| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 4 / 4
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Vpliv dodatka kovinskih nanodelcev na potek anaerobne digestije : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Neja Menciger Kocbek, 2023, undergraduate thesis

Abstract: Piščančji gnoj, ki mu je običajno dodana žagovina, je zelo pogost živalski odpadek, katerega uporabljajo kot vhodno surovino pri anaerobni digestiji. Dodana žagovina ima lignocelulozno strukturo, ki zavira proizvodnjo bioplina pri procesu anaerobne digestije. Mikroorganizmi namreč ne morejo razgraditi lignina, zato jim je onemogočen dostop do celuloze in hemiceluloze, ki ju med procesom pretvorijo v bioplin oziroma biometan. Ta predstavlja obnovljiv vir energije, ki ga lahko preoblikujemo v toplotno ali električno energijo. Pri anaerobni digestiji gre za transformacijo organskih trdnih odpadkov v energijo. V okviru diplomskega dela smo raziskovali vpliv dodatka Fe2O3 nanodelcev k mešanici surovin za anaerobno digestijo na proizvodnjo bioplina. Po podatkih iz literature dodatek kovinskih nanodelcev poveča proizvodnjo bioplina, saj vzpodbudi rast bakterij, njihovo aktivnost in sintezo ključnih encimov. Med dvajset-dnevnim procesom smo z metodo izpodrivanja vode spremljali proizvodnjo plina in nastali bioplin analizirali s plinsko kromatografijo. Določali smo volumski delež metana v bioplinu. Anaerobno digestijo smo izvedli pri 35 °C in 40 °C in tako preverili tudi vpliv temperature na proizvodnjo bioplina. Ugotovili smo, da dodatek Fe2O3 nanodelcev poveča proizvodnjo bioplina le v zgodnji fazi procesa, nato jo zavira. V reaktorju z dodanimi kovinskimi nanodelci smo pri obeh temperaturah zabeležili manjši volumen bioplina, kot v reaktorju brez nanodelcev. Pri 40 °C je v reaktorju brez nanodelcev nastalo več bioplina kot pri nižji temperaturi, medtem ko je v reaktorju z nanodelci pri 35 °C nastalo več bioplina kot pri 40 °C. Iz rezultatov meritev koncentracij metana v nastalem bioplinu vidimo, da je dodatek Fe2O3 nanodelcev pripomogel k povečanju deleža metana. Pri obeh nastavitvah eksperimenta je koncentracija metana v bioplinu iz reaktorja z dodanimi nanodelci bila precej višja.
Keywords: anaerobna digestija, kovinski nanodelci, bioplin, piščančji gnoj, Fe2O3 nanodelci
Published in DKUM: 06.09.2023; Views: 294; Downloads: 25
.pdf Full text (2,01 MB)

2.
Novi kompoziti nanodelcev Fe2O3 in polimernih nosilnih materialov- razširjanje možnosti biomedicinske uporabe
Tina Rajh, 2018, master's thesis

Abstract: Namen magistrske naloge je priprava biokompatibilnih nanodelcev Fe2O3 s primerno magnetizacijo in Curiejevo temperaturo (Tc). V prvi fazi smo sintetizirati magnetne Fe2O3 nanodelce s pomočjo soobarjanja in jih nato oblekli še s siliko. Nato smo s pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (XRD) ter z metodo Fourierjeve transformirane infrardeče spektroskopije (FTIR) analizirali kemijsko sestavo sintetiziranih nanodelcev ter kasneje z metodo dinamičnega sipanja svetlobe (DLS) in z uporabo transmisijskega elektronskega mikroskopa (TEM) preverili ali so delci oblečeni s siliko ter tako primerni za nadaljne delo. S termogravimetrično metodo (TGA) smo določili Curiejevo temperaturo (Tc) ter opazovali kako se spreminja masa delcev s časom po termičnem razkroju. V naslednji fazi smo pripravljali tanke filme na osnovi alginata z vgrajenimi nanodelci Fe2O3 in modelne zdravilne učinkovine (ZU) lidokaina (LID), pogosto uporabljen lokalni anestetik. Tanke filme smo pripravili na dva različna načina in sicer na:  In situ način: nanodelce smo prelili z raztopino učinkovine v etanolu.  Ločeno vgrajevanje nanodelcev in učinkovine lidokaina v tanke filme. Tanke filme smo pripravili v treh slojih s pomočjo »spin- coating« metode. Nato smo s pomočjo UV-VIS spektrofotometra spremljali sproščanje zdravilne učinkovine (ZU) lidokaina. Sproščanje je potekalo 24 ur v Francovih difuzijskih celicah. Dokazali smo, da je sproščanje zdravilne učinkovine bilo uspešno ter da s koncentracijo vgrajene zdravilne učinkovine v tanke filme lahko vplivamo tudi na sproščanje zdravilne učinkovine. S pomočjo uporabljenih metod smo dokazali, da so pripravljeni delci primerni za nadaljnje preskušanje v smeri biomedicinskih aplikacij, še posebej na področju zdravljenja raka ali kot kontrastna sredstva.
Keywords: nanodelci, Fe2O3, soobarjanje, lidokain, alginat, Curiejeva temperatura
Published in DKUM: 04.03.2019; Views: 1212; Downloads: 144
.pdf Full text (2,23 MB)

3.
SINTEZA IN KARAKTERIZACIJA NANODELCEV ŽELEZOVIH OKSIDOV S PREVLEKO IZ ZLATA
Mateja Arnuš, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomskega dela je bil sinteza magnetitnih (Fe3O4) oziroma maghemitnih (γ–Fe2O3) magnetnih nanodelcev s postopkom soobarjanja, sinteza nanodelcev silike po Stöberjevi metodi in poskus oblačenja teh delcev s prevleko iz zlata. Nanodelci zlata namreč zagotavljajo primerno površino, na katero se lahko pripenjajo različne zdravilne učinkovine za zdravljenje rakavih obolenj. Pri sintezah železovih oksidov smo spremljali vpliv vrste železovih soli na lastnosti nanodelcev. Pri nanašanju prevleke iz zlata smo zasledovali uporabo različnih reducentov, čas redukcije in količino dodanega HAuCl4. Za kvalitativno karakterizacijo sintetiziranih produktov in prevleke smo uporabili rentgensko praškovno difrakcijo (XRD). S pomočjo dinamičnega sipanja laserske svetlobe (DLS) smo opazovali spreminjanje velikosti, polidisperznega indeksa in zeta potenciala nanodelcev silike. Vezavo posameznih funkcionalnih skupin na nanodelce železovih oksidov smo spremljali s Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR). S transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM) smo določili morfologijo sintetiziranih nanodelcev in opazovali uspešnost vezave prevleke iz zlata.
Keywords: metoda soobarjanja, magnetni nanodelci γ–Fe2O3/Au, silika, površinska obdelava, biomedicinske aplikacije
Published in DKUM: 10.09.2013; Views: 2690; Downloads: 237
.pdf Full text (3,56 MB)

4.
VPLIV POVRŠINSKE OBDELAVE NANODELCEV TITANOVEGA DIOKSIDA RUTILNE KRISTALNE STRUKTURE NA UV ABSORPCIJSKE LASTNOSTI POLIMERNEGA NANOKOMPOZITA
Jerneja Godnjavec, 2012, doctoral dissertation

