Search the digital library catalog

Abstract: Ta doktorska disertacija je vojnozgodovinsko-migracijska študija o vplivu prve svetovne vojne na slovensko-ameriško skupnost v ZDA kot celoto na eni strani ter na ameriški mesti Cleveland (Ohio) in Ely (Minnesota) in tamkajšnji slovensko-ameriški mestni skupnosti na drugi, s posebnim poudarkom na vojakih slovenskega porekla v ameriških oboroženih silah. Prva svetovna vojna je na ameriških tleh videla neupoštevanje državljanskih svoboščin s strani številnih ameriških vladnih organov in precejšnjega dela ameriške družbe, kar so na svoji koži občutile še zlasti priseljenske etnične skupnosti iz držav, s katerimi so bile ZDA v vojni, tudi slovensko-ameriška. Slovencem in posameznikom drugih priseljenskih etničnih skupnosti iz podonavske monarhije, ki še niso pridobili ameriškega državljanstva, je bila po ameriški vojni napovedi Avstro-Ogrski 7. decembra 1917 dodeljena oznaka sovražni tujci, kar je ključno vplivalo na njihovo doživljanje vojne na 'domači fronti'. Ameriško mesto Cleveland je bilo v času prve svetovne vojne za Trstom največje 'slovensko' mesto glede na število prebivalcev s slovenskim občevalnim oziroma maternim jezikom, medtem ko je bil Ely ameriško mesto z največjim deležem slovenskega prebivalstva po maternem jeziku glede na uradne ameriške statistike. Vse sfere družbenega delovanja v Clevelandu je v vojnih mesecih vodil Županov svetovalni vojni svet (ŽSVS), v Elyju pa Svet za obrambo (SO). Ti organi so z odbori in pododbori posegli v življenja ljudi in sčasoma je večina mestnega prebivalstva postala tako ali drugače udeleženka v ameriškem vojnem naporu. Ob ameriškem vstopu v prvo svetovno vojno je bil Louis (Alojzij) John Pirc s strani clevelandske mestne vojne uprave kot edini slovenski Američan imenovan v Generalni odbor ŽSVS. Ta podatek priča o spoštovanju, ki ga je Pirc moral biti deležen s strani takratnega mestnega političnega vrha, saj je bil ne le naturalizirani Američan, ki jih je bila v odboru zgolj peščica, ampak je povrh vsega prihajal iz države, s katero so ZDA takrat prekinile diplomatske stike, nekaj mesecev kasneje pa se tudi znašle v vojni. Ugotovljeno je bilo, da so Clevelandčani in Elyjčani odhajali v ameriške oborožene sile skozi različne kanale, kar priča o do takrat nepredstavljivih razsežnostih in kompleksnosti nabora. Slovensko-ameriški skupnosti v Clevelandu in Elyju sta nabor doživljali različno. Vojaki slovenskega porekla so služili v različnih enotah ameriških oboroženih sil. Ameriške ekspedicijske sile (AES) so kljub svojim skromnim začetkom do srede leta 1918 postale močna kopenska sila. V njihovi sestavi se je bojeval tudi Frank (Franc) Lozar (Ložar), naturalizirani Američan slovenskega porekla iz Elyja. Zaradi svoje požrtvovalnosti na bojišču, kjer je pustil svoje življenje, je bil proglašen za vojnega heroja. Služenje vojaškega roka kakor tudi ukrepi ameriške vojne administracije so izdatno pospešili proces naturalizacije slovenskih priseljencev. AES so predstavljale sploh prvi pomembnejši prikaz vojaške moči ZDA v Evropi. Njihov prihod na 'staro celino' je po velikosti popolnoma zasenčil vse prejšnje vojaške operacije ZDA. Leta 1918 so se na zahodni fronti prve svetovne vojne v spopadu srečali vojaki slovenskega porekla, ki so služili v oboroženih silah podonavske monarhije na eni ter v ameriških ekspedicijskih silah na drugi strani. Ugotovljeni 'ognjeni' stik vojakov slovenskega porekla, Martina Viltužnika na eni ter Maksa Javorčana na drugi vojskujoči si strani, velja za prvi potrjen primer tovrstnega stika. Slovensko-ameriški bratski podporni organizaciji Slovenska narodna podporna jednota (SNPJ) in Kranjska slovenska katoliška jednota (KSKJ) sta v vojnih mesecih vzpostavili za svoje člane lastni vojno-zavarovalni politiki, ki sta obstajali vzporedno z ameriško zvezno vojno-zavarovalno zakonodajo.
Keywords: slovenski Američani, Združene države Amerike, prva svetovna vojna, Cleveland (Ohio), Ely (Minnesota), ameriške ekspedicijske sile
Published in DKUM: 04.01.2024; Views: 585; Downloads: 135
Full text (4,98 MB)

Abstract: Posledica prve svetovne vojne (1914–1918), prvega globalnega spopada, je bilo ogromno število mrtvih, invalidnih in pogrešanih vojakov. Preživeli so potrebovali zadoščenje, ki so ga delno dobili tudi s komemoracijo padlih v vojni. Vsaj delno zadoščenje so preživelim prinašale tako komemoracije padlih v vojni kot tudi delovanje v okviru stanovskih zvez preživelih vojne. Magistrsko delo obravnava delovanje Zveze slovenskih vojakov (kasneje Zveze bojevnikov), slovenske veteranske organizacije iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Zveza se je od svojega nastanka leta 1925 zavzemala za mir in »nepolitičnost«, prijateljstvo med člani (tako dobrovoljci kot avstroogrskimi vojaki), pieteto (skrb za vojne grobove, postavljanje spomenikov in spominskih plošč padlim) in spremembo invalidskega zakona ter skrbela za slovenske vojne invalide. Leta 1931 je Zveza začela izdajati društveni časnik Bojevnik (1931–1936). Leta 1934 se je slovenska Zveza bojevnikov za kratek čas povezala z jugoslovanskimi stanovskimi društvi v Združenje borcev Kraljevine Jugoslavije, imenovano tudi Boj, ki pa so ga oblasti prepovedale že leta 1935. Po letu 1936 je Zveza bojevnikov ponovno delovala samostojno. Njihov najvidnejši projekt je bila zagotovo načrtovana prenova prostora pred brezjansko baziliko, kamor bi bil postavljen tudi grob neznanega slovenskega vojaka. Projekt je ostal neuresničen in je zaradi začetka druge svetovne vojne aprila 1941 »utonil« v pozabo. Enako usodo je doživela Zveza bojevnikov, ki je bila po okupaciji slovenskega ozemlja prepovedana skupaj z drugimi društvi.
Keywords: Zveza slovenskih vojakov, Zveza bojevnikov, veteranske organizacije, veteranska društva, prva svetovna vojna (1914–1918)
Published in DKUM: 10.10.2022; Views: 755; Downloads: 155
Full text (2,03 MB)

Abstract: Izhodišče magistrskega dela sta skoraj v celoti prezrto življenje in delo kiparja in črnovojnika Josipa Urbanije (1877–1943). V Ljubljani rojeni kipar, ki se je po prvi svetovni vojni za stalno naselil na Dunaju, je v slovenski umetnostnozgodovinski literaturi ostal na robu raziskovalnega interesa. Obravnava njegovega življenja, opusa in sloga se je doslej osredotočala na čas do leta 1914. Leta od 1914 do 1918 so za skoraj vse evropsko prebivalstvo, hkrati pa še veliko svetovnega, pomenila posebno težko obdobje. Prva svetovna vojna je zarezala v njihovo ustaljeno življenje in vojnim razmeram so se morali ljudje v večji ali manjši meri prilagoditi. Kipar Josip Urbanija je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko kot vojak črnovojnik, ampak je vseeno uspel nadaljevati svoje ustvarjanje tekom vojnih let. V magistrskem delu bomo predstavili možnosti likovnega udejstvovanja med vojno, s poudarkom na izkušnji Slovencev, osredotočili pa se bomo tudi na izkušnjo črnovojnikov, prav tako s poudarkom na slovenskem pogledu. Krajino so poleg front spreminjali tudi javni spomeniki. Ti so nastajali predvsem iz potrebe po obeleženju žrtev vojne, pa tudi kot spomin na požrtvovalnost ostalih vojakov, ki so se vojskovali na fronti in delovali v zaledju. Josip Urbanija je s svojima spomenikoma pustil sled v Bosni, spomeniki iz vojnega časa pa so ohranjeni tudi v Sloveniji, v neposrednem zaledju soške fronte. Predstavili bomo ikonografijo spomenikov in njihove oblikovne rešitve. Smrt ni prizanašala tudi v zaledju, kjer so Slovenci leta 1917 izgubili pomembno javno osebo, Janeza Evangelista Kreka (1865–1917). Njegov prezgodnji odhod iz javnega življenja je odmeval po vseh slovenskih časnikih in revijah, ki so Kreku pripisovali mnogo zaslug za slovenski narod. Prek analize nekrologov bomo predstavili podobo Janeza Evangelista Kreka ob njegovi smrti, hkrati pa to povezali s postavljanjem njegovega nagrobnega spomenika in poskusom postavitve spomenika v Ljubljani. V raziskavo so bili prvič pritegnjeni arhivski dokumenti odbora za Krekov spomenik, ki jih hrani Zgodovinski arhiv v Ljubljani.
Keywords: Josip Urbanija, prva svetovna vojna, črnovojniki, spomeniška plastika, nagrobna plastika, Janez Evangelist Krek
Published in DKUM: 13.11.2019; Views: 1403; Downloads: 196
Full text (3,23 MB)

Abstract: Pričujoča doktorska disertacija prikazuje ključne poteze poveljstva jugozahodne fronte v času njegove nastanitve v Mariboru. Poveljstvo je bilo namreč po vstopu Kraljevine Italije v prvo svetovno vojno v Mariboru nastanjeno od maja 1915 do marca 1916 ter od marca 1917 do novembra 1917. Disertacija na eni strani prikazuje ključne vojaške in politične poteze poveljstva, na drugi strani pa želi ugotoviti, kako je prisotnost poveljstva vplivala na življenje v Mariboru. Poveljstvo je bilo vmesni vojaški organ med armadami na bojišču in vrhovnim vojaškim poveljstvom. Opravljalo je pomembne naloge pri oskrbovanju bojišča z vsem, kar so enote potrebovale, poleg tega pa je na podlagi obsežnih političnih pristojnosti v zaledju fronte skrbelo za ohranjanje reda in miru. Poveljstvo s sedežem v Mariboru je tako imelo izredno širok delokrog delovanja na obsežnem območju, ki se je razprostiralo od švicarsko-italijansko-avstro-ogrske tromeje do izliva reke Timav v Jadransko morje. Če k fronti prištejemo še zaledje, ki je politično spadalo pod poveljstvo jugozahodne fronte, lahko ugotovimo, da je bilo poveljstvo s sedežem v Mariboru izredno pomemben vojaški in politični organ Avstro-Ogrske. Maribor je torej postal sedež najpomembnejšega vojaškega organa, ki je imel v dotedanji zgodovini Slovencev stalni sedež na ozemlju današnje Slovenije. S prihodom poveljstva jugozahodne fronte v Maribor se je spremenilo vsakdanje življenje številnih Mariborčanov, saj so bili glede na tedaj veljavno zakonodajo dolžni v svojih stanovanjih nastaniti vojaško osebje. Glede na to, da je poveljstvo v povprečju štelo ok. 300 uslužbencev, je to pomenilo veliko breme za mestno prebivalstvo. Tudi nekatere civilne stavbe so se spremenile v vojaške objekte. Scherbaumova vila ob mestnem parku je postala sedež poveljstva, stavba današnje Prve gimnazije Maribor je služila za nastanitev velikega dela uradniškega aparata poveljstva, v dvorani Pivovarne Götz (današnja Unionska dvorana) pa so častniki poveljstva vsak dan obedovali. Poleg teh stavb je poveljstvo za nastanitev svojih uslužbencev najelo mnoga druga poslopja v mestu. Tako je središče Maribora čez noč prepletla mreža vojaških objektov in v njih delujočih oseb, ki so spremenili podobo in utrip mesta. Tako je torej poveljstvo jugozahodne fronte s prihodom v mesto močno vplivalo na vsakdanje življenje številnih meščanov, hkrati pa je bilo pomemben vojaški organ, pod okrilje katerega je spadalo tudi soško bojišče. Temu pričujoča doktorska disertacija namenja posebno pozornost prav zaradi velikega pomena, ki ga je imelo za Slovence. Dogajanje ob Soči je postavljeno v širši kontekst tedanje organizacije jugozahodnega bojišča. Posebna pozornost je posvečena odnosom med 5. armado, ki se je borila na soškem bojišču, ter poveljstvom jugozahodne fronte. Hkrati pa pričujoča doktorska disertacija posebno pozornost posveča tudi odnosu poveljstva jugozahodne fronte in poveljstva 5. armade do slovenske politične inteligence. Kot ključni vojaški osebnosti dogajanja na jugozahodnem in soškem bojišču pa bosta predstavljena nadvojvoda Evgen in Svetozar Boroević.
Keywords: Prva svetovna vojna, Avstro-Ogrska, Maribor, 1914–1918, vrhovno vojaško poveljstvo, poveljstvo jugozahodne fronte, nadvojvoda Evgen, poveljstvo 5. armade, Svetozar Boroević, soško bojišče
Published in DKUM: 10.04.2018; Views: 2738; Downloads: 335
Full text (2,11 MB)

Abstract: Diplomska naloga Formiranje Poljske države po prvi svetovni vojni obravnava pot, ki jo je Poljska morala prehoditi od začetka prve svetovne vojne, ko je bilo poljsko ozemlje razdeljeno med tri evropske oziroma svetovne velesile (Nemško, Rusko in Avstro-Ogrsko cesarstvo), do izoblikovanja Poljske države v letih po koncu prve svetovne vojne. Prva svetovna vojna je bila pomemben mejnik v zgodovini človeštva, z njenim koncem pa se je močno spremenila politična podoba Evrope. Propadla so namreč tri velika večnarodnostna cesarstva, Nemško, Avstro-Ogrsko in Rusko, iz njenih ostankov pa so nastale mnoge nove države, predvsem na območju srednje Evrope. Ena izmed takih je bila tudi Poljska republika, čigar narod je do takrat predstavljal pomemben delež v vseh treh omenjenih evropskih oz. svetovnih velesilah. Ker sta bili Nemčija in Avstro-Ogrska poraženki prve svetovne vojne, Rusija pa je še pred njenim koncem izstopila iz vojne in ji je grozil boljševistični prevrat, so bili s tem temelji za nastanek velike Poljske države na območju srednje Evrope postavljeni. Formiranje Poljske države po prvi svetovni vojni je bil tako tudi eden izmed pomembnejših ciljev zmagovitih zavezniških držav pri urejanju povojne Evrope. Močna Poljska bi namreč morala predstavljati pomembno bariero med veliko poraženko prve svetovne vojne in maščevanja željno Nemčijo na eni, ter boljševistično Rusijo, ki je kot zmagovalka izšla iz ruske državljanske vojne, na drugi strani. Predstavljala naj bi tudi pomemben branik pred širjenjem boljševistične revolucije na zahod. V diplomski nalogi je formiranje Poljske države predstavljeno tudi iz tega pomembnega vidika. Glede poljskega vprašanja so namreč predstavljena stališča zahodnih velesil (Francije, Velike Britanije in Združenih Držav Amerike) kot najpomembnejših akterjev pri povojni ureditvi Evrope oziroma sveta.
Keywords: zgodovina Poljske, prva svetovna vojna, poljske meje, Josef Pilsudski, Roman Dmowski
Published in DKUM: 10.10.2016; Views: 2379; Downloads: 193
Full text (5,61 MB)