| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 6 / 6
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
DDV pri dobavah, pridobitvah in uvozu blaga
Anja Križ, 2024, master's thesis

Abstract: DDV je krajšava za davek na dodano vrednost, ki je ena od oblik prometnega davka v republiki Sloveniji. Uveden je bil 01.07.1999. Od 01.01.2007 pa velja nov zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Ta se je že večkrat noveliral, najpogosteje je razlog za te prenovitve Direktiva Sveta 2006/112/ES, ki določa člene katere mora Slovenija kot članica Evropske Unije vnesti v svojo zakonodajo. Naloga se je osredotočila na temeljito raziskovanje davka na dodano vrednost (DDV) v kontekstu dobav, pridobitev in uvoza blaga. Skozi nalogo smo se poglobili v osnovne pojme, obdavčljive dogodke, kraj dobave, brezplačne dobave, prenose blaga znotraj skupnosti, davčne oprostitve in verižne dobave. Cilj naloge je tako bil pridobiti temeljito razumevanje osnovnih konceptov DDV v povezavi z obravnavanimi področji. V nalogi smo spoznali tudi nekaj primerov sodne prakse za lažje in poglobljeno razumevanje zakonodaje na področju DDV pri dobavah, pridobitvah in uvozu blaga. Za dodatno razlago obdelanih predpisov smo si pomagali tudi z izmišljenimi primeri, ki so ponazoril to kar veleva zakonodaja. Na koncu naloge smo zaključili, da smo skozi nalogo lahko potrdili obe zastavljeni hipotezi, ki sta se navezovali na razumljivost in možnost uporabe strokovne literature za razlago ZDDV-1 ter znanje računovodij. Znanje računovodij smo ugotovili skozi anketo, ki smo jo pripravili in poslali na več računovodskih servisov in podjetij z oddelkom za računovodenje. Kot že rečeno smo skozi anketo ugotovili, da računovodje dovolj dobro poznajo področje DDV pri dobavah, pridobitvah in uvozu blaga, vendar, da je vseeno še prostor za izboljšanje njihovega znanja. Skozi anketo smo tudi ugotovili, da starost posameznika in njegove delovne izkušnje še ne pomeni, da je zaradi tega (veliko) boljši od mlajšega posameznika ali posameznika z manj delovnimi izkušnjami.
Keywords: Blago, davek na dodano vrednost, dobava, pridobitev, uvoz, ZDDV-1, Direktiva Sveta 2006/112EC
Published in DKUM: 08.10.2024; Views: 0; Downloads: 6
.pdf Full text (1,24 MB)

2.
POSEBNA UREDITEV OBRAČUNAVANJA DAVKA NA DODANO VREDNOST ZA POTOVALNE AGENCIJE
Erika Režek, 2016, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi sem predstavila problematiko obdavčitve potovalnih agencij z vidika njene obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Direktiva Sveta 2006/112/ES omogoča državam članicam uporabo posebne ureditve za potovalne agencije tako, da je z DDV obdavčena le razlika v ceni, marža, ki jo doseže potovalna agencija v zvezi z opravljenimi storitvami do naročnika storitev. Pogoj, ki ga določa ta zakonodaja, je, da potovalna agencija deluje v svojem imenu in za svoj račun in pri zagotavljanju svojih storitev uporablja blago in storitve, ki jih potovalni agenciji dobavijo drugi davčni zavezanci. Rezultat te obdavčitve je, da je kupljena storitev obdavčena tam, kjer je dejansko potrošena, storitve, ki jih vezano na to potovanje zaračuna potovalna agencija, pa so obdavčene tam, kjer je sedež potovalne agencije. Prav tako uporaba te ureditve omogoča, da potovalna agencija prodane storitve šteje kot sestavljene (enotne) storitve in jih kot take zaračuna neposredno potniku. Tu pa se že postavi vprašanje, kdo je potnik: naročnik, ki kupi in koristi te storitve, ali je to le končni kupec (običajno potovanje koristi fizična oseba) ali je potnik lahko tudi druga potovalna agencija, ki potovanje kupi in ga naprej proda končnemu kupcu? Že prvotna Direktiva Sveta 77/388/EGS o skupnem sistemu davka na dodano vrednost iz leta 1977 je v definiciji določila 1. odstavka 26. člena, v katerem je opredeljeno področje uporabe posebne ureditve, uporabila izraz »naročnik«, ang. »customer«, v ostalih odstavkih pa »potnik«, ang. »traveller«. Direktiva Sveta 2006/112/ES iz leta 2006 je to povzela, vendar je nastal problem pri prevajanju tega določila v jezike držav članic, saj so nekatere države pojem« kupec« kot naročnik storitev uporabile le enkrat, nekatere države članice pa so povsod uporabile pojem »potnik«. Za namene maržne ureditve potnik ni nujno nekdo, ki potuje. Namen zakonodajalca je bil, da se termin potnik ne omeji le na ozko kategorijo oseb, pač pa velja za kupce, ki koristijo počitniški paket in vključuje tudi druge potovalne agencije, ki to storitev prodajo naprej. V nasprotnem je kršeno načelo nevtralnosti med davčnimi zavezanci in povzroča izkrivljeno konkurenco med gospodarskimi subjekti. Evropska komisija je leta 2002 izpostavila problem uporabe posebne maržne ureditve za potovalne agencije in je predlagala spremembo člena 26 Direktive Sveta 77/388/EGS. Po mnenju Evropske komisije se v skladu s to zakonodajo maržna ureditev uporablja le, če je kupec potnik (t.i. potnikov pristop). V letu 2007 je Evropska komisija začela postopek proti več državam članicam in je proti osmim državam članicam (Španiji, Poljski, Češki, Italiji, Finski, Portugalski, Grčiji, Franciji) na Sodišče EU vložila postopek presoje uporabe posebne ureditve. Te države so maržno ureditev uporabljale ne glede na to, ali je kupec tudi dejanski potnik ali ne (t.i. »kupčev pristop«). Sodišče EU je v letu 2013 odločilo v prid tem državam, tako, da se lahko maržna ureditev uporabi za vse vrste strank, tako v odnosu, ko potovalna agencija proda potovanje drugi potovalni agenciji, t.j. naročniku storitev, kot v odnosu do končnega potrošnika, t.j. kupcu storitev. Ta sodba je povzročila precej nesoglasja s strani potovalnih agencij. Prav tako se postavlja vprašanje določitve marže, ki jo potovalna agencija doseže za posamezno potovanje. Skladno z Direktivo Sveta 2006/112/ES marža potovalne agencije pomeni razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik (brez DDV) in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobavo blaga in storitev, ki jih potovalni agenciji opravijo drugi davčni zavezanci. Države članice določila Direktive Sveta 2006/112/ES še vedno različno implementirajo v nacionalni zakonodaji, zato je te anomalije potrebno odpraviti, na ravni spremembe Direktive Sveta 2006/112/ES oz. na ravni Sodišča EU.
Keywords: DDV – davek na dodano vrednost, DURS – Davčna uprava Republike Slovenije, FURS – Finančna uprava Republike Slovenije, TOMS, RVC – razlika v ceni, B2B - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetji, B2C - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetjem in končnim uporabnikom, EU – Evropska Unija, IBFD - The International Bureau of Fiscal Documentation - Mednarodni urad za fiskalno dokumentacijo, Direktiva Sveta 77/388/EGS − Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, Direktiva Sveta 2006/112/ES - Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ZDDV-1 - Zakon o davku na dodano vrednost, Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 -Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ECTA - Evropsko združenje turističnih agencij in organizatorjev potovanj, GEBTA – Evropsko cehovsko združenje potovalnih agencij za poslovna potovanja
Published in DKUM: 25.10.2016; Views: 2803; Downloads: 328
.pdf Full text (824,44 KB)

3.
TRISTRANSKI POSLI V SISTEMU DDV
Smiljan Murko, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Evropske države so kmalu po drugi svetovni vojni dojele, da medsebojno povezovanje predstavlja ključ do uspeha pri doseganju ciljev v globalnem gospodarstvu. Leta 1957 se je oblikovala EGS, ki je omogočila skupni trg in uresničevanje prostega pretoka blaga, delavcev, storitev in kapitala. Enotni evropski akt iz leta 1987 je pomenil zavezanost cilju uresničevanja enotnega in notranjega trga, s podpisom Maastrichtske pogodbe oz. Pogodbe o EU iz leta 1992, pa se je skupnost z vpeljavo novih oblik sodelovanja, poleg gospodarstva še na področju obrambe in pravosodja, preimenovala v EU. V času tega združevanja so se države članice prek harmonizacije pravnih sistemov, izpeljane s pomočjo direktiv in uredb, postopoma odpovedovale svoji davčni suverenosti, da se bi na ta način dosegla ureditev, ki ne bi izkrivljala konkurence in pospeševala prost pretok blaga in storitev. Leta 1993 je bil vzpostavljen enoten evropski trg, ki je predvideval prost pretok blaga, storitev, oseb in denarja. Od takrat naprej je tudi v veljavi t.i. prehodni sistem obdavčitve, ki je omogočil odpravo mejnih prehodov in mejne kontrole med državami članicami. Zaradi lažjega poslovanja poslovnih subjektov v takšnem sistemu, je bilo potrebno uvesti določene izjeme pri obdavčevanju oz. določene poenostavitve. Primer takšne poenostavitve prestavljajo tudi tristranski posli, ki so podvrsta verižnih poslov in jih delimo na prave in neprave. Z vidika davčne obravnave nepravi tristranski posli veljajo za najzahtevnejše, ker se razlikujejo od primera do primera. Za njih ne veljajo poenostavitve pri obračunu DDV, kot to velja za prave tristranske posle. Pri pravih tristranskih poslih sodelujejo trije davčni zavezanci, ki so identificirani za namene DDV in sicer vsak v svoji državi znotraj EU. Dobavitelj blaga iz ene države članice izda račun za dobavo blaga znotraj EU pridobitelju v drugi državi članici za blago, ki se neposredno odpošlje oziroma odpelje prejemniku blaga v tretjo državo članico. V kolikor so izpolnjeni ti pogoji potem lahko v teh primerih upoštevamo predvidene oprostitve pri plačilu DDV. Tristranski posel je povezan z nakupom in prodajo blaga, pri katerem je pomembna identifikacija za DDV znotraj EU, ne pa tudi sedež zavezanca znotraj EU. Prav tako je zelo pomembna fizična pot blaga in pot računov. Trenutni sistem obdavčitve dovoljuje goljufije v poslovanju v okviru tristranskih poslov. Davčna zakonodaja je zapletena in zato marsikomu nejasna, tako da je občasno tudi Sodišče EU zaprošeno, da se v predhodnem postopku opredeli glede razlage ali veljavnosti zakonodaje EU.
Keywords: tristranski posli, DDV, triangulacija, pridobitev, dobava, verižni posli, samoobdavčitev, ID številka, rekapitulacijsko poročilo, davčni vrtiljak, missing trader, goljufija, davčna zatajitev, Direktiva Sveta št. 77/388/EGS, Direktiva Sveta št. 2006/112/ES, načelo namembne države, načelo države porekla, Sodišče EU
Published in DKUM: 21.09.2016; Views: 3401; Downloads: 300
.pdf Full text (1,39 MB)

4.
POMEN TEMELJNIH NAČEL DDV PRI PREPREČEVANJU SAMOVOLJNEGA POSTOPANJA DAVČNEGA ORGANA
David Harl, 2016, master's thesis

Abstract: Dejstvo je, da mora Republika Slovenija kot demokratična država, ki temelji na vladavini prava, zagotavljati predvidljivo ravnanje nosilcev oblasti in nadzor nad njihovimi odločitvami. V času, ki ga zaznamuje vedno večja davčna kompleksnost in ko je že kolikokrat vprašljiva praktična uporaba davčne norme, je utemeljevanje pomena splošnih in temeljnih načel še bolj smiselno. Slednje je še toliko bolj pomembno na področju DDV. Zavedati se moramo, da je DDV v zadnjih letih najpomembnejši vir financiranja javne porabe. Vseskozi, tako v slovenskem kot tudi v evropskem merilu, se še vedno (prepogosto) dogaja, da morajo davčni zavezanci v postopkih pred državnimi organi, brezkompromisno zahtevati upoštevanje njihovih pravic, ki jim pripadajo ter preverjati zakonitost delovanja državnih organov v skladu s črko zakona. V modernih demokratičnih državah obstaja veliko mehanizmov nadzora, pa tudi pravnih sredstev, s katerimi se lahko spreminja delovanje, ravnanje in obnašanje državnih organov in njihovih uradnih oseb, le uporabiti jih je treba. Ker pa se zavedam, da imajo davčni zavezanci v davčnih postopkih nadzora večkrat občutek »majhnosti« in nemoči v razmerju do »samovoljnih« državnih organov, sem se odločil za obravnavo tematike, ki je pred vami. Tako kot velja za vsa druga pravna področja, obstajajo tudi pri postopanju davčnega organa na področju DDV nekatera temeljna izhodišča, osnove in načela, ki jih mora davčni organ pri odločanju o pravicah in obveznostih davčnih zavezancev upoštevati. Da lahko ustrezno presojamo zakonitost teh odločitev, pa je na strani davčnih zavezancev, da poznajo omejitve takšnega odločanja. Gre za vprašanje upoštevanja temeljnih načel DDV pri postopanju davčnega organa v postopkih nadzora DDV. V zapletenem in obsežnem davčnem okolju namreč obstaja več interpretacij pravnih norm, kar lahko privede do razhajanj tako med davčnimi zavezanci in davčnim organom, kot tudi do razhajanj med davčnimi zavezanci samimi. Medtem ko slednje ni problematično, je toliko bolj problematična interpretacija norm s strani davčnega organa, če slednji ne sledi temeljnim načelom DDV. Temeljna načela DDV, ki jih je oblikovalo SEU, lahko odigrajo pomembno vlogo pri enotni interpretaciji odločitev davčnega organa. Glede na to, da postopanje davčnega organa spada v okvir upravnega prava, ki ureja tudi delovanje izvršilne oblasti v primeru uresničevanja pravic in obveznosti davčnih zavezancev, je pomembno poznati ta načela, katerih skupni imenovalec je ta, da je njihovo upoštevanje in spoštovanje v vlogi omejevanja (državne) oblasti ob hkratnem zagotavljanju varstva pravic in obveznosti davčnih zavezancev. Z jasnimi opredelitvami, jasnimi načeli in jasnimi normami pa lahko skrčimo ali celo odpravimo razloge za morebitne pravdne postopke in s tem ustvarimo okolje pravne gotovosti in pravičnosti.
Keywords: temeljna načela, pomen temeljnih načel, DDV - davek na dodano vrednost, postopanje davčnega organa, samovoljno ravnanje, davčni nadzor, davčni zavezanec, kršitve temeljnih načel, direktiva sveta 2006/112/ES, nadzor nad postopanjem davčnega organa, uveljavljanje pravic in obveznosti davčnih zavezancev.
Published in DKUM: 15.09.2016; Views: 1606; Downloads: 166
.pdf Full text (1,48 MB)

5.
DAVČNI VRTILJAK
Sandi Vidovič, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Davčna prevara, znana kot »missing trader«, je sistemsko organizirana utaja davkov. Že od leta 1992 so transakcije med državami EU obdavčene z 0 % stopnjo davka na dodano vrednost. Sistemsko organizirana prevara izkorišča sistem obdavčitve z davkom na dodano vrednost, kjer prihaja do ponavljajočih se nakupov in prodaj med poslovnimi subjekti. Tako prihaja do nezakonitega uveljavljanja odbitka vstopnega davka na dodano vrednost oziroma do neupravičenega zahtevka za vračilo davka na dodano vrednost, ki s strani »missing trader«družbe ni bil plačan.
Keywords: Ključne besede: gospodarski kriminal, davčni vrtiljak, »missing trader«, finančna kriminaliteta, davčne utaje, Kazenski zakonik (KZ-1), Uredba Komisije ES 1925/2004, Direktiva Sveta 2006/112/ES, Sodba Sodišča EU C-439/04 in C-440/04, odkrivanje in pregon, statistika davčnih zatajitev.
Published in DKUM: 03.02.2011; Views: 4732; Downloads: 703
.pdf Full text (7,75 MB)

6.
KAZENSKOPRAVNA PROBLEMATIKA DAVČNEGA VRTILJAKA
Simon Križnik, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Davčni vrtiljak je najbolj znana sistemska utaja davka na dodano vrednost (dalje DDV), z načinom pogostih nakupov in prodaj med sodelujočimi davčni zavezanci, ki so lahko resnični ali fiktivni, en udeleženec pa se nahaja v drugi državi Skupnosti. Utaja DDV tipa vrtiljak deluje na principu zahtevkov vračila DDV, ki v verigi dobav nikoli ni bil vplačan. Je resen problem vseh držav članic EU, ki je nastal z uvedbo sistema prostega pretoka blaga, storitev, ljudi in kapitala znotraj skupnostnega evropskega trga. Davčni vrtiljaki bodo obstajali tako dolgo, dokler ne bo sistematičnih sprememb zakonodaje pri ustanavljanju gospodarskih družb tipa »missing trader« in učinkovitih davčnih organov, organov pregona in eksplicitnih obsodilnih sodb zoper organizatorje davčnih vrtiljakov. Kazensko pravo ne more biti edino sredstvo v boju zoper tovrstno gospodarsko kriminaliteto. Preseganje stanja neučinkovitosti na tem področju je v državi, ki se neuspešno spopada z gospodarskim kriminalom, dolgoročno možno ob združitvi moči strok gospodarskega prava, kazenskega prava, kriminalistike, kazenskega procesnega prava in nujnega dviga zavesti oziroma gospodarske kulture.
Keywords: davčni vrtiljak, »missing trader«, gospodarska kriminaliteta, finančna kriminaliteta, davčna zatajitev, Kazenski zakonik (KZ-1), Uredba komisije ES 1925/2004, Direktiva Sveta 2006/112/ES, Sodba Sodišča ES C-439/04 in C-440/04, odkrivanje in pregon, statistika davčnih zatajitev, ukrepi za izboljšanje.
Published in DKUM: 14.12.2009; Views: 3359; Downloads: 457
.pdf Full text (615,28 KB)

Search done in 0.18 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica