| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 22
First pagePrevious page123Next pageLast page
1.
Evropski instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE) : magistrsko delo
Luka Repolusk, 2022, master's thesis

Abstract: V začetku leta 2020 je svet prizadela koronavirusna bolezen, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija poimenovala COVID-19, kasneje pa v zvezi z njo razglasila pandemijo. Države članice so uvedle izredne ukrepe, da bi omejile izbruh COVID-19 in njene posledice. Potrebna je bila hitra prilagoditev ljudi, organizacij, zdravstva, politik in gospodarstva. Tudi Evropska unija je hitro reagirala in pripravila Uredbo evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi mehanizma za okrevanje in odpornost, v katerem je še posebej poudarila pomembnost ohranitve delovnih mest, ter tako tudi pripravila mehanizem SURE, instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah. Njegov cilj je zagotoviti finančno pomoč državam članicam v višini 100 milijard evrov. Pravna podlaga za sprejetje takšnega mehanizma je člen 122 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki omogoča Svetu, da državi članici zaradi izjemnih okoliščin odobri finančno pomoč Evropske unije ob izpolnjevanju predpogojev. Da je lahko država članica deležna finančne pomoči Unije, mora biti v težavah ali ji morajo groziti hude težave zaradi naravnih nesreč ali izjemnih okoliščin ter nima nikakršnega nadzora nad temi okoliščinami. Pomembno načelo evropskega prava za sprejetje takšnega mehanizma je načelo solidarnosti, Pogodba o delovanju Evropske unije tudi določa solidarnostno klavzulo. Evropska unija ima za učinkovito delovanje vzpostavljen institucionalni okvir, preko katerega uveljavlja svoje vrednote in uresničuje svoje cilje. Za sprejetje mehanizma SURE in kasneje v njegovo izvajanje so bile vključene številne institucije, predvsem pa Komisija in Svet. Mehanizem SURE ima dopolnilno naravo, kar pomeni, da dopolnjuje nacionalne ukrepe, ki so jih sprejele države članice. Ukrepi so bili nujno potrebni, saj ima lahko dolgotrajna brezposelnost resne posledice za rast in javne finance. Instrument SURE je podprl ukrepe skrajšanega delovnega časa in podobne ukrepe, ki so jih države članice sprejele, da bi zaščitile delovna mesta in s tem zaposlene in samozaposlene pred tveganjem za brezposelnost in izgubo dohodka. Komisija je 2. aprila 2020 predlagala uredbo za sprejete tega instrumenta, ki jo je Svet sprejel 19. maja 2020. Prvo izplačilo je bilo izvedeno 27. oktobra istega leta, kar je le pet tednov po tem, ko so bila finančna sredstva na voljo. Okoli 31 milijonov ljudi in 2.5 milijona podjetij je bilo podprtih s sredstvi mehanizma SURE v 19 državah članicah. Zanimivo dejstvo je tudi, da naj bi bilo več kot polovica javnih izdatkov, ki so bili podprti iz SURE, porabljenih za programe skrajšanega delovnega časa. Slovenija je Unijo za finančno pomoč zaprosila 7. avgusta 2020, v vlogi za finančno pomoč je navedla ukrepe skrajšanega delovnega časa, čakanja na delo, temeljnega dohodka, oprostitve prispevkov za samozaposlene in druge ukrepe, ki ohranjajo delovna mesta. Svet je 25. septembra 2020 sprejel izvedbeni sklep, s katerim so Sloveniji odobrili posojilo v višini največ 1 113 670 000 EUR. Slovenija je znesek prejela v dveh nakazilih, 17. novembra je prejela 200 milijonov evrov in 2. februarja 2021 še preostalih 913 milijonov evrov.
Keywords: Evropska unija, Svet Evropske unije, Mehanizem za okrevanje in blažitev posledic COVID-19, Mehanizem SURE, načelo solidarnosti, člen 122 PDEU
Published in DKUM: 08.07.2022; Views: 105; Downloads: 13
.pdf Full text (1,03 MB)

2.
Tožba zaradi nedelovanja Evropske komisije: diskrecijska pravica kot procesna ovira : diskrecijska pravica kot procesna ovira
Nika Bele, 2022, master's thesis

Abstract: Načelo pravne države skladno z 2. členom PEU predstavlja enega izmed temeljnih načel na katerih temelji Evropska unija. Kljub pomembnosti tega načela pa smo v zadnjih letih na evropskem političnem parketu priča njegovemu (načrtnemu) spodkopavanju s strani določenih držav članic EU. Čeprav kriza pravne države v prvi vrsti odpira vprašanje glede (spornih) ravnanj in ukrepov držav članic EU, pa moramo nanjo gledati tudi skozi prizmo odzivov evropskih institucij. Posebej relevanten in pomemben je na tem mestu odziv Evropske komisije, ki velja za »varuhinjo Pogodb« in ki skladno s 17. členom PEU skrbi za uporabo Pogodb in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo na njuni podlagi. Kriza pravne države oz. vladavine prava tako odpira vprašanja glede možnosti sankcioniranja držav članic v primeru sistemskih in načrtnih dejanj in ukrepov, ki v praksi ogrožajo omenjeno načelo. Sodno varstvo je v EU zagotovljeno že na primarni ravni z določbo 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa pravico od učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. Pravno oz. sodno varstvo je znotraj EU konkretizirano v večih postopkih, ki so večinoma urejeni v Pogodbah. Najpogostejši postopek za ugotavljanje kršitev držav članic je tožba zaradi neizpolnitve obveznosti iz Pogodb, ki jo predvideva 258. člen PDEU. Ker je spodkopavanje načela pravne države v praksi težko okategorizirati za kršitev določbe Pogodb je za kršitve tega načela na videz primernejši politični postopek iz 7. člena PEU, ki je v spošnem namenjen sankcioniranju sistemskih nevarnosti za načelo vladavine prava. Zaradi vprašljive uspešnosti takšnega postopka v praksi je EU sprejela dodatne mehanizme za zaščito načela pravne države. Sprva je bil leta 2014 izdelan »Novi okvir EU za krepitev načela pravne države«, leta 2020 pa je bila sprejeta Uredba 2020/2092 o splošnem režimu pogojenosti za zaščito proračuna Unije, ki ščiti proračun EU pred kršitvami načel pravne države. Z željo po krepitvi načela pravne države so z Novim okvirom in Uredbo 2020/2092 Evropski komisiji naložene dodatne pristojnosti v zvezi s samim pričetkom omenjenih postopkov. V oktobru 2021 je Evropski parlament vložil tožbo zaradi nedelovanja Evropske komisije, v kateri ji očita neukrepanje v zvezi s postopkom po Uredbi 2020/2092. Ta tožba tako odpira polemiko v zvezi z nedelovanjem institucij (konkretneje Komisije) v primeru, ko evropska zakonodaja predvideva možnost sankcioniranja DČ, a sama institucija takšne možnosti ne izkoristi. Vprašanje pasivnosti institucij je v praksi mnogokrat tesno povezano z vprašanjem obstoja diskrecijske pravice glede sprožitve posameznega postopka. V magistrski nalogi se tako konkretneje ukvarjam z institutom tožbe zaradi nedelovanja, ki jo ureja 265. člen PDEU. V ospredju obravnave instituta bo predstavljeno nedelovanje Evropske komisije, pri čemer bom skušala najti (morebitno) povezavo med diskrecijsko pravico ter dopustnostjo tožbe zaradi nedelovanja.
Keywords: učinkovito sodno varstvo, tožba zaradi nedelovanja, 265. člen PDEU, Evropska komisija, diskrecija, vladavina prava.
Published in DKUM: 07.07.2022; Views: 112; Downloads: 43
.pdf Full text (939,54 KB)

3.
Izvrševanje konkurenčnih pravil EU: vloga nacionalnih konkurenčnih organov v luči Direktive 1/2019 : vloga nacionalnih konkurenčnih organov v luči Direktive 1/2019
Filip Lenovšek, 2021, master's thesis

Abstract: Svobodna konkurence predstavlja enega od temeljev notranjega trga EU. Sistem varstva konkurence temelji na decentraliziranem javnem izvrševanju pravil konkurenčnega prava EU s strani Komisije in NKO. Zaradi nacionalne procesne avtonomije so med NKO nastajale razlike, ki so ogrožale učinkovito uveljavljanje členov 101 in 102 PDEU. Cilj Direktive 1/2019 je odprava razlik in vzpostavitev minimalnih standardov delovanja NKO. Uvodoma je v nalogi predstavljen sistem izvrševanja členov 101 in 102 PDEU s poudarkom na Uredbi 1/2003 in nekaterih drugih pomembnejših vprašanjih sistema. Analizirane so ključne določbe Direktive 1/2019. V povezavi z njimi se tesno obravnava vloga NKO, predvsem pa se konkretneje predstavi nezavezujoče pravo, ki ga je izoblikovala Komisija in EMKO. Poudarek je dan tudi sodni praksi SEU in ESČP. Ker imajo slednji viri podlago v strokovnem znanju in dolgoletnih izkušnjah, predstavljajo pomembno vodilo državam članicam, za katere je področje konkurenčnega prava še vedno relativna novost. Navsezadnje bo analizirana ureditev javnega izvrševanja členov 101 in 102 PDEU v RS. Ta temelji na ZPOmK-1 in AVK kot organu pristojnemu za konkurenco v RS. Zaradi implementacije Direktive 1/2019 je ureditev v RS obravnavana v luči Direktive 1/2019. Slednjo ima namen implementirati predlog ZPOmK-2, katerega določbe so predstavljene na mestih, kjer le-te prenašajo rešitve Direktive 1/2019 v slovensko zakonodajo. Rešitve, ki jih prinaša Direktiva 1/2019, bodo okrepile NKO za boj proti kartelom, hkrati pa pomembno prispevale k dvigu konkurenčne kulture skozi EU in posledično k še večjemu poudarku na varstvu konkurence in nadaljnjim spremembam zakonodaj držav članic na tem področju. Predlog ZPOmK-2 v večji meri povzema rešitve Direktive 1/2019, vendar še vedno ostaja problematičen z vidika določb o neodvisnosti, saj slednjih ne ureja dovolj transparentno, hkrati pa nekatera vprašanja prepušča v ureditev AVK, kar lahko predstavlja nevarnost za arbitrarne posege, če sam zakon ne vsebuje pravil o mejah dovoljenih intervencij v delovanje AVK s strani državnih organov ali zasebnih subjektov.
Keywords: konkurenca, konkurenčni organi, člen 101 in 102 PDEU, Uredba 1/2003, Direktiva 1/2019, ZPOmK-1, AVK
Published in DKUM: 08.11.2021; Views: 355; Downloads: 35
.pdf Full text (1,05 MB)

4.
Pristojnost EU za urejanje kazenskega materialnega prava : izbrani vidiki
Aljaž Kralj, 2020, master's thesis

Abstract: Kazensko materialno pravo zaradi povezave s suverenostjo držav članic sprva ni bilo del Rimske pogodbe, z oblikovanjem tretjega medvladnega stebra in vplivom sodne prakse SEU pa je v času Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe pridobilo vidnejšo vlogo. Lizbonska pogodba, v skladu s temeljnim načelom prenosa pristojnosti, glede kazenskega materialnega prava predvideva deljeno pristojnost med EU in državami članicami. EU pa mora pri izvrševanju svoje pristojnosti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kar preprečuje pretiran poseg v nacionalne kazenske sisteme. 83. člen PDEU natančneje opredeljuje pristojnost EU in predstavlja osrednjo določbo za približevanje kazenskega materialnega prava držav članic, v zvezi z njegovo uporabo pa je več nejasnosti in nerešenih vprašanj. V skladu s prvim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. Našteta področja kriminala, ki predstavljajo zaprt sistem, se lahko glede na razvoj kriminala tudi razširijo. V skladu z drugim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na že harmoniziranem področju, za katerega se je izkazalo, da je približevanje določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic nujno zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja politike EU. Medtem ko je prvi odstavek namenjen preprečevanju posebno hudega kriminala s čezmejnimi posledicami, služi drugi odstavek zagotavljanju učinkovitosti prava EU. Tretji odstavek ureja postopek zasilne zavore in možnost okrepljenega sodelovanja med državami članicami. 83. člen PDEU se zaradi strogih pogojev in omejitev kaže kot edina primerna pravna podlaga za kazenske materialne ukrepe EU, kar še posebej velja za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij. Pristojnost EU za kazensko materialno pravo je učinkovita, celovita in primerna trenutni stopnji integracije evropskih držav. Primerno je zasnovana, tako za vzpostavitev sistematičnega boja zoper posebno hude oblike kriminala s čezmejnimi posledicami, kot za zagotovitev učinkovitega izvajanja politike EU na področjih, kjer veljajo harmonizacijski ukrepi. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pa ustavna načela in dovolj široka opredelitev 83. člena PDEU omogočajo celovit pristop in učinkovite rešitve, vendar hkrati tudi nevarnost pretiranega razmaha kazenske zakonodaje EU. V prihodnjih letih bo veliko odvisno od usmeritev, ciljev in delovanja Komisije ter odločitev SEU, ki lahko pojasni nedoločene pojme in zariše okvire 83. člena PDEU.
Keywords: Lizbonska pogodba, kazensko pravo EU, območje svobode, varnosti in pravice, pravosodje in notranje zadeve, deljena pristojnost EU, načelo prenosa pristojnosti, subsidiarnost, sorazmernost, približevanje kazenske zakonodaje držav članic, 83. člen PDEU.
Published in DKUM: 27.08.2020; Views: 777; Downloads: 238
.pdf Full text (1,16 MB)

