Search the digital library catalog

Abstract: V magistrskem delu z naslovom Slovenske pridige knezoškofa Mihaela Napotnika je predstavljeno življenje in delo lavantinskega škofa, pridigarja in nabožnega pisatelja Mihaela Napotnika (1850–1922). Namen magistrskega dela je bil raziskati njegovo slovstveno in pridigarsko dejavnost s posebnim ozirom na njegove slovenske pridige. Osrednji del predstavlja analizo štirih izbranih pridig iz zbirke Spomnite se besed, ki sem vam jih govoril (1902), ki se navezujejo na svetnike in cerkvene osebnosti. Poleg analize zunanje in notranje zgradbe, motivno-tematskih in jezikovno-slogovnih značilnosti, je bilo naše raziskovanje usmerjeno v preučevanje rabe pripovednih prvin in medbesedilnih sredstev. Nadalje smo naredili medsebojno primerjavo analiziranih prvin z Napotnikovim hagiografskim besedilom Sveti Pavel, apostol sveta in učitelj narodov (1892). Ugotovili smo, da sta obe obravnavani zvrsti pripovedno in medbesedilno pestri. Med medbesedilnimi sredstvi prevladujejo svetopisemski citati in njihovi povzetki ter pripovedno razviti zgledi, ki jih je pridigar tvoril s pomočjo svetopisemskih, biografskih in zgodovinskih pripovedi. Pogosto se je posluževal tudi aluzij in alegoričnih razlag, s katerimi je bralcu na slikovit način približal moralna in pomenska sporočila svojih nabožnih besedil.
Keywords: literarna zgodovina, slovenska nabožna književnost, pridiga, hagiografija, pripovedne prvine, medbesedilna sredstva, Mihael Napotnik.
Published in DKUM: 09.10.2018; Views: 1525; Downloads: 245
Full text (1,13 MB)

Abstract: Za lavantinsko škofijo v obdobju knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889−1922) je poleg razcveta najrazličnejših oblik verskega ţivljenja, značilna tudi intenzivna gradbena dejavnost na področju cerkvene arhitekture. V triintridesetih letih Napotnikovega škofovanja je bilo na novo zgrajenih kar petnajst cerkva, od tega deset ţupnijskih, deset cerkva pa je bilo v večji ali manjši meri povečanih. Vzrok za tako razvejano gradbeno dejavnost je bila ţelja po manifestaciji ponovno pridobljenega poloţaja Cerkve v druţbi, pomembno spodbudo pa je pomenila tudi s strani drţave določena mera za cerkvene objekte, po kateri bi moral imeti vsak vernik v cerkvi na voljo 1,63 m2 prostora, kar je povzročilo rušenje starih in zidavo novih cerkva oziroma povečavo obstoječih objektov. V obravnavanem času zgrajene cerkve slogovno sodijo v čas poznega historizma, tedaj vodilne arhitekturne usmeritve v Avstro-Ogrski (prevladujeta neorenesansa in neoromanika, medtem ko neogotike, drugače kot v sosednjih škofijah, skoraj ne zasledimo). Prav zaradi naslona na sočasno dunajsko in graško arhitekturo je marsikatera spodnještajerska cerkev na prehodu iz 19. v 20. stoletje po svoji kvaliteti popolnoma enakovredna sakralnim objektom v cesarski prestolnici. Pomembnejši in kvalitetnejši objekti so delo dunajskih in graških arhitektov. Richard Jordan, eden od vodilnih dunajskih arhitektov poznega historizma, je izdelal načrte za enega najpomembnejših spomenikov Napotnikove dobe, mariborsko frančiškansko cerkev, prav tako pa je prispeval načrt za cerkev v Vojniku, oba v neoromanskem slogu. Njegova graška kolega Robert Mikovics (povečava ţupnijske cerkve v Poljčanah) ter Hans Pascher, avtor največjega števila sakralnih stavb Napotnikovega časa (ţupnijske cerkve v Preboldu, Čadramu, Ţalcu, Dolu pri Hrastniku, Cirkovcah, Brestanici ter podruţnica na Radelci), sta v lavantinsko škofijo »prinesla« t. i. štajersko neorenesanso, slogovno usmeritev, ki jo je promoviral zlasti predsednik Društva za krščansko umetnost sekovske škofije msgr. Johann Graus. Neodvisno od Grausovih idealov je deloval tretji graški arhitekt, Adolf Wagner, ki je pri ţupnijski cerkvi na Teharjah uporabil posebno, lastno različico neorenesanse. Ostale cerkve so delo manj znanih štajerskih stavbnih mojstrov, pri novogradnjah gre, z izjemo cerkve v Vidmu − Krškem (delo mojstra Berdnika ali Gustava Bezbe), za podruţnice (Sela pri Ptuju in Ţupečja vas, delo Franca Celottija; Migojnice in Radegunda nad Šmihelom, delo Vincenca Greina), različni stavbeniki in inţenirji pa so (z izjemo poljčanske cerkve) zasnovali 6 tudi vse povečave: ţupnijske cerkve na Ljubnem ob Savinji, v Taboru, Šempetru v Savinjski dolini (vse Ferdinand Gologranc), Laporju (Viktor Seiner), Središču ob Dravi (I. Lončarič), Kriţevcih pri Ljutomeru (Karl Spranger), Gornji Radgoni (K. Riesch), kapucinsko cerkev v Celju (p. Donat Zupančič in Ivan Rozman) ter ţal porušeno frančiškansko cerkev v Breţicah (Valentin Scagnetti). Kot vselej pri cerkveni arhitekturi, so na oblikovanje bogosluţnega prostora in njegovo opremo pomembno vplivali liturgični predpisi, ki so jih v obravnavanem času povzemali najrazličnejši priročniki za gradnjo in opremo cerkva (avtorji: Georg Jakob, Georg Heckner, Johann Gerhardy, Janez Flis). V Napotnikovem času je bila v veljavi liturgija določena na tridentinskem koncilu (1545−1563), zato posebnih razlik s cerkvami prejšnjih obdobji ni (najpomembnejše značilnosti: jasna razdelitev na prostora za duhovščino in za vernike, predeljena z obhajilno mizo, poleg velikega tudi stranski oltarji, priţnica, krstilnik v bliţini glavnega vhoda ipd.), se je pa precej zmanjšalo število oltarjev (večina cerkva ima le tri, velikega in dva stranska), kar je po vsej verjetnosti daljna posledica joţefinskih reform in t. i. janzenizma, zagotovo po tudi ţelje po zmanjšanju stroškov. Ugotovimo lahko, da so naročniki in arhitekti predpise spoštovali, saj večjega odstopanja od pravil ni zaslediti. Knezoškof Napotnik
Keywords: arhitekturna zgodovina, cerkvena arhitektura, lavantinska škofija, Spodnja Štajerska, Mihael Napotnik, 1889−1922, arhitektura historizma, bogosluţni prostor, liturgični predpisi, Avguštin Stegenšek
Published in DKUM: 03.04.2012; Views: 5427; Downloads: 742
Full text (13,40 MB)