Search the digital library catalog

Abstract: Državljanstvo Unije je institut, ki se je od uvedbe naprej vsebinsko spremenil in dopolnil predvsem z aktivnim delovanjem Sodišča EU. Čeprav ne gre zanemariti njegov postopni razvoj v zakonodaji EU vse odkar je leta 1993 bilo uvedeno, je prav Sodišče EU tisto, ki je (vsaj v določeni meri) pojasnilo vsebino državljanstva Unije. To je sicer tesno povezano z nacionalnim državljanstvom, kar izhaja že iz primarne zakonodaje in se kaže tudi v tem, da so države članice pristojne za določanje pogojev za pridobitev in izgubo državljanstva, vendar pa ob tem še vedno morajo spoštovati temeljna načela EU. Prelomni korak v razvoju sodne prakse na področju državljanstva Unije in z njim tesno povezano pravico do prostega gibanja, je prinesla novejša sodna praksa z uvedbo merila dejanskega izvrševanja bistvene vsebine pravic, ki so podeljene zaradi statusa državljana Unije. Pristop Sodišča EU namreč daje podlago za širšo uporabo prava EU. Merilo omogoča, da se v primerih, kadar bi bilo onemogočeno dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ali kadar bi bilo oteženo izvrševanje pravic državljana Unije, pravo EU lahko uporabi, čeprav ni podanega čezmejnega elementa. Takšen pristop Sodišča EU, kljub restriktivni razlagi, je sicer omogočil sklicevanje na pravo EU tudi v primerih, ki po prejšnjem pristopu z njim niso bili zajeti, vendar pa v ospredju še vedno ostaja problem obratne diskriminacije v povezavi s popolnoma notranjimi položaji in vprašanje razmerja s temeljnimi pravicami. Tako se tudi niso uresničili strahovi držav članic, da bi takšen pristop razširil področje uporabe prava EU. Vsekakor gre za področje, ki je z nacionalno zakonodajo držav članic tesno povezano, in ki bo v prihodnosti vplivalo predvsem na oblikovanje politike priseljevanja držav članic. To se kaže tudi v velikem številu intervencij držav članic v zadeve s področja državljanstva Unije, saj je državljanstvo institut in eden izmed pokazateljev suverenosti, ki se jim države članice niso pripravljene odpovedati v celoti. Tako je državljanstvo Unije predmet nenehnih sprememb, ki je v marsičem olajšalo življenje svojih državljanov, je pa za njegovo učinkovito varstvo potrebno vnesti več jasnosti, določnosti in predvidljivosti, zato da se bodo državljani Unije na te pravice z gotovostjo lahko zanesli.
Keywords: Pravo EU, državljanstvo, prosto gibanje in prebivanje, državljani tretjih držav, Direktiva 2004/38, popolnoma notranji položaji, obratna diskriminacija, temeljne pravice.
Published in DKUM: 13.11.2017; Views: 2662; Downloads: 318
Full text (916,75 KB)

Abstract: Diplomska naloga obravnava izgon državljana EU iz druge države članice EU iz »nujnih razlogov javne varnosti«. Ukrep izgona je eden izmed najostrejših varovalnih ukrepov in ima kot tak za posameznika in njegovo družino, če je sprejet, velike posledice. EU je za državljane EU, ki že dalj časa delajo in živijo v drugi državi članici EU, z evropskimi pravnimi akti in prakso Sodišča EU postavila določene omejitve, kdaj se lahko odločba o izgonu zoper njih sprejme. Diplomska naloga je razdeljena na tri dele. V prvem delu se dotakne vprašanja, kaj je izgon in kako je ta urejen v pravnih virih EU in sodni praksi Sodišča EU. Za izgon državljana EU iz države članice gostiteljice veljajo namreč drugačna pravila kot pri izgonu tujca (prebivalci tretjih držav, ki niso članice EU). Vsi državljani držav članic EU imajo skupno državljanstvo EU, poleg tega pa je znotraj EU uveljavljena svoboščina prostega gibanja oseb. To je razlog, da je za izgon državljana EU iz države gostiteljice potrebno izpolniti ostrejše pogoje kot pri izgonu tujca. V zvezi z izgonom naloga odgovarja tudi na vprašanje, kdaj je ta ukrep dovoljen kot oblika omejitve prostega gibanja oseb znotraj EU in na katere pogoje in okoliščine mora biti država članica pozorna, preden izda odločbo o izgonu. V drugem delu naloge je poudarek predvsem na praksi Sodišča EU in njenih dognanjih. Zanimivo je predvsem vpršanje, kdaj je možen izgon tujca, ki je v državi članici gostiteljici živel že deset let, zaradi »nujnih razlogov javne varnosti«. Diplomska naloga se na kratko dotakne tudi tega, kaj je o »nujnih razlogih javne varnosti« dorekla Direktiva 2004/38/ES, vendar pa je za razumevanje »nujnih razlogov javne varnosti« večjega pomena poznavanje in razumevanje sodne prakse Sodišča EU. Posebej se naloga posveti eni izmed pomembnejših zadev iz sodobne sodne prakse Sodišča EU, to je zadeva P. I. proti Oberbürgermeisterin der Stadt Remscheid (C-348/09). Skozi zadeve Sodišča EU poskuša naloga razložiti, kakšno mora biti osebno obnašanje posameznika in kakšno nevarnost mora njegovo ravnanje predstavljati za državo gostiteljico, da se lahko utemelji njegov izgon iz države članice gostiteljice zaradi »nujnih razlogov javne varnosti«. V zadnjem, tretjem, delu naloga kritično analizira novonastalo tendenco glede izdaje odločb o izgonu znotraj EU v zadnjih letih. Obdobje ekonomske krize je namreč imelo pomembno vlogo, in sicer s kakšno mero odprtosti države članice gostiteljice sprejemajo državljane drugih držav članic.
Keywords: izgon, nujni razlogi javne varnosti, država članica EU, država gostiteljica, Sodišče EU, Direktiva 2004/38, državljan EU
Published in DKUM: 02.12.2016; Views: 2891; Downloads: 166
Full text (796,88 KB)

Abstract: Status delavke na porodniškem dopustu po pravu EU ni točno urejen. Položaj delavke je urejen z določbami, ki urejajo položaj delavcev na splošno. Primarno pravo iz tega področja je vsebovano v besedilu člena 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki ureja pravico delavca do prostega gibanja na območju EU. Člen 45 odpravlja diskriminacijo na podlagi nacionalnega državljanstva v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi zaposlitvenimi in delovnimi pogoji. Pri tem je potrebno upoštevati omejitve na podlagi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja. Položaj delavca je podrobneje urejen z Direktivo 2004/38, ki predstavlja vir sekundarnega prava EU. Vendar se tudi Direktiva 2004/38, ne nanaša na poseben položaj delavke na porodniškem dopustu. Zato je Sodišče s sodbo v zadevi Jessy Saint Prix vzpostavilo sodno prakso na področju socialnih pravic delavk, ki niso državljanke države gostiteljice. Dejstvo je namreč, da so socialne pravice v EU neločljivo povezane s statusom delavke, oziroma s priznavanjem le tega. Zato je v zadevi Jessy Saint Prix Sodišče moralo najprej ugotoviti, ali gospa Saint Prix izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa “delavca” oziroma, ali so določbe člena 7(3) Direktive 2004/38 navedene taksativno ali ne. V diplomskem delu ugotavljam, da je Sodišče po preučitvi vseh primarnih in sekundarnih pravnih virov sprejelo stališče, da pogoji za ohranitev statusa delavca, ki so navedeni v določbi člena 7(3) Direktive 2004/38 niso navedeni taksativno, saj je pojem “delavca” avtonomen pojem prava EU in ga je potrebno razlagati široko. To pomeni, da pojma “delavca” ne morejo zožati določbe sekundarnega prava. Sodišče je odločilo, da ženska, ki je začasno prostovoljno prenehala z delom in iskanjem dela zaradi omejitev visoke nosečnosti in posledic rojstva otroka, ne izgubi statusa delavca, če se na delo vrne v razumnem roku. Razumni rok se določi na podlagi nacionalne zakonodaje in prakse uveljavljene v vsaki državi članici. Nadalje v diplomskem delu ugotavljam, da primer Jessy Saint Prix ni osamljen in da se je s podobnimi primeri v preteklosti srečevalo tudi Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike. V zadevi Gedulding proti Aiello, je navedeno sodišče sprejelo odločitev, da ženska ni upravičena do prejemanja nadomestila za primer odsotnosti z dela, zaradi začasne nezmožnosti za delo, če je le-ta posledica normalne nosečnosti. Po mnenju Vrhovnega sodišča ZDA v tem primeru ne gre za diskriminacijo na podlagi spola. Zaključujem, da je področje socialne varnosti, ki pokriva noseče ženske in ženske, ki so pred kratkim rodile, v večinski pristojnosti držav članic. Toda pravo EU preko določb o prostem gibanju in določb o status delavca posredno vpliva tudi na področje teh pravic in širi njihov obseg.
Keywords: Status delavca, PDEU, Direktiva 2004/38, socialni status, socialne pravice, zadeva Jessy Saint Prix, zadeva Gedulding proti Aiello
Published in DKUM: 19.09.2016; Views: 3126; Downloads: 137
Full text (14,59 MB)

Abstract: Novejša sodna praksa Sodišča EU uvaja nov pristop uporabe prava EU na področju prostega gibanja oseb in državljanstva Unije, z vpeljavo merila dejanskega uresničevanje bistvene vsebine pravic državljana Unije, ki so mu podeljene zaradi tega statusa in tako bistveno razširja obseg uporabe prava EU. Merilo namreč implicira, da v izjemnih primerih, če pride do preprečitve dejanskega izvrševanja bistvene vsebine pravic v zvezi s statusom državljanstva Unije ali otežitve uresničevanja teh pravic, tudi položaj, ki ne vsebuje čezmejnega elementa, spada na področje uporabe prava EU. Posledice novega pristopa se bodo odražale v migracijski politiki držav članic. Na eni strani pravo Unije tako vedno bolj vpliva na pravila držav članic za pridobitev in odvzem državljanstva. Na drugi strani so države članice primorane podeliti pravice do prebivanja določenim kategorijam državljanov Unije in njihovim družinskim članom, ki pred tem niso imeli pravice se sklicevati na pravo Unije, kar bo imelo vpliv tudi na večje finančne obremenitve držav članic. Manj očitna, a zagotovo ne manj pomembna, je tudi posledica na varstvo temeljnih pravic EU, saj bi široka razlaga člena 20 PDEU namreč lahko sprožila uporabo temeljnih pravic, kljub temu pa za enkrat še ni mogoče z gotovostjo ugotoviti natančnega dometa novih načel oblikovanih s strani Sodišča EU.
Keywords: državljanstvo Unije, Direktiva 2004/38, prosto gibanje državljanov Unije, povsem notranji položaj, zadeva Rottmann, zadeva Ruiz Zambrano, zadeva McCarthy, zadeva Dereci in drugi, migracijska politika, varstvo temeljnih pravic EU
Published in DKUM: 22.08.2013; Views: 2259; Downloads: 359
Full text (977,35 KB)

Abstract: Davčna prevara, znana kot »missing trader«, je sistemsko organizirana utaja davkov. Že od leta 1992 so transakcije med državami EU obdavčene z 0 % stopnjo davka na dodano vrednost. Sistemsko organizirana prevara izkorišča sistem obdavčitve z davkom na dodano vrednost, kjer prihaja do ponavljajočih se nakupov in prodaj med poslovnimi subjekti. Tako prihaja do nezakonitega uveljavljanja odbitka vstopnega davka na dodano vrednost oziroma do neupravičenega zahtevka za vračilo davka na dodano vrednost, ki s strani »missing trader«družbe ni bil plačan.
Keywords: Ključne besede: gospodarski kriminal, davčni vrtiljak, »missing trader«, finančna kriminaliteta, davčne utaje, Kazenski zakonik (KZ-1), Uredba Komisije ES 1925/2004, Direktiva Sveta 2006/112/ES, Sodba Sodišča EU C-439/04 in C-440/04, odkrivanje in pregon, statistika davčnih zatajitev.
Published in DKUM: 03.02.2011; Views: 4732; Downloads: 704
Full text (7,75 MB)