| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 5 / 5
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Pravna vprašanja državljanstva pri sukcesiji držav
Duško Krbanjević, 2020, master's thesis

Abstract: Obstoječa literatura in praksa ponujata več pojmovanj državljanstva, a ta v moderni teoriji obsega zlasti dva pomena. Na eni strani pravni status osebe, na drugi strani pa razmerje med posameznikom in državo. Države so razvile zapletene sisteme pravil, ki urejajo pridobitev in izgubo državljanstva. Zakonodaja na tem področju lahko predstavlja močno politično orodje, zato je pomembna prepoved arbitrarnosti. V tem smislu je pomembna Evropska konvencija o državljanstvu, katere cilj je bil konsolidacija pravil v povezavi z državljanstvom v enoten akt, prav tako pa ta naslavlja tudi vprašanja v povezavi s sukcesijo držav. Slednjo lahko po drugi strani definiramo kot proces, v katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Oblik sukcesije poznamo več, vsem pa je skupna teritorialna sprememba. Problem sukcesije je v mednarodnem pravu še posebno kompleksen, saj se je veliko pravil izoblikovalo ad-hoc v samih primerih, mednarodna skupnost pa teh pravil ne izvaja konsistentno. Državljanstvo in sukcesijo je zato nujno združevati v kontekstu človekovih pravic. Običajno je tako vprašanje državljanstva v povezavi z sukcesijo odvisno od prava države predhodnice in naslednice. Pravo predhodnice določa, v kolikšni meri bodo prebivalci ozemlja, ki je predmet sukcesije, zadržali svoje državljanstvo po zamenjavi suverenosti. Po drugi strani pravo države naslednice določa pogoje, pod katerimi bodo lahko prebivalci pridobili novo državljanstvo. Čeprav običajno velja, da državljanstvo sledi zamenjavi suverenosti, pa je država naslednica določa, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki so na območju naslednice rojeni ali pa tam stalno prebivajo ter tistimi, ki so rojeni staršem, ki so državljani države predhodnice. Na tej točki pogosto prihaja do neustreznega ravnanja države naslednice, ki lahko rezultira v kršenju človekovih pravic, kot se je to zgodilo v primeru t. i. izbrisanih, kjer je kršitve potrdilo tudi ESČP v zadevi Kurić. Dodatno lahko zadevo zaplete državljanstvo EU, saj kljub določenih podobnostim ne obstaja primer, ki bi predstavljal analogijo na tem področju, do pomembnejše sukcesije v Evropski uniji namreč še ni prišlo. Prav zato sta primera Katalonije in Škotske, kot primera močnih secesionističnih gibanj v državi članici edinstvena, in lahko v prihodnosti prineseta določene precedense. Znotraj Unije namreč ni enotnih pravil, niti mnenja, kako pristopati k sukcesiji, saj prav tako niso vse članice ratificirale mednarodnih aktov na tem področju. Podobno je težko predvideti, kako bi Unija pristopila k reševanju sukcesije znotraj svojih meja, saj bi morala država naslednica ponovno začeti postopek pristopanja. Prav tako je Brexit aktualen primer, ki prinaša nova, pomembna vprašanja glede državljanstva in zlasti v zvezi z njim povezanih pravic za državljane članic EU v Združenem kraljestvu ter za državljane Združenega kraljestva v Uniji. V skladu s Sporazumom EU in Združenega kraljestva o izstopu je vzpostavljeno prehodno obdobje, po koncu katerega bodo lahko osebe, ki so pred koncem tega obdobja zakonito vzpostavile prebivališče, to pravico tudi obdržale, kar pa velja tako za državljane Združenega kraljestva v Uniji, kot tudi državljane EU v Združenem kraljestvu. Glede na določitve sporazuma lahko zaključimo, da je ta smiselno v skladu z doktrino Kurić. V skladu z njo je potrebno posameznikom omogočiti, da po sukcesiji ohranijo stalno prebivališče, tudi kadar državljanstva države naslednice ne bi mogli ali želeli pridobiti, v kolikor so pred sukcesijo na ozemlju stalno prebivali.
Keywords: Državljanstvo, sukcesija, človekove pravice, državljanstvo EU, brezdomovinstvo, dekolonizacija, Evropska konvencija o državljanstvu, doktrina Kurić.
Published: 01.07.2020; Views: 338; Downloads: 53
.pdf Full text (477,52 KB)

2.
Kolonizacija Zahodne Afrike
Sajda Slatinšek, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Kolonizacija Zahodne Afrike je proces, katerega posledice še danes narekujejo razvoj držav. V diplomski nalogi sem v kratkem povzetku opisala razvoj Zahodne Afrike do časa kolonizacije. V osrednjem delu sem se osredotočila na kolonizacijo in dekolonizacijo Zahodne Afrike s poudarkom na posledicah procesa kolonizacije. V posebnem poglavju bom prikazala razlike med britansko in francosko kolonizacijo ter posledice obeh oblik za razvoj držav. V zaključku podajam informacije o trenutnem političnem, gospodarskem in socialnem stanju držav Zahodne Afrike.
Keywords: Zahodna Afrika, Kolonizacija, Dekolonizacija
Published: 18.03.2016; Views: 1233; Downloads: 184
.pdf Full text (1,36 MB)

3.
AFRIKA Posledice kolonizacije in dekolonizacije
Simon Rubin, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Afrika. Vedno, ko pomislimo ali slišimo ime, nam zdrami domišljijo. Začnemo razmišljati, kam dati ta pojem, mogoče se spomnimo na kako humanitarno akcijo, Karitas, misijonarje, vojne, pokole, kavo, agrume, puščavo, safari, počitnice? V diplomskem delu smo se dotaknili kolonizacije celine, posledic dveh svetovnih vojn, dekolonizacije in posledic vseh teh procesov. Celina, ki je bila še ne slabih tristo let v preteklost le obris obale na svetovnih zemljevidih in atlasih. Afriko je v drugi polovici 19. stoletja prizadela najhujša oblika človeške bolezni, želja po bogastvu in za dosego cilja se niso izbirala sredstva, pohlep je bil plačan v človeških žrtvah in krvi. V 60-ih letih 20. stoletja se je Afrika zbudila in stopila na pot ponovne pridobitve svobode in samostojnosti. Hodila je po trnovi poti polni ovir. Že takrat so sledile visokoleteče napovedi vzpona zatiranih ljudstev in uveljavljanja na svetovnem odru, ki se (še) niso uresničile. Prav tako se niso uresničile napovedi o človeških poletih na druge planete v našem sončnem sistemu. Priznati pa moramo, da Afrika ima potenciale, naravne vire, naravo, ljudi, ki počasi in vztrajno napredujejo, ohranjajo stike s tradicionalnim in gradijo svojo zgodovino in prihodnost. Edino kar ostane je vprašanje: Ali bodo imela afriška ljudstva koristi iz tega napredka in pridobljenega bogastva?
Keywords: Kolonizacija, dekolonizacija, kolonija, protektorat, Afrika, zgodovina, imperializem, Berlinska konferenca, Afriška unija, Gibanje neuvrščenih.
Published: 18.03.2016; Views: 1944; Downloads: 269
.pdf Full text (1,80 MB)

4.
ARABSKO-AMERIŠKI ODNOSI MED LETI 1945-1967 V LUČI SLOVENSKEGA ČASOPISJA
Primož Soban, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Dogajanje na Bližnjem vzhodu je vselej zanimiva teme ne glede na to, na katero časovno obdobje se nanaša. Enako velja tudi za obdobje med leti 1945-1967, ki ga je zaznamovala dekolonizacija in posledično pešanje vpliva Velike Britanije in Francije ter naraščanje vpliva ZDA. Arabskim državam so v tem obdobju vladali probritansko usmerjeni monarhi iz dinastije Hašemitov. Vendar se je zlasti v vojaških krogih, ki so bili nacionalistično usmerjeni, krepilo prepričanje, da Britanci oz. Zahod ne naredijo dovolj za njihove interese oz. da jih zgolj izkorišča za črpanje naravnih virov predvsem nafte. To prepričanje se je še posebej utrdilo po ustanovitvi judovske države Izrael, ki je kasneje postalo glavni generator konfliktov na Bližnjem vzhodu. Situacija v Palestini je bila problematična že skoraj od začetka 20. stoletja. Po prvi svetovni vojni je bil mandat za upravljanje s palestinskim ozemljem podeljen Britancem, ki pa so na naraščajoče napetosti med priseljenim judovskim prebivalstvom in arabskimi kmeti odgovarjali z dokumenti, imenovanimi Bele knjige, ki pa niso dosegle večjega napredka, saj sta jih pogosto zavračali obe strani. Tovrstna dejanja so trajala vse do leta 1947, ko so Britanci palestinsko ozemlje prepustili OZN. V preostalih arabskih državah so, kot je bilo že zapisano, vedno večji vpliv pridobivali vojaški poveljniki ter v 50. in 60. letih izvedli številne državne udare. Najbolj značilna primera sta Irak in Egipt pa tudi Iran, vendar s to razliko, da so v prvih dveh monarhijo zrušili nacionalistično in socialistično usmerjeni častniki, v primeru Irana pa so prozahodno oz. proameriško usmerjeni generali (ob pomoči agenta ameriške Centralno obveščevalne agencije (CIA) Kermita Roosevelta) zrušili nacionalistično in tudi socialistično usmerjenega predsednika vlade Mohameda Mosadeka. Dogajanje v Iranu je nasploh šolski primer delovanja CIA v času hladne vojne, kako so ZDA rušile sebi nenaklonjene režime.
Keywords: Bližnji vzhod, vojaške diktature, palestinsko vprašanje, arabsko-ameriški odnosi, dekolonizacija, CIA
Published: 07.05.2015; Views: 697; Downloads: 81
.pdf Full text (937,74 KB)

5.
OBRAVNAVA BOLNIKA OKUŽENEGA Z METICILIN REZISTENTNIM STAPHYLOCOCCUS AUREUS (MRSA)
Janja Anžel, 2012, undergraduate thesis

Abstract: POVZETEK Teoretična izhodišča: Staphilococcus aureus je eden najpomembnejših povzročiteljev okužb pridobljenih zunaj bolnišnice kot tudi bolnišničnih okužb. Resen problem pri zdravljenju teh okužb predstavlja odpornost povzročitelja S. aureus proti meticilinu (MRSA). MRSA se širi predvsem z direktnim kontaktom preko rok koloniziranih ali okuženih bolnikov in rok osebja. Prenos in širjenje MRSA lahko preprečimo z ustreznimi ukrepi. Mednje sodijo osamitev bolnikov, koloniziranih z MRSA, upoštevanje higienskih predpisov (razkuževanje rok, uporaba zaščitnih sredstev), čiščenje in razkuževanje neposredne bolnikove okolice, predmetov in opreme, izobraževanje zaposlenih ter pravilna uporaba antibiotikov. Metodologija raziskovanja: Uporabili smo deskriptivno metodo dela. Za zbiranje podatkov smo uporabili anonimni vprašalnik, ki je vseboval 32 vprašanj. Raziskavo smo izvedli med zaposlenimi v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec na Oddelku za interno medicino in Oddelku za abdominalno in splošno kirurgijo. Anketiranih je bilo 100 izvajalcev zdravstvene nege. Rezultati: Ugotovili smo, da velika večina anketiranih pozna ukrepe za preprečevanje MRSA in jih tudi dosledno upošteva, prav tako skoraj vsi uporabljajo ustrezna zaščitna sredstva. Polovica anketiranih izvaja dekolonizacijo manj strokovno in kvalitetno zaradi pomanjkanja časa, velika večina pa se čuti bolj obremenjene pri delu z okuženim bolnikom. Sklep: Skrbno izvajanje programa preprečevanja širjenja MRSA v bolnišnicah je nujno potrebno, saj so kolonizirani bolniki glavni bolnišnični rezervoar MRSA. Prenos MRSA poteka preko rok zdravstvenega osebja, kar lahko preprečimo z doslednim razkuževanjem rok pred in po stiku z vsakim bolnikom.
Keywords: Ključne besede: bolnik, meticilin rezistentni Staphylococcus aureus, izolacija, medicinska sestra, dekolonizacija.
Published: 09.05.2012; Views: 2698; Downloads: 546
.pdf Full text (8,68 MB)

Search done in 0.18 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica