Search the digital library catalog

Abstract: Lastninska pravica se lahko pridobi tako na izviren kot tudi na izveden način. V magistrski nalogi sta podrobneje predstavljena izvirna načina pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem in s prisilno prodajo. V primeru pridobitve lastninske pravice na izviren način lastninska pravica pridobitelja nastane na novo, ne glede na to, ali je stvar imela lastnika pred pridobitvijo ali ne. Prav tako na novo pridobljena lastninska pravica ni v ničemer vezana na morebitne omejitve, ki so bremenile lastninsko pravico prejšnjega lastnika. Do izvirne pridobitve pride ne glede na voljo prejšnjega imetnika lastninske pravice, včasih pa celo proti njegovi volji. Priposestvovanje sodi med pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, za katere je značilno, da se lastninska pravica pridobi v trenutku izpolnitve vseh zakonsko določenih pogojev. Predpostavke, ki so določene za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, so: dobrovernost, lastniška posest in pretek časa. Ne glede na velik vpliv nemškega stvarnega prava na slovensko stvarno pravo, lahko opazimo pri priposestvovanju bistvene razlike, med njimi lahko izpostavimo, da nemško pravo za nepremičnine ne določa pogoja dobrovernosti in da ne pozna instituta zunajknjižnega priposestvovanja. V nadaljevanju se magistrsko delo osredotoči na pridobitev lastninske pravice preko prisilne prodaje, kamor spadata tako prodaja v izvršilnem postopku kot tudi prodaja v stečajnem postopku. Prodaja v izvršilnem postopku in prodaja v stečajnem postopku sodita med pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa. V okviru izvršilnega postopka sta pomembna sklep o domiku in sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. V okviru stečajnega postopka pa je pomemben predvsem sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. Posebej je poudarjeno vprašanje dobrovernosti v okviru pridobitve lastninske pravice s prisilno prodajo, predvsem zaradi pomena dobre vere na stvarnopravnem področju. Vrhovno sodišče upošteva sklicevanje na kupčevo nedobrovernost šele v primeru, ko tožnik zatrjuje, da je šlo pri prodaji za zlorabo. Običajna nedobrovernost se ne upošteva, saj gre za originarno pridobitev. Ima pa lastnik nepremičnine v izvršilnem postopku na voljo ugovor tretjega in tožbo na nedopustnost izvršbe, v stečajnem postopku pa izločitveno pravico, s katerimi lahko ob uspehu prepreči prodajo. Vsa obravnavana področja v magistrskem delu so podkrepljena s sodno prakso, ki se je izoblikovala skozi številne odločitve sodišč v zadnjih letih.
Keywords: lastninska pravica, izvirna pridobitev lastninske pravice, priposestvovanje, prisilna prodaja, izvršilni postopek, stečajni postopek
Published in DKUM: 17.10.2023; Views: 741; Downloads: 189
Full text (1,45 MB)

Abstract: Pridobitev lastninske pravice na podlagi prisilne prodaje pri izvršbi in stečaju se, če velja slediti teoriji in sodni praksi, šteje za izvirno oziroma originarno pridobljeno lastninsko pravico. Poglavitna značilnost takšne vrste pridobitve je, da se lastninska pravica prenese ne glede na voljo dosedanjega imetnika pravice, še več, celo v nasprotju z njegovo voljo. Naslednja pomembna značilnost tovrstne prodaje je ta, da predpostavka pridobitve stvarne pravice ni zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel) kot to velja za poslovne pridobitve, temveč je predpostavka pridobitve oblikovalna sodna odločba. Do prisilne prodaje stvari pride v primerih, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, ki jo ima v razmerju do upnika, kar posledično lahko pripelje do sodnega izvršilnega postopka. V izvršilnem postopku sodišče izda sodno odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna terjatev. V primeru, ko dolžnik ne izpolni kar mu je bilo s sodno odločbo naloženo, sledi njena prisilna izvršitev. Naša zakonodaja upnika ne omejuje pri izbiri izvršilnega sredstva, saj ne predpisuje nobenega vrstnega reda le-teh. Velja načelo proste izbire izvršilnega sredstva, ne glede na višino terjatve. Upnik tako lahko že v začetku predlaga izvršbo na nepremičnino, kljub izterjavi nesorazmerno nizke terjatve. To možnost mu daje zakonodaja, ki ne določa spodnje meje višine terjatve, nad katero bi bilo možno dovoliti izvršbo na nepremičnino ter tudi ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. Na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupec torej pridobi lastninsko pravico. Sklep velja za listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba pravice na kupca. Vsled dejstva, da je vpis v zemljiško knjigo v tem primeru zgolj deklaratornega značaja, je ta kljub temu potreben prav zaradi publicitete vpisov. Posebej zanimivi postanejo primeri, kjer so vpisi v zemljiški knjigi napačni, zaradi česar pogosto pride do prenosa lastninske pravice nelastnika. Gre za primere, ko dolžnik ni resnični lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Če operacionaliziram, problem velikokrat nastaja pri nepremičninah, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev, v zemljiški knjigi pa je kot izključni lastnik vpisan zgolj eden, ali pa je nepremičnina vpisana kot solastnina. Vpisa ne odražata dejanskega stanja lastništva, kar ima lahko negativne posledice tudi v postopku izvršbe, ko se lahko nepremičnina proda. Pogosti primeri, kjer vpisi lastninske pravice ne odražajo dejanskega, so tudi prodaje s pridržkom lastninske pravice ter primeri zunajknjižnega priposestvovanja. Tukaj sodna praksa zavzema različna stališča, s predpostavko (ne)dobrovernosti kupca, proti kateremu pravi lastnik uveljavlja svojo lastninsko pravico. V obzir stališču sodne prakse je potrebno vzeti tudi dejstvo, da ima pri tovrstni prodaji pomembno vlogo interes upnika, ki zasleduje poplačilo svoje še neplačane terjatve.
Keywords: Sodna prodaja, izvršilni postopek, stečajni postopek, javna dražba, sklep o domiku, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ugovor tretjega, skupno premoženje, solastnina, priposestvovanje, pravica v pričakovanju.
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 1562; Downloads: 249
Full text (630,42 KB)

Abstract: Nepremičninsko pravo predstavlja del stvarnega prava že vse od razvoja te civilnopravne smeri. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot najpomembnejše stvarne pravice, nam omogoča izvrševanje slednje z vsemi njenimi upravičenji in dolžnostmi. Instituti priposestvovanje, gradnja čez mejo nepremičnine in vlaganje v tujo nepremičnino vsak zase predstavljajo pomemben del nepremičninskega prava. Vsi trije rešujejo pravne probleme, ki lahko nastanejo z malomarnim, neveščim ali nepravilnim izvrševanjem lastninske pravice. Ob stvarnopravnih učinkih priposestvovanja in vlaganja v tujo nepremičnino se zdijo obligacijskopravni učinki gradnje čez mejo manj pomembni, pa vendar temu ni tako. Skozi primerjavo z nemško pravno ureditvijo sem izpostavil podobnosti in bistvene razlike med vsemi tremi instituti. Diplomsko delo je razdeljeno na 3 sklope. V prvem se opredelim do ureditve priposestvovanja v slovenskem pravnem redu, ki predstavlja enega izmed temeljnih načinov originarne pridobitve lastninske pravice. Poleg tega tudi predstavim kako je priposestvovanje urejeno v nemškem pravnem redu in ju primerjam. V drugem sklopu predstavim institut gradnje čez mejo nepremičnine, s katerim se sicer ne pridobi lastninske pravice, saj so pridobljene pravice zgolj obligacijsko pravne narave, pa vendar ima značilnosti s katerimi, ga lahko smiselno predstavim poleg priposestvovanja. Tudi tukaj bom primerjal nemško ureditev in predstavil bistvene razlike med njima. Tretji in hkrati zadnji sklop je namenjen institutu vlaganja v tujo nepremično. Ta se prima facie zdi precej neaktualen, pa vendar, pogosto pride do pravnih problemov, ki jih ta institut rešuje. Kot v prva dva, je tudi ta primerjan z nemško ureditvijo. V vseh treh sklopih je predstavljena tudi relevantna sodna praksa iz obeh pravnih sistemov, ki še dodatno ponazori življenjske primere oziroma rešitve le teh.
Keywords: stvarno pravo, nepremičninsko pravo, nepremičnina, priposestvovanje, dobra vera, lastniška posest, gradnja čez mejo nepremičnine, superficies solo cedit, zemljiška knjiga, vlaganje v tujo nepremičnino, lastninska pravica
Published in DKUM: 21.09.2018; Views: 1716; Downloads: 231
Full text (401,96 KB)

Abstract: Priposestvovanje je eden od pravnih načinov za pridobitev stvarnih pravic. Osnovna funkcija priposestvovanja je, da omogoči uskladitev dejanskega in formalnega stanja stvarnih pravic in s tem prispeva k večji pravni varnosti. Pridobitev stvarnih pravic s priposestvovanjem zahteva izpolnjenost določenih (zakonsko opredeljenih) pogojev: obstoj lastniške posesti, dobrovernost in pretek časa. V diplomskem delu je obravnavan institut priposestvovanja kot temelj pridobitve lastninske pravice in služnostne pravice z vidika pravne teorije, zakonodaje in sodne prakse v Sloveniji. Posebna pozornost je namenjena vprašanju, kako učinkujejo na inštitut priposestvovanja spremenjena zakonodaja (Stvarnopravni zakonik iz 2003 in nova zakonodajna ureditev zemljiške knjige) skupaj z informatizacijo zemljiške knjige, predvsem glede na koncept izvenknjižnega priposestvovanja. Izvenknjižno priposestvovanje je pred uveljavitvijo SPZ in v razmerah neurejene zemljiške knjige sodna praksa široko dopuščala. Pregled sodne prakse in analiza izbranih tipičnih primerov, povezanih z vprašanji dobre vere, izvenknjižnega priposestvovanja in zemljiške knjige, kažejo, da se v zadnjih letih primeri izvenknjižnega priposestvovanja v sodni praksi pojavljajo bistveno manj pogosto in so utemeljeni s posebnimi zunanjimi okoliščinami, ki onemogočajo pridobitelju lastninske pravice, pridobljene na pravnoposlovni podlagi, vpis v zemljiško knjigo. S selektivno uporabo instituta priposestvovanja kot instrumenta za formalno pravno ureditev dejanskega stanja na področju stvarnih pravic se Slovenija približuje drugim državam tradicijskega sistema stvarnega prava.
Keywords: priposestvovanje, stvarna pravica, lastninska pravica, služnost, Stvarnopravni zakonik, zemljiška knjiga, dobra vera, izvenknjižno priposestvovanje
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 1852; Downloads: 240
Full text (1,23 MB)

Abstract: Diplomsko delo obravnava tematiko priposestvovanja lastninske pravice in v povezavi s pregledom novejše sodne prakse daje vpogled v problematiko ugotavljanja ter presoje obstoja posameznih elementov, potrebnih da je takšno priposestvovanje tudi uspešno. Zaradi narave priposestvovanja so v uporabi še vedno določila ODZ in ZTLR, kar je opisano v začetnem delu naloge. V nadaljevanju je obravnavana narava, torej nastanek in prenehanje lastninske pravice. Zaradi dejstva, da je priposestvovanje lastninske pravice možno le na stvareh, sta tudi podrobneje opredeljena pojma premičnine in nepremičnine. Priposestvovanje prispeva k večji varnosti pravnega prometa, saj na eni strani spodbuja k večji skrbnosti izvajanja pravic posameznika ter na drugi varuje tistega, ki je brez nasprotovanja lastnika stvar v opravičljivi zmoti uporabljal kakor svojo. Za uspešno priposestvovanje lastninske pravice morajo biti izpolnjene z zakonom določene predpostavke. Prva predpostavka je dobra vera, za njeno izpolnitev pa je potrebno, da je priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede okoliščine lastne lastninske pravice na stvari. Druga predpostavka je, da s stvarjo nekdo razpolaga, kakor da je njegova in to tudi verjame. Tretja predpostavka pa je pretek priposestvovalne dobe, kar pomeni, da mora za uspešno priposestvovanje preteči zakonsko določen čas, ki po trenutno veljavnem SPZ znaša tri leta za premičnine in deset za nepremičnine. Priposestvovalna doba, ki je pretekla že pri pravnem predniku se všteva v priposestvovalno dobo naslednjega priposestvovalca. Glede na dejstvo, da je pravni promet z nepremičninami podvržen načelu zaupanja v zemljiško knjigo, ni nenavadno, da je v nalogi obravnavano knjižno, kakor tudi izvenknjižno priposestvovanje. Tako so obravnavani razlogi za opravičljivo zmoto, ko nekdo je in takrat ko ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik. V obeh primerih je priposestvovanje lastninske pravice možno. V zaključnem delu so opisane omejitve v zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice, ki se nanašajo na javno dobro, stvari izven pravnega prometa in na varstvo tretjega, ki je v dobri veri in na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo pridobil lastninsko pravico od zemljiškoknjižnega lastnika ter se v zemljiško knjigo tudi sam vknjižil.
Keywords: Priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, lastniška posest, priposestvovalna doba, izvenknjižno priposestvovanje, načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Published in DKUM: 19.09.2016; Views: 2314; Downloads: 293
Full text (271,18 KB)