Abstract: Polimerni kompoziti, ki se uporabljajo tudi v premaznih sredstvih, estetsko spreminjajo okolje, v katerem živimo, obenem pa jih uporabljamo tudi za zaščito površin, ki lahko propadajo zaradi škodljivih zunanjih vplivov, npr. zaradi izpostave UV svetlobi. Nove tehnološke rešitve zaradi izboljšanja funkcionalne lastnosti, kot je npr. UV zaščita, se v industriji polimernih kompozitov uvajajo tudi s pomočjo nanotehnologije, v tem primeru z vgradnjo nanodelcev TiO2. Pomembno vlogo v skupini nanodelcev, ki se uporabljajo v polimernih kompozitih, predstavljajo nanodelci TiO2. Veliko raziskav je bilo usmerjenih v študij posebnih lastnosti nanodelcev TiO2, ki omogočajo doseganje posebnih funkcijskih lastnosti in transparentnosti polimernih kompozitov. Nanodelci TiO2 rutilne kristalne strukture so odlični UV absorberji, zato se dodajajo različnim polimernim kompozitom za doseganje izboljšane UV in vremenske obstojnosti. Za optimalno izkoriščanje posebnih lastnosti nanodelcev v polimernih kompozitih je ključni problem tendenca aglomeracije nanodelcev zaradi London - van der Waals - ovih interakcij v disperziji. To je mogoče preprečiti z ustrezno stabilizacijo nanodelcev v disperziji, kar zagotavlja tudi ozko porazdelitev velikosti delcev in posledično omogoča zadostno transparentnost polimernega kompozita ter učinkovitost UV zaščite. Eden izmed načinov stabilizacije nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture v disperziji je površinska obdelava z anorganskimi ter organskimi snovmi. Površinska obdelava površine rutilnih TiO2 nanodelcev z anorganskimi oksidi je pomembna zaradi izboljšanja disperzbilnosti ter zmanjšanja fotokatalitske aktivnosti. Prav tako anorganski sloj na površini nanodelcev poveča njihovo specifično površino v primerjavi z neobdelanim nanodelcem. Po apliciranju anorganskega oksida na površini TiO2 je le ta v vodni disperziji obdelan še z organskimi reagenti – površinsko aktivnimi sredstvi, ki omogočajo stabilizacijo v topilu oziroma polimeru in vzpostavijo odbojne sile med posameznimi delci ter posledično izboljšajo funkcionalno učinkovitost sistema. Doktorski študij temelji na izvedbi dveh inovativnih sklopov dodatne površinske obdelave nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture ter določitvi vpliva na aplikacijske lastnosti in UV absorpcijsko učinkovitost polimernih nanokompozitov. V ta namen smo uporabili s koprecipitacijsko metodo sintetizirane nanodelce TiO2 rutilne kristalne strukture. Poleg klasične stabilizacije nanodelcev TiO2 s polidimetilsiloksani smo razvili dodatna komplementarna postopka površinske obdelave. Z namenom izboljšanje stabilnosti nanodelcev v vodni ter polimerni disperziji smo v prvem sklopu raziskav nanodelce TiO2 dodatno površinsko obdelali z 3 – glicidil oksipropil trimetoksi silanom (GLYMO), v drugem pa z anorganskim oksidom  - Fe2O3. Študirali smo vpliv razmerja TiO2/GLYMO ter procesnih pogojev priprave disperzij kot sta čas in temperatura površinske obdelave z GLYMO ter vpliv ut. % dodatka  - Fe2O3 na stabilnost disperzije nanodelcev TiO2. V tretjem delu doktorske disertacije smo namesto nepravilne oblike TiO2 nanodelcev površinsko obdelali nanodelce TiO2 riževe strukture. Najprej so na TiO2 nanodelce precipitirali Al2O3. Nato smo jih površinsko obdelali z trisilanolnimi poliedrični oligomerni silseskvioksani (POSS). Študirali smo vpliv površinske obdelave TiO2 nanodelcev z POSS molekulami na transparenco ter UV zaščito polimernih nanokompozitov. S postopkom dodatne površinske obdelave nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture smo potrdili postavljene teze o vplivu površinske obdelave na UV absorpcijske lastnosti kot tudi transparenco polimernega kompozita. Tako smo z dodatno površinsko obdelavo z -Fe2O3 dosegli višjo UV zaščito polimernega nanokompozita, v primeru dodatne površinske obdelave z GLYMO pa višjo transparenco polimernega nanokompozita. Končna polimerna disperzija z integriranimi površinsko obdelanimi nanodelci TiO2 rutilne kristalne strukture ima tudi ustrezne ap
Keywords: TiO2, nanodelci, rutil, GLYMO, -Fe2O3, POSS, UV absorber, polimerni nanokompozit
Published in DKUM: 22.08.2012; Views: 3242; Downloads: 441
.pdf Full text (6,42 MB)

Search done in 1.09 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica