Search the digital library catalog

Abstract: Ob koncu vojne je v Jugoslaviji Komunistična partija prevzela oblast in pri tem med drugim izvajala represijo proti medvojnim in političnim nasprotnikom. Z analizo neobjavljenih in objavljenih primarnih virov ter primerjavo podatkov iz relevantne literature smo izvedli raziskavo o represiji in prevzemu oblasti v Prekmurju, in sicer v prvem povojnem obdobju, leta 1945. Pokrajina je bila zaradi svoje lege manj vključena v narodnoosvobodilno gibanje in vojno dogajanje, prav tako je bila edina pokrajina, ki je imela madžarskega okupatorja, ki je uvajal svojo raznarodovalno politiko s ciljem madžarizacije prostora. Ob osvoboditvi Prekmurja s strani sovjetske Rdeče armada so oblast hitro prevzeli člani Osvobodilne fronte, ki jim je sledila delegacija Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je utrdila partijski prevzem oblasti. S pomočjo aktivistov iz drugih delov Slovenije so oblikovali vse veje komunistične oblasti in hitro začeli z obračunavanjem z nasprotniki. V prvih tednih po osvoboditvi je bila priprta večina članov okupatorskih organizacij, domnevni sodelavci okupatorja in večji del vidnejših osebnosti predvojnega Prekmurja. Tem posameznikom so nato sodili na hitro oblikovanem vojnem sodišču, kjer so številne obsodili sodelovanja z okupatorjem in jim tudi zaplenili premoženje. Predvsem v prvem obdobju je vojaško sodišče na smrt obsodilo nekatere najpomembnejše osebnosti, pri katerih sta bili obsodba in izvršitev izrečene kazni že v času obsodbe in predvsem po osamosvojitvi Sloveniji razlog za polemike v Prekmurju. Vojnim sodiščem je julija 1945 sledilo sodišče narodne časti, ki je obsodilo še 212 do tedaj neobsojenih domnevnih sodelavcev okupatorja. Obsodbe so povzročile veliko osebnih tragedij, in to ne samo obsojencem, ampak tudi njihovim svojcem, ki so poskušali na vse načine razveljaviti razsodbe in si povrniti status v družbi.
Keywords: Slovenija, Prekmurje, Jugoslavija, komunizem, 1945, druga svetovna vojna, represija, sodišča, OZNA, zaplemba premoženja, sodni procesi, revolucija, prevzem oblasti.
Published in DKUM: 12.03.2025; Views: 0; Downloads: 34
Full text (1,30 MB)

Abstract: Magistrska naloga se ukvarja s prihodom Rdeče armade v Prekmurje in osvoboditvijo pokrajine leta 1945. Metodološko se naloga naslanja na analizo zbranih ustnih pričevanj posameznikov, ki vzdržujejo kolektivno memorijo na prihod rdečearmejcev, in so ali sami doživeli ta prelomni dogodek ali pa so povzeli pričevanja svojcev. Pričevanja so obenem komparativno analizirana s podatki, ki jih dobimo v arhivskih, časopisnih in drugih virih ter v najbolj relevantni literaturi. Ponujajo nam originalni vpogled v dojemanje takratnih dogodkov iz perspektive lokalnega prebivalstva. Pri priklicevanju preteklih dogodkov v spomin odigra ključno vlogo kolektivna memorija, zato je v uvodnem delu pojasnjen koncept le-te, kar je bistveno za razumevanje delovanja spomina v odnosu do kolektivnega. Naloga je nato razdeljena na dva glavna dela: v prvem je nanizana naracija dogodkov, ki so sledili do osvoboditve, s poudarkom na vojaških operacijah Rdeče armade, ki so prikazane tudi s pomočjo vojaških zemljevidov; medtem ko drugi del temelji na pričevanjih in zajema dogodke od prihoda rdečearmejcev do utrditve nove jugoslovanske oblasti po vojni.
Keywords: Prekmurje, osvoboditev 1945, Rdeča armada, druga svetovna vojna, pričevanja, kolektivna memorija.
Published in DKUM: 03.08.2022; Views: 1255; Downloads: 310
Full text (9,91 MB)

Abstract: Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je predstavljal najmnožičnejšo, najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno panogo v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, zanj so se zanimale široke ljudske množice, in kot tak je predstavljal tudi izjemno dober vzvod za širjenje političnih idej takratnemu političnemu vrhu, ki je bil vseskozi prisoten, tako v klubskem kot reprezentančnem nogometu. Z nogometno igro so se ljubitelji športa in drugo prebivalstvo z vseh koncev slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Vardarske Makedonije in drugih delov, ki so bili leta 1918 združeni v Kraljevino SHS in leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, seznanili ob koncu devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih v Angliji, ki jih povezujemo z ustanovitvijo nogometne zveze v Londonu 26. oktobra 1863. Prvi “nogometaši” na tem prostoru so bili dijaki in študentje, pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši pošiljali na šolanje v različne zahodnoevropske države. V tem primeru ni šlo za neposredni stik z angleškimi nogometnimi “misijonarji”, ampak so se nad nogometom navdušili v različnih zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi svoje prijatelje v domovini. Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle nove in večje možnosti tudi za razvoj telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem težavam in slabostim, ki jih je imela nova kraljevina, tudi za razvoj športa pomenilo obdobje velikega napredka. Ustanavljanje številnih novih klubov in njihova živahna dejavnost sta 15. aprila 1919 privedla do ustanovitve Jugoslovanske nogometne zveze. To je bila prva športna strokovna zveza v državi, ki je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Poudariti je treba, da je v Jugoslovanski nogometni zvezi športna politika izhajala v glavnem iz sporov med Beogradom in Zagrebom, pri čemer so lahko bile manjše podzveze, med njimi tudi ljubljanska, pomemben jeziček na tehtnici, na kateri so ob glasovanjih (skoraj) vedno tehtali le interese velikih. Rdeča nit jugoslovanskega nogometa med obema vojnama je bila tudi ta, da je bilo tako klubsko delovanje kot tudi delovanje krovne nogometne organizacije v državi (pre)pogosto priložnost za zlorabe, korupcijo, dogovarjanje in prirejanje glasovanj. V 17. državnih nogometnih prvenstvih, odigranih med letoma 1923 in 1940, sta po pet naslovov osvojila zagrebški 1. HŠK Građanski in beograjski BSK, beograjska SK Jugoslavija, HŠK Hajduk in HŠK Concordia so osvojili po dva naslova, enkrat pa je naslov osvojil zagrebški HAŠK. 1. HŠK Građanski in BSK sta se tako v zgodovino zapisala kot najuspešnejša jugoslovanska nogometna kluba v obdobju med obema vojnama. Za razliko od klubskega nogometa je jugoslovanska nogometna reprezentanca – nekateri so jo imenovali tudi Beli orli – v pičlih desetih letih (med letoma 1919–1930) iz nogometnega palčka prerasla v svetovno nogometno velesilo, ki je na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu leta 1930 osvojila zgodovinsko tretje mesto. Kljub velikemu potencialu pa zgodovinski uspeh Belih orlov na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu ni vplival na nadaljnji razvoj jugoslovanskega reprezentančnega nogometa v tolikšni meri, kot je domača športna javnost to pričakovala. Pričakovati je bilo, da bodo Beli orli zaradi rezultatov iz Montevidea naredili kvalitativni preskok in se dokončno zasidrali med najboljšimi moštvi na svetu, namesto napredka pa je sledil padec v povprečje, iz katerega se jugoslovanski reprezentančni nogomet ni pobral vse do začetka druge svetovne vojne. Po kratki aprilski vojni, ko so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, je 17. aprila 1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvaška (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovićem in Milanom Nedićem omejeno avtonomijo. Novonastale razmere so kmalu postale tudi veliko breme nadaljnjega razvoja jugoslovanskega nogometa, saj je bilo ne le nogometno, ampak kar vse športno udejstvovanje zaradi vojne močno okrnjeno. Nogometni klubi so se soočali z mnogimi težavami: uničena so bila številna nogometna igrišča, stadioni ter klubska oprema, številni nogometaši in klubski funkcionarji pa so padli na fronti ali bili zaprti. Kljub vsem težavam pa je nogometna aktivnost med okupacijo postavila čvrste temelje povojnemu razvoju nogometa na teh prostorih.
Keywords: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, jugoslovanski nogomet, prvenstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije v nogometu, Pokal Mitropa, jugoslovanska nogometna reprezentanca, Beli orli, Nogometna zveza Jugoslavije, nogometne podzveze, nogomet v okupirani Jugoslaviji 1941–1945.
Published in DKUM: 29.11.2016; Views: 5163; Downloads: 659
Full text (6,17 MB)

Abstract: Med letoma 1941 in 1945 so nemške oblasti ob okupaciji Mežiške doline v njej vzpostavile svoje oblastne strukture, ki so to območje preko uvajanja nemške zakonodaje, nemškega sistema zdravstvenega in socialnega varstva, nemških ukrepov na področju kulture in izobraževanja, nemške propagande in močne raznarodovalne politike pripravljale na združitev z Nemčijo. Pri tem je nemška oblast prve korake v omenjeni smeri na upravnem področju storila v začetku leta 1942, ko je območje Mežiške doline vključila v koroški deželni okrožji Velikovec in Wolfsberg. Na področju gospodarstva, energetike in prometa pa so nemške oblasti izkoriščale gospodarske, energetske in prometne zmogljivosti Mežiške doline v korist nemške oborožitvene industrije.
Keywords: nemška okupacija + Slovenija, Koroška + 1941/1945, nemški izobraževalni sistem, zdravstvo + sociala + svetovna vojna, nacistična propaganda + Koroška, gospodarstvo Mežiške doline, energetika + 1941/1945, promet + nemška okupacija, nemški pravosodni sistem, Mežiška dolina + 1941/1945, verske skupnosti + okupacija
Published in DKUM: 10.03.2016; Views: 2403; Downloads: 466
Full text (4,48 MB)

Abstract: V magistrskem delu Partijska prosvetna politika 1945–1955 na primeru šolstva v Mariboru in okolici predstavljam obnovo in razvoj šolstva v Mariboru in okolici v desetletju po drugi svetovni vojni. V uvodnem delu opozorim na nekatere ključne značilnosti šolskega sistema pred letom 1941, brez katerih ne moremo razumeti prosvetne politike komunistične partije po prevzemu oblasti leta 1945. V osrednjem delu naloge prikazujem prizadevanje nove oblasti, da bi vse ravni izobraževalnega sistema postale lažje dostopne širšim slojem prebivalstva, ne glede na socialni ali materialni položaj šolarjev. Ob tem pozitivnem in humanem cilju je partijska oblast vseskozi uresničevala tudi svoje ideološke cilje. Med učitelji je poskušala že v kali zatreti vsako razmišljanje, ki ni bilo enako svetovnemu nazoru vladajočih. Takšna politika se je neposredno pokazala v odstranjevanju nekaterih učiteljev in dijakov iz izobraževalnih inštitucij ter v nenehnem iskanju in preganjanju »notranjih sovražnikov« med prosvetnimi delavci. Magistrsko delo zaključujem s spoznanjem partijske oblasti, da številne pogosto nepremišljene reforme šolskega sistema v desetletju po drugi svetovni vojni niso dale pravega rezultata in da je potrebna bolj celovita in predvsem strokovno podkrepljena reforma izobraževalnega sistema. Delo temelji večinoma na arhivskih virih upravnih prosvetnih organov na lokalni in državni ravni ter organov komunistične partije.
Keywords: Maribor, šolstvo, prosvetna politika, ideološka podoba šolstva, obdobje 1945–1955
Published in DKUM: 27.06.2011; Views: 2896; Downloads: 302
Full text (2,98 MB)