1. Priprava antikorozijske prevleke z enkapsuliranim inhibitorjem : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeTadeja Rožman, 2024, undergraduate thesis Abstract: Korozija je razdiralni napad na kovino, ki je posledica kemijske ali elektrokemijske reakcije, do katere pride, ko je kovina izpostavljena reaktivnemu okolju (vlaga, kisik, halogenidni ioni, kisline, baze). Pri tem se poslabšajo fizikalne lastnosti kovinskega materiala, zaradi česar ta izgubi svojo funkcionalnost. Za inhibicijo korozijskih procesov se pogosto uporabljajo prevleke, katerih osnovna naloga je ta, da zagotavljajo fizično pregrado med površino kovine in korozivnim okoljem, s čimer se onemogoči difuzija agresivnih ionskih zvrsti, vodnih molekul in molekul kisika do površine. Zaradi dolgotrajne izpostavljenosti korozivnemu mediju, spremenljivih okoljskih pogojev in mehanskih obremenitev se prevleke sčasoma obrabijo, kar pomeni,da jih je potrebno vzdrževati. To predstavlja visoko ekonomsko obremenitev, zato se pojavi potreba po zasnovi t.i. pametnih prevlek, pri katerih se v osnovno prevleko vstavi aktivna učinkovina, ki se ob poškodbi prevleke sprosti iz kapsule in obnovi fizično pregrado. V diplomskem delu smo na aluminijev vzorec nanesli epoksidno prevleko, v katero smo vstavili kationski surfaktant CTAB, enkapsuliran v silikatne nanokapsule. Kationski surfaktant se ob poškodbi prevleke odzove na lokalno spremembo pH, tako da nastopi sproščanje le-tega iz nanokapsul. Nato se CTAB s pomočjo adsorpcije veže na anodna in katodna mesta, s čimer se obnovi fizična pregrada med korozivnim okoljem in kovinsko površino. Korozijsko odpornost prevlek smo preverili v dveh korozivnih medijih: 3,5 % raztopini NaCl in 0,1 M raztopini HCl in sicer s pomočjo elektrokemijskih meritev. Korozijske parametre smo pridobili s pomočjo Tafelove ekstrapolacijske metode in metode linearne polarizacijske upornosti. Površinsko analizo pripravljenih prevlek smo izvedli s pomočjo ATR-FTIR spektroskopije, meritve kontaktnega kota in elektronske vrstične mikroskopije. Meritve so pokazale, da smo z vključitvijo enkapsuliranega inhibitorja v prevleke dosegli inhibicijsko učinkovitost nad 98 %.
Keywords: korozija aluminija, kloridni ioni, potenciodinamska metoda, pametne prevleke, inkapsuliran inhibitor, protikorozijska zaščita, Tafel metoda
Published in DKUM: 06.05.2024; Views: 342; Downloads: 88
 Full text (4,27 MB) |
2. Vpliv kovin na protibakterijsko učinkovitost taninov : magistrsko deloMiha Fermišek, 2024, master's thesis Abstract: Tanini so sekundarni metaboliti višjih rastlin. Pri rasti in razvoju rastlin ne sodelujejo, pač pa je njihova glavna naloga varovanje rastlin pred rastlinojedci in drugimi napadalci iz okolja. Po svoji strukturi in lastnostih so si zelo različni, kar jim omogoča tvorbo koordinacijskih spojin z raznimi kovinskimi ioni, kompleksacijo s proteini, obenem pa kažejo tudi dobre protimikrobne lastnosti. Ravno zaradi slednjih se danes vse pogosteje uporabljajo kot potencialne protimikrobne učinkovine. Eksperimentalno delo je zajemalo karakterizacijo izbranega seva Escherichia coli, čemur je sledilo določanje minimalne inhibitorne koncentracije (MIC) čistih taninov (veskalagin, kastalagin, veskalin, kastalin in galna kislina) ter vodnega kostanjevega ekstrakta Farmatan. Nato smo preučevanim taninom in ekstraktu dodali še kovinske ione različnih koncentracij in spremljali njihov vpliv na vrednost MIC. V obeh postopkih smo določili vrednosti MIC z metodama turbidimetrije in dodajanjem jodonitrotetrazolijevega klorida (INT barvilo).
Na začetku smo okarakterizirali izbran sev E. coli tako, da smo izrisali umeritveno in rastno krivuljo. Z umeritveno krivuljo smo določili enačbo premice, katero smo uporabili v vseh nadaljnjih korakih dela. Rastno krivuljo pa smo izrisali ob pripravi primerne redčine bakterijske kulture. Za to smo morali pomerjati optično gostoto (OD) skozi daljši čas (3 dni).
Čiste tanine in kostanjev ekstrakt smo pripravili v različnih koncentracijah in določili vrednosti MIC posameznih učinkovin potrebne za zaviranje rasti E. coli. Dobljene vrednosti MIC po metodi turbidimetrije so bile za veskalagin: 0,112 ± 0,074 g/L; kastalagin: 0,217 ± 0,093 g/L; veskalin: 0,145 ± 0,034 g/L; kastalin: 0,078 ± 0,022 g/L; galna kislina: 4,200 ± 0,748 g/L; in Farmatan: 0,794 ± 0,213 g/L. Z dodatkom INT barvila, pa so bile za veskalagin: 0,138 ± 0,070 g/L; kastalagin: 0,171 ± 0,019 g/L; veskalin: 0,145 ± 0,034 g/L; kastalin: 0,078 ± 0,022 g/L; galna kislina: 4,333 ± 0,745 g/L; in Farmatan 0,481 ± 0,030 g/L. V nadaljevanju smo uporabljenim taninom in ekstraktu dodali različne koncentracije kovinskih ionov Fe(II), Fe(III), Cu(II), Mn(II), Zn(II) in Ni(II) in z enakima metodama spremljali vpliv na MIC vrednosti. Iz dobljenih rezultatov je bilo razvidno, da so se vrednosti MIC večine vzorcev ob dodatku kovinskih ionov dvignile. To nakazuje na interakcije med kovinskimi ioni ter tanini, saj pride do nastanka koordinacijskih spojin, kar vpliva na protibakterijsko aktivnost taninov.
Keywords: tanini, hidrolizirajoči tanini, protibakterijske lastnosti, kovinski ioni, minimalna inhibitorna koncentracija, Escherichia coli
Published in DKUM: 18.04.2024; Views: 248; Downloads: 36
Full text (3,99 MB) |
3. Tvorba koordinacijskih spojin galne kisline z bakrovimi in aluminijevimi ioni : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeAjda Raj Miloševič, 2022, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu smo ugotavljali, kakšna je stehiometrijo koordinacijske spojine, nastale med galno kislino in Cu(II) ioni ter galno kislino in Al(III) ion. Opazovali smo tudi vpliv pH na koncentracijo nastale koordinacijske spojine. Pomerili smo UV/Vis-spektre galne kisline, raztopine Cu(II)) ionov ter raztopie Al(III) ionov ter jih primerjali s spektri raztopin mešanice galne kisline in Cu(II) ali Al(III) ionov. Pri skupni koncentraciji serije raztopin galne kisline in Cu(II) ionov c=1∙10-3 mol∙L-1 pri valovni dolžini λ=335 nm in skupne koncentracije serije raztopin galne kisline in Al(III) ionov c=2∙10-4 mol∙L-1 pri valovni dolžini λ=297 nm smo izrisali Jobova diagrama pri uporabi pufrov z različnimi vrednostmi pH. Rezultat Jobovega diagrama je bila stehiometrijo spojin med galno kislino in kovinskimi ioni. Pri vezavi galne kisline s Cu(II) ioni nismo mogli potrditi ali gre za stehiometrijo 1:1 ali 1:2 (pH=5,50), prav tako stehiometrije nismo mogli potrditi pri vezavi galne kisline in Al(III) ionov (pH=4,50), kjer se je nakazovalo da en Al(III) ion veže en do dve molekuli galne kisline, medtem ko gre pri pH=5,50 za vezavo v razmerju 1:1
Keywords: galna kislina, Cu(II) ioni, Al(III) ioni, Jobov diagram, koordinacijska spojina
Published in DKUM: 03.11.2022; Views: 522; Downloads: 90
Full text (1,49 MB) |
4. Koordinacijske spojine elagitaninov z železovimi(II) ioni: vpliv strukture in pH : magistrsko deloFranjo Frešer, 2022, master's thesis Abstract: V magistrskem delu smo proučevali vpliv strukture elagitaninov in pH-ja na stehiometrijo in konstante formacije koordinacijskih spojin elagitaninov in železovih(II) ionov. Za to smo izbrali tri elagitanine: veskalin, kastalin in kastalagin. Veskalin in kastalin smo najprej izolirali iz vodnega ekstrakta kostanjevega lesa z uporabo preparativne tekočinske kromatografije visoke ločljivosti. Po končani izolaciji in karakterizaciji smo pokazali, da so izbrani elagitanini stabilni pri pH-jih nižjih od 7,39. Z uporabo UV/Vis-spektroskopije smo spremljali spreminjanje vrednosti absorbanc elagitaninov v odvisnosti od pH-ja medija ter s tem določili njihove konstante disociacije. Za vsako od proučevanih spojin smo v pH območju 3,50–5,51 pomerili UV/Vis-spektre pri različnih razmerjih med množinskimi koncentracijami elagitanina in Fe(II) ionov ter z uporabo Jobove metode določili stehiometrijo nastalih koordinacijskih spojin (1:2 pri reakciji veskalina ali kastalina s Fe(II) ioni ter 1:3 pri reakciji kastalagina s Fe(II) ioni). Pri vseh reakcijah se je pH medija nekoliko znižal, kar nakazuje, da pri tvorbi koordinacijskih spojin pride do deprotonacije fenolnih hidroksilnih skupin. Predpostavili smo dva modela, ki smo ju globalno prilegali eksperimentalnim točkam Jobovih diagramov. Pri modelu A smo predpostavili zaporedno ravnotežno reakcijo elagitanina s Fe(II) ioni, medtem ko smo pri modelu B v enako reakcijo vključili protolitsko ravnotežje elagitanina, ki smo ga določili s spremljanjem njegovih kislinsko-bazičnih lastnosti. S prileganjem modelnih funkcij k eksperimentalnim rezultatom smo določili molarne absorpcijske koeficiente, konstante formacije koordinacijskih spojin in iz njih standardne reakcijske Gibbsove proste energije. Z modeli smo izračunali množinske deleže tvorjenih koordinacijskih spojin ter ravnotežne množinske deleže elagitaninov in Fe(II) ionov. S primerjavo pridobljenih rezultatov smo pokazali, da kastalagin kelira največ Fe(II) ionov iz pripravljenih raztopin, medtem ko jih veskalin in kastalin manj, pri čemer so njune vrednosti podobne.
Keywords: elagitanini, železovi(II) ioni, koordinacijske spojine, Jobova metoda, UV/Vis-spektroskopija, modeliranje
Published in DKUM: 19.09.2022; Views: 827; Downloads: 141
Full text (5,89 MB) |
5. Optimizacija procesa dekarbonatizacije surove vode v TEŠ : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeNejc Poprijan, 2020, undergraduate thesis Abstract: Z raziskavami v okviru diplomskega dela smo podrobno analizirali proces dekarbonatizacije vode v Termoelektrarni Šoštanj. Dekarbonatizacija je odstranjevanje karbonatne trdote iz vod s kemijsko reakcijo. V vodo se dodajajo kalcijevi ioni, ki reagirajo s karbonatnimi ioni. Kalcijevi ioni se dodajo v obliki kalcijevega hidroksida, s čimer povišamo pH in povzročimo, da se hidrogen karbonatni ioni pretvorijo v karbonatne, ki so ob prisotnosti kalcija slabo topni.
Ugotavljali smo optimalno pH vrednost in ugotovili, da se v laboratorijskem sistemu ta nahaja med pH vrednostmi 9 in 10, v realnem procesu pa med 8,5 in 9, saj v reaktor dodajamo tudi železov III klorid, ki ob dodani zadostni količini reagenta za dekarbonatizacijo pH niža.
Preverili smo tudi različne sestave surove vode in sicer smo naredili poskuse z različnimi volumskimi razmerji vzorcev iz reke Pake in Družmirskega jezera, ki tudi sicer predstavljata vode, ki se v TEŠ-u uporabljajo za hladilne sisteme. Kot najboljšo možnost smo izbrali volumsko razmerje vode iz reke in jezera 2:3. To razmerje ima namreč na začetku relativno nizko karbonatno trdoto, po obdelavi se ta zniža in ne vsebuje veliko sulfatnih ionov.
Nazadnje smo določili kinetične parametre reakcije. Potrdili smo tretji red reakcije z aktivacijsko energijo 41,6 KJ/mol in pred-eksponentnim faktorjem 1,835 10^6 (L/mol)2min.
Keywords: dekarbonatizacija, hladilni sistem, karbonatni ioni, obarjanje, reaktor
Published in DKUM: 09.10.2020; Views: 968; Downloads: 77
Full text (1016,91 KB) |
6. Tvorba koordinacijskih spojin med osnovnimi gradniki taninov in Fe(II) : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeFranjo Frešer, 2020, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu smo proučevali vpliv pH-ja na tvorbo koordinacijske spojine, ki nastane pri reakciji galne kisline z železovimi(II) ioni. Z uporabo UV/Vis spektroskopije smo izmerili spekter, ki nastane pri tvorbi koordinacijske spojine, in preverili reverzibilnost reakcije. Z meritvijo absorbanc (λ = 560 nm, T = 25 °C) petih nizov vzorcev pri petih različnih pH-jih (3,52 – 5,50) smo konstruirali Jobov diagram, pri čemer so bile skupne koncentracije posameznih raztopin galne kisline in železovih(II) ionov enake 0,5 mmol/L. Na podlagi oblike krivulj smo pokazali, da je stehiometrija tvorjene koordinacijske spojine enaka 1:1. Pri reakciji se je pH vzorcev pri vseh nizih raztopin nekoliko znižal, kar nakazuje, da se pri reakciji sproščajo oksonijevi ioni. Eksperimentalno določenim točkam Jobovega diagrama smo globalno prilegali dva modela. Z modelom A smo predpostavili le, da v raztopini reagirata galna kislina in železovi(II) ioni, medtem ko je model B pri reakciji upošteval tudi protolitsko ravnotežje galne kisline. Z obema modeloma smo določili molarni absorpcijski koeficient in konstanto ravnotežja tvorbe koordinacijske spojine, s katero smo nato izračunali standardno reakcijsko Gibbsovo prosto energijo. Z modelom B, ki je predpostavil, da je reaktivna zvrst H2GA2-, smo izračunali še ravnotežne koncentracije posameznih zvrsti galne kisline, železovih(II) ionov in nastale koordinacijske spojine. Z njimi smo določili odvisnost ravnotežnih koncentracij (in deležev) posameznih zvrsti galne kisline od molskega deleža galne kisline in pH-ja raztopine. Podobno smo pokazali, koliko železa je pri različnih sestavah (in pH-jih) raztopine vezanega v koordinacijsko spojino.
Keywords: galna kislina, železovi(II) ioni, koordinacijska spojina, Jobov diagram, UV/Vis spektroskopija, modeliranje
Published in DKUM: 08.10.2020; Views: 1303; Downloads: 138
Full text (2,97 MB) |
7. Odstranjevanje težkih kovin s pomočjo magnetnih nanodelcev : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeRahil Bajra, 2019, undergraduate thesis Abstract: Namen diplomskega dela je bila odstranitev kromovih (VI) ionov (Cr(VI)) iz vodnega medija s postopkom adsorpcije na maghemitne nanodelce, prevlečene s hitozanom ali CM-dekstranom. Najprej smo si pripravili maghemitne nanodelce, ki smo jih potem prevlekli s hitozanom po postopku mikroemulzije. Za primerjavo smo na maghemitne nanodelce s kovalentno vezavo vezali tudi CM-dekstran. Tako pripravljene magnetne nanodelce smo uporabili kot adsorbent za odstranjevanje Cr(VI) iz vodne raztopine. Odstranjevanja Cr(VI) iz vodne raztopine smo izvajali v šaržnem in cevnem reaktorju z obtokom. Pri tem smo kot adsorbent uporabili hitozanske ali dekstranske magnetne nanodelce.
Ugotovili smo, da se sčasoma povečuje delež odstranjenega Cr(VI) iz vodne raztopine ob uporabi hitozanskih in dekstranskih nanodelcev. V primeru uporabe šaržnega reaktorja so se dekstranski magnetni nanodelci izkazali kot boljši adsorbent za odstranjevanje Cr(VI) od hitozanskih. S hitozanskimi nanodelci smo odstranili več Cr(VI) iz vodne raztopine v enakem časovnem intervalu v primeru uporabe cevnega reaktorja. Proučevali smo tudi vpliv hitrosti pretoka v cevnem reaktorju na delež odstranjenega Cr(VI). Ugotovili smo, da hitrost pretoka ne vpliva na adsorpcijo pri danih proučevanih pogojih. Kadar smo za odstranjevanje Cr(VI) uporabili cevni reaktor z obtokom, smo dosegli še večji učinek adsorpcije, saj se z vsakim obtokom poveča delež odstranjenega Cr(VI) iz vodne raztopine, saj je na voljo še aktivnih mest za vezavo adsorbata.
Keywords: krom, kromovi (VI) ioni, maghemitni nanodelci, hitozanski nanodelci, dekstranski nanodelci, adsorpcija.
Published in DKUM: 10.10.2019; Views: 1405; Downloads: 175
Full text (1,70 MB) |
8. Adsorpcija ionov težkih kovin na zeolit : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeUrban Šket, 2019, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo je rezultat preučevanja adsorpcije težkih ionov Pb2+, Cu2+ in Fe2+ na zeolit. Ker so ti ioni zelo močni onesnaževalci okolja, se pojavlja vprašanje kako zaščititi naravo pred njihovimi škodljivimi vplivi. Ena iz med možnosti je adsorpcija ionov na močen adsorbent, kar je v našem primeru zeolit.
Tako je bistveno, da dobro spoznamo zeolit, preučimo njegovo strukturo in lastnosti, ter nato z različnimi kemijskimi analizami določimo, kakšne zmožnosti adsorpcije ima zeolit. Namen diplomske naloge je bil določiti adsorpcijske lastnosti zeolita v raztopini za adsorpcijo ionov težkih kovin ( Cu2+, Fe2+, Pb2+ ), določiti masne koncentracije kovinskih ionov z optično emisijsko spektroskopijo (ICP OES), ter preučiti specifiko samega zeolita (zeta potencial, specifična površina, velikost delcev).
Za ugotavljanje adsopcijskih lastnosti zeolita smo spreminjali dva ključna parametra, koncentracijo raztopine težkih ionov, ter pH raztopine. S spreminjanjem teh parametrov smo prišli do ugotovitve, da so najbolj optimalni pogoji za adsorpcijo pri koncentraciji 13 mM in pri pH vrednosti 7. S preiskovanjem vpliva koncentracije težkih ionov na adsorbent smo ugotovili, da uspešnost adsorpcije pri višji koncentraciji upada, izjema je le baker. Pri spreminjanju pH vrednosti, pa se je izkazalo, da pH nima takšen velik vpliv na adsorpcijo kot jo ima koncentracija, saj smo ugotovili, da se adsorpcijska sposobnost malo zmanjša le pri zelo nizki pH vrednosti ( pH = 2,5 ). Ugotavljali smo tudi medsebojni vpliv ionov na učinkovitost adsorpcije ionov na zeolit, pri čemer se je izkazalo, da mešanica ionov v raztopini dobro vpliva na adsorpcijo, saj je bila v našem primeru učinkovitost adsorpcije za vse tri ione nad 99%.
Keywords: adsorpcija, zeolit, ioni težkih kovin, zeta potencial, koncentracija, pH raztopine
Published in DKUM: 10.10.2019; Views: 1207; Downloads: 109
Full text (2,44 MB) |
9. Stopnja mašenja membrane pri filtraciji različnih onesnažil : magistrsko deloSara Vinkovič, 2019, master's thesis Abstract: Namen magistrke naloge je bil očistiti pitno vodo, obogateno s huminskimi kislinami (HA), železovimi(II) ioni, kadmijevimi ioni in fosfati ter določiti stopnjo mašenja membrane. Hoteli smo ugotoviti, kako interakcije med onesnažili, pH vzorca in masne koncentracije onesnažil vplivajo na stopnjo mašenja membrane. Vzorce smo pripravili v laboratoriju in jih filtrirali skozi polietersulfonsko (PES) membrano na ultrafiltracijski (UF) aparaturi. Začetnim vzorcem in permeatu, ki smo ga zbirali med UF, smo izmerili fizikalno kemijske parametre: motnost, električno prevodnost, absorbanco, s katero smo določili masne koncentracije onesnažil in koncentracijo Cd2+ ionov na aparaturi za atomsko absorpcijsko spektrometrijo (AAS). Stopnjo mašenja smo izračunali preko pretokov, posneli smo tudi FTIR spektre čiste PES membrane in membrane po UF vzorcev ter izmerili kontaktni kot, s katerim smo določili naravo membrane.
Rezultati so pokazali, da se membrana precej maši pri vseh onesnažilih. Najvišje stopnje mašenja zaznamo pri vzorcih, obogatenih s HA in vzorcih, obogatenih s HA in Fe2+. Visoko stopnjo mašenja zaznamo tudi pri vzorcih, obogatenih s HA in PO43-, medtem ko pri vzorcih, obogatenih s HA in Cd2+, izstopajo vzorci pri pH 5, ki imajo visoko stopnjo mašenja, potem pa stopnja s pH vrednostjo pade. Ugotovili smo tudi, da se membrana bolj maši pri nižjih masnih koncentracijah HA, ni pa nujno, da se bolj maši pri nižjih masnih koncentracijah drugih onesnažil, saj smo ugotovili, da je stopnja mašenja membrane odvisna od sposobnosti vezave HA in onesnažila v kompleks in od tekmovanja med HA in PO43-, ki sta v vodi negativno nabita. Rezultati masnih koncentracij so pokazali, da nam je uspelo vodo očistiti onesnažil. Masne koncentracije HA so se pri vseh vzorcih znižale pod 1 mg/L, ob prisotnosti drugih onesnažil pa celo pod 0,5 mg/L. Prav tako so se znižale masne koncentracije PO43- in Fe2+, in sicer pod 0,06 mg/L. Masne koncentracije Cd2+ so se najbolj znižale pri pH 9, in sicer pod 1 mg/L, pri ostalih vzorcih pa so bile masne koncentracije višje. Pod dovoljeno mejo, tj. 0,2 mg/L, nam je uspelo znižati masne koncentracije Fe2+. Prav tako nam je uspelo pod dovoljeno mejo, tj. 0,3 mg/L, znižati masne koncentracije PO43-.
Keywords: ultrafiltracija, PES membrana, huminske kisline, stopnja mašenja membrane, kovinski ioni, fosfat
Published in DKUM: 28.03.2019; Views: 1412; Downloads: 85
Full text (4,14 MB) |
10. Korozijska hitrost biokompatibilnih kovinskih materialov z dodatkom agresivnih ionov v umetni sliniJernej Gaberc, 2018, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo prikazuje študijo korozijske hitrosti biokompatibilnih kovinskih materialov, super nerjavnega jekla AISI 316L in titanove zlitine Ti90Al6V4, z dodatkom agresivnih ionov v umetni slini.
Vzorca teh dveh zlitin smo pri konstantni temperaturi, 37°C, imeli potopljene v umetno slino in druge medije, ki so vsebovali naraščajoče koncentracije fluoridnih in kloridnih ionov. Zadnji dve pripravljeni raztopini smo s HCl umerili na pH = 4,5, ker je to pH plaka. Meritve smo izvajali s pomočjo gravimetrične metode, predhodno pa smo jih pasivirali 24, 48, 72 in 96 ur.
Rezultati kažejo, da so izgube mas pri obeh materialih v umetni slini in raztopinah, katerim smo dodali samo agresivne ione iz NaCl in NaF zelo majhne, saj se spreminjajo šele na petem decimalnem mestu. Njihove korozijske hitrosti so bile tudi posledično nizke. Večinoma te na začetku naraščajo, po določenem času pa zaradi nastanka zaščitne oksidne plasti na površini vzorcev padajo.
Po dodatku HCl, kar je vplivalo na koncentracijo kloridnih ionov in spremembo pH na 4,5, je korozija titanove zlitine močno narasla. Korozijska hitrost je bila v primerjavi z ostalimi raztopinami neprimerljivo višja in tudi masa vzorca se je spreminjala že na tretjem decimalnem mestu. Korozijska hitrost nerjavnega jekla je v teh raztopinah tudi narasla, vendar manj kot za titanovo zlitino.
Keywords: korozijska hitrost, gravimetrična metoda, biokompatibilne kovine, agresivni ioni
Published in DKUM: 04.10.2018; Views: 1074; Downloads: 105
Full text (1,73 MB) |
