Search the digital library catalog

Abstract: Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic iz prvega in drugega odstavka 240. člena slovenskega Kazenskega zakonika (KZ-1) je najpomembnejše osrednje gospodarsko kaznivo dejanje iz 24. poglavja. Zakonski opis kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja odpira dilemo pravno zavarovane dobrine, ki naj bi se s predmetnim kaznivim dejanjem sploh varovala. To problematiko kot tudi ostala odprta vprašanja v okviru kaznivega dejanja zlorabe položaja iz 240. člena KZ-1 bom ob preučitvi sodne prakse obravnavala v svoji magistrski nalogi. Na zapletenost problematike kaže že sama sodna praksa, odzivi nanjo in kritike pravnih strokovnjakov, ki zagovarjajo različna stališča. Gospodarska kriminaliteta, v okviru katere uvrščamo tudi kaznivo dejanje iz 240. člena KZ-1, je eden od pomembnejših problemov sodobne družbe. Kljub temu, da je tovrstno kaznivo dejanje izredno pomembno, je sodna praksa na tem področju problematična in nejasna. Prav tako naletimo na nasprotujoča si stališča pravne teorije, ki v nas vzbujajo dvom o pravilnosti ureditve tovrstnega kaznivega dejanja na področju enoosebnih kapitalskih družb. Odsotnost drugih družbenikov v enoosebnih gospodarskih družbah povzroča večjo možnost zlorab. Zaradi strukture takšne družbe je privolitev v oškodovanje družbinega premoženja vselej podana, kar načenja vprašanje protipravnosti kaznivega dejanja. Starševski koncept in koncept ločevanja premoženja družbe od premoženja njenih članov v enoosebni gospodarski družbi za potrebe kazenskega prava nista ustrezna. V enoosebni družbi je edini družbenik tudi njen »gospodar«, saj kroji njeno pravno usodo. Funkciji lastništva in poslovodstva sta združeni v isti osebi, zatorej je oškodovanje lastne družbe le fiktivno – posameznik z oškodovanjem enoosebne družbe v resnici oškoduje le svoje lastno premoženje, ki ga je pravno pretvoril v samostojno pravno osebo, a ga lahko z likvidacijo lastne družbe pretvori nazaj v lastno premoženje.
Keywords: kazenska odgovornost, zloraba položaja ali zaupanja, pravno zavarovana dobrina, načelo ločenosti premoženja družbe od premoženja družbenikov, privolitev, enoosebne gospodarske družbe.
Published in DKUM: 17.10.2023; Views: 140; Downloads: 19
Full text (781,57 KB)

Abstract: Spolnost je v teoriji kazenskega prava privlačna zaradi svoje organske povezanosti s telesnim užitkom ter izpostavljanja najbolj intimnih delov telesa in psihe. V zadnjem desetletju je v mnogih državah mogoče zaznati rastoči interes po spremembah na področju spolnega kazenskega prava. Model prisile se v vse več državah opušča in nadomešča z novimi modeli, da bi bolje zaščitili spolno avtonomijo posameznika. Povod za te spremembe so predvsem kritike modela prisile, odmevni primeri, ali pa za njimi stojijo zgolj razni politični interesi. Vse skupaj je privedlo do razvoja dveh drugih, tako imenovanih modelov soglasja; modela veta in modela afirmativnega soglasja. Tudi v Sloveniji je leta 2021 zakonodajalec sprejel novelo KZ-1H Kazenskega zakonika, s katero je v naše kazensko pravo uvedel model afirmativnega soglasja t.i. model "ja pomeni ja". Ta model zahteva, da je dano soglasje. Tisti, ki da pobudo za spolni akt, mora pridobiti soglasje nasprotne osebe. Privolitev mora biti samostojna, svobodna in specifična. Čeprav je model "ja pomeni ja" prinesel izboljšave za žrtve spolnih deliktov iz presenečenja in za speče žrtve, je razlaga številnih spolnih kaznivih dejanj postala veliko bolj razširjena. Kazensko pravo posebej ščiti žrtve, ki se ne morejo uspešno upreti nezaželenemu poseganju v njihovo spolno nedotakljivost, ker za to niso fizično ali telesno sposobne. Kaznivo dejanje »Spolna zloraba slabotne osebe«, ki je določeno v 172. členu Kazenskega zakonika, je eden od primerov inkriminacije, ki ščiti takšne osebe. Posameznik, katerega spolno samoodločanje je zaščiteno z inkriminacijo, je lahko slaboten iz različnih razlogov, ki so lahko začasne ali trajnejše narave. Sam pojem slabotne osebe je do neke mere nedoločljiv. Pri razlagi pojma izhajamo iz splošnih kategorij, kot so duševna bolezen, duševna motnja ali slabost. Intenziteto, do katere mora takšno stanje segati, pa v vsakem konkretnem primeru določa sodišče. Sodišča so se velikokrat soočala z izzivom, kak ravnati s spečo žrtvijo. Spanje v 172. členu Kazenskega zakonika ni bilo nikoli eksplicitno navedeno in postavljalo se je vprašanje ali bi lahko bilo zajeto pod kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati.
Keywords: model prisile, »ja pomeni ja«, »ne pomeni ne«, spolna samoodločba, spolna zloraba, slabotna oseba, duševna motnja, speče osebe, privolitev, novela KZ-1H
Published in DKUM: 08.07.2022; Views: 588; Downloads: 165
Full text (764,34 KB)

Abstract: V magistrskem delu se osredotočam na modele kazenskopravno ureditve spolnih deliktov, ki se med seboj razlikujejo glede (ne)uporabe sile in oblike (ne)privolitve. Trend sprememb pravne ureditve spolnih deliktov evropskih držav gre v smer prehoda iz modela prisile v modele soglasja. Medtem ko je model prisile tradicionalno uveljavljen v večini evropskih držav, so modeli soglasja v evropskih zakonodajah na področju spolnega prava še relativno redki. Modelu prisile se očita pretirano nalaganje odgovornosti na žrtev, saj se od nje zahteva upiranje, prav tako pa naj ne bi zajel mnogih situacij v praksi, ko zoper žrtev ni uporabljena sila ali grožnja. Medtem ko je pri modelu prisile ključno, ali je bila uporabljena sila ali grožnja, pa je pri modelih soglasja ključna privolitev. Zakonski znak privolitve ali soglasja je eden izmed bolj kompleksnih vprašanj modelov soglasja. Države, ki so že uvedle modele soglasja, so k ureditvi privolitve pristopile različno. Ali gre za model veta (t. i. model ne pomeni ne) ali za model afirmativnega soglasja (t. i. model ja pomeni ja) je odvisno ob oblike privolitve. Pri modelu veta je kaznivo dejanje podano takrat, ko storilec ignorira prepoznavno zavrnitev, pri modelu afirmativnega soglasja pa, ko privolitve ni bila izražena. Za ureditev, ki temelji na modelu veta, sta se odločili Nemčija in Avstrija, ki inkriminirata spolna ravnanja, izvršena zoper voljo drugega. Za ureditev spolnih deliktov, ki temelji na modelu afirmativnega soglasja, pa so se med drugimi odločili Hrvaška, Švedska, Anglija in Wales, Belgija itd. Slovenska spolna kazenska ureditev pa še vedno temelji na modelu prisile.
Keywords: spolni delikti, posilstvo, model ja pomeni ja, model ne pomeni ne, model prisile, spolna avtonomija, privolitev.
Published in DKUM: 12.10.2020; Views: 1097; Downloads: 138
Full text (666,75 KB)

Abstract: V magistrski diplomski nalogi obravnavam starejši in sodobni pogled spolnega kazenskega prava, v katerem je osrednja pozornost tako z vidika zakonodaje, teorije kot slovenske sodne prakse s posameznimi primerjalnopravnimi pogledi namenjena posilstvu kot najhujši obliki kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. Pozornost je na začetku usmerjena v kratek zgodovinski pregled, ker zgodovinsko gledano model prisile sega vse do časa rimskega prava, ko je bilo prisilno spolno nožnično občevanje stuprum violentum zajeto v relativno široko zastavljenem kaznivem dejanju, imen. nasilno zadovoljevanje spolnega nagona, do najpomembnejših zakonikov germanskih dežel, ki so pomembno vplivali na normativno ureditev kazenskega prava pri nas. V teoriji spolnega kazenskega prava, predvsem po zaslugi nemških kazenskopravnih dogmatikov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je pojem spolna samoodločba posameznika ali kar spolna samoodločba eden najvidnejših. Ta kot fenomen v zadnjih desetletjih zelo opazno prodre v ospredje kazenskopravnih dobrin spolnih kaznivih dejanj. Zdi se, da v veljavnem slovenskem Kazenskem zakoniku (KZ-1) funkcijo spolne samoodločbe posameznika opravlja pojem spolne nedotakljivosti, vendar je izraz nedotakljivost neustrezen, ker vsebinsko precej po nepotrebnem na pojmovni ravni vnaša v zakonodajo nekakšno tabuizacijo prav pri spolnosti, kar z vidika harmoničnosti, sistemskosti in logičnosti posebnega dela preseneča in moti, ker zakonodajalec pri drugih osebnih dobrinah ne govori o nedotakljivosti. Tradicionalno spolno kazensko pravo, ki temelji na modelu prisile, za obstoj kaznivega dejanja zahteva, da storilec žrtev prisili k spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu ravnanju tako, da uporabi silo in ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Prisilno ravnanje storilca mora biti na ustrezen način psevdokavzalno povezano s spolnim ravnanjem (zgodovinsko starejše »fizično nasilje« imenovano sila in zgodovinsko mlajša »grožnja [s fizičnim nasiljem]«). Model prisile od žrtve zahteva, da se storilcu upira, kjer mora biti odpor resen in ne posledica sramu ali družbeno pričakovane oblike upiranja, poznane tudi kot »simbolično upiranje«. V nasprotnem primeru kaznivo dejanje ni podano. Takšno upiranje od žrtve zahteva, da se še huje izpostavi nevarnosti, čeprav že od začetka ve, da jo bo storilec fizično nadvladal. Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, t. i. Istanbulska konvencija, zahteva, da postane pomanjkanje soglasja »center« pravnih definicij posilstva in ostalih oblik spolnega nasilja ter tako opustijo zahtevo po uporabi (fizične) sile. Novejša modela soglasja zato zagotavljata neposredno varstvo spolne avtonomije z zahtevo po zavrnitvi (model »ne pomeni ne«) ali privolitvi (model »ja pomeni ja«). Modela ne zahtevata sile, s katero je mogoče zlomiti odpor žrtve, vendar so ti slogani lahko zavajajoči in pretirano poenostavljajo kompleksno teorijo.
Keywords: spolno kazensko pravo, spolni delikti, spolna samoodločba, posilstvo, spolno prisiljenje, nasilje, grožnja, privolitev
Published in DKUM: 18.06.2020; Views: 1161; Downloads: 337
Full text (1,32 MB)

Abstract: Velik napredek informacijske tehnologije prinaša različne pasti na področju zasebnosti, na katere je potrebno biti pozoren in se na njih ustrezno odzivati. Zaradi tega je bila leta 2016 s strani Evropske unije sprejeta in objavljena Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je pričela veljati 25. 5. 2018. Ljudje veliko časa preživijo na delovnem mestu, zato je varstvo podatkov na delovnem mestu pomembno. Za vsako obdelavo osebnih podatkov mora delodajalec imeti zakonito pravno podlago. Nova Uredba 2016/679 določa šest pravnih podlag, med katerimi velja privolitev za najbolj razširjeno. Vendar se zaradi specifičnosti delovnega razmerja, delodajalec le stežka sklicuje na privolitev in le-ta prihaja v poštev zgolj izjemoma. Delodajalci morajo imeti drugo pravno podlago, pri čemer pa so vedno dolžni upoštevati načelo sorazmernosti in obdelujejo samo podatke, ki so nujno potrebni. Uredba 2016/679 vsebuje preventivne ukrepe, ki naj pripomorejo k temu, da se zmanjšajo tveganja za kršitve varstva osebnih podatkov. Eden izmed ukrepov je ocena učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov, pri kateri morajo delodajalci že vnaprej prepoznati in oceniti tveganja. Delodajalci v praksi tega ne smejo razumeti kot neko dodatno obremenitev, ker je le-ta določena v njihovo korist, da se izognejo kršitvam in morebitnim kaznim. Velika novost je prav tako imenovanje pooblaščene osebe za varstvo podatkov. Njena funkcija je, da pomaga, svetuje, nadzoruje in skrbi za podjetje, da posluje v skladu z zakoni in predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Kot smo ugotovili, pooblaščena oseba ni osebno odgovorna, da podjetje posluje v skladu z določbami o varstvu podatkov, ampak je dokazno breme na delodajalcu. Delodajalec ji mora zagotoviti ustrezna sredstva (čas, denar, prostore), da lahko nemoteno opravlja naloge. Uredba 2016/679 ni tipična uredba, ker državam članicam pušča širok prostor, ki ga morajo zapolniti z lastnimi rešitvami na področju varstva osebnih podatkov. Zaradi tega so imele države dve leti časa, da svojo zakonodajo prilagodijo evropskemu okvirju, vendar Slovenija tega do danes še ni storila. Značilnost uredb je, da se uporabljajo neposredno, kar pomeni, da se določbe Uredbe 2016/679 uporabljajo tudi pri nas, zato so jih podjetja dolžna upoštevati. V primerih, kjer so določbe Uredbe 2016/679 v nasprotju z ZVOP-1, to pomeni, da se v teh primerih ZVOP-1 ne sme uporabiti, ampak se uporabi navedena uredba. Glede določb, ki niso v nasprotju z Uredbo 2016/679, pa se ZVOP-1 do njegove razveljavitve in sprejetja ZVOP-2 še naprej uporablja. Navedeno ustvarja pravno negotovost, saj je potrebno v posameznem primeru konkretno primerjati oba pravna akta in v primeru kolizije uporabiti Uredbo 2016/679. To je še posebej težko v primerih, kjer nasprotja niso čisto jasna, in v primerih, ko so posamezne določbe Uredbe 2016/679 napisane na splošno. Do danes sta bila obravnavana dva osnutka Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). V osnutkih je opaziti še veliko napak in nedoslednosti, določena področja so zgolj prepisana iz Uredbe 2016/679. Prva država, ki je posodobila svojo nacionalno zakonodajo, je bila Nemčija. To je storila v predpisanem roku, vendar zaradi pomanjkanja časa določenih področij ni uredila izčrpno. Upamo lahko, da bo Slovenija čimprej prilagodila svojo zakonodajo in da bo nov ZVOP-2 dovolj izčrpno urejal to področje, kot se za področje varstva osebnih podatkov tudi pričakuje.
Keywords: Osebni podatek, pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, privolitev delavca, pooblaščena oseba za varstvo podatkov, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov, kršitev varstva osebnih podatkov
Published in DKUM: 22.01.2019; Views: 1466; Downloads: 254
Full text (820,30 KB)