5.
Javni red kot izjema pri prostem pretoku kapitala : magistrsko delo
Metka Mokotar, 2019, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava javni red kot eno izmed izjem pri prostem pretoku kapitala. Pretok kapitala je bil v okviru EU v primerjavi z ostalimi svoboščinami notranjega trga liberaliziran razmeroma pozno, t. j. leta 1988 z Direktivo 88/361/EGS, kot svoboščina pa je bil opredeljen z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993. Prosti pretok kapitala ni le najmlajša, temveč tudi najširša svoboščina, saj se navezuje tudi na pretok kapitala med državami članicami in tretjimi državi. Pretok kapitala v smislu prava EU obsega čezmejne finančne transferje z investicijsko naravo. 63. člen PDEU kot osrednja določba glede prostega pretoka kapitala določa splošno prepoved omejevanja pretoka kapitala – prepovedani so diskriminatorni omejevalni ukrepi in nediskriminatorni ukrepi z odvračevalnim učinkom. V magistrskem delu izpostavljam, da nobena izmed svoboščin notranjega trga EU ni absolutna. PDEU državam članicam dopušča sprejemanje ukrepov, ki zaradi varovanja nacionalnih interesov omejujejo svoboščine. Izjeme je potrebno razlagati ozko, upoštevaje načelo sorazmernosti kot eno izmed temeljnih načel prava EU. Osrednji člen, ki določa specifične izjeme na področju prostega pretoka kapitala, je 65. člen PDEU. Ta med drugim v točki (b) svojega prvega odstavka določa, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, ki so upravičeni zaradi javnega reda ali javne varnosti. V nalogi ugotavljam, da je javni red v osnovi pojem nacionalnega prava, katerega namen je varovanje temeljnih pravnih in družbenih vrednot, vendar so zaradi članstva v EU javni redi vseh držav članic skupni vsaj v delu, ki ga imenujemo evropski javni red, ki predstavlja del nacionalnega javnega reda. Ugotavljam tudi, da je Sodišče omejitve pri uporabi javnega reda kot izjeme pri prostem pretoku kapitala mutatis mutandis prevzelo iz sodne prakse s področja ostalih svoboščin. Ugotavljam, da zaradi široke razlage pojma »kapital« v okviru prava EU, sodna praksa posega na številna področja. Prelomna zadeva na tem področju je zadeva C-54/99, Église de scientologie, v kateri je Sodišče odločilo, da je javni red kot izjemo potrebno razlagati restriktivno, da je javni red kot izjema utemeljen le v primeru obstoja resnične in dovolj resne nevarnosti za temeljne družbene interese, da javni red kot izjema nikoli ne sme zasledovati gospodarskih ciljev, da morajo posameznikom biti na razpolago pravna sredstva ter da mora ukrep, utemeljen iz razloga javnega reda, biti sorazmeren. Test sorazmernosti je nadgradilo še s kriterijem pravne varnosti. Sodišče je z odločbo v zadevi Église de scientologie močno omejilo pojem javnega reda. Izpostavljam, da so ena izmed oblik pretoka kapitala naložbe v nepremičnine, vključno s pravico do pridobitve, uporabe ali odsvojitve kmetijskih zemljišč. S problematiko omejevanja pridobivanja kmetijskih zemljišč se je Sodišče soočilo v zadevi C-452/01, Ospelt, nedavno pa tudi v zadevi C-235/17, Komisija proti Madžarski. Iz analize problematike izhaja, da nekateri ključni vidiki kmetijske politike predstavljajo del javnega reda posameznih držav. Ugotavljam tudi, da sta v času krize evrskega območja sta Ciper in Grčija sprejela omejevalne ukrepe, s katerimi je bil vzpostavljen nadzor kapitala, ki sam po sebi predstavlja resno kršitev načela prostega pretoka kapitala, vendar je Komisija smatrala, da so bilu ukrepi utemeljeni iz razloga varovanja javnega reda in iz nujnih razlogov v splošnem interesu. V magistrski nalogi ugotavljam, da je javni red avtonomen pojem prava EU, ki ga Sodišče razlaga ozko. Pristop k javnemu redu kot izjemi je še dodatno zaostrilo s svojo odločbo v zadevi Église de scientologie. Ugotavljam, da so omejitve, ki jih je Sodišče postavilo državam članicam glede uporabe javnega reda kot izjeme, zelo stroge. Zaskrbljujoče je zlasti pretirano omejevanje držav članic pri določanju vsebine njihovega javnega reda v kontekstu prava EU, pri čemer se zdi, da Sodišče pozablja, da vsebina javnega reda v prvi vrsti predstavlja nacionalno vprašanje.
Keywords: pretok kapitala, kapital, javni red, javni red kot izjema, evropski javni red, svoboščine notranjega trga EU, notranji trg EU, 63. člen PDEU, 65. člen PDEU, Église de scientologie, pridobivanje kmetijskih zemljišč EU, Ospelt, kapitalski nadzor
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 752; Downloads: 132
.pdf Full text (1,86 MB)

6.
Spodbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v kontekstu pravil Evropske unije o državnih pomočeh : magistrsko delo
Mihael Javornik Leskovar, 2019, master's thesis

Abstract: Varstvo okolja sodi med najbolj aktualne problemske sklope, kar je opazno tudi na pravnem področju, kjer se okoljska vprašanja odpirajo v okviru različnih pravnih panog. V tej magistrski nalogi je poudarek na spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v kontekstu pravil Evropske unije o državnih pomočeh. Pravila EU o državnih pomočeh, ki jih najdemo v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), so praktično enaka tistim, ki so bila del Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, vendar to ne pomeni, da na tem področju ni bilo sprememb. Upoštevati je namreč treba relativno odprtost določb Pogodb, ki omogočajo različne razlage, prav tako pa tudi zakonodajne in druge akte Evropske unije. Ker je varstvo okolja in s tem povezano obvladovanje izpustov toplogrednih plinov sčasoma pridobilo na pomenu in so bila v ta namen sprejeta številna pravila, nazadnje t. i. četrti energetski sveženj Čista energija za vse Evropejce, se je to odrazilo tudi na razlagi in uporabi pravil o državnih pomočeh. V tej magistrski nalogi so predstavljeni nekateri vidiki prepletanja pravil EU o energetiki, varstvu okolja in državnih pomočeh. Glede na prej omenjeno dinamiko na obravnavanih področjih je v ospredju vprašanje predvidljivosti veljavnega pravnega okvira. Najprej so na kratko predstavljeni glavni razvojni mejniki, nato pa sledi predstavitev sedaj veljavnega okvira, ki ureja spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov in meje spodbud. V zvezi s slednjim je poudarek na omejitvah, ki jih določajo pravila EU o državnih pomočeh, pri tem pa je poudarek na vprašanju obstoja državne pomoči v smislu člena 107(1). PDEU ter na vprašanju pogojev za izjemno združljivost državne pomoči z notranjim trgom. V ta namen so obravnavani relevantni predpisi, sodna praksa in mehko pravo ter pravna teorija.
Keywords: pravo EU, državne pomoči, 107. člen PDEU, združljivost z notranjim trgom, spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 640; Downloads: 65
.pdf Full text (1,36 MB)

7.
Vertikalni sporazumi v energetskem sektorju
Tim Mijailović, 2018, master's thesis

Abstract: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z vertikalnimi sporazumi, ki se pojavljajo na različnih stopnjah dobave električne energije in zemeljskega plin. Vertikalni sporazumi so v energetskem sektorju pogosto uporabljen pogodbeni model. Že ime samo razkrije, da se tovrstne pogodbe aplicirajo zgolj na vertikalne tipe razmerij. Komisija in tudi evropski zakonodajalec že od nekdaj priznavate drugačne učinke sporazumov, glede na to ali so sklenjeni med konkurenti (horizontalno razmerje) ali pa med podjetji, ki delujeta vsaka na različni stopnji dobavne/distribucijske verige. Povedano drugače, glavna karakteristika vertikalnih razmerij je, da predstavlja produkt enega podjetja »input« drugega. To pomeni, da so dejavnosti pogodbenic sporazuma medsebojno dopolnjujoče, oz. komplementarne. V teoriji je na splošno priznan manjši negativni učinek, ki ga lahko ustvarijo vertikalni pogodbeni odnosi. Neposredno to priznava tudi Komisija, ko je s sprejetjem Uredbe 330/2010 vzpostavila t.i. varni pristan, ki varuje vertikalne sporazume, ki vsebujejo določene omejitve konkurence pred prepovedjo iz člena 101 (1) PDEU, vse dokler so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz uredbe. Dodana vrednost te uredbe je ravno v določitvi uporabe člena 101(3) PDEU za nekatere skupine vertikalnih sporazumov, ki sicer spadajo pod člen 101(1) PDEU. S tem je Komisija a priori opredelila skupino vertikalnih sporazumov, za katere je mogoče z zadostno gotovostjo zatrjevati, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3) PDEU. Slednji odstavek je še vseeno zadnja možnost, da pogodbenici vertikalnega sporazuma dokažeta, da sporazum prinaša učinkovitosti za konkurenco do takšne mere, da pretehtajo nad protikonkurenčnimi učinki. Iz tega sledi, da je glavna konkurenčnopravna določba, ki ureja vertikalne sporazume ravno člen 101 PDEU. Vendar je ta določba zelo abstraktna, saj pokriva vse vrste ravnanj med dvema subjektoma, med drugim tudi vertikalne sporazume. Komisija je za voljo jasnejšega pregleda, predvsem pa v podporo podjetjem, ki se znajdejo v vertikalnem pogodbenem razmerju, sprejela poleg Uredbe 330/2010 tudi Smernice o vertikalnih sporazumih. S temi Smernicami je determinirala splošna načela za ocenjevanje vertikalnih sporazumov. Njena uporabnost je vsesplošna. Ne glede na to, da gre za t.i. mehko pravo (ang. soft law), vseeno podaja oprijemljive podatke, tako glede same uporabe in razlage člena 101 PDEU, kakor tudi spremljajočega sekundarnega prava EU in nasploh pristop k ocenjevanju vertikalnih sporazumov. Pogoj za uporabo člena 101 PDEU je, da vertikalni sporazumi lahko vplivajo na trgovino med državami članicami, hkrati pa v zadostni meri preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco. Primarni cilj člena 101 je zagotoviti, da pogodbenici ne uporabljata sporazuma na način, ki bi škodoval potrošnikom. Poleg imperativa maksimiziranja potrošnikov koristi, pa je v energetskem sektorju ravno tako pomembna vzpostavitev integriranega notranjega energetskega trga. Zgolj enoten, povezan energetski trg omogoča krepitev konkurence na ravni EU. V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do drastične spremembe v tržni strukturi sektorja energetike. Proces, imenovan liberalizacija, je poleg odprave monopolnih struktur uvedel tudi spremembe na področju pogodbenih relacij v vertikalnih razmerjih. Nezdružljivi s členom 101 (1) PDEU so tako vsi sporazumi, ki ponovno ustvarjajo ovire konkurenci in prispevajo k delitvi enotnega trga v meje držav članic. Evropska Komisija je že v začetku procesa liberalizacije zarisala metodologijo ocenjevanja vertikalnih sporazumov. Prvotno dojemanje in ocenjevanje vertikalnih omejitev je bilo deležno glasnih kritik, ki so letele na preveč formalističen pristop k uporabi člena 101 (1) PDEU, ki se je kazal kot zadržanost do sprejetja pozitivnih učinkov, ki jih lahko prinesejo nekatere vrste vertikalnih omejitev. Posledično je mnogo vertikalnih sporazumov nerazumljivo in po nepotrebnem zapadlo pod prepoved iz člena 101 (1)
Keywords: vertikalni sporazumi, energetski sektor, člen 101 PDEU, liberalizacija, konkurenčno pravo
Published in DKUM: 17.10.2018; Views: 1140; Downloads: 157
.pdf Full text (1,05 MB)

8.
9.
10.
Ekonomski vidiki ekscesne cene
Aleš Ferčič, 2013, original scientific article

Abstract: V prispevku avtor obravnava temeljne ekonomske vidike ekscesne cene v kontekstu člena 102 PDEU, pri čemer upošteva prakso Evropske komisije, Sodišča Evropske unije in angleškega varuha konkurence. Poudarek je na metodologiji za presojo ekonomske vrednosti opazovanega produkta in njena praktična realizacija. Avtor v tej zvezi ovrednoti prevladujočo (okvirno) formulo, kakor je bila določena v zadevi United Brands, ter ponudi izhodišča za njeno ustrezno uporabo v posamičnih primerih. Pri tem opozori na tipične napake, do katerih lahko pride zaradi posploševanja ali neupoštevanja vsakokratnih relevantnih okoliščin primera, prav tako pa se opredeli do t. i. pristopa "stroški+" in "vrednost za kupca".
Keywords: ekscesna cena, zloraba prevladujočega položaja, člen 102 PDEU, zadeva United Brands, ekonomska vrednost
Published in DKUM: 01.08.2018; Views: 746; Downloads: 50
.pdf Full text (360,15 KB)

Search done in 0.18 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica