar pa ima pomembno posledico tudi pri zagotovitvi večje preglednosti razprave v okviru postopkov pogajanj in same sklenitve mednarodnih trgovinskih sporazumov. Odslej Evropski parlament predstavlja enega glavnih akterjev na tem področju in njegovega vpliva na mednarodno trgovino ne gre zanemariti.
Keywords: Evropska unija, Evropski parlament, pravo Evropske unije, skupna trgovinska politika, Svetovna trgovinska organizacija (STO), Lizbonska pogodba, mednarodna trgovina, mednarodni sporazumi, trgovinski sporazumi, Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA), status tržnega gospodarstva Kitajske.
Published in DKUM: 08.08.2017; Views: 1673; Downloads: 202
Full text (1,08 MB) |
3. SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU DO SREDOZEMLJAMaja Reiter, 2012, undergraduate thesis Abstract: V tem diplomskem delu smo najprej na kratko opredelili skupno zunanjetrgovinsko politiko EU ter glavne instrumente, s katerimi EU ureja trgovinsko menjavo s tretjimi državami. Sledi predstavitev ekonomskih značilnosti sredozemskih držav partnerk (SDP), predstavili pa smo tudi aktualne podatke o neposrednih tujih investicijah v regiji. Analizirali smo ekonomsko sodelovanje med EU in Sredozemljem na področju trgovine z blagom, storitvami ter NTI ter ugotovili, da je EU zelo pomemben gospodarski partner za regijo, medtem ko pa je stopnja intraregionalnega ekonomskega sodelovanja nizka. Prikazali smo razvoj skupne zunanjetrgovinske politike EU do Sredozemlja- od začetnih unilateralnih preferenc, ki jih je EU nudila SDP v 1960.-ih, pa do pridružitvenih sporazumov v okviru Evro-sredozemskega partnerstva, dandanes razširjenega v Unijo za Sredozemlje. Bistvena razlika je v zahtevani stopnji vzajemnosti glede liberalizacije trgovine oziroma dostopa na trg, kajti cilj partnerstva je oblikovanje evro-sredozemskega prostotrgovinskega območja. Ker je v okviru preteklih dogovorov EU že liberalizirala uvoz industrijskih izdelkov ter določenega dela kmetijskih in ribiških izdelkov iz SDP, se danes praktično odvija proces asimetričnega odpiranja trgov evropskemu izvozu v SDP. Ugotovili smo, da nekatere SDP še vedno uporabljajo visoke carinske zaščite. Obenem pa tako trgovino z EU kot tudi intraregionalno trgovino dodatno zavirajo različne necarinske trgovinske ovire na področjih, kot so standardi, sanitarni in fitosanitarni ukrepi, carinski postopki, zaščita pravic intelektualne lastnine ter politika konkurence in javne nabave.
Keywords: Skupna trgovinska politika, Evropska unija, Sredozemlje, Sredozemske države partnerke, mednarodni trgovinski sporazumi, intraregionalna trgovina, liberalizacija trgovine, evro-sredozemsko prostotrgovinsko območje, trgovinske ovire.
Published in DKUM: 06.07.2012; Views: 1947; Downloads: 167
Full text (1,55 MB) |
4. SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU NA PODROČJU TEKSTILA IN OBLAČIL TER KOZMETIKENastja Zupan, 2011, undergraduate thesis Abstract: Skratka tekstilna in oblačilna pa tudi kozmetična industrija imajo veliko vlogo v slovenskem kot tudi v evropskem gospodarstvu. Proces globalizacije, gospodarska kriza, ukinitev količinskih omejitev ter dodelavni posli so pripomogli k temu, da se je proizvodnja skoncentrirala na države v razvoju. Zato se je veliko podjetij v razvitih državah prestrukturiralo ali pa šlo v stečaj. Posledično je veliko delavcev izgubilo delovna mesta. EU se je odločila, da bo zato, da bo povečala svojo konkurenčnost razvila proizvode z višjo dodano vrednostjo in visoko kakovostjo. Poleg tega, pa skuša EU na različne načine pomagati evropskim podjetjem, posledično tudi slovenskim, saj smo del EU, z raznimi razvojnimi programi, subvencijami in ugodnimi krediti. Prihodnost industrije je v veliki meri odvisna od podjetij samih ter od njihove sposobnosti odzivanja in prilagajanja nenehno spreminjajočim se razmeram na trgu, vendar glede na razmere kakršne so sedaj, je veliko odvisno tudi od pomoči same države. Tudi slovenska podjetja bodo morala nekaj ukreniti, da bodo povečala svojo konkurenčnost. Spoznali smo, da so jim dodelavni posli škodili, zaradi višje cene delovne sile in prenizke cene končnega proizvoda. Torej bodo morala slediti zgledu evropskih podjetij in proizvajati proizvode z visoko dodano vrednostjo ter povečati prodajo in prepoznavnost lastnih blagovnih znamk. Kar pa zadeva kozmetično industrijo na področju EU pa se bodo podjetja morala truditi, da bo še naprej ostala vodilna na svetovnem trgu. Če se bodo podjetja še naprej trudila razvijati nove proizvode in slediti trendom, ki ustrezajo potrebam vseh ljudi, tako po ceni kot po kakovosti, to ne bo težka naloga.
Keywords: Evropska unija, Svetovna trgovinska organizacija, Euratex, skupna zunanjetrgovinska politika, tekstilna in oblačilna industrija, kozmetična industrija, finančna kriza
Published in DKUM: 11.07.2011; Views: 1819; Downloads: 215
Full text (786,98 KB) |
5. NETARIFNE OVIRE ZUNANJE TRGOVINE EUSaška Purišić, 2010, undergraduate thesis Abstract: V diplomski nalogi z naslovom »Netarifne ovire zunanje trgovine« obravnavam splošna pravila, ki veljajo na področju mednarodne trgovine, in sicer Uredbo o skupnih pravilih za izvoz ter Uredbo o skupnih pravilih za uvoz. Obe uredbi določata kot temeljno načelo prostega pretoka proizvodov, ki je eno od osnovnih načel skupne zunanjetrgovinske politike, zato v prvem delu diplomske naloge na kratko predstavljam skupno zunanjetrgovinsko politiko, ter načela, ki jo definirajo.
Nato sledi pregled obsežne sodne prakse, konkretno v zadevah Werner, Leifer, Centro-com, ter Carbone, ki obravnavajo izjeme od načela prostega pretoka proizvodov, tako v okviru' izvozne' kot 'uvozne uredbe'. To je npr. »izjema javnega interesa«, v skladu s katero lahko države članice omejijo prost pretok proizvodov, da ta interes zaščitijo. V skladu s splošnimi pravili uvoza pa lahko EU omeji trgovino tudi z zaščitnimi ukrepi, ki so eden izmed instrumentov trgovinske zaščite, ki jih EU lahko uvede, če podatki o naraščanju uvoza določenega blaga kažejo, da bi takšen uvoz utegnil ogroziti posamezno gospodarsko panogo v EU. Z instrumenti trgovinske politike želi EU zaščititi proizvajalce EU in zagotoviti obstoj gospodarstva EU. Sem sodijo tudi protidumpinške dajatve in izravnalne dajatve, ki imajo pomen zaščitnih mehanizmov v primeru nepoštene trgovine. V diplomski nalogi podrobno predstavljam ureditev obeh trgovinskih obrambnih instrumentov, pogoje za njihovo uvedbo ter postopek, ki je potreben za uresničitev teh ukrepov. Podjetja iz EU pa imajo v primeru nepoštene trgovine še eno možnost, da vplivajo na trgovinske ovire, in sicer pri vstopu na tuje trge tretjih držav in na trgu EU. To jim omogoča Uredba o trgovinskih ovirah (UTO), ki kot pravni instrument daje evropskim podjetjem in gospodarstvu možnost, da odpravijo trgovinske ovire, pri čemer imajo možnost pritožbe. Uporabo UTO, kot instrument trgovinske zaščite, v diplomski nalogi utemeljujem s primeri iz prakse, in sicer primer uporabe UTO, kjer je država, ki je izvajala trgovinsko oviro, zadovoljivo ukrepala ter primer uporabe UTO, kjer država kljub opozorilom Komisije ni ukrepala v smeri odprave trgovinske ovire. V tem primeru se je spor reševal v okviru STO.
Keywords: Skupna trgovinska politika, prost uvoz, prost izvoz izdelkov, trgovinski obrambni instrumenti.
Published in DKUM: 27.09.2010; Views: 2001; Downloads: 194
Full text (557,45 KB) |
